KSA, Vršiči - Lukmanova smer, varianta 22.09.2013

Smer ki ti ne da dihati

V petek na delovni akciji v Florjanu se dogovorimo, da gremo v nedeljo plezat, Mijo malo razmišlja katero smer bi plezali, v soboto me pokliče in pravi Lukmanovo smer v Vršičih. Zgodaj zjutraj se odpravimo do planine Podvežak, od tam imamo dobre tri ure do vstopa v plezalno smer. Med prijetnim pogovorom pot hitro mine do Korošice, pred kočo vidimo v kotanjah ostanke snega in led na vodi. Oskrbnico vprašamo koliko stopinj je pa pravi zjutraj je bilo tri stopinje, le kje je merila, nam se je zdelo da je že pod nulo. Še uro hoda od koče in pod stenami že iščemo vstop v smer.

Mijo se malo razgleduje naokoli in reče tale bo prava. Vstopa sta možna dva, mi gremo v levega. Naredim sidrišče premečemo vrv, vodeči pobere nekaj najine opreme, se naveže na obe vrvi in prične s plezanjem. Hitro izgine iz najinega vidnega polja, sliši se žvenket kompletov, zabijanje klinov, vrv teče enakomerno počasi kar mi da vedeti, da je prvi raztežaj zaradi mrazu vseskozi našpičen in ne popušča. Druga gre Cvetka, pri obvozu prve večje skale v desno ima problem ker je prišla previsoko in ji zmanjka oprimkov, potrebno se je spustiti malo nižje. Enake probleme imam tudi sam in si malo začinim težavnost. Naprej od prvega varovanja se smer strmo dviga, vseskozi je izpostavljeno, oprimki so dobri le nagledati si jih je potrebno.

Iz Repovega kota se vali megla, ki jo od spodaj poganja mrzel veter in nagaja našim okončinam, da so vse bolj toge in okorne. Morda je veter z meglo iz katere je vsake toliko časa prikapljajo nekaj vode hotel poslati kakšno sporočilo, ki pa ga nismo znali dešifrirati. V drugem raztežaju naj bi bilo ključno mesto smeri in sicer kamin. Mijo napelje raztežaj, Cvetka pogumno vstopa kot druga, sam pa se nekako skušam umiriti izvajam avtogeni trening pozitivne misli, kot bi slutil da bom to potreboval šele v naslednjem raztežaju. Ta raztežaj splezam brez velikih težav, zanimivo je bilo plezati po obeh robovih skale nad globoko razpoko, a glej ga vraga ko pridem do sidrišča težavnost nikakor ne pojenja, kvečjemu je še hujša, čeprav naj bi po skici smeri popustila. Po pregledu skice lociramo svoj položaj, originalna smer naj bi šla nekaj metrov v levo po zajedi pod previsom, bila pa je mokra in kar odbijajoča. Lepša in morda bolj sprejemljiva je bila varianta plošče nekaj metrov v desno, bolj izpostavljena in videl se je tudi navzdol povešen klin.

Po premisleku pade odločitev da gremo v desno in ta varianta, kot se je kasneje izkazalo, postane naše ključno mesto. Prva dva metra prečnice je lahko in oprimkov je dovolj, od tu navzgor pa kot bi odrezal svet se postavi pokonci, skala je trda kot jeklo in neprimerna za vmesno varovanje, stopi pa »globoki« kak centimeter ali pa še to ne. Meni so se plezalniki že malo raztegnili in sem na razčlembah (če so bile) stal samo na konicah prstov. Le zakaj zmeraj od spodaj zgleda tako lahko in nedolžno? Ali je kaj narobe z mojimi očkami ali pa nam jo je veter z meglo spet malo zagodel. Mijo med plezanjem išče in stika po skali za oprimki, stresa izmenoma roke s prezeblimi prsti in z kar nekaj napora elegantno obvozi po levi nepreplezljiv del stene v vrhu, povzpne se v malo lažji zdrobljen svet. Cvetka pred ključnim mestom obvoza Mijota sprašuje kako in kaj in pravi ».. ne bom zmogla «. On jo bodri in ji pomaga s potegi vrvi in tako se tudi sama reši iz tega pekla, solze sreče in krik veselja ob objemu.

Prvič od kar plezamo alpinistične smeri sem začel pomišljati kaj če bo potreben manever reševanja, v mislih obnavljam postopek reševanja oziroma, da bomo morali odnehati in se spustiti nazaj dol čez steno. A le kako saj je smer vseskozi šla cikcak prečno čez skalo. Iz razmišljanja me predrami Mijotov glas »Na vrsti si!«. Prilezem do izpostavljenega dela, potrebno je pobrati varovala in zatič kar noče ven. Mijo pravi pusti ga, jaz pa trmast Savinjčan vztrajam toliko časa, da se varovalo izvije objemu skale. Pri adrenalinskem prestopu na trenje mi malo zdrsne, vendar vseskozi za silo obvladujem psiho in tudi sam nekako zlezem do sidrišča. Veselje, da smo preplezali to težavno mesto traja kratek čas, ob pogledu navzgor vidimo da težav še ni konec. Skala v levi je krušljiva in neprimerna za vmesna varovala. Nekako uspemo obvoziti večjo krušljivo skalno gmoto in glej pred nami se nad robom končno pokaže vrh. Še en lahek, skoraj pohoden raztežaj nas loči do njega, tega napelje Cvetka. Objemi in stiski rok ter besede »tole pa je bilo začinjeno!«.

Sledil je še tečen sestop po krušljivem delu stene in po stečinah pod stenami naprej pohodno do koče. Malo naprej prvič ta dan jemo. Hitimo do planine Podvežak, saj se je bližal večer. Med vožnjo se ustavimo, da nekaj toplega pojemo in predebatiramo današnjo turo, ki je bila nadvse poučna in je pokazala vse svoje pasti, vključno z mrazom. Pokazalo se je, da v alpinističnih smereh ne šteje samo plezalna izurjenost, ampak je potreben velik smisel za orientacijo, poznavanje manevrov do potankosti in iznajdljivost pri uporabi opreme, ter dobra psiho fizična pripravljenost.

Danes po prespani noči, ko tole pišem v prste ne zebe več mene pa že spet vleče v plezanje, tam se počutim svobodnega, sam izbiram oprimke in način kako bom rešil določen problem. V pričakovanju novih dogodivščin se na tem mestu zahvaliva Mijotu za res poučno izkušnjo, ki ti da misliti a ne dihati.

Vinko & Cvetka
Foto & video: MK

Plezali smo:
Vršiči - Lukmanova smer, varianta; IV+/III, 130m, 5h