Lavanttaler Alpen, Kienberg 2050 m - 20. mar. 2016

Odlične TS razmere na severu

Sobotne neodložljive obveznosti na 0 metrih nadmorske višine so preprečile, da bi ta dan lahko bil kje v snegu, vendar tudi za nedeljo ni bila slaba napoved, prav nasprotno. Zato smo se že nekaj dni prej kolegi iz odseka dogovarjali, da gremo v Avstrijo raziskat neko pogorje z dobrih 2400 metrov visokim dvojnim vrhom. V soboto proti večeru pride klic, neka gospodična obvesti kolega, da je bila tam, do so razmere baje porazne, da je prevroče, da so se skoraj izgubili, da je bila tura abnormalno dolga, ... Skratka neke čudne informacije, ki že v štartu niso imele veliko skupnega z dokaj točnimi avstrijskimi meteorološkimi napovedmi. Seveda sem imel "v žepu" rezervno destinacijo v sosednje, malenkost nižje pogorje, a se preostali trije niso mogli odločiti niti za turo, zato se s Karmen zgodaj zjutraj odpraviva na pot sama.

Ob prihodu na izhodišče naju pozdravi jutranja redka koprena meglic, ki se v naslednje pol ure razblini in nad nama se razprostira samo še sinje modro nebo, identično tistemu prejšnjega dne nad slovenskim morjem. Pod smučmi prijetno škriplje, kmalu sva na čistini med skalcami in kar ne moreva verjet, da je lahko tako rajsko tu. Vidljivost je kot v pravljici, gore ki so dokaj daleč so skoraj na dlani, prav tako se nama v brk smeji naša nesojena gora na severozahodu, odeta v beli plašč ki kar kliče po turni smuki. Ampak sedaj je kar je, midva sva tu, želeni cilj tam daleč, ostali pa doma. Ja, je jeza to, ko takole nasedeš nekomu, ki ga sploh ne poznaš, še posebej po tem, ko spregovoriš s krpljarjem, ki ga srečava nekje proti vrhu in je bil prejšnji dan tam. Njegov odgovor je bil kratek in jasen, "Razmere tam so enake tukajšnjim - odlične". Nauk, ki je bil takoj jasen, je ob slovesu prišel tudi iz njegovih ust, zaupaj samo sebi in svojim izkušnjam. Nič, greva naprej. Na tretjem ali četrtem vrhu preveriva z GPS sprejemnikom kje sva, da ne bova šla predaleč - to, na vrhu skoraj poravnano pobočje ima uradno trinajst vrhov. Polovico sem pred leti že obdelal z juga, tokrat pa raziskujeva od severa navzdol, proti sredini. Najin cilj je drugi najvišji, pravzaprav dolg od zadnjič - Kienberg, ko smo z Gregom in Matejo v povsem drugačnih razmerah tod preverjali svoje orientacijske sposobnosti. Danes napredujeva dokaj hitro, vmes se v enem izmed spustov Karmen zlomi palica in Tessa Silver Tape na srečo reši situacijo.

Še slabih dvajset minut naju loči do naslednje vzpetine in kmalu stojiva na vrhu, čisto sama, nikjer žive duše, le en metuljček, ki ga je verjetno veter prinesel globoko iz doline, se poleg naju čudi belim okraskom vse naokoli. Ura pravi, da sva bila kljub pavzam malenkost hitrejša kot je planirano v kopnih razmerah. Kakšne pol ure uživava na vrhu ob opazovanju oddaljenih gora, ki se kakor v cinemaskope dvorani razkazujejo naokoli, kot v pravljici je. Vrh je dosežen, zato kože dol in obrneva ter pričneva z lagodnim smučanjem po širokem grebenu. Dobro nama gre in kmalu pade ideja da zapustiva greben ter raziščeva eno drugo možnost sestopa po ne tako položnih pobočjih kot je vršni greben. Vprašanje namenjeno Karmen je "Ali upaš?". Glede na to, da si s to potezo lahko "kupiva pamet" če zgrešiva, v takem primeru bo hudo strmo in naporno, saj bova daleč pod grebenom v povsem nepreglednem terenu. Po premisleku se je odločila za orientacijski eksperiment, ki se je nazadnje izšel v nulo. Jutranjim sledem najinih smuči sva se priključila v spodnji tretini dobrih sedem kilometrov dolgega spusta. Pa tudi pomisleki pred strmino pobočja so bili kmalu premagani in pridobljene neke nove izkušnje prečenja "čudnega" labirinta pobočij.

Na izhodišče, ki je bilo tokrat bolj polno mestnih turistov prismučava nekaj po kosilu in kar ne moreva verjet, da je ura komaj toliko. Nekaj čez petnajst kilometrov je za nama, dobrih petsto ali šeststo višincev in razmere za prste polizat, danes je bila turna smuka kot že dolgo ne. Ker pa dneva še ni konec se odpeljeva v dolino raziskovat stari del bližnjega mesta ter ogromen, lepo obnovljen grad nad njim.

Mijo Kovačevič