Visoke Ture, Maltatal - slapovi, 28.feb.2013

Ledena prelomnica

Mož je že kar nekaj časa brskal po spletu in vsrkaval vsako informacijo, ki se je dotikala plezanja zaledenelih slapov, jaz pa komaj čakam pomlad. Brez dvoma se je želel preizkusiti tudi v tem, zame (do nedavnega) ekstremnem početju. Po tihem sem si želela, da bi se mu želja kmalu izpolnila. Zase pa nisem bila prepričana, prevzemali so me mešani občutki. Delček mene si je želel ,,probat'', a kaj ko je bilo toliko dvomov v lastne sposobnosti. Na splošno imam velik odpor do novitet, ki so povezane z nevarnostjo. Na mojo končno odločitev da poizkusim je vplivala zavest, da me bo poleg moža spremljal še nekdo, ki se spozna na stvar in ima povrhu še srčno kulturo. Potrebno je bilo uskladiti vse obveznosti v službi in doma. Ko mi je to uspelo, mi je bilo že malo lažje.

Četrtek zjutraj (zame še ponoči) sem se ob zvonjenju budilke komaj, v enem kosu spravila iz postelje. Noč je bila večino neprespana, a na srečo sva z možem imela vse pripravljeno za ledno pustolovščino. Poti v dolino slapov Maltatal ne morem opisati, ker sem jo prespala.

Prispeli smo do vstopnega mesta na okoli 1130 m kjer nas je pozdravil težko pričakovani led, ki pa so mu bili tudi šteti dnevi zaradi vse višjih temperatur. Ko sem opazovala čudovite ledene skulpture ki jih je ustvarila narava, me je zamikalo, da bi plezanje zamenjala za sprehod po bližnji okolici. Moški del ekipe nisem uspela prepričati, torej mi ni preostalo nič drugega kot plezanje. Naredila sva sidrišče, se zavarovala in vodeči (inštruktor) je pričel plezat, privijal je vijake v led ter nameščal vmesna varovanja. Na koncu raztežaja je uredil sidrišče in naju varoval od zgoraj. "Potem pa začnimo", sem si mislila in se natovorjena z vso opremo začela prebijati skozi prvi raztežaj. Bilo je videti več snega kot ledu, po sneženju tukaj ni še nihče plezal.

Pravo podobo je dolg ledeni slap dobil nekoliko višje, ko je bilo zaradi strmejše naklonine nekaterih raztežajev vidno vse več ledu. Kmalu sem ugotovila, da mi gibanje po golem ledu dela manj težav kot slepo zabijanje cepinov v led prekrit s snegom. Probleme so mi delale okorne rokavice in ni bilo vozla, ki bi ga naredila z njimi brez težav. Vzporedno, pravzaprav za nami sta priplezala tudi Martin in Aljoša. Ta dan smo v slapovih videvali samo slovence. Kakorkoli že, za mano je bilo osem prvih lednih reztežajev, ki sem jih bolj ali manj nerodno preplezala.

Čas je hitro tekel in po skoraj štirih urah plezanja je bilo potrebno nazaj dol, seveda s spusti po vrvi. Pravo doživetje, bilo mi je všeč in kar prehitro, po uri in pol neprekinjenih spustov smo pristali spodaj ob mostu, kjer smo zjutraj pričeli s plezanjem.

Sledila je poučna delavnica v bližnji ledeni zavesi. V njej sva vadila privijanje lednih vijakov in izdelavo sidrišča tipa Abalakov za spuste po vrvi (zame simpl zadeva). Nazadnje smo si šli pogledat nadaljevanje zatrepa doline. Do tunela smo se peljali z avtom, naprej pa peš. Prava paša za oči nas je čakala za tunelom, kjer so se oči spočile na številnih velikih slapovih. Ja tukaj pa Bog res ni skoparil z vodo, ki jo je zima spremenila v drugo agregatno stanje in nagradila tiste, ki radi plezajo. Še nekaj fotk za konec in pričeli smo se vračati. Na poti po slikoviti dolini smo se ustavili še pod najvišjim koroškim (prosto padajočim) dvesto meterskim slapom Fallbach in istoimenski ekstremni ferati speljani tik ob njemu. Tudi ta pogled bo šel med spomine.

Med potjo domov sem poslušala Kreslinovo pesem, kjer v refrenu poje "… pa je še nekaj ljudi, ki se jih človek razveseli" in si mislila, da je med njimi tudi najin inštruktor, ki je poskrbel da sem doživela "Ledeno prelomnico" tako, da je korenito spremenila moje poglede na tisto do česar sem še pred nedavnim imela resne zadržke. Bila je nadvse prijetna izkušnja, za kar se mu iz srca zahvaljujem. Zahvaljujem se tudi Jerneju K. za izposojena cepina in možu, ki me pri odkrivanju "neznanega" podpira.

Besedilo
Cvetka & Vinko