Kamnik lezi na 390 m nadmorske visine. Po podatkih iz leta 1995 zivi tu 9695 prebivalcev. Kamnik je mesto ob sotocju rek Kamniske Bistrice in Nevljice. Lezi na stiku severnega dela Kamniskobistriske ravni vzhodnjega dela Tunjskega gricevja in severozahodnih obronkov Posavskega hribovja. Sodi med najstarejsa slovenska mesta. Srednjeveski trg je sestavljalo vec cetrti: Na klancu, Na jugu, Zidovska ulica, Mesarska ali Svinjska ulica, Velika ali Gosposka ulica, Zadnja ulica in Spitalska ulica. Tedanja predmestja, ki so danes del starega mestnega jedra, so bila Sutna, Na prodih, Novi trg, Pred mostom, Graben in Podgora. Z upravno reformo leta 1934 so se s Kamnikom zdruzila do tedaj samostojna naselja Fuzine, Zale, Zaprce, Kratna, Pugled, Zgornje Perovo, Spodnje perovo in del Mekinj. Hiter gospodarski razvoj po 2. svetovni vojni, priseljevanje in pospesena zidava stanovanj so povzrocili, da se je mesto zelo razsirilo, ter se z okoliskimi naselji, zlasti Duplico in Mekinjami, zacelo zarascati v urbano celoto. Stevilne enostanovanjske hise so zrasle na terasi na desnem bregu Kamniske Bistrice, med starim mestnim jedrom Kamnika in Duplico, bloke pa so v zadnjih dveh desetletjih gradili predvsem na Duplici, deloma pa tudi na holocenski ravnici ob reki. Kamnik se prvic omenja v 12. stoletju. Trg je postal med letoma 1188 in 1204, mesto pa pred letom 1267. Kamniski mescani se omenjajo ze leta 1229. Tu je bilo sredisce posestev grofov Andesko-Meranskih. V andeski dobi je bil Kamnik nekaj casa glavno mesto Kranjske, se dolgo po tem pa je ostal poleg Ljubljane najvplivnejse dezelno mesto. Habsburski je postal leta 1278. Od reorganizacije avstrijske drzavne uprave leta 1848 do obdobja med svetovnima vojnama je bil sredisce okraja. Po 2. svetovni vojni je mesto postalo sedez obcine, in to je se danes. Srednjeveski gospodarski in politicni razvoj je bil povezan z zelo ugodno prometno lego. Od tu vodijo ceste v stevilne smeri. Skozi Tuhinjsko dolino je tekla ze rimska cesta, v srednjem veku pa je bila ta povezava nekaj casa pomembnejsa od tiste cez Trojane. Ko se je v 16. in 17. stoletju zmanjsal prometni pomen Tuhinjske doline, se je zacela gospodarska in druzbena kriza mesta. Hitrejsi gospodarski razvoj, se je zacel sele v 19. stoletju. K temu je veliko pripomogla zelezniska proga Ljubljana-Domzale-Kamnik, zgrajena leta 1890. Kamnik ima zelo dobre avtobusne zveze z zaledjem, Domzalami in Ljubljano. Temelj sodobnega gospodarskega razvoja je industrija, ki je nastajala od srede 19. stoletja. Pomembnejse industrijske panoge so kemicna (KIK in Svit), kovinska (Titan, Alprem), Zivilska (Eta), tekstilna (Svilanit, Ideja) in usnjarska (Utok). Glavna slabost kamniske industrije je neprimerna namestitev preblizu starega mestnega jedra ali celo tik ob njem in sredi gosto pozidanih stanovanjskih sosesk. Zaradi industrije je mocno zaposlovanje ljudi iz zaledja, stevilni Kamnicani pa se vsak dan vozijo na delo na obmocje Domzal in v Ljubljano. Tradicionalna gospodarska dejavnost, ki se v zadnjem casu hitro razvija, je raznovrstna obrt. Predvsem v 19. in na zacetku 20. stoletja je bil Kamnik pomemben letoviski in zdraviliski turisticni kraj. Vedno je bila pomembna izobrazevalna vloga mesta, tudi za sirso okolico. Danes so v Kamniku gimnazija, srednja ekonomska in elektrotehniska sola. Tu je tudi zavod za usposabljanje invalidne mladine. V mestu so poleg kulturnih ustanov (muzeji, knjiznice, galerije) se stevilna drustva in organizacije. Staro mestno jedro je v celoti umetnostnozgodovinski spomenik; pomembnejse stavbe so izvorno romanska kapela. sv. Eligija na Malem gradu, ki je iz 11. do 13. stoletja, v njej pa so gotske freske, franciskanski samostan s cerkvijo sv. Jakoba, barocna zupnijska cerkev Marijinega brezmadeznega spocetja z locenim zvonikom na Sutni in barokizirani grad Zaprce iz 16. stoletja. Na pokopaliscu stoji cerkev Marijine zaroke. Na hribu (585 m) vzhodno nad mestom so razvaline Starega ali Zgornjega gradu, ki se prvic omenja leta 1202. Tu je danes gostisce z lepim razgledom na mesto in okolico. V Kamniku so se rodili knjizevnik Fran Albreht (1889-1963), pesnik France balantic (1921-1943), umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc (1920), skladatelj Janez Krstnik Dolar (1620-1673), arheolog Stane Gabrovec (1920), jezikoslovec in prevajalec Jurij Japelj (1744-1807), geograf Vladimir Klemencic (1920), slikar Maks Kozelj (1883-1956), pesnik in narodni borec Rudolf Maister-Vojanov (1874-1934), pesnik Anton Medved (1869-1910), kemik Maks Samec (1881-1964), Kipar Jakob Savinsek (1922-1961), slikar Ivan Vavpotic (1877-1943) in igralka Marija Vera (1889-1954). Tu zivi skladatelj Viktor Mihelcic (1913). V mestu pa so delovali pesnik Simon Jenko (1835-1869), skladatelja Jakob Zupan (1734-1810) in Emil Adamic (1877-1936) ter slikarja Fortunat Bergant (1721-1769) in Lojze Perko (1909-1980).