Črni Vrh na Dleskovški planoti - 30. junij 2016

Dve sledi

Pozno zvečer v sredo sem po nepredvidenem spletu okoliščin dobila povabilo na plezanje. Seveda sem bila takoj za akcijo. Kuhanje marmelade, vrt, učenje za izpit alpinistične šole (bolje praksa kot pa teorija!),… bo pač moralo malo počakati.

V zgodnjih jutranjih urah četrtka, 30.6.2016 sva z Mijotom na poti v Podvolovljek in malo čez šesto uro že kreneva proti planini Podvežak in naprej proti Korošici. Po dobri uri sva na sedelcu, kjer se odpre pogled na današnji cilj v Črnem Vrhu, 1931 m visokem hribu na Dleskovški planoti. Iz nahrbtnika potegnem skico in opis smeri. Vstop v smer je lepo viden in sploh celotna smer orientacijsko ni videti zahtevna. Prešine pa me »a po takile ravni skali bova plezala?«

Na travniku pod vstopom v smer je polno lukenj, njihovi prebivalci svizci (po čemer je smer dobila ime Sled svizca), pa se nama niso dali videti. Razen treh klinov smer ni opremljena. Prvi raztežaj poteka po radiatorju, ki pa sploh ni tako gladek kot je izgledal od daleč, čisto enostavno pa tudi ni. Vstop v drugi raztežaj je zahteven, potem pa gre malo lažje in ob deveti uri že izstopiva iz smeri, sva na vrhu, kjer naju pozdravi sosednja Ojstrica. Smer je dolga 145 višinskih metrov in mi je bila zelo všeč.

Po malici se dogovoriva, da bi splezala vsaj še eno smer, saj tako zgodaj zjutraj pač ne moreva v dolino. Po precej zahtevnem terenu poraščenem z ruševjem sestopiva s Črnega Vrha nazaj na stezo in nadaljujeva pot pod Veliki Vrh. Na vzhodni strani pod večjo piramidasto steno vstopiva v Mijotovo smer Modra sled, ki je dobila ime po modrih lišajih na skalah. Smer je dolga 200 višinskih metrov, je neopremljena in je precej bolj zahtevna. Tudi v tej smeri je veliko skalnih ušes, v primerjavi s Sledjo svizca je bolj izpostavljena in krušljiva. Po prvih dveh in pol zahtevnih raztežajih se razveževa, ker je teren v nadaljevanju malo bolj položen, zgornjo polovico smeri - zadnje tri raztežaje pa se zaradi zahtevnosti ponovno naveževa. Po koncu smeri nadaljujeva po grebenu do vrha Velikega Vrha (2110 m), s katerega je lep razgled. Sestopiva po markirani poti.

Obe smeri sta mi bili zelo všeč in kot druga v navezi sem vseskozi uživala, če pa bi plezala v vodstvu pa bi se mi predvsem v Modri sledi verjetno tresle vse okončine. In kot pravi Mijo – potrebna je kilometrina.

Današnji lep, pa tudi naporen dan si bom poleg obeh smeri zapomnila še po ruševju, žvižgih svizcev, planinskem cvetju (miniaturnih belih in modrih spominčicah, cluzijevem in spomladanskem svišču, slečniku, kamnokreču, zlaticah, vijolicah, repušu, skrečniku,…. in opojno dišečem volčinu), ploščatem kamnu v obliki glave z luknjo, ki ga je našel Mijo in lepim razgledom z Velikega Vrha. Hvala Mijo za dragocene izkušnje.

Sabina Movh, tečajnica
Foto: Mijo K. - Mičo

Plezala sva:
KSA, Črni Vrh, Sled svizca IV-/II-III, 145 m;
KSA, Veliki Vrh, Modra sled V/IV-III, 200 m;