|
Huda luknja, Vodni rov, ferata 900m, D; 6. junij 2013
|
S samovarovalno opremo v Vodni rov
Beseda je stekla "... pa saj se od nekje poznava", je pripomnil. Hm, kmalu ugotoviva da v skali pleza tudi on. Torej je jasno od kje, iz hribov. Oblačim jamarski kombinezon in se sprašujem le kaj mi bo na novi zavarovani plezalni poti (ferati), pa me potolaži: "Malo je mokro, pa blaten boš tudi!". No ta je pa lepa, še dobro da sem pustil plezalnike doma. Višek tehnične opreme iz previdnosti raje pustim v avtu, rezervo pa v Prasico (nepremočljivo transportno vrečo). Čelado na glavo, težak fotoaparat čez ramo in že se spuščamo proti vstopu v jamo mimo katere poteka tudi pomembna prometnica. Jeklena vrata se odpro, vključimo naglavne svetilke in nekaj metrov naprej se dogodivščina lahko prične. Pod stropom binglja v velikem loku (ne)napeta vrv, kot pri francoskem načinu izvedbe jekelnic na feratah. Nad deročo vodo pod vrvjo nas čaka iz dveh jeklenih paličic zavarjen za čevelj ozek in kar dolg most - brv. Povezuje sosednja bregova vstopnega dela jame. Ajej... na sporedu je Slack-line posebne vrste. Med tem ko se avtor suvereno sprehodi čezenj, nama ni ravno vseeno kako bo z ravnotežjem, oziroma z morebitnim brezplačnim kopanjem v deroči vodi. Uvodno ogrevanje je kmalu mimo, nadaljujemo s prečenjem desne stene. Klinov za stopanje je tam kjer so nujni dovolj, le dokaj narazen so ponekod. Samovarovalni kompleti škljocajo, pa jih je komaj slišati zaradi bučanja vode. Vpijemo, da se sporazumevamo, sicer pa je tu uporabna bolj komunikacija rok. Sledijo prečenja, no ja, prestopanje bolj ali manj globokih in včasih vesoljsko oblikovanih korit pod nami. Še dobro da nihče nima težav s pogledi v zevajočo in bučečo praznino med nogami, sicer bi se katero izmed prečenj lahko končalo povsem drugače. Če je bila vstopna brv za ogrevanje, tapravo šele pride. Vse naslednje so namreč narejene iz enojnih jeklenih palic povezanih v pohodno verigo. Med njimi je ena rekordno dolga pod dokaj pritličnim stropom. Ko z rokami visiš na stran, pripet na v zraku plavajočo vrv, so noge sicer na napeti ozki brvi, a če te je preveč skupaj se lahko zgodi da tazadnjo (pre)hitro pomočiš v deročo vodo. Presenetljivo, kljub majavi varovalni vrvi jih je avtor (brvi) premišljeno učvrstil na sosednja bregova in prečenje po njih, ob tem da imaš nekaj smisla za ravotežje ter uspeš odmisliti bučanje pod nogami, sploh ni tako hudo in neprijetno. Na izstopu iz ene od teh brvi stopim v puding. Na oko je izgledala skala, a ob boljši osvetlitvi ugotovim da sem zares pristal v pudingu blata. Še to je manjkalo ob zdrsljivih gojzarjih in zaobljeni skali. Prijatelj Pavli bi rekel "je gladka kot dojenčkova rit", pa bi kar zadel! Ja, zanimiva je tale nova ferata. Če sem po prvih nekaj deset metrih preklinjal ker mi je zaradi pretiravanja v oblačilih pod kombinezonom skoraj zakuhalo, sem ob pristanku v blatu razmišljal, le kaj mi je bilo tega treba. Ampak dlje ko smo splezali v notranjost jame, bolj sem pozabljal na tovrstne probleme in jezo. Začenjal sem doživljati plezanje. Skalni skoki, prestopi ki so mejili že na male akrobacije, mostiči (brvi), kar vrstili so se in dva si nista bila enaka. A na tole ferato bi naj šli začetniki? Menda ja ne. To je samo za tiste bolj izkušene, take ki jim plezalna tehnika ni tuja in so imuni na zračnost pod (med) nogami. Po debeli uri šprinta priplezamo do končnega sifona. 380 metrov rova je za nami. Zavarovane plezalne poti zaradi številnih skokov sem ter tja, gor in dol pa verjetno preko 450 metrov v eno smer. Pomol za počivanje je zaradi padavin v preteklih dneh sedaj pod vodo, zato se čepe stlačimo na miniaturno poličko pod stropom. "Kaj meniš, kako težka je ta ferata?" zanima Milana. Hm, prav lahka že ni, primerjalno bi jo dal nekje v srednjo D težavnostno stopnjo, je pa vse seveda odvisno tudi od obuval in vlažnosti sten. To, da se je kadilo od nas kot iz parnih lokomotiv in na trenutnutke tudi vidljivost fotoaparatov ni bila kdo ve kakšna, pa menda ne šteje pri ocenjevanju težavnosti plezalnih poti. "Ja, tudi sam bi rekel, da kdor ne zleze ferate Fallbach (Maltatal, Avstrija) bo tu tenko piskal.", pokomentira predlog ocene avtor poti. Verjetno res, a to bomo vedeli ko jo zlezemo še nazaj ven. Počivali smo dolgo, potem pa začeli s povratnim plezanjem. Če je bilo do njenega izteka (sifona) zabavno, je bil povratek še toliko bolj. Ne zaradi adrenalinskih brvi ki smo jih že spoznali, ampak zaradi delne utrujenosti in psihološko strmejših spustov čez gladke skoke. Če sem pri končnem sifonu tehtal med C/D in D težavnostjo, je bilo na izstopu iz jame jasno, da se je po 900 preplezanih metrih tehtnica že zaradi zahtevnejšega sestopnega dela prevesila na stran težavnosti D. Ob zaključku zgodbe o plezanju prve podzemne ferate pri nas še nekaj razmišljanj. Pred vstopom v jamo nisem natančno vedel kaj me čaka. Pričakoval sem jeklenico, pa suho skalo, dobil pa prosto plavajočo statično vrv pripeto na okrogle Raumerjeve ploščice ali sidriščna sidra in mestoma mokro drsalnico. Je to ferata ali kaj drugega? Če je nebi splezal in bi vedel da je mokro, bi verjetno rekel "me ne zanima, drsalnic imam dovolj že v hribih". Ko sedaj po opravljeni podzemni telovadbi brskam po vtisih, ugotavljam, da sploh ni bilo tako slabo. Umazanijo in blato pač vzameš v zakup. Tudi s "pudingom" obložen drag fotoapart je preživel. Plezanje tukaj je, to je dejstvo in nikjer se nismo plazili po kolenih ali po vodi. Je pa občasno kapljalo iz stropa in varovalne vrvi. Brez primerne plezalne tehnike, moči v rokah in kondicije (~900m!) tu nimaš kaj iskati. Tudi brez tretje popkovine ne. Narejena je pot kar vredu Morda bi katere izmed zaključnih vozlov na varovalnih vrveh sam naredil drugače, po alpinistično. A z jamarsko tehniko sem se tokrat srečal prvič in lahko da je izvedba zaključkov v teh razmerah čisto ok. Brvi!? kapo dol za idejo in izvedbo. Občutki pa, plezalski in zanimivi. Vredno poizkusa, ni mi bilo žal obiska. -
Nekaj statističnih podatkov o zavarovani plezalni poti Huda luknja, Vodni rov. Z nadelavo poti za varnejši obisk vodnega
rova je pričelo 30. marca 2013 osem jamarjev in dve jamarki J.D. SPELEOS-SIGA. V naslednjih dneh je avtor sam nadaljeval
z deli, oziroma so mu občasno pomagali klubski ali drugi prijatelji. Očistili so del struge na vstopu, odstranili stare
ostanke lesenih hlodov, ki so nekoč nosili podeste v rovu. 25. maja sta s klubsko kolegico izdelala še zadnji dve daljši
brvi. Ena je dolga sedem metrov, druga (najdaljša) pa kar enajst metrov. Šestega junija je bil opravljen ogled in predvidevam,
da bo otvoritev poti lahko kmalu. V enomesečni delovni akciji je avtorju pomagalo 9 jamarjev in 4 jamarke. V celoten sistem
podzemne zavarovane plezalne poti je bilo vgrajene precej opreme in vloženo veliko truda. Smiselno bi bilo narisati skico
plezalne poti s podrobnostmi.
Jama Huda luknja je v celoti dolga 2280 m, njen Vodni rov je dolg 380 metrov. Zavarovane plezalne poti
je po grobi oceni okoli 900 m (450 m tja in prav toliko nazaj), težavnostna stopnja
po prvih ocenah D. Čas plezanja 3-5 ur, zasilnih izhodov ni. Ob samovarovalnem kompletu je obvezna tretja
popkovina, kombinezon, dolgoprstne rokavice, visoka obuvala s kvalitetno gumo in primerne plezalske izkušnje.
Vstop v jamo je možen samo ob spremstvu vodnika.
Nekateri statistični podatki so povzeti iz uradnih zapisnikov opravljenih delovnih akcij jamarskega društva SPELEOS-SIGA.
Mijo Kovačevič
|
|
