|
Paklenica 24.-27. oktober 2015
|
Dan 3/4: Škorpijoni in pikapolonice Lep vikend se je obetal in načrtovali smo obisk Paklenice. Ideja je bila, da v podaljšanem vikendu združimo plezanje in veslanje, raziskovanje obale z morske perspektive, zanimivega kanjona smaragdno zelene reke, ter sten Paklenice iz zračne sfere. Z Mijotom sva zaman iskala sopotnike, ker med kolegi na odseku ni bilo pretiranega interesa za take avanture. Tako sva v soboto zgodaj zjutraj naložila kajake in vso plezalno opremo, ter se odpravila v tople kraje. Ob sončnem vzhodu sva že od daleč vohala morje in veselo ugotavljala, da termometer v avtu kaže dobrih 15 stopinj. V sosednjem apartmaju sva presenečena naletela na Sanelo in Martina, ki sta se že pripravljala na plezarijo. Tako sva vsaj imela družbo za jutranjo kavico in klepet. Ob koncu dneva pa ju je seveda zanimalo, kaj sva počela midva ves dan, medtem ko sta onadva tipala stene Paklenice. Za začetek in ogrevanje sva si izbrala Novogradsko Morje ter nadaljevala z raziskovanjem kanjona Zrmanje, navzgor do Obrovca, seveda iz vode. Že vstop v kanjon je impozanten in skrit med poraščenimi grički, da ga je z morja težko poiskati. Naenkrat se pred nama odpre ogromen izliv reke s kardinalnimi in lateralnimi oznakami na barvnih stebrih (oznake za nevarnost ter plovno pot), strme stene segajo visoko v nebo, pod njimi pa številna melišča. Plujeva in opazujeva rdeče skale visoko nad nama, verjetno zelo krušljive in neprimerne za plezanje. Številni zavoji reke delajo ob toku plitvine in v zgornjem delu kanjona zaraščena močvirja. V drugi polovici kanjona naju z vrha opazujejo in fotografirajo ljudje, verjetno so se ustavili ob cesti za Obrovac, da si iz ptičje perspektive gledajo veliki kanjon v katerem so snemali znamenite filme Vinetuja. Kanjon Zrmanje kar malo spominja na tistega znanega na drugi strani velike luže. Proti notranjosti postanejo stene bolj položne in poraščene z grmovjem in že zagledava trdnjavo nad Obrovcem. Zaplujeva mimo zidanih brežin in mostov po kanalu, si ogledava mesto in na severni strani obrneva nazaj, saj navigacija kaže, da je do morja petnajst kilometrov, do cilja pa še nekaj zraven. Proti koncu kanjona naju preseneti močan veter in neobičajen vodni tok, pošteno se namučiva, da izplujeva na morje. Naslednji dan sva si ogledala zaliv Novigrada in trdnjavo nad mestecem, preveslala Novograško Morje, zapeljala pod Masleničkimi mostovi na drugo stran in raziskala skalnato obalo Starograškega zaliva vse do Vinjeraca. Dva mogočna mostova Maslenice se dvigata visoko nad stenami kanjona in povezujeta kopno, ponoči pa osvetljena pričarata lepoto kanjona. Zvečer so bile mišice boleče in utrujene in složno sva se odločila, da mora tako napornima dnevoma - več kot šestdeset preveslanim kilometrom, slediti malo lažja rekreacija, seveda plezanje. Pri večerji nama je vsak večer na steni delal družbo drug škorpijon, pa sva ga hitro pospravila na hladno. Zjutraj je kanjon Paklenice deloval mrzel in hladen za plezarijo, zato sva izbrala stene na sončni strani. To sva hitro obžalovala, ker je sonce žgalo in kmalu je bilo vroče, kot v peklu. Okoli naju so letale pikapolonice vseh barv, lezle po vrvi in skalah, medtem ko sva se midva mučila in si brisala pot. Kljub naporni vročini mi je zvečer uspelo zlezti v celoti zadnjo nenavrtano smer, in to v vodstvu. Bravo, še malo hrane za moj ego! Z zanimanjem in nato grozo sva opazovala navezo v sosednji opremljeni (dolgi) smeri, kjer je možakar varoval štiri otroke kar nase in jih vlekel za seboj, pri tem pa uporabljal dokaj »inovativne« in nevarne manevre. Deloval je zelo samozavestno in suvereno dajal napotke otrokom pod sabo, kako naj zavežejo vozel, sam pa ni bil nikamor zavarovan. Baje je imel narejeno celo fakulteto iz plezanja, nisva pa ga vprašala, v kateri Banana republiki je diplomiral. Za konec morske zgodbe sva se četrti dan zapeljala do Zadra, veslala okoli otočkov med Biogradom Na Moru in otokom Pašmanom, opazovala ribiške ladje pri postavljanju mrež in številne luksuzne jahte v marini Biograda, ter doživela ropotanje na nebu. Iz juga je predčasno prihajala fronta. Na srečo so pomorske službe iz Splita začele opozarjati prek radijske postaje, da sva lahko še pravočasno ušla proti severu. Super aktivne počitnice so bile in malo drugačen plezalni vikend. Prevozila sva tisoč kilometrov, v štirih dneh preveslala več kot 90 kilometrov, preplezala nekaj neopremljenih smeri, raziskala vse skrite kotičke v okolici, jedla špagete in tuno iz konzerve, družbo v steni so nama delale pikapolonice, zvečer pa lovila škorpijone po apartmaju. Mogoče se naslednjič domisliva še kakega zanimivega podviga, na Masleničkem mostu namreč ponujajo bungee jumping. Ali pa si omisliva čisto svoj triatlon, naloživa še kolesa in združiva veslanje, plezanje in kolesarjenje. Kdo gre zraven?
Ločene reportaže in video:
|
|
