Paklenica 14.-15. november 2015

Odklop za fine punce

Zgodnje sobotno jutro ali bolje rečeno, še temna noč je bila, ko sva se z Mijotom, ponovno sama, odpravila proti Paklenici, da ujameva še zadnjo priložnost za dobro plezarijo pred zimo. Turistične sezone je že zdavnaj konec in na cesti sva skoraj sama, verjetno tudi ob obali ne bo nobene gužve. Že se voziva skozi zadnji tunel Sveti Rok in upava, da da bo na drugi strani vreme bolj prijazno, a naju pozdravi le dolgočasna sivina. Tudi prav, saj verjetno sonca ne bova nič pogrešala, ker bova imela ves vikend polne roke dela.

V apartmaju naju čaka lastnica, že najina stara znanka, z dišečo kavico za dobrodošlico. Polna entuziazma se odpraviva proti kanjonu. Mijo je imel v prvem planu ponovitev njegove nove smeri in dokumentiranje v steni. Verjetno je malo dvomil o mojih sposobnostih, saj mi je zamolčal nekatere važne podrobnosti, na primer to, da bo verjetno končna ocena dobra štirka ali celo petka, ter da bova malo eksperimentirala in probala kakšen raztežaj zlezt še zahtevnejšo varianto od spomladanskega originala. V hecu me je bodril, češ: Za mano boš pa že lezla, pa tud če te bom moral vleči čez steno.

Vstopno mesto sva poiskala v Tisinem Kuku, takoj čez potoček in levo nekje spodaj pod Josipom Debeljakom. Začetni metri so bili dokaj enostavni, a naloženi in dvomi o tem, ali bom kos težki nalogi, so se razblinili. Možgančki so delali na polno, preštevali gibe, gurtne in komplete. Po kakih dveh strmih ogrevalnih raztežajih so se stvari začele zapletati, smer je potekala malo dol, pa v prečnico in spet naravnost gor čez gladko steno, vmes se je za nalašč nastavljala nekakšna previsno zagozdena skalna gmota za čisto petko, da je še Mijotu postalo vroče in so se mu zarosila očala. Oba sva vsak zase godrnjala in tu pa tam potihoma preklinjala. Še posebej zasoljen je bil za konec zadnji, čisto svež raztežaj... Na vrhu sva se oba srečna in zadovoljna objela, pogledala na drugo stran čez obzorje in si privoščila malico z razgledi na morje. Kakšen luksus. Sledil je sestop po abzajl pisti in drsanje po grušču in zoprnem melišču v dolino.

Ostalo nama je še malo časa za eno smer, mogoče eno lažjo, na hitro za konec dneva. Vstopila sva po neki, nedorečeni lastni liniji v sosednjo Desno rebro v Kuku od Paščetnice. Smer je lepa in zračna, poteka večinoma po grebenčku z razgledi na celoten kanjon. Sestop sva opravila po isti grapi že ob mraku.

Zvečer sva se utrujena po obilni porciji špagetov in štrudla zvalila v postelje. Mijo je verjetno v sanjah podoživljal in premleval imena za svojo "tanovo", jaz pa sem zaspala, kot bi me kdo izklopil s pritiskom na gumb OFF.

Kljub rahlim bolečinam v mišicah sva bila naslednje jutro složna, da je danes dan za "taresne" in "tadolge", seveda greva raziskovat nekakšen mix Kanjonske, Circusa in Paparazzija, pa četudi dež oziroma prekle padajo z neba. Izbrana dobitna kombinacija čaka res samo na "taprave" skalolezce, to sva seveda midva, saj moraš biti pripravljen na 300 višincev zajebane orientacije, zatikanje jebic in frendov, ter tolčenje klinov tam, kjer bi mogli biti svedrovci, pa jih iz (ne)znanih razlogov ni. Iz stene nad najinimi glavami so visele prave tempirane bombe v obliki skalnih inštalacij in samo čakale, da jim kak neprevidnež prižge zeleno luč za vožnjo v dolino. Sredi smeri se kar naenkrat prikaže pokončna plata, kjer je po pričakovanjih ne bi smelo biti, pa je in se ti smeji v brk. Kombinacija poteka cik-cak in večkrat preči težjo Paparazzijevo in če nisi z glavo pri stvari, se lahko kaj hitro zapleteš v debelo šestko, iz katere so ponavadi vabili lepo svetleči se svedrovci. Ves čas sva se spraševala, kateri pametnjakovič je tisto najlažjo v tej steni ocenil s 3+, saj bi bila vredna dosti bolj pomembne ocene. Verjetno kakšen novodobni Franček Knez.

Tako sva se ves dan bodrila, si izmenjavala opremo in raztežaje, delila dobre in slabe izkušnje, vmes tudi kako sočno kletvico, seveda namenjeno razmeram na poti. Ko te sredi teh 300 m zaloti huda potreba po uriniranju, se poskušaš polulat v radiusu dveh kvadratnih metrov in pri tem paziš, da si ne pomočiš opreme, tvoj soplezalec pa se med tem diskretno obrne na drugo stran. Še dobro, da daleč naokoli ni bilo nobene naveze. Le v steni na drugi strani kanjona sva lahko opazovala dva plezalca, kako počasi napredujeta nekje v najini višini. Zadnje metre do vrha, po zadnjem raztežaju menda Paparazzija, ko so že vse kamnite tečnobe pod nama popustile, sva šla kar po "štajersko", po šestih urah plezarije in desetih, do zadnjega centimetra našponanih cugih sva doživela in preživela že vse mogoče prigode, le zakaj ne bi zmogla še tole. Na sedlu v zavetrju sva se končno lahko razkomotila in pomalicala, udobno kot sredi dnevne sobe. Par minut sva si vzela še za dodaten maraton v zabijanju klinov na sosednjem pobočju, pa seveda foto-šuting, da se ovekoveči veliki dogodek.

Medtem so stene kanjona že zažarele v večernem soncu. Sestop je bil dolg, kot jara kača, najprej poplezavanje po feratici, kot da še ni bilo dovolj za ta dan, nato po dolgem melišču. Že v mraku in oba utrujena sva se spotikala čez kamenje, Mijo je zvončkljal pred mano s klini za pasom, kot vodja kozjega tropa, jaz pa pohlevno za njim. Oba sva že sanjala vroč tuš in skledo špagetov.

Nadvse koristno preživet vikend je bil, prelomnica v moji alpinistični karieri, pravi skalni krst in preizkus fizičnih, pa tudi tistih drugih sposobnosti. Tudi Mijo je bil zadovoljen, saj je dobil dovolj gradiva za dokumentiranje svoje nove smeri. Dosti sva se družila in novih izkušenj nabrala, med dolgo vožnjo domov sva predelala še tiste teme, za katere v steni ni bilo časa. Prijazna gospodarica naju je vsak večer razvajala s šrtudlom in pecivom, ob slovesu pa celo potočila kako solzo.

Za konec še misel, da takale bolj resna plezarija ni za fine punce, saj je treba biti pripravljen tudi na pomembne probleme, kot so lulanje in kakanje v steni, preklinjanje po domače, čudne zvoke in krike iz druge strani kanjona, ki jih ni in ni hotelo biti konca, v spomin ostanejo tudi polomljeni nohti, praske in podpludbe po kolenih. Naslednji dan si bo treba vzet čas za temeljito manikuro in urejanje frizure, da bo fina punca spet spodobna za v javnost. Mini kikle pa tudi v civilizaciji ne nosim, pa je problem rešen.

Karmen Perme
Foto in video: Karmen in Mijo

Paklenica, Kuk Tisa, severozahodna stena;

TISA DIREKT, V/IV, 6 raztežajev, 230 m, 3 h;
Prva plezala Mijo Kovačevič - Mičo in Alenka Es 26.4.2015

Dostop: od vhoda v park po cesti do table "Kuk od Paščetnice", čez potok in v levo po potki nekaj metrov, nato desno navzgor po melišču ter skalah (I-II) do stene.

Opis: vstop je platasta skala v pokončnejšem svetu (klin) desno od ločilnega kota/žleba med smerema Ranozoreći in Josipa Debeljaka. Naravnost navzgor v smeri večje rumene kapelice, previs, do njenega desnega roba (klin), nad njo vse do krajše v desno nagnjene poličke, sidrišče. Naprej v levo, nato naravnost navzgor v smeri večjih previsnih skal, izstop levo okoli, čez rob stene, sidrišče. Nekaj metrov navzdol po enostavnem terenu do sosednje desne stene. Po izrazitem žlebu strmo navzgor do prvega previsa, čez njega ter čez naslednjo v strop zagozdeno skalo, naprej po platastem strmejšem svetu v lažji teren, sidrišče. V desno diagonalno navzgor do poraščene strme skalce, čez njo naravnost gor v plate do blage izravnave, sidrišče. Kratek, skoraj pohoden raztežaj (dnevna soba) do zgornje stene. Držimo se desno v smeri največjega - črnega previsa. Čez pokončnejše plate in desno kratko rampo do levega roba velikega previsa. Po mestoma zaobljeni zajedi naravnost navzgor ob previsu do zapore pod stropom, desno dva metra in naprej po robu leve previsne zapore naravnost navzgor. Še nekaj metrov plataste lažje skale in izstop iz stene. Zaključno sidrišče na okroglo oblikovani najvišji skali/roglju na vrhu Kuka Tisa.

Sestop: v levo, po velikem poraščenem žlebu, ki ločuje Kuk Tisa in Kuk od Paščetnice. Spust po vrvi ali plezalno (strmo).

Opombe: Potrebna oprema: klini, set metuljev in zatičev. V smeri sta dva klina, TISA DIREKT je neopremljena in poteka približno naravnost v smeri vrha po dokaj pokončem, večinoma razbitem terenu. Glavni raztežaji vsebujejo manjše ter večje previsne skoke, ki jih pogosto sestavljajo razlomljeni skalni bloki. Težavnost ji doda še psihološki efekt izpostavljenosti in pretečih skal nad glavo. Večina raztežajev je atraktivnih in dobro plezalnih. Plezalec, ki ni vajen divjega sveta, se v njej ne bo počutil najbolje. Zahtevnost je občutno višja kot v sosednjih smereh.