|
Turno na Lepenatko Le kdo se ne jezi na sneg ob koncu marca. A delo na vrtu in v sadovnjaku lahko počaka, saj se ne da nič narediti, ker je vse pod snegom. Kaj bi tarnali nad vremenom, vreme je vedno, le od nas je odvisno kako ga izkoristimo. Pokliče Pavli; sneg je tapravi, gremo jutri zjutraj s turnimi na Lepenatko. Že takoj po sončnem vzhodu se vozimo proti Gornjemu Gradu, pri Interdentu zavijemo v dolino Kanolščice in se vzpenjamo proti cerkvi sv. Lenarta. Prikaže se prava snežna idila na vsaki strani ceste z visoko snežno ograjo in zasneženimi smrekami. Kaj nam mar za koledar, to je le kronologija za nekatere. Mi smo namenjeni na Lepenatko, cesta je prevozna do kmetije Knebovšek, naprej pa režemo prvo smučino proti sv. Lenartu in pred njo zavijemo levo mimo kapel proti križišču na večjo jaso z markantno lovsko prežo. Tudi lovci si gradijo že nadstandardne preže (niso črne gradnje). Malo nas je presenetila količina svežega snega, ki je ponekod presegala tudi 30cm. Zato se odločimo, da gremo v levo čez gozd po malo shojeni lovski gazi proti Pastirski koči. Pred nami je prava zimska idila, zasnežene smrekove veje se priklanjajo do tal in ti veselo stresajo sneg za vrat ter prijetno hladijo naše ogrete motorje. Kmalu se odpre prekrasen pogled na s soncem obsijan jugovzodni hrbet, ki vodi na vrh. Po njem se delno v ključih in delno naravnost navzgor povzpnemo na vršni greben, ki je lepo obtežen z opastjo, zato previdno držimo varnostno razdaljo. Na vrhu pa nismo sami in ne prvi. Odpre se prekrasen pogled na vse strani, najlepši še proti Ojstrici, Planjavi in Velikemu vrhu. Spustimo se po krasno zasneženem vzhodnem hrbtu nazaj proti jasi z lovsko prežo. Sneg je ravno pravšnji za prijetno vijuganje v dolino do ceste in po njej do izhodišča. Morda se nam je tako narava odkupila za zadnjo turo, ko smo rezali meglo in iskali konice smuči na Golici. Narava ima vedno prav, na enem koncu ti nekaj odvzame, na drugem koncu pa ti nekaj da. Vse lepo pa se enkrat konča, običajno še prehitro. Na Lepenatki smo uživali: Stane Pavli in Mijo, midva s Pavlijem sva smučala, Mijo pa je fotografiral. Le kaj bi brez njega; zgodba ne bi imela teh čudovitih fotk.
|
Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo
|