KSA, Črni Vrh (1931 m), 23. avg. 2015

Kislo mleko in p.p.

Nedeljsko jutro je obsijano s soncem. Danes gremo pozno, saj plan ni preveč natrpan. Odpeljemo se proti Logarski, v Lučah zavijemo proti Podvežaku. Nova prevleka ceste je všeč potnikom in avtu. Pet avtomobilov vijuga pred nami proti parkirišču. Res, danes nismo zgodnji.

Težki nahrbtniki potujejo na hrbte – dobro, da dostop ni predolg. Ko gremo mimo pastirskega stanu samo opazimo precej ljudi, ki se sončijo pred kočo in se mastijo s kislim mlekom. Rečemo si – potem. Na razpotju zavijemo, kot piše v opisu. Vidimo našo smer, zgrešili bi jo sedaj težko. Zgleda zanimiva. Pridemo do vstopa. Pozdravi nas vijoličasti klin, ki dela družbo šopku rožic v enakem odtenku. To zna le Stane. Opremimo se in začnemo. Čudno – morja ni v bližini, skala pa je zelo podobna Pakli. Pa tako blizu nam je. Smer je zanimiva – ni pretežka, kar paše, saj že dolgo nisva imela vrvi v roki. Dobro napredujemo in po par raztežajih smo na vrhu. Vmes so borovci lepo porezani, najdemo tudi oba zelena klina.

Po malici na vrhu se malo razgledamo in najdemo sidrišče za spust po vrvi. Seveda se spet vidi Stanetova roka. Vzorno. Spust malo spominja na Nosoroga – spet misel na Paklo brez morja. Ko pod steno že pospravljamo opremo, spodaj na poti začujemo ženski glas, ki zavpije: »Zdravo Mijo…!«. Našega Mijota spoznajo ženske tudi na 500m.

V pastirskem stanu si želimo privoščiti kislo mleko – pravi osrbnik: «Vse so pojedli. V soboto in danes jih je bilo res veliko«. No, pa je šla planirana malica. Spijemo pa dober čaj iz emajliranih lončkov. Lep dan je za nami. Obljubimo si, da mogoče že enega naslednjih vikendov pridemo na zasluženo kislo mleko.

Emil Movh