Koralpe, Gr.Speikkogel 2140 m, 12.mar.2013

Rezanje megle ...

Vremenska napoved za prihajajoče dni ni obetala nič kaj dobrega, zato se na hitro dogovorimo za TS na Koralpe. Tokrat se bomo na glavni vrh podali po (naj)daljši trasi iz severa. Oprema je bila pripravljena že prejšnji dan, dobre tri ure spanja pa bo komaj zadoščalo za kondicijsko naporno turo.

Na izhodišču smo bili po planu, pričakalo nas je oblačno in megleno vreme. Še preizkus žoln in pričnemo z vzponom. Napovedane snežinke so že padale, a se nismo pustili preveč motiti. Sprva je bila vidljivost še za silo, kasneje smo prišli v gosto meglo in ni bilo več šale. GPS sprejemnik, ki je običajno "nepotreben" balast v nahrbtniku je tokrat bil tisti, ki je odločil da sploh upamo nadaljevati. Vidljivost je bila naravnost "fantastična". Na določenih odsekih se ni videlo dlje od konic lastnih smuči. Podlago je bilo potrebno tipati in snežne grbine so predstavljale prave pasti za smuči. Ja, brez GPS-a in kompasa bi se tukaj na prvih kilometrih že trikrat izgubili, a do vrha je bilo še konkretno daleč.

Čas je bežal in po dobrih dveh urah neprekinjenega vzpenjanja in nekaj spustih v neznano smo prišli v območje fatamorgane. "A je tisto hrib, ali se samo tako zdi?" se je nekajkrat slišalo vprašanje. Za fotografiranje tam se niti spomnili nismo, sicer pa kaj bi povedala nepropustna belina brez vsakršnih detajlov? Megla je bila tolikšna, da si želel prijeti tisto kar so možgani mislili da vidijo, v resnici pa bi roka zajela praznino. Razmere, ko ne ne veš več kaj je res in kaj iluzija! Za nameček se tik za tem samodejno izključi še GPS. "A je baterija prazna, menda ja ne!?" Pavli takoj da komando da obrnemo, saj nam je sneg sproti zabrisoval lastno in edno sled. Vem, da bi naj baterija po izklopu zdržala še nekaj več, zato poizkušam GPS ponovno oživeti, uspešno. Smo okoli 70 višincev pod vrhom, na terenu ki ga bolj poznam, Stane najde tudi rezervni bateriji če bi moje dokončno pobralo, zato se odločimo za nadljevanje vzpona.

Tri ure in pol ter osem kilometrov v vzponu je za nami, končno stojimo na prepišnem vrhu tik ob kupoli velikega radarja. Še skupinska fotka nato pa čim prej dol, kajti pihalo je, da te odnese. Malica in pijača bosta morali počakati na bolj prijetne razmere. Namesto, da bi se peljali, smo strmejša pobočja zaradi varnosti prepešačili, vidljivost je bila na ničli. Tudi sicer se ni dalo kaj dosti peljati. Padci na očem nevidnih grbinah so bili skoraj glavni del smučanja. Po šestih urah in pol, dobrih šestnajst kilometrov dolgi turi in skoraj sedemsto nadelanih višincev, smo se proti popoldnevu znašli na izhodišču. Baterije so zdržale do konca, tudi noge so ostale cele, le to ne vemo, kaj je bilo tisto kar smo videvali tam v gosti megli in nikoli zares videli. Lepa tura, kondicijsko kar zahtevna, orientacijsko pa ta dan izjemno zahtevna. V resnici bi nam brez GPS-a že kmalu od izhodišča ne preostalo kaj drugega, kot da obrnemo nazaj domov. Na sicer vedno obljudenem 2140 m visokem vrhu Großer Speikkogel (Golica) cel dan nismo srečali niti enega gornika.

Besedilo in fotke
MK