Matkov škaf - 1548 m, 17. junij 2016

Tuširanje pod Mrzlo goro

V petek, sedemnajstega junija smo se v zgodnjih jutranjih urah napotili novim doživetjem naproti. Z zaskrbljenostjo smo spremljali vremensko dogajanje, saj napoved ni bila obetavna. Upali smo, da pač tukaj ne bo več padalo. Razveselili smo se »luknje« nad Raduho in modrovali »pa saj se bo zjasnilo«. Po prihodu v Matkov kot pa se je vse zaprlo in dobili smo zajetno pošiljko dežja. Po eni uri je dež malo pojenjal in »ker nismo s cukra« smo se odpravili na pot. Naš cilj je plezanje v Matkovem škafu.

Že po nekaj začetnih korakih se je spet ulilo. Oblekli smo si pelerine, nadaljevali pot in se tolažili s tem, da vsaj »gužve« ne bo. Ploha je bila prehuda, zato smo se nekje na polovici dostopa umaknili pod skalni previs. Z upanjem smo zrli v nebo in se razveselili vsake nove modre luknje na nebu. Po kakšne pol ure je nehalo deževati in nadaljevali smo pot po pobočju. Kmalu smo imeli bližnje srečanje z gorskim močeradom. Po wikipediji je "Planinski močerad ali črni močerad (Salamandra atra) gorska vrsta, ki se zadržuje v gozdovih nad gozdno mejo. Dolg je 16 cm. Zaušesne žleze imajo maloštevilne pore. Aktiven je predvsem ponoči, podnevi pa kadar dežuje. Zaradi prilagoditve na mrzlo okolje, za razliko od ostalih dvoživk, koti popolnoma razvite mladiče. Zato za razvoj ne potrebuje vode, zadošča mu že dovolj velika vlaga. Nosečnost traja 2 ali 3 leta. V vsakem jajcevodu se razvije vedno le po en sam mladič in se preživlja tam na račun drugih jajčec. Samica skoti 1-2 preobražena mladiča. Pri nas živi predvsem v alpskem svetu ter delno dinarskem svetu nad 600 m nadmorske višine«.

Naša potrpežljivost je bila nagrajena – popolnoma se je zjasnilo in občudovali smo lepoto te alpske doline z njeno floro. Kmalu prispemo do snežišča in »zagrizemo« v sneženo strmino. Pa smo na cilju. Kot je zapisal Vladimir Fabjan je »Matkov škaf (na višini 1480 m) kraterju podoben snežni kotel, popolnoma okrogel, širok zgoraj v premeru okoli 20-30 metrov, nato pa se zožuje. Čez steno nad snežiščem v nekaj stopnjah pada okoli 40 metrov visok občasen slap, ki ga napaja snežnica izpod krnice. Voda izdolbe v sneg obsežno luknjo, na dnu pa se porazgubi v produ in grušču Matkovega kota in pride spet na dan kaka 2 km nižje. Poleti je Škaf globok do 17 m in širok do 12 m (višina in širina je sicer odvisna od snežnih padavin). Najprimernejši čas za ogled je začetek junija, kasneje je vedno manjši, dokler jeseni ponavadi popolnoma ne izgine. Matkov škaf ima status naravnega spomenika in je največji, najlepši in najbolj znan tovrstni pojav pri nas.«

Sneg je bil gnil in ne preveč trd, sledila je izdelava dvojnega sidrišča in poličke za varovanje, pa hajd v luknjo (po naši oceni je bil škaf globok nekaj več kot 15 m). Sam spust in potem plezanje z dvema cepinoma ter seveda z derezami je vse prej kot enostaven. Na obroke te zaliva slap (v odvisnosti od vetra), zanohta se ti v roke in noge, veter ti dviguje pelerino, ……, da o fizičnem naporu sploh ne govorimo. Privoščili smo si vsak dva vzpona. Na koncu pa še gasilska za srečni zaključek mokrega plezanja. Ob sestopu v dolino pa smo uživali prelepi panorami. Matkovo okno, je druga znamenitost te šest kilometrov dolge doline. Visoko je 15 m, široko 8 m in debelo 5 m. Osvežitev v potoku Jezera; florescentni hrošček se kar ni hotel ločiti od Mijota.

Pobliže smo si še morali ogledati nenavadno prijateljstvo med KKK (košuto, kravo in kozo). Malo smo jih podkupili z regratom in že smo bili prijatelji. Obiskali smo še Logarsko dolino in slap Palenk, ki bo - upam, v prihodnosti še moja ledena izkušnja.

Kljub dežju in kljub temu, da se mi je sredi junija zanohtalo v roke in noge, sem preživela čudovit in seveda poučen dan. Temu je pripomogla tudi odlična družba. Hvala Mijo in Karmen. Priporočam se še za naprej.

Sabina Movh, tečajnica
Foto: Karmen in Mijo