|
Visoke Ture, Maltatal - slapovi, 10. feb. 2015
|
V dolini ledu in veselja
Po dveh letih je zopet naneslo, da sem imel možnost plezati v Maltatalu zaledenele slapove. Kot četrti član ekipe sem z veseljem sprejel povabilo Mijota, zraven sta bila še Sanela in Martin, uigrana in preverjeno funkcionalna ekipa, ki temelji na spoštovanju in vzpodbujanju drug drugega, in tako je bilo tudi ta dan. Pred odhodom smo dobili skice parih slapov v Maltatalu, ki bi kljub ne najboljšim lednim razmeram lahko bili aktualni, da smo si doma lahko ogledali kaj nas čaka in se pripravili. Odrinili smo zgodaj zjutraj, kajti dnevne temperature niso bile naklonjene ledu. Še nekaj dni nazaj napovedanih -14 ºC se je ta dan spremenilo v pomladanskih +8 ºC. Naši skupini so se v sosednjem avtu pridružli Marjan in Vlado, ter še dva plezalca, ki pa nista iz našega odseka, slednji so šli plezat slap Dreifaltigkeitsfall WI2-WI3, 70 m. Do našega izhodišča je bila cesta zasnežena, tako da smo morali montirati verige. Pa tudi to ni kaj dosti pomagalo, saj je bilo na nekem odseku skoraj pol metra napihanega sipkega snega. Tudi po obvozu za gozdarske stroje ni šlo, nato smo se z zaletom nekako prebili napol po cesti in nekaj več po nagnjeni bankini naprej. Do vstopa v samo ledno smer, ki sta jo določila skupno Mijo in Martin, nas je "pot" vodila strmo v ključih po spolzkem in neugodnem terenu, sam sem dejal, da bi nam morali priznati še en raztežaj zraven, za dostop. Na vstopu pa ledna pravljica z občutkom negotovosti, kajti naklonina je že v startu postregla s pokončnimi 80-85 stopinjami. Ta dan je bila v našem slapu gneča, kot da se približujejo zadnji dnevi lednega plezanja za to sezono. Zgazili smo dostop in na vstopu smo bili prvi, takoj za nami so prišle tri Avstrijke, po oznakah sodeč gorske vodnice, vešče lednega plezanja in dali smo jim prednost. Ob gledanju njihovega plezanja sem dobil dodatno motivacijo in sem nestrpno čakal kdaj bom lahko začel tudi sam zabijati cepine in dereze. Mijo in Martin sta šla naprej, midva s Sanelo za njima, začela se je ledna igra, iskanje lukenj za cepine in stopov za dereze ki sta jih naredila vodeča, ja takšno igro se zelo rad igram. Ko si enkrat v slapu same naklonine niti ne opaziš, tu je koncentracija in kopica drugega dela. Rutinirano in uigrano sta naši dve navezi grizli slap, seveda ni manjkalo težav, ki jih v pokončnem ledu lahko pričakuješ, vendar če poznaš rešitve za gibanje naveze v takih razmerah, potem so ti problemi izziv in dragocena izkušnja. Sanela in Martin sta si privoščila še posladek, Martin pa je za zaključek splezal še nekaj deset metrov dolgo centralno svečo z negativnim naklonom. Fotoaparata žal nismo imeli s sabo, fotografije bi bile ta dan lahko dokaj barvite, kameri pa je takrat že pošla energija. Prijeten delovni torek smo skupaj z ostalimi iz drugega avta zvečer zaključili na naši strani ob pijači in picah ter raznih pogovorih, nekateri smo bili bolj poslušalci. V upanju da se takšen dan še kdaj ponovi HVALA vsem udeleženim.
Vinko Sitar
|
Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo
|
