FIELD DAY NA GORJANCIH.

Namen tekmovanja je vzpostavljanje radioamaterskih zvez iz lokacij v naravi, z začasno postavljenimi antenami in brez uporabe električnega omrežja, citat povzet iz pravil S5 Field day. Tako sem se odločil delati iz Gorjancev in preizkusiti novo mobilno anteno VP-1 montirano na prtljažnik avtomobila čas dogajanja pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat sem imel malega Fiata 126p ali pejčka, kakor smo mu rekli, glede na njegovo velikost. Težko sem spravil vanj postajo in še sebe tako, da bi udobno sedel spredaj in imel prost pogled naprej, kjer se je stacioniral klubski kolega Jože S57CN, ki pa je delal UKV kontest. Lokacijo smo izbrali izza hriba pod vojašnico, da se nismo videli, ker se tam nismo prijavili. V vojašnici bi morali dati svoje podatke in sledil bi obisk patrulje in nazadnje nam morda sploh ne bi dovolili delati od tam. Avto sem parkiral pod drevo, da sem imel senco. Antena ni potrebovala radialov, zanjo sem dal kar nekaj dolarčkov klubskemu kolegu Dominiku S51GD, ki takrat ni imel postaje, imel pa je anteno. Tako sem bil hitro pripravljen na začetek tekmovanja.
Vključil sem radijsko postajo in v etru je bilo kar živo, bal sem se le, kdaj se bo izpraznil akumulator, čeprav sem delal z malo močjo. Akumulatorje si je Jože izposodil pri Tasotu, ki jih je takrat izdeloval kot obrtnik. Kdor misli, da sem imel kakšne moderne pripomočke se moti, saj smo takrat večina uporabljali le svinčnik in radirko. Doma smo prepisali podatke v pole, ki so bile že stokrat fotokopirane in izračunali rezultat. Imele so po petdeset kolon na strani in če sem se zmotil, kje pri koncu, sem moral vse še enkrat prepisati. Kasneje sem ugotovil, da je bolje pisati s navadnim svinčnikom, kjer se je dalo napako zradirati in popraviti, potem pa vse skupaj fotokopirati. Fotokopija je delovala kot original. Do večera sem naredil kar nekaj zvez in vse je kazalo na dober rezultat. Potem sem se spomnil, da bi bilo dobro zapeljati avto bliže sosedom, da bomo ponoči bolj skupaj. Vžgal sem avto in krenil po bregu, kar je bila napaka, saj sem pozabil, da sem pod drevesom in bo antena zadela prvo vejo in se zlomila. To se je tudi zgodilo. Bil sem bolj jezen kot Butalski policaj, ko mu je Cefizelj ušel pri sprednjih vratih, med tem, ko ga je on čakal pri zadnjih. Ogledali smo si škodo in ugotovili, da se da še delati, le zvezati jo je bilo treba z gumijastimi trakovi. Teh nikoli ni manjkalo v prtljažniku.
Toda to še ni bilo vse. Proti večeru je Gorjance zajela tako gosta megla, da se ni videlo niti do sosedovega avtomobila, čeprav sva bila čisto blizu skupaj. Enkrat sem šel malo ven, da si pretegnem noge in zašel tako, da nisem več vedel, kje sem. Avtomobilov nisem videl in taval sem na slepo po travniku, da bi našel pot nazaj. Kar naenkrat se je prižgal v vojašnici močan reflektor in kot v kriminalkah osvetlil poljano pod seboj. Vrgel sem se na tla, saj nisem hotel, da me snop iz stražarskega mesta ujame in morda kakšen zagretež sproži rafal iz mitraljeza, kjer bi me sprašil kot zajca. Čakal sem, da je šel snop mimo in se poskušal orientirati kje sem. Desno sem videl obrise gozda, torej moram levo pod hrib, kjer se je snop svetlobe skril. Tekel sem nazaj in še enkrat legel na tla, da je šel čez me, potem pa nekako ušel v zavetje. Avtomobila pa vseeno nisem našel. Kje sem hodil, ne vem, vem le to, da sem se znašel pred Jožetovim avtomobilom, čeprav bi se moral pred svojim, kar pomeni, da sem naredil veliko zanko.
Nekako me je minil čar tekmovanja, saj sem imel vsega zadosti in sem legel na zadnji sedež, kjer sem utrujen zaspal. Mislim, da se je isto zgodilo pri Jožetu, ker nisem več slišal nobenih glasov, saj je Jože sicer znan po tem, da je glasen. Dopoldne se je megla umaknila in posijalo je sonce. Pokrajina je postala neverjetno prijazna in hitro sem pozabil na nočne dogodke. Iz kasarne ni bilo nikogar, kar je pomenilo, da me po noči niso videli. Z Jožetom sva se podprla s požirkom tekoče dobrote iz domače lekarne in okoli poldneva zaključila z delom. Pospravljanja ni bilo veliko tako, sva se kmalu odpravila v dolino. Pa je minilo še eno od tekmovanj na Gorjancih, kjer smo v UKV tekmovanjih dosegali vrhunske rezultate, posebej še, ko smo postavili na vrh kontejner s priključkom na elektriko in antenskim stolpom. To je zdaj tekmovalna lokacija radiokluba S59DJR Novo mesto.

KAJ JE RADIOAMATERSTVO.

Prebral sem prispevek urednika SE Jureta, S52CQ in njegov poziv: “Naj vam prihajajoča pomlad prinese novo „cvetlico“ v vašo delavnico – zakaj ne bi to bilo radioamaterstvo?“ Kakor kaže, nisem nič zamudil, saj je prav čas pomladi. Preden pa preidem k bistvu, moram razložiti neke stvari, kar se tiče radioamaterstva. Radioamater ni vsak, ki ima dovoljenje za delo na radijski postaji in „Shack“ kakor se imenuje prostor, napolnjen z njegovo operatorsko kramo. Tudi streha polna anten ali celo stolp ob hišici na vrhu hriba ne, kaj šele njegov eno črkovni znak. Radioamaterstvo je zasvojenost, bolezen, če hočete. Nekje sem že zapisal, kaj pravi moja žena o radioamaterjih, da smo vsi malo čudni. Posebno še, kadar si poskušam rezervirati čas za kakšno štiriindvajset urno, da ne rečem oseminštirideset urno tekmovanje. Takrat je treba ravnati z občutkom in taktično več dni pred začetkom, da me med tekmovanjem nihče ne moti in lahko v miru delam, saj me v času tekmovanja ni doma za nikogar. Ne le to, da mi kuha kavo in skrbi, da nisem lačen, celo sočustvuje z menoj, če mi gre kaj narobe.
Pred leti se mi je sredi tekmovanja zrušil računalnik in vse je splavalo po vodi, bil sem razočaran, a me je tolažila, češ tudi kmetu stolče toča vinograd, pa saj nič ne more. Tako je to, zato ne pozabite, kaj sem vam naložil, ko boste v takem položaju. So še drugi momenti, ko se pokaže zagnanost za mikrofon ali taster. Včasih sem močno motil televizijo po vsej ulici, saj sem v naselju hiša do hiše. Kadar sem imel tekmovanje, sem se izogibal delu na nižjih obsegih, saj sem tam povzročal največ motenj. Žična antena mi še sedaj dela motnje, a le meni, vsi drugi imajo že optiko. Dostikrat se je zgodilo, da so bile na televiziji motnje in sem se bal, da bodo spet okrivili mene. Takrat sem stopil na balkon in se kazal ljudem, da nisem jaz kriv jaz.
Vsekakor pa vam povem, da biti radioamater ni enako kot zbirati značke ali prtičke, je na en način celo odgovoren in včasih družbeno koristen hobi. Vseeno pa ni zanimiv za časopise ali druge medije. Povem vam, kako sem doživel hladen tuš, ko me je bljižna soseda vprašala, kaj so tiste žice po strehi in sem ji povedal, s čim se ukvarjam. Pohvalil sem se ji, da sem bil v enem tekmovanju celo prvi na svetu. Povprašala me je, kje to piše, da bi rada prebrala. Nikjer, kjer bi lahko prebrala, sem ji dejal. Jaz kegljam in smo v Trebnjem zadnjič zmagale, pa piše v Dolenjskem listu. Doma sem vzel časopis in prelistal vse športne vesti, pa nisem našel rezultata. Ko sem zložil časopis nazaj, sem na prvi strani zagledal vestičko: „Novomeške kegljačice zmagale.“ Nimam besed, a vam povem, da je v radioamaterstvu vse malo čudno, zato dodajam temu zapisu še besedilo, ki sem ga že nekoč objavil, ki se tiče prav našega hobija, kaj se godi radioamaterju.
Že sama beseda amater, vzbuja nelagoden občutek, saj pomeni bolj šušmarja kot strokovnjaka. To, da bi ga ljudje poznali po njegovih radioamaterskih dosežkih, je malo verjetno, pa čeprav je španski kralj ali profesor na univerzi. Komu mar za tekmovanja, diplome, prečute noči, doseženo prvo mesto na svetu. Plaketa 5BDXCC ali Honor Roll bi bila nekaj vredna, če bi z nje režala glava merjasca ali rogovje jelena, diploma za prvo mesto na svetu v WW tekmovanju pa le, če bi pisalo, da smo pridelali najboljši cviček na Trški Gori. To je nekaj, kar ljudje poznajo in cenijo. Čez sto let, ko nas več ne bo in se v domači gostilni za šankom razživi pogovor o ljudeh, ki so živeli in delali v soseski, ne bo govora o radioamaterjih.
Gotovo se bodo spomnili kovača, ki je znal daleč naokoli najbolje podkovati konja. Vaškega posebneža, ki je v križišču za hec urejal promet namesto policaja in pomagal ljudem za kozarček vina. Tudi kakšne dobro voljne Lojzke se bodo spomnili, radioamaterja pa zagotovo ne. To pomeni, da smo organizacija, ki deluje skoraj tajno, saj se le redko pojavljamo v medijih in družabnem življenju. Tako ostajamo neopazni med ljudmi, za kar smo si sami krivi, ker ne znamo svojega hobija predstaviti na bolj zanimiv način ali pa je to, biti v ozadju, posebnost radioamaterstva nasploh. Kakor koli že, radioamaterji smo daleč manj znani od najboljšega kovača v vasi.
Morda se bo kdo le še spomnil tiste hiše na koncu ulice, kjer je bila streha polna anten in žic, da je tam živel radioamater, pa najbrž ne. Sedaj veste, kaj vas čaka, zato naj se vam ne mudi na tečaj, posebej ne telegrafije. Tisti, ki že imate dovoljenja in ste to začasno opustili, se lahko „reaktivirate“ ste pa imeli dovolj časa, za premišljevanje. Radioamaterstvo ima še mnogo vej, ki vas bodo bolj okupirale, kot sedenje za postajo, med drugim tudi gradnje elektronskih vezij, sestavljanje raznih instrumentov kakor tudi radijskih postaj. Največje zadovoljstvo vam bo, ko bo vaša postaja oživela in se vam bo na klic odzval neznanec, ki lahko postane vaš najboljši prijatelj. Dovolj nakladanja in vsem bralcem SE lep pozdrav, ki je tudi radioamaterski pozdrav.

QRP JE ZAKON.

Moje prvo WW tekmovanje sega v leto 1980, ko sem za drag denar prišel do QRP postaje „home made“ za področje 80 metrov CW, moči dveh vatov. Duša mi ni dala miru, da se ne bi udeležil v ARRL DX CW kontestu. Udeležil rečem zato, ker vsak, ki je kdajkoli tekmoval v WW tekmovanju ve, da je to odločno premalo, posebej še za QRP. To je tekmovanje ostalega sveta proti Ameriki. Moj raport bi moral biti RST plus moč postaje, torej recimo 599 100 za sto vatov, a kaj naj dajem za dva vata moči. Kasneje sem ugotovil, da bi lahko uporabil klasično 599/QRP. Amerikanci so se dobro slišali na mojo anteno FD-4, le mene niso slišali, če pa že, potem sem moral vsakemu vsaj dvakrat ali trikrat ponoviti raport. To je bilo utrudljivo, saj nisem imel niti pravega tasterja niti računalnika ali drugega pripomočka, le svinčnik in papir. Rezultat je bil pričakovano slab, a sem bil nadvse zadovoljen z njim. To pa zato, ker sem ugotovil, da sem takrat prvi v naši skupni državi sploh tekmoval v QRP kategoriji.
Leta 1982 pa sem že imel Heathkit HW-7 s tremi obsegi za 40, 20 in 15 metrov CW, izhodne moči okoli dveh vatov. Na strehi pa tri elementni Beam, lastne izdelave za 14 MHz obrnjen proti zahodu. Šlo mi je bolje in naredil sem kar nekaj zvez več, kot prvič tako, da sem bil prav zadovoljen, še posebej potem, ko je prišla iz Amerike diploma z doseženim prvim mestom v YU in štirinajstem v Evropi. Tega ne pišem zaradi rezultata, ampak zato, ker se vidi, da se takrat nihče ni ukvarjal s tako malimi močmi v WW tekmovanjih. Enako se je zgodilo tudi drugo leto, saj ni bilo nikogar, ki bi ga zanimal QRP. Kasneje sem si kupil radijsko postajo FT-107M in postavil na stolp pet elementni Fritzlov Beam. Še sem delal v tekmovanjih v kategoriji QRP, ki pa to ni bil pravi način, saj sem le znižal moč postaje, to pa ni bilo več isto, čar male moči je preprosto izginil.
Pred leti sem kupil radijsko postajo TS-480sat, ki vsaj po velikosti spominja na mali QRP. Povezal sem jo z microHam vmesnikom na računalnik preko zvočne kartice, s programom MMTTY in tekmovalnim programom N1MM. Leta 2015 sem v CQ WW RTTY dosegel z malo močjo deseto mesto na svetu. Veliko bolj sem bil zadovoljen, ko sem z močjo dveh vatov naredil vse kontinente, kot kasneje 5BDXCC. Spomnim se, ko sem poskusil narediti ZL1XX brez dodatnega VFO-ja, ker je poslušal plus 1-3. Klical sem ga malo višje toliko, da bi še slišal odgovor, a to je bilo premalo. Vsi so mi tipkali up, up, jaz pa jim nisem mogel povedati, da sem brez te možnosti. Potem sem spremenil taktiko in dodal znaku še QRP. DX me je slišal in me vprašal, koliko moči imam in ko mu odtipkam, da dva vata, se mi je zahvalil za zvezo in dal raport 559. Radioamaterstvo je hobi, to pa pomeni delati nekaj, kar nam je v veselje in meni je.