Ojstrica 2350 m - 27. feb 2016

Ni zime za Eskime

Smo se odločali in tudi odločili, da sprobamo eno tazaresno grapo, tako, ki nam bo ostala v spominu. Mijo je imel v mislih Nemško v Ojstrici (2350 m), seveda če bodo razmere, če ne pa imamo še plan B in C, na primer varianto Vzhodne grape, ali pa jo mahnemo po sestopni poti na Škarje in pod Ojstrico. Nekaj bo že ratalo, ni vrag.

Po pregledu zadnjih vremenskih podatkov smo skoraj vsi malo dvomili v uspeh osvojitve katere od grap. Več možnosti imamo, če bodo zjutraj temperature dovolj nizke in sneg uležan, tudi če zapade tekom dneva par snežink, le da ne bo vetra. Bolje sneg, kot sonce in odjuga.

Ob zori smo torej štartali iz Logarske doline, mi2 ter še dva pogumna in željna pustolovščine, Miha in Suzi, natovorjeni z opremo proti Klemenči jami. Ob koči smo naredili kratek postanek in že naprej skozi gozd pod stenami do vznožja. Temperature so se še vedno gibale dosti pod ničlo, trd in uležan sneg nam je dajal dober občutek za uspeh, čeprav so meglice zagrinjale vrhove in ostenje nad nami. Na vstopu smo s pogledi skušali preceniti dolžino in potek grape, koliko je snega v ključnem delu in kje je izhod, čeprav vrha iz te pozicije nismo videli. Oborožili smo se z okovjem in začetni del grape zlezli nenavezani, dokler se ni naklonina preveč postavila pokonci.

Prebiti smo se morali skozi ozek in dolg žleb na prvo sedlo, za kar smo porabili precej časa in moči, tudi primeren prostor za sidrišča je bilo težko najti, saj so bile stene krušljive in led neprimeren za sidranje. Na razglednem sedlu smo se zavedli, da smo do sedaj uspeli narediti le štiri raztežaje in zlezti le majhen del smeri, ter poskušali preceniti nadaljevanje. Od sedla naprej je bilo treba prečiti pobočje pod steno, kjer je bil sneg precej sipek in tečen, Mijo je še uspel napeljati en raztežaj po mešanem terenu in sidrati v steni na okoli 2000 m.n.v. Od tam navzgor se je bilo potrebno vzpeti v naslednji žleb do izhoda v amfiteater.

Šele tam si lahko omislimo malo lažjo varianto in nadaljujemo desno po Vzhodni grapi. Medtem je sneg vedno gosteje naletaval, s sten se je sproti sipal v slapovih na naše glave, mehka podlaga pa je oteževala napredovanje. Na stojiščih smo trepetali od mraza in si nazadnje nadeli nase že čisto vse rezervne kose oblačil iz rukzakov. Začeli smo pogledovati na uro in izračunavati preostali čas dneva, tudi pogled na skico smeri nam je dal slutiti, da nam tale grapa ta dan ne bo usojena. Do vrha amfiteatra smo imeli še vsaj dva raztežaja, tam pa smo šele na dveh tretinah smeri navzgor. Zdelo se je, da se nam cilj vse bolj oddaljuje. Tehtali smo, ali naj nadaljujemo in reskiramo, da nas situacija pripelje v neizhoden položaj, saj bi bilo reševanje iz gornjega dela skoraj nemogoče. Če bi nadaljevali do vrha, bi verjetno sestopali že po temi.

Medtem je vrhove popolnoma zagrnila megla in tuširanje s suhim snegom nam je dalo vedeti, da želi gora ostati ta dan nedostopna. Tudi odločitev za izhod v sili ni bila enostavna, saj je bilo vprašanje, kaj skriva pobočje pod nami. Prvi poskus abzajla naravnost navzdol je bil neuspešen, saj je bilo pobočje preveč prepadno, zato smo prečili snežišče pod naslednje ostenje. Odločili smo se za tri raztežajni plezalni sestop po smeri Vzhodna grapa. Nenadoma je pod Škarjami poknilo in zabobnelo, stisnili smo se ob podlago, ko je potihnilo pa hitro bližje h steni. Napovedana stopnja nevarnosti plazov 1-2 je s tem dobila neke čisto nove razsežnosti. Od tam smo lahko počasi ritensko sestopili do vznožja. Šele zdaj smo se oddahnili in zadihali, saj nam je tale grapa kar pognala strah in mraz v kosti. Na hitro smo popili par kapelj čaja in zmlatili vsak svoj sendvič, saj do sedaj ni bilo prilike. Tako je šlo kar lažje do koče in naprej v dolino. Naša jutranja gaz je bila med tem časom že skoraj čisto prekrita z novozapadlim snegom. Do avta smo prispeli že v mraku utrujeni in premraženi. Takoj je padla še ena pametna odločitev, da turo zaključimo na toplem za obloženo mizo v Čutari.

Med vožnjo domov smo diskutirali, kaj je privedlo do naše odločitve za predčasen umik. Spreminjajoče se razmere, vremenski preobrat, ki je prišel prej kot je bil napovedan, pa mogoče varljivi podatki v vodničku, kjer je bilo navedeno naprimer, da je do vstopa potrebno uro in pol, mi smo porabili za 1000 višincev dve uri. Pa tudi tista, da je grapa lahka z največ 40 stopinj naklona in preplezljiva v treh urah. Verjetno smo izgubili preveč časa z varovanjem in postavljanjem sidrišč, a nenavezani bi se izpostavljali nevarnostim, saj je bil sneg v žlebu varljivo trden in mestoma prhek, na izhodnem mestu pa že preveč mehek in nestabilen. Tudi sneženje se je tekom dneva stopnjevalo in sproti nanašalo nove plasti snega, s pobočij pa so nas ves čas tuširali s suhim snegom. V takem vremenu bi bilo napredovanje nesmiselno.

Mi pa si tele ture ne bomo šteli kot neuspeh, nasprotno, veliko smo se naučili in skupaj preživeli tudi lepe in zanimive trenutke. Naslednjič se odpravimo pod Ojstrico v primernejših razmerah, oboroženi z novim znanjem in svežimi podatki iz prve roke, in predvsem bolj zgodaj, da bomo na vstopu že ob zori. Da je bila odločitev za umik pravilna, smo se prepričali, ko so mimo nas po temi v Logarsko drveli en za drugim avtomobili GRS, rešilci in policija. Naslednji dan zasledimo v novicah, da je pršni plaz odnesel dva alpinista v grapi v Mrzli gori, eden je pridelal poškodbe glave in hrbtenice.

Nič zato, če tokrat nismo dosegli cilja, izkušnje v takem vremenu in na slabem terenu štejejo več, kot vrhunsko izpeljana tura v idealnih razmerah. Sicer pa, kaj sploh so idealne razmere, trd led ali uležan sneg, sonce ali oblačno vreme, vse je relativno. Izkušnje si nabiraš takrat, ko te situacija postavi pred problem, ki ga moreš rešiti. In seveda takrat, ko se moraš odločiti, kdaj v pravem trenutku odstopiti in obrniti. Tega te vse mogoče knjige o alpinizmu ne naučijo, sam moraš preizkusiti strah in mraz na lastni koži.

Karmen Perme