Paklenica 14.-17. april 2016

ŠAO - tečajniška Paklenica '16

… prva izvidnica je prihitela na mesto zločina že v dopoldanskih urah in ponujeni dan izkoristila v »frikaško-namakalnem« slogu. Vzlic neinformiranosti glavnine, pretiranega ljubosumja ni bilo. Ostali smo počasi kapljali v kamp tekom dneva, odmerjali kvadrante zelenice in do večera je z enim »ošvrkom« bilo moč sprevideti, da je le ta s strani Šaleškega odseka zavzet. Ducat in pol tečajnikov ter še enkrat toliko izkušenejšega kadra, je bil naš udarni bataljon. Kompletni jutranji postroj na parkirišču, od koder smo strumno odmarširali pod ostenje Velikega Vitrenika, je ovrgel sleherni sum nočnega ekscesnega dogajanja.

Prolog, kratek poduk mojstrov vajencem, kaj kmalu pa so pričeli klini peti svoje arije, spretne roke plesti sidrišča. Sonce je že pošteno grizlo, morebiti je na koledarju pogrešilo mali in preskočilo kar na veliki traven. Fantje in dekleta smo se zagnano spuščali po vrveh ter samoreševali v obratni smeri, da je bilo veselje; morje se je sinje bleščalo v daljavi, zgolj Johnny Depp je manjkal na jamboru.

Sledil je vzpon v stari klasiki »Oprosti mi pape« v vseh možnih variacijah, začinjen s spustom po vrvi, epilog katerega je popestrila ob vznožju stene rastoča figa; o (ne)zrelosti njenih plodov so se nekateri prepričali čisto od blizu. Vzgib tej radovednosti je bil odhod na večerjo nekoliko zamaknjen, a Dinko je vseeno pričakal naš večerni zbor. Spontani poskus ožje frakcije tečajnikov, zanetiti verižno reakcijo, se je sicer izjalovil. Še dobro, kajti nedelja je prinesla sklepno dejanje, tisto česar smo se izrecno nadejali že od samega pričetka tečaja, čakala nas je prva »čisto taprava« dolga smer. Razdeljeni v trojkah smo se zapodili v obe strani kanjona, kjer smo nastreljani v praktično vseh stenah vestno lazili za inštruktorji, kakor galebi sledijo ribičem in pobirajo sardele, le mi smo pobirali komplete in vse ostale pritikline.

Povečini je navezam uspelo preplezati dve smeri in ob snidenju ob potoku je utrujenost celega vikenda prišla za nami, a radosti v očeh ni bilo moč spregledati. Zadovoljno prikimavanje in trepljanje kolegov ter kolegic po ramenih, bi bilo odveč opisati drugače kakor v teh treh besedah: "to je to!".

Napovedi seniorjev mladincem niso bile iz trte izvite, tudi mi, generacija '16 smo po prekoračenem Rubikonu končali okuženi s klicami Paklenice in bomo preostanek leta hrepeneče premlevali in preštevali dni do takrat, ko nas poti ponovno zanesejo tja kjer liško avtocesto preseka niz predorov, in ko izpelješ iz poslednjega se pred tabo odpre nov svet, kjer te za ovinkom čaka skriti kanjon, obličje katerega nikogar ne izpusti nazaj v vsakodnevno rutino ravnodušnega.

tečajnik Andrej Juvan
Foto: Mijo in Andrej