MODIFIKACIJA HYENDFED ANTENE.

Naslov je morda malo zavajajoč, vendar nisem našel boljšega. Ko sem podrl stolp in z njega snel vse antene, sem prišel iz dežja pod kap, kakor pravi slovenski pregovor, posebej še, ko sem dvignil v zrak HyEndFed anteno. Seveda sem najprej poskusil FT8 in takoj naletel na težave. S postajo TS-480sat in 100 vatov ni šlo vse v redu, ker sta se začela pregrevati postaja in usmernik. Zmanjšal sem moč in pri tridesetih vatih je bilo vse, še kar v redu, ventilatorji se niso oglašali. Potem sem ugotovil, da me nekam slabo slišijo, celo v Evropi, da ne rečem na drugih celinah. Tako torej, vrnil sem se v začetek mojega radioamaterstva, ko sem imel QRP in moral biti zadovoljen, saj druge možnosti nisem imel. Sem se pa zavedal, da je razlika med več elementno anteno na stolpu in dvajset metrov žice na ulici neprimerljiva. Sto vatov tu ali sto tam, je velika razlika, zato moram nekaj storiti. Zato imam Acom 1010 in ga bom uporabil. Vendar sem se takoj, ko sem ga vključil zavedel, da ne bo lahko.

Večkrat sem poskusil uglasiti mojega Acoma 1010, a tudi z najmanjšo pobudo desetih vatov so migetale vse led diode kot novoletno drevesce in sem moral odnehati. Potem sem priključil še power/swr meter in tu so se pokazale razlike med enim in drugim merjenjem. Moč je bila 100 W, SWR meter je kazal 1:1 a to ni trajalo dolgo, saj je ta hitro naraščal in sem moral prekiniti oddajanje. Upal sem, da bi s sto vati naredil zvezo v prvi relaciji in bi potem po potrebi za kratek čas povečal moč za zaključek, ki se je običajno skoraj vedno končala s ponavljanjem brez potrditve. Krivo je bilo hitro segrevanje jedra antene, in ko sem jo spustil na tla, še enkrat preveril podatke na tablici, ki so potrdili 300 vatov - data. Nasprotniki velike moči na FT8 naj si preberejo pravila za WW Digi kontest, kjer so tri kategorije od 5 W, 100 W in 1500 Watov. Kaj naj rečem ob taki silni moči, proti mojim par sto vatih, ki mi jih nudi Acom. Pojavilo se je več vprašanj kot odgovorov.

Razdrl sem star balun, ki je imel dva feritna obročka premera skoraj osem centimetrov. Vse skupaj je bilo v kovinskem ohišju, katerega sem potem uporabil tudi za naprej. Navil sem le en obroček po sliki iz interneta, kar ni bilo težko in ferit stisnil z obeh strani z dvema profiloma iz aluminija. Ferit sem prej ovil s teflonskim trakom in ga tako izoliral pred dotikom ohišja. Uporabil sem debelejša medeninasta vijaka zaradi boljšega pretoka toplote na zadnjo steno ohišja. Oba profila se tudi tesno prilegata stranskim stranicam, da je tudi dober toplotni most, Spodaj sem izvrtal dve večji luknji, za dotok svežega zraka. Ker sta oba vijaka daljša in gledata nekaj centimetrov ven, sem ju uporabil za še eno ploskev, ki sem jo pritrdil kot dodaten element radiatorja. Enako sem storil še s prvo stranjo za simetrijo in poboljšanje oddajanja notranje temperature ob gretju jedra. Vse spoje med členi radiatorja sem spojil s termo pasto, to bo kar nekaj odstotkov dodatne koristi, obdržal pa sem žico prejšnje antene in jo samo prestavil na svoj izdelek.

Anteno sem dvignil v zrak in škatlico obesil tako blizu strehe, da sem jo z balkona lahko dosegel z roko. Tako sem lahko ročno ugotavljal njeno pregrevanje. Prvo sem poskusil, če se uglasi na vse obsege. Prav lepo se je uglasila in z vključenim antenskim tunerjem povsod pokazala sto vatov izhodne moči. Potem sem priključil še ojačevalec in jo z desetimi vati lepo uglasil na vseh obsegih. Svetleče diode in power meter so se lepo uskladile. Nadaljeval sem s povečano močjo po pet vatov na postaji in hodil na balkon tipat, koliko se je segrela zunanjost. Pri dvesto vatih ni bila niti mlačna, kaj šele vroča. Šel sem na oddajo in klical dx več minut z močjo tristo vatov in več, da bi ugotovil, kje je meja. Pri tem je kazalec na power metru miroval in tudi swr se ni premaknil, svetleče diode so mirovale in kazale enako moč. Ko sem videl, da je antena toplotni test prestala, sem jo dvignil na njeno delovno mesto. Antena deluje v skladu s pričakovanji in po potrebi lahko mirno delam z večjo močjo tudi pri zunanji temperaturi 35 stopinj Celzija.

To s hlajenjem jedra ni nobena iznajdba, saj vsi hladijo vse, kar se prekomerno greje. Skoraj vsaka naprava, ki se greje zaradi svojega delovanja, ima hladilni sistem, zakaj ga ne bi imela tudi antena. Ta moja z zunanjim hladilnikom pa je najbolj naravna in enostavna. Glede dveh ali treh feritnih obročkov sem tudi poskusil, a je bil učinek minimalen, zato sem to opustil in s tem naredil več prostora za namestitev hladilnika. Hladilnik je sicer pasiven, bi se pa dalo narediti tudi drugače z aktivnim ohlajevanjem. Morda bi moral narediti tudi kakšne temperaturne meritve, saj se ve, da ima vsaka naprava, njegov najboljši učinek, pri določeni delovni temperaturi, ki jo uravnava senzor ali termostat. Tudi to jedro ima različne učinke pri različnih temperaturah, a tega ne morem določiti le s tipanjem ohišja. Za kaj več bi moral izmeriti in obdelati nekaj parametrov, a take meritve bi zahtevale tudi več preizkušanja, za kar pa nimam ne instrumentov ne pravega znanja. Ne navajam nobenih mer, vse je prepuščeno trenutnemu navdihu in iznajdljivosti, ki jo imamo radioamaterji.

To je bil prvi izziv, a kmalu sem uvidel, da ni vse tako, kot kaže na začetku. Antena visi v zraku kot dipol, ker je privezana na eni strani z jekleno vrvico, na približno osem metrov oddaljen drog, cestne razsvetljave. To pomeni odlično ozemljitev in morda prispeva kaj tudi pri kvaliteti sprejema. Antena bi morala biti z vmesno tuljavo za osemdeset metrov resonančna na vseh obsegih, a to je le teorija. Ko sem jo poskusil uglasiti na vse obsege, sem naletel na čisto razočaranje. Res se je uglasila na vse obsege od osemdeset do šest metrov, a kaj je šlo ven, je pa druga zgodba. Na nekaterih obsegih je šlo ven sto vatov, kolikor je moč postaje, na drugih le deset ali dvajset. Anteno sem spustil na tla in dodal nekaj dolžine. Ni pomagalo, vse se je spet spremenilo in ponovno sem spustil anteno na tla. K sreči imam na drogu mali škripec, da mi ni treba plezati gor in dol. Dodal sem še nekaj dolžine in ujel nekakšen sprejemljiv kompromis.

Potem sem se lotil testiranja, kako me slišijo. Skoraj na vseh obsegih s sto vati sem dobival dobre raporte, lahko rečem, da boljše kot sem pričakoval. Ugotovil sem, da se mora jedro ogreti na pravo temperaturo, da deluje zadovoljivo. To sem opazil šele med delom, ko se je vse umirilo in je delovalo v mejah pričakovanega. Čisto zadovoljen pač nisem, a treba je sprejeti resničnost, da so to drugačni pogoji, kot sem jih bil vajen. Moram se sprijazniti z nastalim položajem, a težko je iti s konja na osla. Ko se vozim naokoli, videvam radioamaterske antene na slabših lokacijah kot je moja, pa vseeno delajo. V kratkem času sem s to anteno naredil na FT8 mode 281 držav, kar bi rekel, da je več kot v redu. Glede na dejstvo da sem se že odpovedal tekmovanjem imam glede antene, kar v redu pogoje za ležerno upokojensko delo. Sem pa rešil osnovni izziv – pregrevanje jedra.

RADIOAMATERSTVO IN DIPLOME

Zadnjič sem na LEA forumu vprašal ali je še kdo dobil kakšno diplomo iz nabora moje S5DXCC Liste in se ni nihče javil. Po tem sklepam, da so postale čisto nezanimive za radioamatersko srenjo. Včasih so bile čislane in veliko radioamaterjev, se je trudilo, da so naredili nekaj, kar je kazalo na njegovo delo. Res je bilo precej dela z zbiranjem najprej QSL kartic, potem izpolnjevanje ARRL-ovih formularjev in pošiljanje zahtevka v Ameriko. Tudi diploma ni bila zastonj, a vseeno se jih je nabralo kar lepo število.

V novejšem času je vso to papirno administracijo zamenjala hitra digitalizacija in vse je bilo mnogo lažje. Do diplome je bilo mnogo težje priti kot danes, ko že roboti delajo zveze med seboj. To sem napovedal že davno prej, da se bo zgodilo in se je. Prav zato se mi zdi, da ni zanimanja po diplomah, saj so prelahko osvojljiva in tako nimajo takega pomena kot nekoč, recimo 5BDXCC, da ne rečem Honor Roll. Ko enkrat letijo zveze z malo močjo, preprosto anteno in skoraj brez truda, je to čisto razumljivo.

Zanimivo bi bilo imeti statistiko zbranih diplom po napotkih in objavah propozicij v CQ ZRS, ki jih objavlja S53EO Miloš. Sam sem še pred temi objavami kupil brošuro o raznih diplomah, ki jih izdajajo po vsem svetu zveze ali društva za razne radioamaterske dosežke, kot na primer WAE, WAS, WAJA ali le naša diploma SLOVENIJA. Za vsako diplomo sem se trudil narediti vse, da jo osvojim. Med prvimi pa sem osvojil diplomo Olimpijske igre Moskva 80 in sem bil ponosen na ta meni pomemben dosežek.

Kaj se dogaja v glavah sedanje generacije radioamaterjev, ni mogoče razbrati iz njihovega dela. Mislim, da so v bistvu zgrešili hobi ali pa mu niso kos. V moji bližnji okolici je kar nekaj radioamaterjev, ki niso v svojem času naredili nobene zveze. Nekateri pa so kratko malo izgubili voljo do udejstvovanja, če le pogledamo po radio klubih, ki so ostali brez članov. Vsaka čast ljudem, ki imajo voljo do dela z mladimi. Morda se vzgoji nov rod zanesenjakov, ki bodo popeljali radioamaterstvo v neko drugo dimenzijo.

Saj ne, da nisem za napredek, vendar se vse dogaja tako hitro, da je težko razumeti, v čem je radioamaterstvo še zanimivo. Že skoraj vsak otrok ima pametni telefon z mnogimi koristnimi aplikacijami. Zakaj bi potreboval še, ne vem kakšno radijsko postajo ali antenski sistem, znanje o širjenju radijskih valov in še kaj, da bi poklical svojo teto v kateri koli kotiček zemeljske oble in ji poslal svojo sliko. Brskanje po spletu je tudi nekakšno radioamaterstvo, članarina pa je naročnina, ki se je ne brani nihče plačati, četudi zadnji evro.

DILEMA O ČLANARINI.

Član domačega radio kluba sem že kar nekaj desetletij in tudi član Zveze radioamaterjev Slovenije nisem od včeraj, tako, da lahko pokomentiram nekaj zgodovine. Bila so različna obdobja načina delovanja z različnimi predsedniki in različnimi koncepti. Članstvo je bilo obvezno, kateremu ni nihče oporekal, kaj šele tečnaril, da ne bo plačal članarine ali česa podobnega, kar slišim, in berem zadnje čase. Smo pozabili, kakšni pogoji so bili za polaganje radioamaterskih izpitov in dovoljenj za delo na postaji, vse pod budnim očesom ZRS. Nekateri se boste spomnili, da niti CB-jke nismo smeli imeti. Vseeno mislim, da ima vsak radioamater z licenco moralno in finančno obveznost do svojega radiokluba in ta do Zveze radioamaterjev Slovenije.
Če je res, da so klubi ustanovitelji Zveze radioamaterjev Slovenije, potem imajo oni prvo besedo, oziroma njihovi predstavniki. Če pa je obratno, sem v dilemi kakor glede kure in jajca, kaj je bilo prej. Temu se reče dilema, kar menda po grško pomeni, da imaš dve možnosti in se moraš odločiti, za eno ali drugo. Po moji odločitvi je bila prva kura. Stvarnik ni bil tako neumen, da bi prvo naredil jajce in potem tri tedne čepel na njem, da se izvali pišče. To pa je lahko kura ali petelin in vse bi šlo v nič. Zato je naredil najprej kuro in konec dileme. Je pa še ena razlaga, ki pravi, da je dilema odločanje o dveh možnostih, od katerih ni nobena možna. Upam, da ni to naša varianta.
Zakaj tak uvod v preprosto vprašanje, kaj je s plačevanjem članarine Zvezi radioamaterjev. Plačaš in si član ZRS in si radioamater z vsemi pravicami. Si pa lahko tudi „svobodnjak“ ta izraz sem prebral na LEI in ravno tako lahko delaš, kar hočeš, le CQ ZRS ti ne pripada. Pa sem spet v dilemi, če je res tako in, da ne bom, kar v tri dni omenjal članarine, sem pogledal v slovar in tam piše takole, kaj je članarina. Članarína je obvezni denarni prispevek članov društvu ali organizacij. To pomeni, da je v Statutu ZRS in tudi klubskih statutih omenjena beseda, pomeni obvezno plačati. Kotizácija je prispevek organizaciji za kritje skupnih izdatkov. Tukaj dileme ni, oba odgovora sta pravilna, glede na slovenski pravopis.
Ni ga društva brez članarine, in še nekaj. Povejte mi, kje na svetu, v kateri državi, organizaciji, klubu ali društvu so vsi člani zadovoljni s svojim vodstvom. Menda nismo samo mi Slovenci taki nemarneži, da se ne moremo odločiti, kako in kaj. Če je to splošna dilema, potem lahko pogledamo primerjavo z jajcem in kuro, pa se bomo lažje odločili. Nekdo je nekoč na našem forumu med drugim zapisal, da naj zaradi dela hobi ne trpi. Ta izrek me navdaja z mislijo, da smo radioamaterji vendarle brez dileme zavezani svojemu hobiju, kot člani ali svobodnjaki in naj zaradi članarine hobi ne trpi. To ni reklama za plačevanje članarine, bolj razmislek glede grške filozofije. Mislim, da je svet že takrat ni čisto dojemal, in tudi zdaj ne, sicer ne bi bilo toliko mnenj in dilem.

ČUDEN JE TA DIGITALNI SVET.

Zadnje čase se sprašujem, ali je morda mogoča primerjava glede analogno – digitalno, tudi iz nekdaj osem tisoč analognih članov ZRS, v sedanjih tisoč digitalnih. Stara garda se počasi umika, mlada pa prihaja, vendar v drugi obliki operatorstva. Nov trend ali kakor pravijo – digitalizacija, je nekšen nov način življenja, ki je najbrž kriv manjšemu zanimanju za naš hobi. Nič nimam proti temu modernemu načinu komunikacije, a čar tistega, ki smo ga doživljali nekoč, je izginil. Opažam tudi, da se že nekaj časa ne pojavljajo več roboti, verjetno so spoznali, da to ni to, čeprav koristijo prav to novost. Prehitevajo že otroci, ki hodijo mimo hiše v šolo in gledajo v ekrane svojih telefonov. Da bi kdo pozdravil, ni verjetno, saj živijo v svojem - digitalnem svetu. To vidite, je novo obdobje, ki zahteva drugačen pristop v življenju. Manjka nam samo še mobilni telefon z dodatkom digitalnega dežnika, ki bo lebdel nad nami v dežju, medtem ko brskamo po telefonu.
V času elektrifikacije našega podeželja je bilo čisto drugače. Prišli so električarji s tovornjakom, polnim lesenih drogov, ki so jih ročno postavili v ročno skopane jame. Na vrhu so ročno zvrtali luknje za izolatorje in napeli žice od droga do droga in do vsake hiše. V hiši so s papirnatimi cevmi, prepojenimi s katranom, prišli od priključka do vsakega prostora v hiši in obesili pod strop golo 25 ali 75 svečno žarnico, brez števca in varovalk. To je bilo vse, saj vtičnic nismo potrebovali, likalniki so bili vsi na žerjavico. To je bil pravi izziv za radioamaterstvo. Takrat ni bilo lahko najti niti vsega materiala za čisto navaden detektor. To je popolno nasprotje današnjega časa. Pridejo stroji, izdolbejo jarke, položijo optične kable, zasujejo vse skupaj in že imamo internet, televizijo, mobitel, skratka vse, kar zahteva današnje življenje.
Leta nazaj, ko so se vendarle ustvarili pogoji za nabavo radijskih postaj in opreme, smo kupovali antene, radijske postaje postavljali stolpe. Zdaj pa je prišel čas, ko se to podira in prodaja. Članstvo se je na splošno skrčilo. Tisti, ki smo ostali, pa smo že dosegli svoje in se po upokojensko obnašamo po reklu, da upokojenci nimamo časa. To se pravi, da so nekatere zadolžitve pred hobijem, kar pomeni manj dejavnosti za radijsko postajo. Poslušajte na primer sked vsak mesec prvo sredo v mesecu in slišali boste, da imam prav. Med temi sem tudi sam, saj me žena že dolgo časa nadleguje, kdaj bom nehal plezati na stolp. Vedno sem se nekako izmazal, letos pa sem moral priznati premoč argumentov. Rekla mi je, kje si še videl koga tvoje starosti viseti na stolpu. Bi rad padel dol in se polomil. Bil sem tiho in začel razmišljati, kako bi to na hitro storil, da si ne bi spet premislil. Nekega lepega dne sem splezal gor, snel dol antene in kable, porezal vse vijake na temelju stolpa in čakal, da ga pridejo delavci, ki so usposobljeni tega dela podreti.
Stal je približno štirideset let in je prestal kar štiri različne Beame in nič koliko žičnih anten, ki so bile privezane nanj. Ima bogato zgodovino in tudi nekaj viharnih dni je prestal in nikoli se ni nič zlomilo ali kako drugače poškodovalo. Nekateri me zdaj sprašujejo, kaj bom delal, ko sem brez stolpa. To, kar dela večina radioamaterjev, ki nimajo na zunaj nobenega vidnega znaka, da so radioamaterji. Seveda, čisto brez antene ne morem biti, zato sem napel HyEndFed od enega droga cestne razsvetljave do drugega. Ni več to, kar je bilo, a sem ostal živ na treh obsegih. To mi zadostuje, saj se ne mislim več ukvarjati s tekmovanji in presedeti za postajo štiri in dvajset ali celo osem in štirideset ur osredotočen le na ekran. To je še za mlade preveč, kaj šele za oldtajmerje. Tako sem se vsaj malo odkupil svoji ženi, ki me je v tem podpirala, čeprav je včasih godrnjala. Sosedje pa so se spraševali, kaj bo zdaj s strelami, ki švigajo nepredvidljivo kam, samo upam, da ne udari v mojo bajto. Če zaključim, potem lahko rečem, da sem v svojem času kot radioamater v celoti zadostil svojemu hobiju. Kakor koli že, udeležil sem se večini ww tekmovanj in dosegal dobre rezultate. Osvojil še nekaj prestižnih plaket in diplom, ki v radioamaterstvu kaj pomenijo. Tako, da se zdaj lahko v miru usedem pred postajo in naredim še kakšno zvezo, da ne pozabim melodije telegrafije. Lep pozdrav vsem prijateljem radioamaterstva in še mnogo digitalnih dx-ov vam želim.

MENJAVA GENERACIJ ALI KAJ DRUGEGA.

Na forumu LEA se vsak dan zadnjih nekaj let prodaja radijska oprema, od ojačevalcev do anten. Veliko ponudnikov omenja, da so nekateri elementi v prodaji še originalno zapakirani. Nekateri ne skrivajo, da opuščajo hobi, drugi bi tudi kaj zamenjali, vsi bi se radi znebili česar, kar ne bodo več potrebovali. Morda kupujejo novejšo opremo, tega ne omenjajo, a je to malo verjetno.
Tudi pri meni se dogaja nekaj podobnega. Žena me sprašuje kdaj, bom podrl stolp, ker sem ji to že obljubil, a sem vedno našel izgovor, da še stoji. Trenutno ne ogroža nikogar, tudi nihče od sosedov ne godrnja, tako, da iz tega razloga lahko ostane kjer je. Obstaja le bojazen, da enkrat butnem na tla, če se mi zvrti v glavi, zato bom morda naslednjič uporabil avto dvigalo.
Večkrat razmišljam o svojem hobiju, ki ga gojim že dolgo let kako sem začel. Takrat ni nihče prodajal, ne na spletu ne, kako drugače radijske opreme. Tudi tisti, ki so imeli to možnost, so vse drago plačali in se tudi bali, da jim vse skupaj zapleni policija. To se je tudi dogajalo, tudi če si imel le čisto navadno CB postajo, zdaj pa menda le drugi časi, drugi običaji, ne vem točno kaj.
Radioamater lahko v današnjem času postaneš skoraj čez noč. V kratkem času zadostiš vsem administrativnim potrebam, na spletu ali forumu kupiš kar potrebuješ in že si v etru. Vendar po mojem vedenju, jih le malo sede za postajo in vztraja, ker bi se mu ta hobi tako priljubil, da bi v njem užival in želel narediti kaj več, kot le naložiti FT8 in vklopiti robota.

KONEC LISTE S5DXCC.

S5DXCC listo objavljam zadnjič, saj so v zadnjih dveh letih prijavilo diplome komaj nekaj operatorjev. Diplome slovenskih operatorjev sem začel zbirati pred letom 2004 in zdaj končujem, saj je videti, da za diplome ni več zanimanja, tudi iz razloga, da se v današnjem času lahko naredi 5 band DXCC v zelo kratkem času. Odkar se je pojavil famozni FT8 je radioamaterstvo postalo le še računalniška igrica.
Časi zbiranja kartic preko biroja ali QSL managerjev, prepisovanje podatkov v razne obrazce, potem pošiljanje na ARRL z denarjem v kuverti in čakanje na diplomo, so minili. Takrat je diploma tudi nekaj pomenila, saj je bilo potrebno kar nekaj truda, da sem jo lahko končno obesil na zid v svoj shack. Večkrat se tudi ni izšlo, lahko je kaj manjkalo ali pa se je kaj zgodilo s pošto.
To se je spremenilo na bolje, ko smo začeli potrjevati zveze preko LoTW in plačevati z bančno kartico. V tej tabeli so vsi slovenski operatorji, ki so do tega datuma prejeli katero od diplom v razpredelnici. In še nekaj, da ne bo pomote. Marsikateri radioamater ima pogoj za diplomo, ni je pa zahteval in tega ni v tabeli S5DXCC. Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste mi pomagali in pošiljali podatke o svojih diplomah.

OBLETNICA 60 LET.

Te dni sem nekaj brskal po svojih dokumentih in naletel tudi na Vojno knjižico. Odprl sem jo na strani, kjer moj kapetan piše o mojem služenju. Med drugim piše tudi to, da sem seljak, čeprav sem imel poklic in nobenega vrtička, kaj šele grunta. Listam naprej, kjer piše, da sem služil, v enoti za zveze, tehnična služba. Pravi, da sem dober tovariš in sem obvladal vse vojaške veščine. Piše v cirilici s prosto roko, zato sem le težko razbral, že malo porumenelo pisanje. V šoli sem dobro bral tudi cirilico in v vojašnici smo imeli časopise le v tej pisavi.
Bilo je decembra leta 1962 v Titogradu, ko sem, čeprav nisem bil potrjen k telegrafistom in nisem obiskoval tečaja kot drugi, polagal tretjo in drugo klaso, z dovoljenjem mojega majorja, ki mi je zabičal, naj ga ne osramotim, ker je moral dati meni papir, kakor rečemo, na pismeno, da smem z ostalimi kandidati na preizkus znanja radiotelegrafista. Torej je letos od tega dogodka šestdeset let, ki so minila kot blisk. Diplomo sem dobil šele tik pred koncem, spomladi leta 1963 ob izteku roka
Za vpis v Vojno knjižico pa ni bilo čisto preprosto, ker moj kapetan tega ni hotel vpisati v „bukvice“, kakor smo rekli tej knjižici, brez katere nisi mogel domov. Moj poročnik me je vprašal, če mi je kapetan vpisal VES radiotelegrafista. Dejal sem, da ne. Vzemi knjižico in pridi z mano, greva h kapetanu. Šla sva v njegovo pisarno in nič kaj zadovoljno naju ni sprejel, saj je slutil, zakaj sem prišel s poročnikom. Poročnik pa ni nič slepomišil, odprl je knjižico in jo pomolil kapetanu. Pokazal je s prstom, kje naj vpiše VES 200. Kapetan je nekaj mencal na stolu, a je na vztrajanje poročnika le vzel pero in vpisal, kar je poročnik hotel.
Kasneje sem izvedel, da je prav poročnik dal članek v „Narodno Armijo“ o mojem uspehu in se mu je zdelo za malo, da bi mu kdo potem to očital, da ni res. Tako sem prišel do želene klase, saj me naš referent za vojaške zadeve v domači občini ni hotel, kljub večkratnim prošnjam poslati med telegrafiste. Poslal pa je dva moja prijatelja, prvi je bil mizar drugi pa zidar in nobeden ni naredil klase po šestmesečnem tečaju. To pa meni doma ni nič pomagalo, saj sem moral vse opraviti še enkrat. Šoferji pa so svoje vozniško dovoljenje, pridobljeno med služenjem, lahko uveljavili doma. Kakor koli že, to je spodoben jubilej, upam, da pride še kakšen. Tak je spomin na čase, ko smo se mladi kalili v kotlu šestih narodov v bivši Jugoslaviji.

REZERVNI UTRINKI REZERVISTA.

Opisal bom nekaj dogodkov iz preteklosti, ne kot radioamater, ampak kot vezist, radio telegrafist, rezervist. Pred občinsko stavbo se nas je zbralo kakšnih deset, ki smo se odzvali pozivu na orožne vaje. Kombi, s katerim bomo šli, stoji parkiran pol na pločniku pol na cesti, kar je bilo malo čudno, saj bi lahko parkiral za stavbo, kjer smo imeli opremo. Vanj znesemo prtljago in se posedemo vsi, čeprav je že prepoln. Ko ga hočem vžgati, vidim na armaturi listek, kjer piše, naj kombi vedno parkiram pol na cesti pol na pločniku, sicer ne bo vžgal. Kombi je bil iz hotela, kjer je služil le za prevoz perila iz hotela v pralnico in nazaj, kjer je vedno tako stal ob cesti in se navzel čudne navade. Vseeno smo se srečno pripeljali do gozdarske koče, ki je bila v najemu in delovala tudi kot gostilna. Radijsko postajo sem postavil v zgornje nadstropje, kjer sem imel pred sabo okno in pogled na dovozno pot. Anteno sem zlahka obesil na bližnje drevo in žleb na koči, saj sem bil še mlad in spreten glede plezanja po drevju. Prva zveza je bila ob dvanajstih in lotili smo se dela.
Spodaj v točilnici je bil biljard, ki pa je bil vedno zaseden in nisem prišel do igre. Jezen sem na skrivaj vzel kroglo in jo dal v žep, pa igrajte, če lahko. Igrali so dolgo, preden so ugotovili, da ena manjka. Slišim vpitje spodaj in grem pogledat, kaj se dogaja. Pet ljudi drži biljardno mizo narobe v zraku in ga trese, da bi morebitno zataknjeno krogla padla ven. Nič se ni zgodilo in kmalu vrnem kroglo skrivaj nazaj. Potem spet slišim vpitje, gospodinja krega moža, češ da ne zna šteti in da so vse krogle na številu. Vsi se čudijo in zagotavljajo, da je ena manjkala. Potem pa spet vse od kraja, igra se nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Mož pa ženi očita, naj gre raje v kuhinjo, ker se ji nekaj smodi.
Telegram, ki sem ga sprejel, nesem šifrantom in ti mi ga kmalu vrnejo, češ, naj prosim za ponovitev nekaj grup, ker jim ne gre skupaj. Vzpostavim zvezo in ponovljene grupe so enake kot prej. Potem mi prinesejo telegram za oddajo in me kmalu kličejo nazaj za ponovitev nekaterih grup. To je šlo še nekaj krat sem in tja, tako, da ne vem, kaj so rešili. Po vaji me pokliče moj predpostavljeni na občini in me vpraša, kaj si mislim o teh vajah, so uspešne ali bi veljalo kaj spremeniti. Ker je bil tudi moj dober znanec, mu svetujem kurirja na konju, namesto radijskih zvez. Ker je hotel vedeti kaj več o tem, sem mu razložil, koliko je možnosti, da se nekdo v verigi zmoti. To je zapleten postopek, posebej, če pomislimo, da smo vsi čisto navadni ljudje, ki se le enkrat ali dvakrat na leto ukvarjajo s tem zapletenim sistemom. Vendar s konjem ni bilo nič, spet je šlo vse po starem in uspešno.
Zunaj vidim nalepljen plakat, vabi na veselico v nedeljo tega in tega dne. No, to bo pa jutri mi kapne, kako pa to, če smo mi tu. Povprašam gospodarja in ta pravi, da bo naslednji teden. Plakat pogleda njegova žena in znori. Si zmešan poglej datum, to je jutri, takoj pojdi zamenjat vse plakate, ki si jih obesil po vaseh. Mož grdo gleda in se odpravi na popravek datuma, še bolj pa je jezen name, ki sem to ugotovil. Ne bom se več vtikal v zasebne zadeve, čeprav so v resnici javne. Kmalu se je vaja končala, kombi je vžgal in zdržal do doma. Po navodilu sem ga parkiral enako, spet na pločnik.
Bilo je na Gorjancih, v domu bivše tovarne IMV. Postavim radijsko postajo v majhen prostor, da sem se komaj obrnil v njem. Čez hodnik so bili šifrerji in na hodniku kurir. Po prvi telegram pride kurir, ki čaka pred mojimi vrati. Dobro se je slišalo in na oni strani je bil dober telegrafist. Šlo je kot po maslu brez ponavljanja in živčnosti. Potem spet telegram in nikogar, ki bi ga odnesel. Čakam, in ker ni bilo nikogar, stopim s papirjem v roki na hodnik. A glej ga zlomka, tam se najde človek v uniformi, s pištolo za pasom in znori. Zakaj sem zapustil svoje mesto in kaj imam v roki. Prijel se je za pištolo in me s sočnimi, meni sicer znanimi kletvicami poslal nazaj za postajo. Ubogal sem ga in se nisem do konca vaje prikazal na hodnik. Kasneje sem izvedel, da je bil nekakšen inšpektor, od kod se je vzel, pa ni znal nihče povedati.
V jeseni pa spet vaje v Suhi krajini. Tam je bil celoten štab občinskih uradnikov z županom na čelu. S svojo radijsko postajo sem bil v šotoru dvojčku, kot smo temu rekli taborniki. Imel sem postajo na gajbici, klofal sem z ročnim tasterjem pripetim na nogo. Pisal sem na nekem tršem kartonu. Okoli poldne pa vest, da je županu med odpiranjem pošte eksplodiralo pismo. To je pomenilo, da je mrtev. Ko sem šel na kosilo, pa vidim, da kmet na koncu njive koplje jamo, za zasipnico, a je bilo videti čudno. Mrtev predsednik in kopanje jame je bila najbližja asociacija, da koplje grob. Ko sem to omenil nekomu, ki je spraševal, kaj se dogaja, je ta vprašal kmeta, ali je to res. Kmet je debelo gledal in jamo zasul, pod kupom zemlje pa ni bil predsednik, ampak repa. Začelo je deževati, predsednik je šel domov, mi pa smo v šotorih zmrzovali in gazili po blatu.
Zgodilo se je nekje na Gorenjskem, ko sem bil poslan na nekakšno izobraževanje. Tam sem en teden poslušal predavanja, ki me sploh niso zanimala. Pa ne samo mene tudi drugi so negodovali. Edino, kar me je zanimalo, so bile nove radijske postaje, ki naj bi bile menda Izraelske in so tako hitro menjale frekvenco, da so bile nekaj, česar še nismo videli. Če se spomnim, sta morali oddajna in sprejemna postaja delovati usklajeno po naprej izbranem protokolu. Potem je sledilo predavanje o ekonomiji v Afriki. Predaval je oficir v uniformi in sredi predavanja vstane eden od slušateljev in reče, da tega ne bo poslušal, da je ekonomist. Vzel je torbo in šel naravnost domov. Predavatelj je nadaljeval, mi pa smo se malo zabavali in po tihem zinili kakšno neumno. Ko je ravno govoril o tem, kaj bo s prehrano, ko bo tam zmanjkalo nafte, je slišal mene, da sem nekaj rekel sosedu in zahteval, da to ponovim, da slišijo vsi. Vstal sem in rekel, da bodo pač prešli na svojo osnovno prehrano. In kaj je to, ga je zanimalo. Malo sem okleval, a vseeno butnil - ljudožerstvo. On pa je snel kapo iz obešalnika in butnil na vrata. Do konca se ni več prikazal.
Podoben primer smo imeli v Bršljinski kasarni, kjer naj bi opravili nekakšen test. V manjšo dvorano velikosti razreda smo se nabasali vsi, ki naj bi nas testirali. Dobili smo vprašalne pole, kjer smo po sistemu več vprašanj naredili kljukico pravilnemu odgovoru. Pred nami je bila šolska tabla iz dveh odprtih polovic, kot knjiga, z napisanimi vprašanji, ki jim nismo posvečali pozornosti. Je pa nekdo odkril, da so na drugi polovici table pravzaprav odgovori. Hitro smo se s komolci in kimanjem glave proti tabli sporazumeli, kaj je tam in označili pravilne odgovore. Kmalu smo končali in se zbrali zunaj pri malici, potem pa še malo postopali po dvorišču. Na vratih sta slonela dva oficirja in enega sem slišal, ko je rekel drugemu, da je bilo naše znanje nadpovprečno. Me je pa spomnil dogodek na mojo vojaščino, ko smo iskali krivine, kot smo rekli. Poročnik je klical dva vojaka, ki sta malomarno šla mimo njega in ga nista pozdravila, naj se ustavita. Nista ga poslušala, ampak hitro zavila za kasarno in se izgubila med drugimi vojaki. Poročnik je le stal in kmalu ugotovil, da je bila krivina obeh vojakov uspešna. Tako je to v vojski, da čas beži in je en dan bližje koncu.
In še ena iz JLA. Oficirji naj bi imeli nočno vajo na terenu za napredovanje in vodnik me pokliče, da mi pojasni mojo vlogo. Ti boš ves čas ob meni in mi pomagal, če bo to potrebno. V žep daj klešče, izvijač in izolirni trak več ne bova potrebovala. Bilo je že mračno, ko sva prispela z džipom na mesto, kjer je pričakoval prvega telefonista, ko mu bo zmanjkalo kabla. Iz teme se je prikazal vojak z „motalico“ na ramenih in se ustavil pri nas. Drugi je čakal, da zvežemo žice in bo tekel naprej. Vodnik mi da v roke štiri konce in jaz jih hitro zvežem. Vojak se izgubi v noč in ni opazil, da se mu žica, ne odmotava med tekom. Saj se ni mogla, ker sem zvezal njegov začetek in konec skupaj. Po Črnogorski planjavi so še drugi dan iskali oficirje, ki so se izgubili, vodnika pa so premestili. Nadrejeni, starejši vodnik, mi je vedno rekel hudič, saj je bila to edina slovenska beseda, ki jo je poznal. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je samo odmajal z glavo, kot, da sem jaz kriv. Je pa v tej vaji napredoval naš kapetan v majorja, kar pomeni, da je bila vaja uspešna.
Podobna situacija na preizkusu orientacije, kjer se nas je zbralo, kar veliko število. Bila je nedelja in po vaji bi imeli skupno kosilo, ki nam bi ga pripravili lovci. Razdelimo se na več skupin, kjer vsaka dobi svojo nalogo. V moji skupini smo imeli tudi čisto novega člana, ki je ravno prišel iz JLA. On se ponudi, da bo vodil skupino. Odlično smo rekli in šli za njim, a ura je bila že enajst in še nismo bili na cilju. Vedeli smo, da je kosilo opoldne, torej že zamujamo. Ustavim skupino in vprašam vodilnega, ali ve, kam gremo. Seveda, saj imam kompas in ga pokaže. Takole gremo na sever in pokaže na S, ki pa ne pomeni severa, ampak jug. Pospravi kompas in gremo hitro nazaj, da še ujamemo kosilo. Imeli pa smo tudi nalogo nekoga določiti, da ima zlomljeno nogo in ga ustrezno oskrbeti. Prinesti bi ga morali do medicinske ekipe, a smo se zmenili, da bo hodil in ga tik pred zdravnikom nesli. Pa smo na vse pozabili, ko nam je zadišalo z žara. Hitro smo se pomešali med druge, a smo jih vseeno slišali, da se neodgovorno obnašamo. A kaj, tako je življenje.
Sredi tedna dobim poziv, da se javim na občinski center za obveščanje, kot rezervist. Dežurstvo sobota nedelja, zastonj delavec, ki zamenjuje redno zaposlene, da so prosti za konec tedna. To se je kar nekajkrat ponovilo in mi je bilo dovolj. S sindikatom si nisem mogel pomagati, ker mi je itak, kot obrtniku sindikalist dejal, da sem drobno kapitalistični element. Bilo je nekaj govora o redni zaposlitvi, pa so zaposlili drugega. Tako smo končali debato, pozivi so pa še kar prihajali. Zavzel sem drugo taktiko in naslednjič točno o polnoči poklical nadrejenega, da nekaj smrdi kot po dimu. Prišel je in prevohal vse, pa kmalu ugotovil, v katerem grmu tiči zajec. Zato je jezen odšel, je pa tudi razumel, da bo odslej vsa moja dežurstva o polnoči hodil v center. Tako se je končalo vse skupaj in spet sem bil prost kot ptiček na veji. Kmalu sem vrnil tudi uniformo in ostalo opremo in se razbremenil vseh dolžnosti rezervista.

KDO ŠE JE RADIOAMATER.

Že nekaj časa se sprašujem, ali je radioamater še prava beseda za človeka, ki si je sam izdelal radijsko postajo in z njo vzpostavil zvezo z drugim radioamaterjem, recimo na drugem koncu sveta, fone ali v telegrafiji. Spomnim se svojih začetkov, saj ni bilo nikjer najti ničesar, kar bi potreboval za izdelavo radijskega sprejemnika in oddajnika. Še za detektor sem iskal bakreno žico, ki je ni bilo lahko najti, tuljavnik sem lahko izdelal sam, košček kristala se več ne spomnim, kje sem dobil in slušalke mi je podaril nekdo, ki jih je našel na podstrešju in ni vedel, kaj naj z njimi. Vrtljivega kondenzatorja nisem našel nikjer in sem iskal postaje pretikanjem igle po kristalu. Vse dele sem pritrdil na deščico, za anteno sem uporabil kar mrežo vrtne ograje in v zemljo zapiči kos železa za ozemljitev. Veselje ob poslušanju močnejših radijskih postaj zvečer je bilo enkratno doživetje, čeprav moram priznati, da se ni kaj dobro slišalo. Močno je šumelo in postaje so se mešale med seboj, a je bilo nekaj, kar sem naredil sam. Okoli leta 1950 ali malo kasneje smo dobili elektriko in takrat se je oglasil tudi edini radio v vasi, ki so ga dobili iz Amerike. Ob nedeljah so odprli vsa okna, da smo poslušali oddajo, čestitke in pozdrave poslušalcev. Po detektorju je preteklo kar nekaj časa, da sem zbral vse elemente, ki sem jih potreboval za preprost radijski sprejemnik in postal radioamater, v pravem pomenu besede.
Tudi kasneje, ko sem si nabavil radijsko postajo male moči in treh obsegov, računalnik Mavrico in na streho hiše postavil doma izdelan 3el. Beam za dvajset metrov, sem bil še vedno radio amater. To pomeni, da sem sedel za radijsko postajo in tipkal s peš tasterjem, mikrofona nisem imel, saj je bila postaja le cw mode, zveze sem ročno vpisoval v papirnati log in ročno obračal anteno. Vsaka zveza mi je bila v veliko veselje in ponosen sem bil na svoje radioamaterstvo. Ob tej radijski postaji sem si nabiral izkušnje in v prvi vrsti vadil potrpljenje. Kartice so prihajale preko biroja, zveze so se počasi nabirale in osvojil sem prvo diplomo, to je bil nepozabni čas, ki se ni nikoli več ponovil. Ta čar radioamaterstva je rahlo splahnel, ko sem si nabavil pravo radijsko postajo za delo na vseh radioamaterskih obsegih in modulacijah z mikrofonom in elektronskim tasterjem. Računalnik z miško (kakšno razkošje) in tovarniško izdelano več elementno anteno postavljeno na visokem stolpu z rotatorjem. To že ni bilo več tisto pravo, čeprav je bilo vse skupaj skromno, a vendar zadovoljivo za tisti čas. Samo operatorsko delo se je močno razlikovalo od prejšnje postavitve, saj so bile oddaljene postaje veliko lažje dosegljive. Prej sem se moral res potruditi za vsako zvezo in dostikrat neuspešno, a vedno z optimizmom, da mi bo naslednjič uspelo. To, da sem z logerjem lahko krmilil postajo in sem zveze vodil v računalniku, ki sem jih potrjeval elektronsko, to je bil pa že višek radioamaterstva, oziroma zame ne več tisto kot prej. Amaterstvo se je razblinilo v nekaj, kjer ni bilo več vznemirjenja za postajo ali bom določeno zvezo naredil ali ne. Postalo je veliko bolj predvidljivo in obenem nezanimivo, a bil sem še vedno radioamater.
V tem, več kot petdesetletnem obdobju mojega radioamaterstva, se je marsikaj spremenilo. Radioamaterske postaje so v primerjavi s tistimi na začetku, zdaj take, da bi jih težko prepoznali. Tudi, če gledamo vse to le iz vidika komunikacij, kot so internet in pametni telefoni, je radioamaterstvo iz časov konca devetnajstega stoletja, ko so zanesenjaki sestavili prve amaterske radijske postaje, le še spomin. Tudi tega, da današnji radioamaterji niti za izpit A razreda, ne potrebujejo znanja telegrafije, je podobno zvarku, kot je juha brez soli. Sprejetje takega pravilnika je postavilo radioamaterstvo na najnižjo raven tega priljubljenega konjička, da ne omenim zmede z osebnimi znaki. Nekateri najnovejši programi digitalne modulacije pa, ki omogočajo vzpostavljanje zvez brez prisotnosti radioamaterja, so to škodo le še povečale in je vse skupaj postalo brez duše in pravega smisla. Tudi tisti, ki so se na začetku zagnali in hvalili napredek, jih skoraj ni več slišati ali bolje rečeno videti, na obsegu. Verjamem, da starejši hami mislijo podobno, hobi, imenovan radioamaterstvo, pa se posodablja, če mi je všeč ali ne. Sam se imam še vedno za klasičnega radioamaterja, novosti, ki so seveda neizbežne, pa sprejemam z zadržkom, saj vem, da so potrebne, a večkrat tudi neumne.
Tako se končuje obdobje "brontozavrov" in se nadaljuje z gensko spremenjenimi in digitalno usmerjenemi "DIGIzavri", ki bodo popeljali zastarelo radioamaterstvo, brez potrebnega znanja telegrafije, v novo dobo. Če ne verjamete, poglejte to povezavo: https://lea.hamradio.si/nocode/nocode.html kakšnja grožnja je telegrafija. Citiram delček zapisa: "...za drugače zelo usposobljene posameznike ...". Bolj za lase privlečenega argumenta pa še ne.

IZ RADIOAMATERJEVE ČRNE KRONIKE.

Napisati zanimiv članek je zahtevna naloga, za radioamaterski časopis, pa misija nemogoče. Vsak, ki bere prispevek, če ga sploh prebere, se samo nasmehne češ, kaj bi pa ta rad. Radioamaterstvo je še posebej občutljivo področje za pisanje, ker smo radioamaterji tako in tako čudni ljudje. Če ne verjamete, povprašajte svoje sosede in boste izvedeli o sebi vse, iz prve roke.
Članek mora biti že v osnovi, vsaj kriminalne vsebine s sliko avtomobila na strehi ali vsaj nekdo z nožem v hrbtu, sicer ga nihče ne bo prebral, niti do drugega odstavka. Pritegnejo pa lažne novice, kot na primer ta, da je S53MJ, na šestdeset metrskem obsegu prvi na svetu naredil 5BDXCC. Nekateri bi članek prebrali dvakrat, ker bi mislili, da so slabo videli, drugi pa, bi slepo verjeli in na našem forumu, bi se odprla živčna debata, morda bi mi kdo celo čestital.
Lahko bi pritegnil naslov, da je radioamater padel s petnajst metrskega stolpa in ostal živ. Tudi to bi bila lažna in zavajajoča novica, samo, da bi pritegnila bralca. Padel je namreč iz druge prečke kakšen meter od tal na rit, tako, da je za nekaj časa obsedel na tleh in bil vesel, da ni padel iz druge prečke pod vrhom, tako vsaj ne bi razočaral morebitnega bralca, ki je pričakoval najmanj to, da se je zabil do pasu v zemljo. To se je zgodilo zato, ker ni ubogal žene, ki mu je branila, naj ne leze gor, ker bo enkrat telebnil na tla. Imela je prav.
Pred davnimi leti je pisalo v Dolenjskem listu, da so vlomili v radio klub. Kot član kluba sem bil klican na postajo ljudske milice in bil skoraj tepen, ker nisem vedel o tem nič. Morda se bo slišalo v tem času o človekovih pravicah malo za lase privlečeno, a bilo je resnično. Miličnik mi je zagrozil, da me bo obesil za pete in me nažgal s pendrekom po ušesih. Bil sem mlad, čeprav ne mladoleten, a to mi je ostalo za vedno v slabem spominu. Tega sicer v Dolenjskem listu ni pisalo, a bi bilo branje gotovo zanimivo, če bi bil naslov recimo, da je snažilka na postaji ljudske milice pod mizo, našla človeško uho. Čez kakšnih deset let sem moral spet na ta naslov, kjer so mi vzeli le prstni odtis brez groženj, ko naj bi iz radio kluba zmanjkala radijska postaja. Naslov pa bi se lahko glasil, da je povratnik brez ušesa osumljen kraje. Tega dogodka niso nikjer objavili vsaj, da bi jaz vedel ne, pa tudi radijske postaje niso ukradli. Bila je le na drugem mestu, kot običajno.
Radioamaterji smo hodili na Gorjance tudi prej, preden smo postavili tekmovalno lokacijo. Delali smo iz avtomobila ali šotora. Večkrat tudi nižje pod vojašnico jugoslovanske ljudske armade, kjer ni bilo ravno brez nevarnosti, da se stražarju sproži puška in te spraši kot zajca. Enkrat sem bil v takem položaju in že sem videl naslov, da so na Gorjancih ustrelili vohuna. V dnevniku, ki so ga našli ob postaji, so odkrili šifriran tekst, ki ga je pošiljal preko radijske postaje svojim pomagačem. Za zdaj šifer še niso dešifrirali, a strokovnjaki delajo na tem, vojak pa je dobil nagradni dopust.
Ko sem postavil stolp in so se nekateri sosedje ustrašili nevarnega sevanja, sem se bal, da se res kaj takega zgodi, da bom imel sitnosti. Recimo, da bi našli pod stolpom crknjeno mačko ali goloba, bi ljubitelji živali takoj ustanovili civilno iniciativo in imel bi težave. Nič ne bi pomagalo, če bi zatrjeval, da je mačko povozil avto ali je goloba nekdo s fračo, naslov v Dolenjskem listu bi se gotovo glasil, da je radioamater scvrl goloba in nevarno sevanje ubilo mačko. To se k sreči ni zgodilo in upam, da se ne bo.
Ne vem pa, ali je bila zgolj nezgoda ali pa je koščena gospa Matilda, kaj določenega iskala okoli moje bajte, da se je nesrečno zapletla v eno izmed žičnih anten, strmoglavila v vrt. Po klicu na 112 je prišel rešilec in jo nezavestno odpeljal v bolnico. V časopisu je bil naslov, Smrt na urgenci. Po rentgenskem pregledu so ugotovili, da ima vse kosti cele, le koso je zlomila, kar pomeni, da do nadaljnjega ne bo operativna. Na lokalno.si pa je nekdo zapoznelo objavil, da iz zanesljivih virov ve, da Smrt ni bila v smrtni nevarnosti in povzel članek iz časopisa. Ker ima forum možnost komentirati prispevek, ga je edini komentiral prijavljeni, menda celo s pravim imenom, Nejeverni Tomaž. „Ne verjamem, da so uporabili rentgen, saj ima Smrt vse kosti vidne s prostim očesom... mislim... kar nekaj …“
Tako je to s pisanjem všečno bralcem, ki pa na koncu vendarle uvidijo, da jih je naslov potegnil za nos. Tudi sam nisem nič boljši. Preberem naslov, površno preletim tekst in že sem na drugi strani. Upam le, da si je gospa s koso zapomnila, kje je butnila na tla in se v prihodnje izogibala tega kraja. Pravijo, da papir prenese vse, naj bo tudi zdaj tako.

TVI MOTNJE.

Ko slišim to besedo, se mi naježi koža. Odkar se ukvarjam z radioamaterstvom, jo imam na dnevnem redu. Najprej na klasični TV z anteno na strehi in sedaj na digitalni, kar ne morem verjeti. Petdesetletno vojno bom močno skrajšal, da se komu ne ustavi branje, že na začetku. Vsem tegobam TVI sem se nekako izogibal s kompromisom v hiši, da nisem delal, takrat ko je bil šport ali kaj pomembnega, kot je na primer turška ali mehiška nadaljevanka. Te dni pa sem se zavzel, da to uredim, ne glede kako, samo nehati se more. Prebral sem vse o tej nadlogi v domačem radioamaterskem in tujem tisku. Po vsem tem mi je bilo jasno, da zdravila z imenom ni, saj TVI nastopa v vseh oblikah motenj in vsak je imel drugačno težavo. Iz tega mi je bilo jasno, da se bom moral tudi sam spopasti s svojo različico.
Za boljše razumevanje bom naštel vse kritične točke, ki sem se jih lotil. Imam Siolov trojček priključen na staro telefonsko linijo. Kabel pride po zemlji do hiše in se pod fasado vzpne na podstrešje in nazaj v mojo dnevno sobo do komunikatorja. Od tam gre nazaj na podstrešje in preko celega podstrešja povezovalni STP kabel v drug televizor v pritličju. Moj stolp je dva metra od hiše, visok petnajst metrov in na njem 4. elementni ECO Beam. Z njega se spuščajo kraki dipola za osemdeset in štirideset metrov ter Slooper za stošestdeset metrov. Vsi elementi televizije so pod popolnim okriljem sevanja anten. Najprej sem vstavil v izhod antene „Low pass filter“ čisto brez uspeha. Iz vsega prebranega sem zaključil, da so kritične točke lahko kjer koli, zato sem se lotil najprej, žice (parice), v katerih naj bi se inducirala napetost in šla skozi vse dejavnike do televizorja. Nataknil sem na začetek, sredino in konec prgišče feritov, brez uspeha. Potem sem si dejal, da je kriva dolga povezava med televizorji in nanjo nataknil še drugo prgišče feritov, tudi brez uspeha. Vprašal sem na Telekom, ali imajo kakšne izkušnje s tem, pa so mi svetovali le izolacijo prevodnikov z aluminijastim ovojem, kar sem že imel. Poskusil sem tudi z brezžičnim prenosom do spodnjega televizorja in spet enako, kar je pomenilo, da ta dolga povezovalna linija ni kriva.
Nekaj dni nazaj sem zvečer delal na desetih metrih in antena je bila obrnjena proti vzhodu, spodnji se za čuda niso pritoževali na motnje. Potem sem anteno obrnil na zahod, kar pa je bilo usodno za spodnji televizor, ki je obnemel z napisom „No signal in mode not supported.“ Pa smo spet tam. Ugasnil sem postajo in šel jezen spat. Zaspati nisem mogel, saj sem kar naprej tuhtal, kaj je bilo pri tem narobe, saj nisem ničesar spreminjal, pa je bilo prvič vse v redu drugič pa tema. Seveda sem spreminjal. Prej je bila antena obrnjena na vzhod potem pa na zahod. To je bil nov vidik, saj prej nisem pomišljal o položaju antene, Zakaj bi, saj je motilo na vseh obsegih, torej tudi na žičnih antenah, ki se ne obračajo. Najmočnejše motnje sem povzročal na trideset metrskem obsegu. Tu sem sesul sliko v kocke in temo, tudi z desetimi vati, vendar sem opazil razliko med obema televizorjema.
Mojega sem veliko manj motil, kar sem dosegel s feriti. Ampak tudi spodnji je imel enako število feritov na enakih mestih. Nerešljiva uganka. Že sem misli odnehati, ko je padla ideja, a ne moja, naj bi zamenjal televizorje med seboj. To sem storil in moj televizor spodaj ni imel nobenih motenj. To pa mi je dalo novega zagona, čeprav sem že skoraj obupal. Žena mi je rekla, da če bi se z njo toliko ukvarjal kot s to zadevo, bi bila najbolj srečna žena na svetu. Tudi sicer, sem jih na ta račun že slišal, da je postaja najpomembnejša stvar v hiši. Bil sem diplomatsko tiho, saj bi le načel meni neljubo temo. Potem sem nekaj dni razmišljal kaj mi je storiti in spomnil sem se, da je njihov Box malce drugačen kot moj. Vzel sem svojega in ga zamenjal, obrnil anteno naravnost v njihov TV in na tridesetih metrih oddajal s polno močjo mojega linearja Acom 1010. Nisem mogel verjeti, nobenih motenj ni bilo. Anteno sem obračal na vse strani in nič. Vzel sem njihov Box in ga priključil pri sebi, spet nič, le rahlo podrhtavanje slike, skoraj neopazno.
Oba televizorja sta znamke Samsung LCD diagonala 102 cm, le moj je malo starejši, to je vse. Boxa pa sta različna, samo ne vem, v čem je razlika, samo po videzu gotovo ne. Med drugim sem tudi zamenjal faze, da ne bi bila na isti, če se motnje prenašajo po električni napeljavi, pa ni bilo uspeha. Naredil sem toliko različnih stvari, da več ne vem, česa ne, ampak TVI je odpravljen. Morda bi moral zdaj nazaj po enakem vrstnem redu snemati ferite, premikati kable, menjati BOXe, se igrati z ozemljitvijo, da bi prišel do nekega oprijemljivega rezultata oziroma verjetnega izvora napake. Feriti nimajo vtisnjene nobene vrednosti, da bi jih lahko primerjal z drugimi ali naredil zamenjavo z bolj kvalitetnimi, morda bi potreboval le vsega dva ali tri. Tudi to, da se nekateri niso dali natakniti na kable, ker konektorji niso šli skozi, je verjetno zmanjševalo učinek zaščite, saj sem jih le prilepil ob kable.
Kdor ima podobne težave, lahko poskusi kaj od tega, vendar prave diagnoze nisem mogel postaviti. Zagotovo pomagajo feriti, brez njih ne bi bilo nič, vendar velja poskusiti poleg tega še kaj drugega, rezultat je zagotovo skupek vseh naštetih ukrepov. Slooper za stošestdeset metrov s tuljavo v sredini, dolžine okoli dvajset metrov, ki je najbolj občutljivi del tega sistema, tudi pri večji moči ne moti in spodnji televizor deluje zdaj brezhibno. Tudi glede ozemljitve sem se trudil, da bi bilo vse po pravilih, ampak sem ugotovil, da morda le ni tako. Valjanec, ki je bil priključen na stolp, sem odklopil, da bi bila ozemljitev postaje učinkovita. Menil sem, da Slooper, ki je z maso priključen na stolp, ne more biti dobra kombinacija za ozemljitev postaje, stolp pa je dva metra globoko v betonu in je že s tem ozemljen. Morda se motim, vendar deluje. Kdor ima podobno težavo, ima vsaj nekaj kombinacij, ki sem jih opisal na voljo, da poskusi tudi sam. Želim vam uspešno odklanjanje TVI motenj. Ena vinska pesem poje: “Peronospora je živ hudič ...“ jaz pa pravim, da je TVI še precej večji hudič. Večkrat pa je hudič tudi tak, da slika utripa ali se celo sesuje, čeprav imam ugasnjeno postajo in sedim pred televizorjem. Nimam besed, tudi grdih ne.

V TEKMOVANJU MED KAVALIRJI.

Kavalir med radioamaterji naj bi bil pošten in plemenit, čeprav je definicija nekoliko širša. To naj bi se odražalo vsaj med tekmovanji, ki potekajo le na zaupanju ali kavalirstvu, saj ni nikjer nikogar, ki bi nadziral operatorjevo delo za radijsko postajo. Pravila so sicer za vse enaka, odstopanja pa velika, saj radioamaterska tekmovanja, najbrž med vsemi drugimi na svetu, nimajo enotne opreme in se razvrščajo tekmovalci sami v kategorije, ki jim najbolj ležijo. Pri tem jih nihče ne kontrolira, če res delajo to, kot so se deklarirali in jih bo večina končala kot topovska hrana močnejšim. V F1 je Ferrari le vzvratna ogledala prilagodil aerodinamiki, pa je bil ogenj v strehi. Tukaj pa dva nista enaka v isti kategoriji in se vsi zanašajo, da bodo sotekmovalci kavalirji, čeprav vam povem, da je ta misel napačna. Kdor ima moč v kilovatih, se mu ni treba ozirati na kavalirstvo, to vem zagotovo. Pomagal bi „Ham spirit controller“ katerega sem že enkrat opisal, a zgleda, da še ni dozorel čas, kar vzpodbuja tekmovalce k inovacijam, kako se izmuzniti pravilom. Izjema so tekmovalci v svetovnem tekmovanju WRTC, kjer z enotno opremo in primerljivimi lokacijami tekmujejo v dvojicah pod kontrolo sodnikov, a tudi tukaj ne gre brez podobnih težav. Leta 2000 je bilo tekmovanje pri nas na Bledu.
Tekmovalce lahko razvrstimo vsaj v dve kategorij že po tem, kako se bodo lotili tekmovanja. Je to samo za hobi in podelitev nekaj pik prijateljem ali so zagrizeni in jim je pred očmi le rezultat. Za prve ni pomembno s kakšno opremo razpolagajo, saj se bodo oglasili le selektivno. Ne tekmujejo resno, pač pa zato, da naredijo nekaj zvez ali le spoznavajo tekmovalni program s katerim delajo. Za druge pa je pomemben le rezultat, bolje rečeno zmaga. Tukaj se začne tisto, kar presega kavalirstvo in v večini primerov tudi zavestna kršitev lastnega Kodeksa, kateremu so zavezani kot radioamaterji. Taki se po tekmovanju, ker niso dosegli tistega, kar so mislili izgovarjajo na vse mogoče, največkrat pa na tisto, kar so drugi počeli bolje od njih. Velikokrat tekmovalci precenjujejo svoje zmožnosti in so potem razočarani nad neuspehom. Začetnik zagotovo nima možnosti pred prekaljenimi starimi mački, čeprav so se še tako pripravili. K rezultatu največ pripomore dober antenski sistem, lokacija, rutina in seveda vztrajnost, začetniki pa tega zagotovo nimajo.
Tudi primer, ko naj bi radioamater preden pokliče na frekvenci vprašal ali je prosta. To se v tekmovanju ne zgodi prav pogosto. Močnejši se prav malo ozirajo na slabše in doživel sem že, da je začel klicati na moji frekvenci in se ni umaknil, saj mu jaz sploh nisem bil v napoto. Zveze je delal preko mene kot, da me ni. Seveda sem se umaknil jaz, saj ni imelo smisla izgubljati časa in posledično zvez zaradi njega. Doživel sem tudi, da sem na prazni frekvenci vseeno vprašal ali je prosta in ker ni bilo odziva sem tam poklical. Da le ne bi, saj sem doživel neverjeten izbruh jeze tekmovalca, ki je odlično obvladal slovenščino. Naložil mi je kar nekaj hudih prav nič kavalirsko ni bilo. Bil sem šokiran in malo je manjkalo, da nisem ugasnil postaje in končal tekmovanja. Sicer se ni predstavil, a sem počakal, da je poklical in si njegov znak za vedno zapomnil in ker nisem zamerljiv mu tega dogodka nisem nikoli omenil, pa tudi on meni ne.
Ko sem sam začel z radioamaterstvom in tekmovanji sem imel postajo s le tremi obsegi tako, da nisem imel prav velike izbire kategorije, razen QRP, kar pomeni oddajnik male moči. To me ni motilo, vesel sem bil, da sem se udeležil tekmovanja in naredil nekaj novih držav. Tekmovanje v mojem začetniškem času so bila precej drugačna od današnjih. Dnevnik sem vodil na roko s svinčnikom in radirko, kasneje sem moral v posebne tekmovalne obrazce prepisati ves dnevnik, označiti množitelje in izračunati končen rezultat. V zbirni list sem se moral podpisati, da sem spoštoval tekmovalna pravila čeprav ne čisto kavalirsko, potem pismo poslati organizatorju in čakati na rezultate. To je bilo najbolj naporno, saj je preverjanje trajalo običajno eno leto in so bili rezultati objavljeni Bog ve kje in kdaj. Naročil sem se na nekaj radioamaterskih časopisov, da sem prišel do rezultatov, novejši čas pa je to zagato rešil internet.
Z zanimanjem sem si ogledal nekaj tekmovalnih prostorov znanih tekmovalcev na internetu in rečem le, da je kot v kakšnem TV studiu, da se človek komaj znajde. Krame je toliko, da je že v napoto operatorju, ki poskuša obvladati nekaj tipkovnic in monitorjev, posebej še, če se dela v kategoriji več operatorjev. To, da bi se obnašali kavalirsko ni šans, tu se uporabljajo najnovejši prijemi kako do rezultata, čeprav tega ne bomo nikoli izvedeli kakšni so. To je skrivnost in noben operator nam ne bo izdal ničesar, saj bi s tem priznal, da ne dela po pravilih, tudi sicer ni nobeden cepljen proti temu virusu. Spomnim se nekega tekmovanja, kjer sem minuto pred koncem imel zvezo z postajo, ki mi je dala številko zveze veliko nižjo, kot je bila moja, a po tekmovanju sem videl, da me je prehitel za kar precej zvez in me kavalirsko premagal. Tudi nisem nikjer zaznal pri končnih rezultatih, da je bilo z njegovim logom kaj narobe, kar pomeni, da je bil boljši od komisije, če ni zaznala nobene nepravilnosti. To pomeni, da so taki ptički, korak pred njimi. Še cvetka, ki sem jo že skoraj pozabil. Na začetku sem v enem prvih tekmovanj na kratkem valu, dosegel 63 mesto in dobil nekaj čestitk. Kasneje, ko sem osvojil prvo mesto, mi ni čestital nihče. Tako je to, ko zacveti fovšija. Nekaterim gre to do živega, meni ni tudi, ko me je nekdo vprašal, če sem sam tekmoval. Kaj se nekaterim suka v glavi, res smo čudni.
Kavalirsko, da ne rečem prav džentlemensko mi je popravil dnevnik Japonec, ker sem uporabil kot množitelj tudi letnico starosti, ki se jo v tem tekmovanju daje med raport in izračunal ponovno rezultat. Dosegel sem drugo mesto na svetu in se ni nič pritoževal nad mojim delom. Prav obratno je bilo doma, ko sem zaradi nezmožnosti moje stare postaje ročno vpisoval frekvence, kar je bilo le približno točno, saj nisem stroj, da bi med tekmovanjem odčitaval natančno, pa sem jih dobil po nosu. Direktor tekmovanja mi je sporočil, da sem mu poslal mačka v žaklju in da je to že pogoj za diskvalifikacijo. To se sicer ni zgodilo, a poglejte razliko med enim in drugim načinom dela tekmovalne komisije. Kar se tiče tekmovalnih komisij bi imel še marsikatero pripombo, saj sem doživel tudi to, da so me brez razloga uvrstili iz ene kategorije v drugo. V WW RTTY SOSB so me uvrstili med SOAB, kjer sem izgubil drugo mesto na svetu. Organizatorju, oziroma komisiji za pritožbe sem poslal vprašanje zakaj s SASE in 2$ v njem, a odgovora nisem prejel nikoli. Nisem vrgel puške v koruzo, bil sem kavalir in pozabil na krivico.
Kar se moje tekmovalnosti za dobro uvrstitev tiče, pa sem zaključil. Tekmovanj se še vedno udeležujem, vendar le za zabavo. Dnevnik pošljem po e-pošti organizatorju kot log za kontrolo in to je to. Če pomislim na vznemirjenje ob prvi vzpostavitvi zveze kot začetnik, potem veselje po doseženih rezultatih in osvojenih diplomah, nato pa le še obujanje spominov in kakšno oglašanje na skedu. To je tisto, kar blagodejno deluje na mojo radioamatersko dušo in ni mi žal pol stoletja, katerega sem posvetil temu hobiju. Morda sem včasih tudi pretiraval, saj sedeti za postajo dan ali dva res ni enostavno. Ne gre le za operatorja, tudi družina se mora organizirati, da se tako, recimo 48 urno tekmovanje uspešno zaključi. To sem srečno prebrodil, tudi z razumevanjem vseh v hiši in sem jim za to potrpljenje hvaležen. Tako, da je to vse, kar sem imel povedati in s tem zaključujem. Vem tudi to, da le redki berejo ali berete članke v CQ ZRS, zato se ne bojim, da bi mi kdo oporekal ali celo solil pamet, ker je škoda vsakega zrna soli. Lepo se imejte in veselo tekmujte.
Prav na koncu pa moram dodati, da se je uresničila še ena moja napoved, da se bodo med seboj udarili roboti v tekmovanjih, kar sem tudi že enkrat opisal v CQ ZRS. Poglejte kaj počnejo z novo modulacijo FT8, ki že služi svojim gospodarjem. Robotski program, kot suženj dela noč in dan, da nabere svojemu gospodarju čim več UL lokatorjev, kar potem lastnik prikazuje kot svoje delo, med tem, ko je bil v službi ali užival spanje pravičnika. Če je to napredek v radioamaterstvu in tudi po pravilih nesporno, potem pa ne vem, kaj naj rečem. Eni in isti znaki krožijo po obsegih, da človeku vzamejo vse veselje do tega hobija. Tak način dela je izničil čar radioamaterstva, podobno kot ukinitev znanja telegrafije. To ni samo moje mnenje, ampak poglejte po drugih forumih, kaj pišejo o tem. Ljudska modrost pravi, da je vsako slabo za nekaj dobro, tukaj pa ne vem, ali bi se s tem strinjal, le čas bo pokazal, kdo ima prav.

NEMOGOČE JE MOGOČE - FT8.

Na začetku svojega radioamaterstva sem potreboval leta, da sem naredil in potrdil sto DXCC za diplomo, saj so kartice preko biroja prihajale zelo počasi. Prišel je LoTW program in skrajšal čas potrditve na le nekaj dni brez pošiljanja kartic na ARRL. Skrajšal je mukotrpno izpolnjevanja nepreglednih in nekaterih težko razumljivih zahtevkov s prepisovanjem podatkov iz kartic v različne obrazce. Log online je bil tudi pomemben napredek, odpadlo je iskanje QSL managerja, pošiljanje SASE in bojazen, da bo kakšen malopridni poštar vrgel pismo v smeti in vzel dolarček ali dva. LoTW in log online sta pomembno prispevala k lažjim potrditvam zvez in posredno osvajanjem diplom. To so nesporni elementi napredka. Zdaj pa lahko začetnik brez izkušenj s kosom žice in malo močjo naredi v nekaj dneh 5BDXCC ali kakšno drugo dragoceno trofejo, kar postavlja radioamaterstvo v čisto nov položaj. To kar še ne davno ni bilo mogoče, je zdaj mogoče.
Sam program je v bistvu zelo preprost in učinkovit, zato ni čudno, če je v kratkem času obnorel svet. DX-si letijo sredi belega dne, kar je sicer neverjetno, a prav zaradi novega programa je bil cel svet v etru. Lahko je dan ali noč, frekvenčni pas je skoraj povsod zaseden s slapovi in kar težko je najti prazen prostor. Operator nima veliko dela in lahko poleg klikanja z miško pije kavo, klepeta ali išče nove DX-e na Pskreporter.info. Na začetku največje evforije sem v nekaj dneh naredil nekaj neverjetnih zvez, ne glede na obseg, dan ali uro, nekaterih pa tudi ne, ker so najbrž operatorji obupali nad nadlegovanjem tudi slovenskih robotov in so previdno izbirali korespondente. Modulacija FT8 spada med več kot trideset že obstoječih radioamaterskih programov z uporabo zvočne kartice. Prednost pred drugimi digi načini pa je nedvomno v njegovi oddajni in sprejemni moči. Med digi mode je naravnost neverjeten in brez konkurence.
Morda sem res starokopiten, vendar radioamaterstvo ne bo več to, kar je bilo. Ne le zaradi nove modulacije, ampak tudi zaradi drugih vrednot, ki jih ta generacija razume drugače, kot smo jih mi iz pred petdesetih let. Nove tehnologije, novi programi, novi cilji, vse to gre v drugo smer, kot smo jo v radioamaterstvu vajeni. Kdo bi si prej omislil robote, da za svoje gospodarje neusmiljeno meljejo na vseh obsegih hkrati noč in dan in si polnijo log za vse, za kar je radioamater pred tem potreboval nekaj desetletij. Morda je to začetek nove dobe radioamaterizma, lahko pa le muha enodnevnica. Čas bo pokazal, ali je to nov izziv radioamaterjem ali pa se bo zgodilo še kaj bolj revolucionarnega kot, je FT8 in bomo komunicirali tako, da bomo drug drugemu brali misli. Zveze bomo potrdili tako, da bomo le pomigali z ušesi ali pokimali z glavo, če jo bomo takrat sploh še imeli. V petdesetih letih svojega operatorskega dela sem doživel marsikaj čudnega tako, da tudi to ne bi bilo nemogoče.

PETDESET LET V ZRS, KOT BI MIGNIL.

Ne morem verjeti, da je od časa, ko sem sestavil kot šolar detektor, minilo toliko let. To je bil čas, ko sem ga vzel na taborjenje, kjer smo si v šotoru ob večerih podajali slušalke od ušes do ušes. Vse je bila le igra, ki se je kasneje razvila v željo, ne le poslušati, ampak tudi pošiljati sporočila. Ko sem šel za vajenca v Elektro tehnično podjetje, sem se včlanil v novomeški radio klub. Tam smo se učili telegrafije, radiotehnike in se lotili izdelave radijskega sprejemnika. Tako se mi je izpolnila želja za sprejemanjem, za oddajanje pa še ni prišel čas, moral sem v JLA na služenje vojaškega roka. Potrjen sem bil sicer k vezistom, a ne k radiotelegrafistom, čeprav sem si tega želel. Tako sem imel še več prostega časa in tam sem lahko na skrivaj brez vednosti, predpostavljenih občasno, delal na radijski postaji. To me je sicer stalo vsakič škatlica cigaret, a sem kmalu smel delati vojaško tretjo in še drugo klaso, tako sem imel uradno možnost delati v radiotelegrafski kabini.
Pisalo se je leto 1963, ko sem zapustil vojsko in se zaposlil nazaj v svojem podjetju. Želja po radioamaterstvu pa je začasno ugasnila, saj sem imel v ognju več želez, na primer muziko. Igral sem trobento v ansamblu in moral sem se naužiti svobode, ki je dve leti nisem imel, čeprav mi ni tam ničesar manjkalo. Po petih letih sem spet začutil željo, delati na radijski postaji in sem se prijavil na tečaj za radioamaterja tretjega razreda, saj mi vojaška diploma ni veljala. Izpit sem opravil 1968 leta in smel sem delati na klubski postaji. Kmalu sem opravil še B in A, ter smel delati iz svoje domače lokacije. Nabavil sem si pravo radioamatersko postajo moči dveh vatov, samo telegrafija na 40/15/20 metrov. To je bilo zame nekaj, za kar nimam besed. Naredil sem 3 el. Beam za dvajset metrov in začel delati zveze, najprej v telegrafiji, ko sem si nabavil Mavrico pa še rtty. Ta modulacija se mi je zdela zelo zanimiva in že v prvem takem tekmovanju sem dosegel spodbuden rezultat, namreč 69. mesto na svetu. Prejel sem kar nekaj čestitk, ko pa sem zmagal in bil prvi na svetu mi ni nihče čestital. To je med radioamaterji klasika, verjemite mi.
Prišel je čas, ko je bilo treba postaviti stvari na svoje mesto, saj tako ni šlo več naprej. Za resno delo sem moral nabaviti vse od radijske postaje, računalnika, modema, anten, postaviti stolp in tako biti vsaj za nekaj časa operativen, čeprav s skromnimi radijskimi sredstvi. Zavzeto sem delal v tekmovanjih in nabiral potrebne države za DXCC diplome, obenem osvajal tudi druge, kot so WAE, WAS ali WAJA. Spomnim se olimpijskih iger v Moskvi, kjer sem poskušal narediti potrebne zveze za osvojitev diplome. Ker nisem imel pravih informacij, sem, poslal vse, kar sem naredil in dobil dve enaki diplomi. V tistem času ni bilo objavljenih kaj dosti rezultatov o WW tekmovanjih. Te je sicer objavljal Radioamater, a si našel svoj rezultat le, če si bil med prvih pet ali deset. Enako je bilo s CQ ZRS, ki največkrat še naših ni objavil, zato sem se naročil na ameriški časopis in prišel do pravil tekmovanj in rezultatov. V vsem času sem se, ne rečem udeležil, ampak zares lotil, s sicer malimi radijskimi sredstvi več kot 150 tekmovanj in dosegel tudi lepe uspehe na evropski in svetovni ravni. Sem tudi edini član našega radio kluba, ki je v ZRS neprekinjeno petdeset let. Kot uspeh si štejem tudi to, da sem od leta 2006 do zdaj zbral vseslovenske lastnike diplom DXCC, WAC, WAZ in WPX vseh časov slovenskega radioamaterizma.
Ni bilo lahko, vendar s pomočjo članov, ki so mi pošiljali iskane podatke ali me le usmerili, kje naj iščem, sem sestavil tabelo, ki si jo lahko vsak ogleda na moji spletni strani. Kakor sem že prej napisal o radioamaterski klasiki, tudi to področje spada zraven, tisti, ki so v tabeli, so zadovoljni, drugi pa se zmrdujejo. Marsikaj sem že objavil o radioamaterjih in niti enkrat mi ni nihče oporekal, kar pove vse o nas. Tudi doma ni drugače. Žena me čudno gleda, ko plezam na stolp, a sem ji obljubil, da ga bom podrl takoj, ko naredim še tri manjkajoče DXCC. Je pa res, da mi ne verjame, v čemer tudi sam nisem prepričan. Ja, radioamaterska je težka, čeprav nihče noče priznati. V sedanjem času moraš imeti res spodobno opremo, sicer nimaš možnosti na uspeh, povožen boš kot kura na cesti. Primerjati radioamaterstvo prej in zdaj je nemogoče, toliko sprememb v sredstvih in programih se je zgodilo in poglejte, kaj je naredil čas.
To ni napredek, ampak prej kaos iz katerega se prebijejo le najmočnejši. Morda bi se moralo radioamaterstvo ločiti vsaj na dve veji, klasično in moderno. Morda bi WARC-em namenili vlogo moderne z le malimi močmi in vse digitalne načine, kar ne bi bilo prav nobene škode, saj se vsa tekmovalna dejavnost odvija na klasiki. To se najbrž ne bo zgodilo še tako kmalu, bi pa imelo smisel. Marsikaj sem že napisal o radioamaterjih, zato bom s tem končal. To je na kratko vse o moji več kot petinšestdesetletni dejavnosti nasploh, v mojem najljubšem hobiju. Prešel sem obdobje od detektorja do zlatega znaka OT kot še nekaj članov ZRS in verjamem, da s podobnimi izkušnjami in pričakovanji. Zahvalil bi se vsem, ki ste mi v tem času pomagali, svetovali in bili le potrpežljivi z menoj. Večkrat sem vas moril z vprašanji, na katera ste mi tudi vedno odgovorili brez nerganja. Še enkrat hvala in 73!

ŠTIRIDESET LET TEKMOVALNIH REZULTATOV RADIOKLUBA S59DJR NOVO MESTO.

Letos teče štirideseto leto od prve pisne objave kakršnega koli tekmovalnega rezultata Radiokluba S59DJR oziroma takrat YU3DJR. Rezultat je objavil Radioamater in to je prva znana javna objava tekmovalnega rezultata našega kluba. Od takrat so zabeleženi vsi dosežki kluba in njegovih članov, čeprav so tekmovanja v klubu potekala že pred tem. Takrat ni bilo interneta in je bilo težko priti do rezultatov, posebno, če nisi bil med prvih deset. Organizatorji so sicer pošiljali rezultate v klube in tekmovalcem, da smo bili obveščeni, vendar so bili le redko objavljeni tudi v Radioamaterju ali kakšnem drugem javnem občilu. Tako sem zbral vse štiridesetletno dogajanje v eno tabelo, ki jo predstavljam spodaj, vendar le v izsekih po pomembnosti dogodkov. Tako od leta 1976 po prvem zapisu, leta 1982 po prvem mestu v naši skupni državi Jugoslaviji na KV-ju in 1985 na UKV-ju, leta 1994 pa še v Evropi in svetu.
V tem času so se na splošno popravili pogoji za nabavo nekaterih pomembnih radijskih sredstev od anten, računalnikov in postaj, kar je botrovalo tudi boljšim rezultatom. Vmes pa je bilo kar dolgo obdobje do doseženega prvega mesta v svetu. Vendar člani Radiokluba nismo spali in smo zbrali skupaj enainpetdeset prvih pet mest, na vseh radioamaterskih področjih. V zadnjo vrstico razpredelnice pa se je vpisala tudi mlada yl Ina z lepim dosežkom doma in v Evropi. Ne vem, ali ima še kakšen radioklub v Sloveniji zbrane klubske rezultate in posamezne člane kakor naš S59DJR za vse od prve objave pred štiridesetimi leti do zdaj. Vsi rezultati so objavljeni in redno osveženi na naši spletni strani Radiokluba : http://lea.hamradio.si/~s59djr. Od tega časa dalje se je tudi marsikaj spremenilo, saj se je popravilo število uvrstitev med prvih pet v Evropi na dvainštirideset in prvih pet na svetu na petindvajset, da ne štejem prvih pet v Sloveniji.
To je tekmovalni pogled na rezultate radio kluba in njegovih članov. Vseh tekmovanj pa je bilo do zdaj petstopetinosemdeset kar je na število aktivnih tekmovalcev Radiokluba veliko. Na začetku smo vsi delali za klubski znak, kasneje šele za svojega, saj nismo imeli osebnih radijskih postaj. Večina UKV rezultatov je bilo doseženo iz Trdinovega vrha na Gorjancih, kjer je gotovo najboljša lokacija na Dolenjskem, ostali rezultati na KV področju pa iz domačih lokacij. Toliko za zdaj o tekmovalni dejavnosti Radiokluba S59DJR Novo mesto in se slišimo v kontestu.

HAM SPIRIT CONTROLLER.

To je utopičen naslov, ki pa bi bil lahko tudi resničen, če bi se radioamaterji sprijaznili z nekaterimi novimi prijemi pri radioamaterskih tekmovanjih. Večina tekmovanj je na očeh gledalcev in tam že zaradi tega ne pride do goljufij, radioamaterska pa so prepuščena sama sebi in se vse dogajanje v času tekmovanja opira le na ham spirit, ta pa je od tekmovalca do tekmovalca drugače razumljen ali pa pozabljen. Paul M. Segal (W9EEA) je oblikoval pravila obnašanja radioamaterjev z besedo ham spirit ali kodeks časti, je mislil bolj na obče obnašanje za radijsko postajo in ne na prevare v tekmovanjih. Kakšne so te prevare mi razen dopisovanja zvez in večje moči od dovoljene ni znano, saj je napredek našel bolj zapletene načine. Tekmovalne komisije lahko zaznajo nepravilnosti in tudi ukrepajo, a sem prepričan, da je veliko tekmovalcev pametnejših in inovativnejših od vseh računalniških programov za obdelavo tekmovalnih dnevnikov. Je pa dejstvo, da nas pri tem nihče ne gleda, mamljiv izziv.
Izziv pa bi moral biti tudi na drugi strani, kako vrniti radioamaterstvu veljavo besede ham spirit. Ta že v slovenskem prevodu ni kaj prida razumljiva, zato verjetno tudi nima pravega vpliva na radioamaterje, da jo večkrat zlorabijo. Edina prava rešitev bi bil ham spirit Controller. Ta škatlica, ki bi se z lahkoto priključila na vsako radioamatersko postajo, bi beležila vsa odstopanja od pravil v izbrani kategoriji. Bila bi obvezna za vse tekmovalce in brez te naprave ne bi bilo uvrstitve. Kdo bo tako napravo izdelal, ni pomembno, verjamem, da se bo to enkrat zgodilo in vsem se bo zdelo čisto normalno, da jo mora imeti. Človek se sprehaja po Luni, mi pa ne najdemo, ali nočemo storiti ničesar, ker ham spiritu ne moremo več zaupati. Vse bolj pa se mi zdi, da tudi če bi v škatlici čepel sam rudniški škrat Perkmandeljc, ki bi prijel operatorja za ušesa ali ga kresnil po prstih, ko bi grešil, ta tega ne bi nikoli priznal, zato se bojim, da bo vse zastonj.

NOVA PRAVILA ZA S5DXCC.

Letos je že več kot deset let, kar obstaja seznam slovenskih radioamaterjev, imetnikov plaket in diplom DXCC. Ta se je sčasoma razširil tudi na področje izven kratkega vala in izven območja DXCC, čeprav tega v nisem načrtoval. Tudi nisem strogo razčlenil, kaj je diploma, čeprav naj bi bilo to samoumevno, zato poudarjam, da je diploma ali plaketa predmet, ki ima praviloma svoje mesto v okvirju in je obešena na zidu. Tako nobena druga izbira ne pride v poštev za vpis med imetnike te prestižne trofeje v radioamaterstvu, ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Lahko je lesena, kovinska, papirnata ali plastična, tudi v elektronski obliki, ki jo natisnete in vstavite v okvir. Nič od tega ni nemogoče, da je ne bi poslali po elektronski pošti kot dokaz, da ste lastnik.
Nekatere opcije sem opustil in se osredotočil le na dxcc, oziroma glede na razčlenitev znaka samega, ki ga razstavimo na državo / prefix, mode / cw, ssb, digital / zono, band in kontinent. Torej je S5DXCC lista kombinacija navedene razčlenitve in z izjemo, ki je v listi označena z zvezdico, 50 MHz. Ostanejo le še kombinacije več obsegov, zon, prefiksov in mixov. Preden mi pošljete karkoli, si oglejte tabelo in le, če je ime vaše diplome ali plakete na tem seznamu mi sporočite podatke, da jo vpišem. Za vpis ni treba biti član ZRS, dobrodošel je vsak, ki je osvojil kadar koli v svojem radioamaterskem delovanju eno od navedenih diplom ali plaket. Listo sem sestavil in uredil sam, Zveza Radioamaterjev Slovenije nima nič pri tem, razen, da mi jo včasih objavi v CQ ZRS. To je vse zaenkrat.

RADIOAMATERSTVO Z NAPAKO.

Vsak radioamater ima teoretično možnost narediti vseh 339 trenutno obstoječih DXCC in osvojiti plaketo, ki se imenuje NR1. Ta prestižni dosežek je doslej po virih: http://www.arrl.org/ osvojilo manj kot dva tisoč radioamaterjev po svetu in okolici, kakor bi se reklo malo izven konteksta. Zakaj pravim tako. Zato, ker je kar nekaj držav nedelujočih ali le občasno delujočih, nekaterih pa že več deset let ni obiskala nobena ekspedicija ali posameznik, da bi omogočil radioamaterjem narediti zvezo in potrditi iskano državo. Zakaj je tako, ne vem, se pa sprašujem, ali to nekomu koristi ali pa je le naklepna ovira, da bi tisti, ki imajo vse, dalj lahko uživali v zmagi.
V Sloveniji je po istem viru trinajst radioamaterjev zadostilo temu pravilu in doseglo vrh, še nekaj jih je tik pod vrhom, a ne prav veliko. Meni manjkajo še tri države, ki jih po tej logiki, ki mi je seveda neznana, nikoli ne bo uspelo narediti. Kakšna so pravila za izbris neke več let neaktivirane države ne vem, mislim pa, da bi moralo neko načelo veljati, sicer je vse skupaj brezvezno. Po moje bi morali izbrisati državo, ki je nastala po ne vem, kakšnem kriteriju, če se od tam ne javi nihče, recimo največ tri ali štiri leta. Po petih letih neaktivnosti naj bi izgubila status iskane države za Honor Roll NR1 čeprav bi tudi s tem lahko manipulirali, kakor s pravilom minus devet za HR.
Ne vem kakšnega mišljenja je vodstvo ARRL-a, je pa gotovo, da so neki lobiji, ki to preprečujejo in jih ne zanima niti denar, ki bi ga pobrali za plakete saj, kar nekaj stanejo. Kot sem že zapisal, da je vseh NR1 manj kot dva tisoč in še ti niso vsi zahtevali plaket, le izpolnili so pogoje zanje, bi pričakoval več elastičnosti, razen, če ne gre res le za prestiž. Tudi to bil lahko vzrok, da je stanje tako in se nič ne naredi. Nekateri že leta čakajo na eno samo od nedelujočih, kar mislim, da to ni v redu. To je skoraj tako, kot bi zaklenil vrata v stolpu z grajsko gospodično, vrgel ključ v ribnik, kjer bi ga požrl krap in še pobral vsem ribičem dovoljenja, da ga ne bi kdo ujel. To se mi zdi res bedno.

FIELD DAY NA GORJANCIH.

Namen tekmovanja je vzpostavljanje radioamaterskih zvez iz lokacij v naravi, z začasno postavljenimi antenami in brez uporabe električnega omrežja, citat povzet iz pravil S5 Field day. Tako sem se odločil delati iz Gorjancev in preizkusiti novo mobilno anteno VP-1 montirano na prtljažnik avtomobila čas dogajanja pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat sem imel malega Fiata 126p ali pejčka, kakor smo mu rekli, glede na njegovo velikost. Težko sem spravil vanj postajo in še sebe tako, da bi udobno sedel spredaj in imel prost pogled naprej, kjer se je stacioniral klubski kolega Jože S57CN, ki pa je delal UKV kontest. Lokacijo smo izbrali izza hriba pod vojašnico, da se nismo videli, ker se tam nismo prijavili. V vojašnici bi morali dati svoje podatke in sledil bi obisk patrulje in nazadnje nam morda sploh ne bi dovolili delati od tam. Avto sem parkiral pod drevo, da sem imel senco. Antena ni potrebovala radialov, zanjo sem dal kar nekaj dolarčkov klubskemu kolegu Dominiku S51GD, ki takrat ni imel postaje, imel pa je anteno. Tako sem bil hitro pripravljen na začetek tekmovanja.
Vključil sem radijsko postajo in v etru je bilo kar živo, bal sem se le, kdaj se bo izpraznil akumulator, čeprav sem delal z malo močjo. Akumulatorje si je Jože izposodil pri Tasotu, ki jih je takrat izdeloval kot obrtnik. Kdor misli, da sem imel kakšne moderne pripomočke se moti, saj smo takrat večina uporabljali le svinčnik in radirko. Doma smo prepisali podatke v pole, ki so bile že stokrat fotokopirane in izračunali rezultat. Imele so po petdeset kolon na strani in če sem se zmotil, kje pri koncu, sem moral vse še enkrat prepisati. Kasneje sem ugotovil, da je bolje pisati s navadnim svinčnikom, kjer se je dalo napako zradirati in popraviti, potem pa vse skupaj fotokopirati. Fotokopija je delovala kot original. Do večera sem naredil kar nekaj zvez in vse je kazalo na dober rezultat. Potem sem se spomnil, da bi bilo dobro zapeljati avto bliže sosedom, da bomo ponoči bolj skupaj. Vžgal sem avto in krenil po bregu, kar je bila napaka, saj sem pozabil, da sem pod drevesom in bo antena zadela prvo vejo in se zlomila. To se je tudi zgodilo. Bil sem bolj jezen kot Butalski policaj, ko mu je Cefizelj ušel pri sprednjih vratih, med tem, ko ga je on čakal pri zadnjih. Ogledali smo si škodo in ugotovili, da se da še delati, le zvezati jo je bilo treba z gumijastimi trakovi. Teh nikoli ni manjkalo v prtljažniku.
Toda to še ni bilo vse. Proti večeru je Gorjance zajela tako gosta megla, da se ni videlo niti do sosedovega avtomobila, čeprav sva bila čisto blizu skupaj. Enkrat sem šel malo ven, da si pretegnem noge in zašel tako, da nisem več vedel, kje sem. Avtomobilov nisem videl in taval sem na slepo po travniku, da bi našel pot nazaj. Kar naenkrat se je prižgal v vojašnici močan reflektor in kot v kriminalkah osvetlil poljano pod seboj. Vrgel sem se na tla, saj nisem hotel, da me snop iz stražarskega mesta ujame in morda kakšen zagretež sproži rafal iz mitraljeza, kjer bi me sprašil kot zajca. Čakal sem, da je šel snop mimo in se poskušal orientirati kje sem. Desno sem videl obrise gozda, torej moram levo pod hrib, kjer se je snop svetlobe skril. Tekel sem nazaj in še enkrat legel na tla, da je šel čez me, potem pa nekako ušel v zavetje. Avtomobila pa vseeno nisem našel. Kje sem hodil, ne vem, vem le to, da sem se znašel pred Jožetovim avtomobilom, čeprav bi se moral pred svojim, kar pomeni, da sem naredil veliko zanko.
Nekako me je minil čar tekmovanja, saj sem imel vsega zadosti in sem legel na zadnji sedež, kjer sem utrujen zaspal. Mislim, da se je isto zgodilo pri Jožetu, ker nisem več slišal nobenih glasov, saj je Jože sicer znan po tem, da je glasen. Dopoldne se je megla umaknila in posijalo je sonce. Pokrajina je postala neverjetno prijazna in hitro sem pozabil na nočne dogodke. Iz kasarne ni bilo nikogar, kar je pomenilo, da me po noči niso videli. Z Jožetom sva se podprla s požirkom tekoče dobrote iz domače lekarne in okoli poldneva zaključila z delom. Pospravljanja ni bilo veliko tako, sva se kmalu odpravila v dolino. Pa je minilo še eno od tekmovanj na Gorjancih, kjer smo v UKV tekmovanjih dosegali vrhunske rezultate, posebej še, ko smo postavili na vrh kontejner s priključkom na elektriko in antenskim stolpom. To je zdaj tekmovalna lokacija radiokluba S59DJR Novo mesto.

KAKO BEREMO.

Današnji čas ni čas za branje, saj je mnogo več važnejših opravil kot poglobljeno študiranje knjige, časopisa ali le članka v CQ ZRS. Poglejmo samo naslove dnevnih novic v revijah, časopisih ali spletnih straneh. Vsi težijo, da bi zainteresirali bralca, da bi bral dalje, a kaj, ko so se bralci že navadili, da je vse v naslovu potem pa nič od tega. Tako preberejo naslov in potem v vsakem odstavku besedo ali dve, morda še zadnji stavek in konec. Nekoč je v Dolenjskem listu pritegnil članek z naslovom: „Pes po nesreči pobegnil‟ kar je bil začetek bombastičnih naslovov in oponašalcev, ki jih ne zmanjka z zavajanjem prazne vsebine.

Tudi branje raznih forumov na spletu je brezvezno, saj se na vprašanje nekoga odzove le nekaj osebkov, ki pa sploh niso prebrali vsebine in odgovarjajo enako brezvezno, nazadnje postane enako smešno kot živ telefon, če niste še pozabili, kako gre. Človek ne more prebrati vsega, kar ponuja sto revij in časopisov, pa še spletne novice, radio in televizija. Torej logično je, da preletimo le naslove in nekaj besed pod njim, potem pa je od posameznika odvisno, kako je kaj razumel. Cezar je z besedami: „Prišel, videl, zmagal‟ povedal naslov in vsebino, morda za zgled še komu.
Tudi sam nisem izjema, me pa vseeno jezi, ko vidim druge, kako razumejo, ali pač ne razumejo (niso prebrali do konca) nekih stvari, kot je na primer lista S5DXCC objavljena v CQ ZRS ali na moji spletni strani. Včasih sem imel spodaj pod tabelo napisane pogoje za vpis, vendar sem obupal, saj jih ni nihče prebral, sicer se ne bi pritoževali zakaj jih ni v tabeli, mi pošiljali razne druge podatke itd. Večkrat sem tudi posamezno pisal o tem, a je šlo vse v pišmevuh, da se tako izrazim. Menda pišemo bolj za to, da se zapolni prazen prostor in imajo uredniki vsaj nekaj mašila, da nastane revija, sicer pa, kakor pravi naš dolenjski rojak Franci Kek: „Tu takú je...‟.
Nekoč davno sem v našem Radioklubu slišal debato o tem, kako je zveza preko lune našega člana za klub pomembna. Kakšnih štirideset let ali še kaj več po tem dogodku, se je tudi meni nasmehnila sreča, da sem v ARRL-ovem Award Credit Slip dokumentu, med ostalimi zvezami imel priznano tudi satelitsko. Res da samo eno in ne preko lune, a tudi takrat naj bi bila samo ena, pa mi ni nihče priznal pomembnosti dejanja za našo radioamatersko skupnost. Tega tudi nisem obešal na veliki zvon, saj sem vedel, da je to le napaka, ki pa je bila uradno priznana s strani ARRL-a. Povem vam, kako sem prišel do prestižne satelitske zveze, tako pomembne za naš klub. Pred leti sem na ARRL poslal kartice za diplomo RTTY DXCC. Komaj sem jih zbral sto in neučakano hitro zložil v paket, čeprav so mi nekateri svetovali, naj počakam in pošljem vsaj eno več. Priložil sem izpolnjen zahtevek za diplomo in liste s spiskom znakov po državah. Denar sem skril v sredino, da ne bi bil prehitro opazen, če bi na primer poštar, brskal po njem. Višino zneska pa je bilo najtežje izračunati, saj se iz tistega obrazca ni dalo kaj prida razbrati koliko dolarjev stane, če nisi član ARRL-a, pregled kartic, sama diploma in vračanje paketa nazaj. Vse sem nekako rešil, čeprav pravijo, da razumevanje in izpolnjevanje obrazcev sodi v splošno izobrazbo. Glede tega sem enkrat skušal razbrati iz voznega reda lokalnega avtobusa, kdaj pride na mojo postajo, pa sem ugotovil, da je najbolje, če grem kar peš. Kartice sem uspešno odposlal in nestrpno čakal poštarja s paketom iz Amerike. Za razumevanje naj povem, da takrat nisem imel interneta in sem bil odvisen samo od pošte.Paket je res prišel, ampak z njim tudi razočaranje. Ko sem ga odprl, sem videl, da diplome ni. Po pregledu vseh papirjev, ki so mi jih poslali skupaj s karticami, sem vendar le ugotovil, kaj je šlo narobe.
Takrat so še pošiljali skupaj z DXCC Award Credit Slip tudi izpis iz tiskalnika, kjer se je dalo razbrati kaj je vse že bilo na ARRL-u pregledanega in potrjenega. Veliki format, večkrat prepognjenega lista z belo zelenimi vrsticami in pokončnimi kolonami je prikazoval s križci označene potrjene države z obsegi in načini dela. Po večkratnem pregledu sem vendar ugotovil, da je tiskalnik potegnil papir proti koncu malo noter in se je zadnji križec postavil bližje koloni satelit, kot rtty. Tako mi je pisalo tudi v že prej omenjenem dokumentu, 99 dxcc rtty in 1 satelit.Tako z diplomo ni bilo nič. Jezen sem odtrgal kos papirja s kolono satelit in nanj narisal velik vprašaj in ga skupaj s kartico ET3SID, ki naj bi bila satelit, poslal nazaj. Seveda sem priložil spet denar za stroške, saj od amerikancev ni bilo pričakovati, da bi priznali svojo napako. Sem se pa zamislil nad njihovim delom, saj je čisto nelogično, da bi nekdo poslal eno kartico od stotih kot satelit, če je zahtevek povsem drugi, da vsaj še enkrat preveri, kar je malomarnost brez primera.
V tolažbo so mi potem poslali dve diplomi, ker kakor sem ugotovil, denarja ne vračajo. Priložili so tudi nalepke za 200 in 250 dxcc, čeprav jih še nisem imel in celo značko Honor Roll, ki ji tudi niti blizu še nisem bil zato, da je bila dolarska izravnava ničla. Te dni sem dobil pošto iz ARRL-a z eno samo znamkico v pismu za 315 dxcc, čeprav jih imam že 335 in moral bi biti priložen tudi Award Credit Slip iz zadnjega pregleda, ampak so ga, tako kaže, pozabili priložiti. Zato je pomembno poslati pravi znesek ameriških zelencev, da jih ne zafrčkajo v tri dni, vendar zadnji dogodek kaže, da tudi to ni več pravilo. Nekaj let kasneje, ko sem se tudi jaz priključil na splet in začel uporabljati Logbook of the World, me je še vedno težila zadeva s satelitom, ki se mi je vedno, kadar sem odprl svojo LoTW stran, prikazalo v dnu tabele, kar pomeni, da takrat napake niso popravili.
Zbral sem dokazne podatke, zakaj se je to zgodilo ne po moji krivdi in to poslal po e-pošti na arrl dxcc administrator, ki so mi brez dodatnih vprašanj izbrisali neveljavno in zame nepomembno satelitsko zvezo. Res, da se mi niso opravičili, vendar so po tihem le priznali svojo zmoto, saj so brez dodatnih vprašanj ukrepali. Zadnje preglede kartic pa sem opravil preko preglednika v 9A in preko online dxcc. Kartice se še vedno lahko izgubijo, ampak je manj verjetno kot na poti v Ameriko in nazaj. Preko LoTW lahko plačamo vse preglede in diplome, le papirnate QSL-ke morajo še vedno po klasični poti k pregledniku ali na ARRL. In še nekaj bom pripomnil, glede takih zmot. Ako se mi kdaj zgodi, da mi na primer po pomoti priznajo novo državo, verjemite mi, da se ne bom prav nič pritoževal in če bi mi takrat za satelit dxcc manjkala samo še ena država tudi ne. Tako je to.

ZAČETKI IN ŽELJE.

Zakaj pišem o stvareh, ki naj bi bile vsem dobro znane. Zato, ker pišem o tem za tiste, ki še nimajo izkušenj in si jih šele nabirajo. Sam sem na začetku svojega radioamaterstva vedno težko čakal radioamatersko revijo Radioamater. Vedno je bilo kaj zame, a bili so drugi časi. Zdaj imajo mladi radioamaterji možnost vse prebrati na internetu in se poučiti o stvareh, ki jih zanimajo. Ni pa odveč tudi kakšen nasvet iz izkušenj starejših kolegov, ki se jim sicer vse zdi samoumevno, pa pozabljajo kako je bilo, ko so bili oni mladi, sicer pa smo se vsi več ali manj učili uporabljati radijske postaje le v radio klubih, z diplomo tretjega razreda, ko smo smeli delati samostojno. Vsaka pisana informacija je pomembna za članstvo, naj bo staro ali mlado. To je vez, katere se je zavedajo vse podobne organizacije in prav zato hočejo, da so njihovi člani obveščeni o dogajanju znotraj in zunaj društva.
Naša organizacija je malo številčna in prav zato še bolj potrebna časopisa, ki bi povezoval člane v bolj homogeno družino. Vem za druga društva, ki imajo svoja glasila in izhajajo vsak mesec, kar pomeni branje o vseh aktualnih dogodkih, ki so se zgodili ali se šele bodo. Denar je po navadi odvisen od številčnosti članstva, vendar je prav dobra obveščenost in zanimivo branje eden od pogojev za pridobivanje novih članov. Obstaja možnost izhajanja časopisa na internetu, ki je skoraj zastonj, ampak to ni tisto, kar pričakujejo člani. Glasilo vzameš v roke in ga bereš ob kavici ali ga odložiš in nadaljuješ kasneje. Lahko ga pokažeš sosedu, komentiraš članek ali se pogovarjaš o zanimivem načrtu. Vem, da se da tudi internetni časopis natisniti, ampak to ni isto kot recimo CQ ZRS, ki ti ga prinese poštar ali te že čaka v nabiralniku in vsak član pričakuje, da bo vsaj nekaj vsebine zanimive zanj.
Jasno je, da nekatera društvena glasila podpira tudi država in si lahko privoščijo plačane novinarje, ki urejajo in pišejo dopadljive vsebine. Pri našem CQ ZRS to pač ni mogoče in zato je tak kot je in izhaja po svoje, da ne rečem, še dobro, da sploh izhaja. Morda res ni več tako kot v mojih časih, ko sem težko čakal, da se v vitrini Mladinske knjige v Novem mestu pojavi Radioamater, ker za naročnino nisem imel denarja. Prebral sem ga stoje ob polici, saj takrat še ni bilo napisa, da je tam branje revij prepovedano. Običajno so imeli le po en izvod in sem kakšnega tudi kupil, če je bilo kaj pomembnega zame. Ne vem, ali je to le nostalgija po starih časih ali kaj, saj še vedno z veseljem preberem CQ ZRS, čeprav prihaja tako neredno ali pa morda prav zato. Dolgoročno gledano pa se bo moralo nekaj spremeniti na bolje, da revija izide po načrtu, kakor je določeno, če sploh je določeno.

Vem, da bo marsikdo dejal, naj dam konkreten predlog in naj ne pišem v tri dni. Ena od rešitev je, povišanje članarine, kar je gotovo zelo tvegan in nehvaležen ukrep, drugo je opustiti nekatere dejavnosti, ki najbolj obremenjujejo že tako premajhna sredstva, ki pa niso nujno potrebna za delovanje ZRS. Sam jih ne bom našteval, tak je le predlog, čeprav vem, da iz tega ne bo nič, ker pač vsak zagovarja svoje videnje in potrebe, kar je popolnoma razumljivo. Tudi vem, da je težko zbrati zanimive vsebine ali prevode, kakor tudi prispevke članov, za redno izhajanje. Morda bi kaj pocenilo tiskanje na manj uglednem papirju ali celo združitev s kakšno drugo revijo, kar je že bil predlog. Verjamem, da je razlogov za neredno izhajanje več kot le denar za znamke, se pa ne bom čudil, če se ne bo nič spremenilo. Kdor misli, da je CQ ZRS le nepotreben strošek, pa me ne prepriča.

Preden sem dobil internet sem bil popolnoma odvisen od radioamaterskih časopisov, kjer sem lahko našel pravila, rezultate tekmovanj in QSL informacije. Meni je bilo to pomembno, zato sem se naročil na ameriški in nemški časopis, da sem bil na tekočem z vsem kar me je zanimalo. Pri nas je takrat CQ ZRS zelo malo objavljal rezultate, odvisno pač od urednika rubrike. Zdaj je to brez pomena, saj se tisti, ki nimajo doma interneta lahko informirajo pri prijateljih, ki ga imajo. Sam sem hodil v novomeško knjižnico, kjer sem za nekaj fičnikov lahko brskal po internetu in našel želene podatke. CQ ZRS mora pisati o vsebinah zanimive za člane, da so na tekočem o domačem dogajanju v organizaciji, ki jim pripadajo, drugo jim itak ponuja stric Google. Zato je pomembno redno izhajanje, če že ne mesečno pa vsaj bolj pogosto, kot zdaj. Tak je moj pogled na to temo, če sploh je tema.

NA GORJANCIH NEKEGA MRZLEGA DNE.

Bilo je v enem izmed tekmovanj leta 1982, ko sva s klubskim kolegom Marjanom, takrat YU3UWA delala z vrha Gorjancev, mislim, da zadnja nedelja v mesecu maju, Pokuplje contest. Marjan me je v nedeljo zgodaj zjutraj pobral doma, sam je že prej naložil vso potrebno opremo, ki je sicer ni bilo veliko. Radijska postaja, agregat, mikrofon, taster, kabli in antena, ki je zavzemala z nosilnim drogom največ prostora na prtljažniku avtomobila. Ljudje so naju čudno gledali, ko sva se ustavila v gostilni Pod klančkom, da popijeva kavo in si s požirkom kačje sline priveževa dušo. Potem pa dalje po slabi razdrapani cesti, kjer je skoraj odtrgalo prtljažnik in sva morala večkrat ustaviti in povezati tovor, da ga ne bi izgubila. Gozd je bil še čisto zimski in ponekod so se še videli ostanki snega, čeprav je v dolini že cvetela pomlad. Ustavila sva se tik pod geodetskim znamenjem, ki označuje najvišjo točko na Gorjancih Trdinov vrh 1178 metrov nadmorske višine. To je bila najina tekmovalna lokacija, kjer sva parkirala avto in se razgledala po okolici.

Hitro sva se lotila dela, da se vsaj malo ogrejeva, saj sva bila oba premalo oblečena, za te skoraj zimske razmere. Žena mi je zjutraj rekla, naj se toplo oblečem, pa je nisem poslušal, zdaj je pa prepozno. Upam, da, ko pridem domov, ne bo prvo vprašanje, ali me je zeblo, ker se bom itak zlagal, da me ni. Opremo sva spodaj navezala na vrv in potem vse skupaj potegnila do ploščadi. Stolp je visok kakšnih osem do deset metrov z betonsko mizo na vrhu in ograjo okoli nje. Miza ni ravna, ampak piramida, tako, da je postaja visela v eno stran, elektronski taster pa v drugo, pisati pa se tudi ni dalo brez podstavka. Anteno sva privezala ob ograjo in jo med tekmo ročno obračala. Med tem, ko je eden delal, je drugi obračal anteno, in vodil dvojne zveze. Delo sva si sicer razdelila na telegrafski del, ki je bil moj, fonija pa Marjanova. Tako sva začela ob devetih po lokalnem času in končala ob dveh popoldne. Med delom mi je najbolj ostal v spominu veter, ko je za trenutek prenehal, je bil občutek tak, kot, da me je nekdo ogrnil z odejo čez ramena. Taster mi je med delom nenehno uhajal proti robu podstavka, Marjan pa je kracal po dnevniku, saj ga je ravno tako zeblo in še drog je moral držati, ker je veter nenehno obračal anteno po svoje. Marjan je imel s sabo tudi malico, jaz pa ne, saj spet nisem poslušal skrbne žene, ki je mislila na vse, pa je nisem poslušal. Velikodušno mi je sicer ponudil polovico, a na žalost je imel mleko, ki ga ne pijem in sendvič z majonezo, ki je tudi ne jem. Tako sem ostal še naprej lačen in premražen. Dnevnik se je počasi polnil in čeprav je bilo vmes nekaj dvojnih zvez, je kazalo na najboljše, saj sva imela narejene že skoraj vse postaje soorganizatorjev. Ko sva naredila zadnjo, pa sva bila povsem prepričana v dober rezultat.

Po tekmovanju sva na enak način spustila opremo na tla in jo hitro pospravila, saj se nama je mudilo nazaj v dolino, kjer je sonce prijetno grelo. Ustavila sva spet pri gostilni in sedla za mizo zunaj na soncu, kjer je bilo polno gostov, ki so jedli, saj je bil še čas kosila. Nato pride k nama natakarica in brez besed postavi pred naju vsakemu krožnik juhe z rezanci. Malo sva se spogledala, saj je nisva naročila in še dobro, da sva se malo obirala, saj je ravno, ko sem prijel za žlico, priletela nazaj, pograbila krožnika in ju odnesla za drugo mizo. Kasneje se nama je opravičila za ta dogodek. Temu smo se vsi skupaj veselo nasmejali, potem, pa domov. Tekmovanje pa se s tem ni končalo, saj je bilo treba z ravnilom še izračunati kilometre, da smo dobili točke in s tem rezultat. V kategoriji radioklubi/p sva osvojila drugo mesto in seveda pokal, kar je bilo za tiste čase lep dosežek, še posebej zaradi neprimernih pogojev dela, kakor pomanjkljive opreme. Prvi tekmovanji z rezultatom, objavljenim v Radioamaterju sta iz leta 1976, ko smo v Tesla Memorial in Alpe Adria z UKV radijsko postajo AO-10 in mislim, da z anteno HB9CW ali nekaj podobnega, naredili nekaj zvez v prav tako nemogočih pogojih. Naslednje leto bo že štirideset let od tega dogodka, meni pa se zdi kot, da je bilo včeraj.

OPERATERSKI POSTOPKI IN KODEKS PO SLOVENSKO.

Pred kratkim sem ponovno prebral prevod Etika in operaterski postopki. Prvo kar mi je padlo v oči, je beseda, operaterski, saj radioamaterji sebi pravimo, da smo operatorji. Vseeno pa vsaka čast obema prevajalcema, Juretu S57XX in Juriju S57X, da sta opravila tako zahtevno delo. Originala nisem bral, saj razumem le nekaj novejših angleško-slovenskih besed. Bi pa bilo treba vsaj vsakih par let narediti nekaj popravkov, saj so se nekatere stvari v medsebojnem komuniciranju spremenile.
Nekaj podobnega je Radioamaterski kodeks. Kako naj razumem, da naj ne bi nikoli zavestno zmanjševal užitka drugim. Torej lahko le takrat, ko tega ne delam zavestno ali po pomoti iz nevednosti. Mislim, da se temu ne bo mogoče izogniti, pa se vnaprej opravičujem in prosim, da postopate v slučaju kršenja tega pravila tako, kot piše v prvem členu. Vedite, da vedno ubogam na prvo opozorilo, kadar pozabim pritisniti „split“ in nikoli ne jezikam nazaj tudi, če mi kdo soli pamet in me obklada z neprimernimi izrazi. V tretjem odstavku piše, da radioamater nadgrajuje svojo radijsko postajo v duhu časa in napredka, da je dobro zgrajena in učinkovita.
To je gotovo veljalo za čas, ko še ni bilo tovarniško izdelanih radioamaterskih postaj. Nekateri razumejo to tako, da povečujejo njeno učinkovitost z dodatkom enega, dveh ali treh kilovatov. To je zagotovo pomemben prispevek temu napotku, če izvzamemo dovoljeno moč po licenci, kar postavlja pod vprašaj tudi veljavnost zvez. Ugotavljam, da se ne stari ne mladi mački ne držimo pravil. Dokler bo obnašanje za radijsko postajo odvisno le od nas samih, se ne bo nič spremenilo. Odvzem licence ali denarna kazen ni rešitev. Taki smo in nič drugačni ne bomo tudi, če se iz pravil skuha čaj in srka v malih požirkih. Komu ne bi kdaj zavrela kri, pri zmešnjavi, ki nastane ob klicanju DX-a posebej še, ko ta začne pobirati le znake svojih sonarodnjakov. V takem primeru zaprem radijsko postajo in grem v kuhinjo, kjer ne smem preklinjati. Tam velja tak, sicer nenapisani kodeks, ki pa se ga brezpogojno držim.

QSL KARTICA.

Še malo pa bo pol stoletja, odkar sem dobil svojo prvo QSL kartico. Seveda je bila na klubski znak, saj sem, s tretjim razredom smel delati le iz radio kluba. Bila mi je tako pri srcu, da sem jo odnesel domov, čeprav bi morala ostati v klubu. Doma sem si jo pozorno ogledal in poskusil razumeti vse napisano na njej. Videl sem, da sem imel zvezo v telegrafiji na 80 metrih s postajo G3xy in, da je operatorju ime John. Ta se mi zahvaljuje za lepo zvezo, potrjuje prejem moje kartice in me lepo pozdravlja. Kartica je imela na prvi strani zemljevid Velike Britanije in spodaj razpredelnico, za vpisovanje zvez. Zdela se mi je imenitna in zaželel, sem si tudi sam imeti tako.
Želja se mi je izpolnila, ko sem položil drugi razred in postal pravi radioamater, s svojim osebnim pozivnim znakom in pravico delati s svojo lastno postajo. Takrat je bilo tiskanje zelo drago in tudi tiskarjev ni bilo na pretek. Vseeno sem se odločil pogovoriti z obrtnikom, ki se je ukvarjal s sitotiskom. Izbral sem eno, meni najbolj všečno, iz že kar bogate zbirke in jo prinesel kot vzorec, zamenjal naj bi le klicni znak in osebne podatke. Zagotovil mi je, da bo velikost, kakovost papirja in vse ostalo tako, kakor sva se dogovorila. Nisem čakal dolgo, ko me je poklical, da lahko pridem ponje, ker je delo končal. Popoldne sem šel k njemu in na mizi je imel v veliki škatli moje kartice. Že od daleč sem videl, da to ni to, kakor sva se dogovorila. Bile so narezane kot krompir raznih velikosti in slabo čitljive. Sreča je bila ta, da jih je naredil le nekaj sto. Bil sem razočaran in ga vprašal, kako naj take kartice pošiljam po svetu. Ker se je čudil, zakaj po svetu, sem mu še enkrat razložil, kakšne morajo biti in čemu služijo, nato mi je obljubil, da bo to popravil. In res je popravil solidno in brez napak. Bil je vesel, da sem zadovoljen z izdelavo.
Takoj sem se lotil pisanja in jih vse vestno izpolnil lastnoročno. Po tem sem imel še kar nekaj tiskarjev, ki so delali napake, da z izdelkom nisem bil zadovoljen. Zato sem se odločil za profesionalce v državni firmi in šel na pogovor, kjer sem povedal svoje želje. Gospod, ki je sprejel naročilo, je bil kar malce užaljen, ko sem mu dejal, da jih ne bom vzel, če ne bodo enake vzorcu. Prišel je dan, ko so me poklicali, naj pridem po kartice. Odgovorni me je sprejel in pokazal na primerek, ki je bil na vrhu paketa. Kartica je bila sicer v redu, le spodaj v vrstici, kjer se vpisujejo podatki o zvezi, sem takoj opazil napako, ko je bilo besedilo zamenjano tako, da bi v predalček za uro, ki je imel v sredini dvopičje, moral napisati MHz in obratno. Ko sem mu pokazal original in ga opozoril na neujemanje, se je le namrdnil in dejal, da sem malenkosten in naj zamenjam podatka pa bo. Iz tega sem tudi sklepal, da so napako že sami opazili in se jim je ni zdelo vredno popraviti. Vprašal sem ga, ali hoče to sam poskusiti in malomarno je napisal čas in frekvenco kar malo postrani izven kvadratka, ker se sicer ne bi izšlo.
Njegov odnos se mi ni zdel vreden debate, jezen sem se obrnil in odšel brez paketa. Ker dolgo ni bilo nobenega klicanja več, sem domneval, da bodo napako popravili, ampak sem se uštel. Nekega dne me je doma pred vrati čakal paket in videl sem, da so mi dostavili kar istega, po svojem kurirju. Na vrhu je bila nepopravljena kartica, pod njo pa račun. Česa takega res nisem pričakoval od uglednega podjetja. Odnesel sem jih nazaj in jih pustil pri vratarju, ki me je samo pomenljivo pogledal, rekel pa ni nič. Zdelo se mi je, da je že kar vedel, zakaj sem jih prinesel nazaj. Kasneje se mi je direktor, moj znanec opravičil za nevšečnost, čeprav mu sam nisem ničesar omenil. Kartica mora vsebovati osebni klicni znak in znak tistega, s katerim smo imeli dvostransko zvezo. Datum, uro, obseg in način, na katerem je potekala zveza z oceno slišnosti. Običajno še kakšna vljudnostna fraza in podpis operatorja. Pošiljamo jih direktno ali preko biroja, zadnje čase pa tudi v elektronski obliki. Na kartici ne smemo popravljati ničesar, če smo se zmotili, saj bo neveljavna. Nekatere so neveljavne tudi zaradi tako imenovanih piratov, ki delajo brez licence, največkrat iz kakšne druge države, brez veljavnih dokumentov za delo, kar se pokaže pri zahtevkih za razne diplome, ki jih izdaja ARRL. V svoji zbirki imam kar nekaj takih, ki sicer potrjujejo zvezo, so uradno brez vrednosti, meni pa drag spomin.

ČUDEŽI SE DOGAJAJO.

Tak naslov sem dal malo za šalo in malo zares, kar bom opisal pa se je resnično zgodilo. Davnega leta 1990, sem se odpravil na Gorjance, kjer imamo radioamaterji Radiokluba S59DJR klubsko lokacijo. Na Trdinovem vrhu stoji manjši zabojnik z antenskim stolpom na nadmorski višini 1178 metrov. Tekmovanje Marconi VHF CW se odvija v jesenskem času, zato sem moral kar pohiteti in se pripraviti na začetek, da me ne ujame noč, ker sem se na pot odpravil malo kasno. Opremo sem imel klubski FT-221R 100 W, antena 2X16 DL6WU, le elektronski taster je bil moj. Tekmovanje je štelo tudi za SRH, kamor sem po tekmovanju poslal oba dnevnika. Takrat ni bilo za pomoč nobenega računalnika, le listi za vpisovanje zvez, svinčnik in radirka. Tudi obračanje antene je bilo primitivno, bolj na pamet in po posluhu. Uro sem postavil na vidno mesto in kontest se je začel.
Potem pa prvo presenečenje. Skozi luknjo v steni tik pod stropom, kjer so bili vpeljani antenski kabli, se mi je zazdelo, da vidim neko žival s košatim repom, kako leze po kablu proti moji mizi. Skoraj nisem mogel verjeti, da se polh sploh ne meni zame in gre po kablu mirno proti meni, se sprehodi čez papirje in izgine pod kavč ob zadnji steni. Ker sem bil zaposlen z zvezami, sem delal dalje, kot, da ni nič, polh pa se tudi ni več prikazal. Tako sem naredil že kar lepo število zvez, ko se je zgodilo nekaj, kar bi gotovo vrglo iz tira še tako hladnokrvnega človeka, kaj šele radioamaterja, ker mi je nenadoma odpovedal taster. Utihnil je nepreklicno in nič ga ni hotelo obuditi v življenje, tudi kletvice ne. Kaj mi je bilo storiti sredi noči na vrhu Gorjancev, si lahko mislite. Jezo sem si hladil s kačjo slino, ki sem jo imel za primer, da me obišče vojaška patrulja iz bližnje postojanke.
Še enkrat sem pregledal vse ali sem kaj premaknil ali iztaknil, pa je bilo na videz vse v redu. Potem sem priklopi dve žici, da bi ju stikal kot s tistim navadnim, a verjemite, da ni šlo. Pike in črte sem tako maličil, da sem moral nehati, ker me ni nihče razumel. Obsedel sem brez upanja in le še čudež me lahko reši. V te pa ne verjamem, vsaj takrat nisem, čeprav sem že slišal, da se na Brezju dogajajo, ko ljudje nenadoma čudežno ozdravijo. Brez pomisleka sem si dejal: "Če začne taster delati, se zaobljubim na Brezje". V pričakovanju nemogočega, se rahlo dotaknem ročice in iz monitorja se vsuje melodija pik in črt. Ostal sem odprtih ust, saj nisem vedel ali je to res ali sanjam. Bilo je res in nikdar več me taisti taster ni pustil na cedilu. Obljubo pa sem tudi izpolnil, le kar se tiče čudežev, bi si morda moral takrat zaželeti kaj bolj oprijemljivega, če sem že bil na vrsti zanj.
Po tekmovanju sem imel še veliko dela z dnevnikom in izračunom točk, potem pa dolgo čakanje na rezultat. Rezultati so bili še kar hitro objavljeni in na moje veliko veselje sem dosegel tretje mesto v SRH in petnajsto v Marconiju. Iz Zagreba sem dobil vabilo na podelitev diplom in pokalov. Ker sem imel v Brežicah stranko, sem se odločil nadaljevati pot do Zagreba, da združim prijetno s koristnim. Pozabil sem, kje natančno je to bilo, a sem našel, čeprav sem se vsaj dvakrat peljal po enosmerni v napačno smer. Podelitev je bila v prostorih radio kluba in sedel sem v zadnjo vrsto. Ko me je prireditelj poklical kot tretjega, mi je dal le diplomo in se opravičil, da pokala pač ne bo, ker, saj veste, kako gre izgovarjanje naprej. To sem z razumevanjem sprejel, in člani so mi z olajšanjem zaploskali, saj se je vse srečno končalo. Gorjanci so ponoči res skrivnosten svet. Zvoki iz gozda, ki jih povzroča veter in oglašanje nočnih ptic, je posebno doživetje.
Televizijski stolp, ki je od zabojnika oddaljen le lučaj, je s svojim spodnjim betonskim krožnikom, rdečimi lučmi in pritajenim brnenjem kot lebdeče vesoljsko plovilo med nebom in zemljo. V nočnem času ni pričakovati nikogar, podnevi pa je kar nekaj ljudi, ki prihajajo kot pohodniki na Trdinov vrh. Večine ne zanima dogajanje v zabojniku, nekateri pa so res radovedni in trkajo na vrata, ker izza njih prihajajo čudni zvoki telegrafije ali glasovi operatorja. V bližini stojita tudi dve cerkvici, ena na slovenski je sveta Jera in druga na hrvaški strani sveti Ilija, ki sta bili takrat še v ruševinah, sedaj pa obnovljeni. Morda sta imela svetnika kaj vpliva na dogodek in pripomogla k čudežu. Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi, in meni in se je.

PPRIPADNOST.

Večkrat sem že razmišljal, kaj pomeni človeku pripadnost. Je to občutek, da si delček nečesa, na kar se lahko zaneseš v težavah ali pa, da lahko nekomu pomagaš, kar pomeni, da je pripadnost obojestranska. Je to tisto, kar daje človeku energijo, tudi kadar mu ne gre vse po načrtih, vedno in povsod čuti to povezanost s tistimi, ki jih družijo podobni cilji, na primer v radioamaterstvu.

Včasih je radioamaterje držalo skupaj dejstvo, da so zaželeni v organizaciji le, če plačajo članarino in s tem pridobijo določene pravice. To je bilo v času, ko se nismo kaj dosti ozirali na to dejstvo, saj smo bili željni delati zveze in biti radioamaterji v vseh pogledih. Bili smo veseli, da lahko delamo in se ukvarjamo s svojim priljubljenim hobijem, na kaj bolj demokratičnega nismo razmišljali. Prišlo je tudi to in nas našlo nepripravljene. Razpršili smo se po svoji volji in svoji demokratični miselnosti, katero smo razumeli vsak po svoje. To se vidi iz vsakodnevnih vprašanj na našem forumu, kateri pa ne daje pravih odgovorov, čeprav je informiranost ključnega pomena, posebej za tiste, ki nimajo dostopa do spleta. Tako stanje se odraža na članih in slabi njihovo pripadnost.

Menjave v vrhu ZRS niso pripomogle k temu, da bi se člani počutili kaj bolj povezano. Tudi možnost ne plačevati kotizacije in biti vseeno radioamater, je naredilo svoje. Morda je k temu prispevala tudi menjava generacij, saj so mladi bolj dovzetni za nove izzive. Nekaterim pa je preprosto popustil občutek pripadnosti. Kaj hočemo, ljudje smo različni, pa tudi časi so taki.

KAKO HITRO ČAS BEŽI.

Spomnimo se prve objave S5 DXCC RANG LISTE v CQ ZRS številke 6/1996, ki jo je objavil Boris, S57A. Takrat je bilo v spisku radioamaterjev vsega sedemnajst različnih znakov, imetnikov vsega sedem različnih diplom. Lista je vsebovala tudi osemindvajset znakov Mixed, dva SSB in štiri CW v razvrstitvi Honor Roll. Moja prva objava izpopolnjene liste, ki mi jo je na svoji strani v CQ ZRS 4/2004, objavil Miloš, S53EO, je bila že veliko bolj izdelana, saj sem zbral kar lepo število znakov z diplomami ARRL, WAZ, WAC, WAS, WPX, US Caunties, Plaketa Challenge in Plaketa Honor Roll. Prelistal sem veliko internetnih strani, pisal nekaterim hamom in opravil nekaj telefonskih klicev, da sem zbral kar realno število, morda celo vseh imetnikov diplom tudi za daleč nazaj v čas, ko še ni bilo nobenega digitalnega zapisa na internetu. Tudi ARRL vodi na svoji strani le novejše podatke, starih, ki so le papirnati, pa ne. Največ podatkov pa je prihajalo po objavah v CQ ZRS, ko so nekateri opazili, da jih ni zraven. Nekateri so se celo jezili češ, zakaj mene ni v razpredelnici, saj so mislili, da so to uradne evidence ZRS.

Obenem sem sestavil lestvico S5 Top/mode, Top/band in Top/lista, kakor sem jo takrat poimenoval. Začetek je bil slab po udeležbi, saj jih je bilo zelo malo, ki bi imeli urejeno svojo statistiko. Celo Tine, S50A mi je takrat med drugim napisal: "Za dxcc po bandih pa sem šele začel zbirati in nimam še potrditve". Nekateri, ki so svoje delo že ovrednotili, med njimi S57A in S58T, so pošiljali svoje podatke na 425dxn.org, po katerem sem tudi sam povzel svojo že omenjeno listo. Na njej so se prvi znašli le štirje znaki, in sicer: S58T, S57A, S53MJ in S57AT. Lestvica je bila poskusno objavljena na spletni strani RK S59DJR in tudi kasneje v CQ ZRS številkah 5/2004, 6/2004 in 1/2005. Lista je bila vidna tudi na dx.clustru s50clx, kjer mi je Danilo, S50U pomagal, da sem nekako predelal listo za možno prikazovanje na Packet omrežju. Kasneje so se stvari zasukale v smer, ki mi ni bila všeč, odločil sem se končati s S5/Top in S5/Honor Roll. Nadaljeval pa sem z zbiranjem radioamaterskih diplom iz že omenjenih programov in jih do tega trenutka zbral kar 555 s 158 različnimi znaki.

Po zaključku leta 2005 bi se zadeva končala, če me ne bi poklical Polde, S57U in me prosil, ali lahko nadaljuje z lestvico. Bil sem vesel, da ni šlo vse po zlu, saj sem se precej trudil s sprejemanjem podatkov in vpisovanjem v tabele. Tako se na internetnih straneh Slovenia Contest Cluba nadaljuje zgledno vodena lista, S5 Challenge list. Glede na vse napisano, verjamem, da so te liste prinesle mnogo dobrega za slovensko radioamaterstvo. Uredili so se podatki, ki kažejo na dejavnost radioamaterstva pri nas, čeprav nekateri ne zahtevajo diplom ali vpisov v liste. Radioamaterji so si v svoje Loggerje vnesli zveze iz papirnatih kartic in si s tem uredili pregledno statistiko. Kdor pobrska po njej, lahko vidi, kako delajo njegovi somišljeniki in se primerja z njimi. Tako lahko vsak zaključi, da radioamaterstvo ni le pogovor o antenah in radijskih postajah. Verjamem, da še niste videli fotografije radioamaterja v svojem "shacku", kjer ne bi viselo na steni, zanj nekaj pomembnih radioamaterskih diplom. Vsem želim, da bi v svojem hobiju uživali, kar je tudi namen radioamaterstva.

RADIOAMATERSKA TEKMOVANJA V BODOČNOSTI.

Radioamaterska tekmovanja so bila v svoji začetni obliki gotovo precej drugačna, kot so današnja. Predvidevam, da je v tekmovanju zmagal operator z največ narejenimi ali celo potrjenimi zvezami, ne glede na moč ali način dela. Verjetno so kasneje, zaradi neenakih moči, nastale dve ali tri kategorije, med večinoma doma izdelanimi oddajniki. Tekmovanje ni bilo le prijetno druženje, ampak tudi priložnost narediti nove države, kontinente, zone, prefikse, obenem so ti elementi služili kot množitelji. Pravila so se spreminjala z vsakim novim tekmovanjem, največkrat z dodajanjem še novega lokalnega množitelja.

Po vsem tem je jasno, da se dnevnikov ne da več preprosto voditi s svinčnikom in radirko, pač pa le, s skoraj za vsako tekmovanje prirejenim programom, kar velja tudi za kasnejše ugotavljanje pravilnosti sprejema in končnega rezultata. Iz vsega tega je razvidno, da si operator med tekmovanjem pomaga z računalniškim programom, ki mu ponuja razne usluge od tega, kaj je že naredil, do tega kaj mora še narediti. Kaže mu nabor možnih znakov, množiteljev, sproti mu računa dosežene točke in še mnogo za tekmovanje pomembnih podatkov lahko vnese v dnevnik le s klikom miške, česar pa izrecno nobena radioamaterska tekmovalna pravila ne prepovedujejo. Verjamem v računalnik kot pomoč pri vodenju dnevnika, da zabeleži sprejete podatke in na kraju sešteje točke, nikakor pa, da podpira tisti del tekmovanja, ko gre za sposobnost operatorja. Tekmovalci naj bi pisali v dnevnik to, kar so sami sprejeli in ne prepisovali iz računalnikove baze in kakor mi je napisal Mirko S57AD: »da tekmovanje traja 24 ur, kar pomeni, da je iskanje znakov in letnic po tekmovanju nešportno in skregano s ham-spiritom.« Rezultati v sedanjih tekmovanjih pa kažejo na napredek, ki meji na fantastiko.

Verjetno bo v nadaljevanju tega napredka prišlo do večjih sprememb in bodo morali tekmovalci, ki upravljajo z roboti ali pa tudi obratno v svojo kategorijo, ki se ne bo imenovala X-treme, ampak morda tudi Robo- Roba. Roboti se bodo udarili med seboj, kar pa bo kmalu postalo nezanimivo in se bodo po moje vsi vrnili k staremu načinu tekmovanj z izkušnjo, da to nima smisla. Morda ne bo potrebno imeti nobenih baz podatkov in bodo za rezultat zadostovali že sprejeti znaki in samo število zvez. Pred operatorjem bo na mizi le radijska postaja morda celo brez ojačevalca in računalnik, ki ne bo priklopljen na internet. To ne bo vračanje v pretekli čas ampak le tekmovanje med radioamaterji, ki se preizkušajo tako, kot so se takrat, ko je še veljal fer-play in ham-spirit. To še ne bo kmalu a zagotovo bo.

REZERVIRANO FREKVENČNO PODROČJE.

Ali smo se kdaj vprašali, zakaj imamo radioamaterji band plan. Zakaj so vsi obsegi podrobno razdeljeni na manjša ali večja področja, kjer je dovoljena določena modulacija ali določena moč. Ob pogledu na S5 HF band plan iz priloge CQ ZRS lahko že na prvi pogled sklepam, da je po barvah sodeč, svetlozelena CW, rdeča FONE in modra DIGIMODE teh največ. So pa na vsakem obsegu okvirčki z dodatnimi napisi, ki opozarjajo na različne modulacije prav na določenih delih obsega s točno zapisanimi frekvencami, kje se začne IOTA CW, QRP SSB, PSK31 ali kje dela BEACONS. To je razpored dela radioamaterju, ki bi ga moral poznati in spoštovati, kadar sede za radijsko postajo. Res si ni mogoče vsega zapomniti, zato imejmo pred očmi tudi ta dokument.

Radioamaterska tekmovanja potekajo po pravilih iz band plana, ki pa ga skoraj nihče ne upošteva. V nekaterih pravilih piše, katero frekvenčno območje je dovoljeno v tekmovanju. To je zapisano tudi v našem KVP, ampak glede na število postaj skoraj, da ni potrebe po delu izven dovoljenega pasu. So pa tekmovanja, kjer ni mogoče najti prazne frekvence v dovoljenem območju in takrat se band raztegne do skrajnih meja. Nihče več ne upošteva rezerviranih segmentov band plana in večkrat sem slišal ali prebral nekoga, ki je dopovedoval tekmovalcem, da tam ne smejo delati, saj je prostorček rezerviran za nekaj drugega. Tekmovalci pa kakor, da so gluhi in slepi, posebej še, če so močnejši, preženejo vsakega, ki se jim upre, saj za to ne nosijo nobenih posledic.

Večina tekmovanj nima v svojih pravilih zapisanih omejitev, saj mora vsak sam vedeti, kje lahko dela in napišejo le, da bomo diskvalificirani, če se ne bomo držali pravil. Pozabljamo pa, da je eno od pravil tudi spoštovanje band plana in bi lahko z zahtevo po zapisovanju frekvenc vsake zveze hitro našli kršitelje. Ali bi zaradi te možnosti diskvalifikacije bila radioamaterska tekmovanja še bolj zanimiva, ne vem, bila pa bi nepredvidljiva, saj bi bilo mnogo takih, ki sploh ne bi opazili, da so na prepovedanem delu obsega. Vsekakor pa bi se vzpostavil neki red, ki bi bil boljši od sedanjega nereda. Seveda si tudi sam ne znam predstavljati WW tekmovanja, v katerem bi med 14.050 MHz in 14.060 MHz slišal delati tudi kakšen QRP med tem, ko levo in desno brnijo kilovati. Ali pač.

REKORDI V RADIOAMATERSTVU.

Vsako, še tako nepomembno tekmovanje ima v svojih pravilih nekaj skupnega, to je začetek in konec, start in cilj, le radioamaterska ne. Vzemimo za primer najbolj preprosto tekmovanje, kot je tek. Lahko je na kratke ali dolge proge, preko ovir ali čez drn in strn, vsi začnejo na startu in končajo na cilju. Vmes so kontrole, da je ne bi kdo ubral po bližnjici ali se vmes peljal s kolesom. Prvi, ki pretrga ciljno vrvico je junak, vsi ostali so za njim bolj ali manj nepomembni. Porabljeni čas zmagovalca se beleži kot rekord, da se lahko primerja z naslednjim tekmovanjem in to je to. V radioamaterskih tekmovanjih pa tekmovalec lahko začne in konča, kadar hoče. Z nekaj zvezami v pravem tekmovanju na pravem obsegu doseže neverjeten rezultat.
Kdor ne verjame naj si pogleda povezavo na rezultate: http://www.rttycontesting.com/records.html verjamem pa, da je takih rezultatov še mnogo več, kar kaže na veliko nedorečenosti v pravilih tekmovanj. Rezultat bi veljal le, če je bil dosežen v celotnem poteku tekmovanja, sicer ne šteje v konkurenci. Pri vsakem športu lahko vidimo začasne rezultate že med tekmovanjem in uradne po tekmovanju, le pri nas traja ta postopek mesece ali celo leta. Temu bi se lahko izognili, če bi imeli pravila, primerljiva z drugimi množičnimi športi. Tako pa se nam dogajajo zmešnjave, kot je ta, na strani liste z rezultati: http://www.cqwpxrtty.com/WPX_RTTY_Scores_2011.pdf
Najprej najdite sebe, če ste tekmovali v tem tekmovanju in potem, kateri rezultat ste dosegli na primer v evropskem merilu. Ni mi jasno, čemu tako zapletati WW tekmovanja, če je cilj tekmovalcev le narediti čim več zvez na različne načine, zone, države, prefikse, kontinente, itd. Vse bi lahko teklo poenoteno, kjer bi bila obdelava podatkov hitra in rezultati pregledni, saj bi tekmovalne loge morali poslati takoj po tekmovanju in tudi najmanjše število tekmovalcev bi moralo biti določeno, za veljaven rezultat. V slogu na stotine različnih razumevanj radioamaterskih pravil, je tudi metanje posušenega kravjega dreka tekmovanje, a se radioamaterji menda ne bomo primerjali z njim.

XTREME.

Radioamaterstvo postaja vse bolj profesionalno in vedno manj amatersko, posebej se to odraža v tekmovanjih, kjer bi se moralo nekako ločiti med tistimi, ki imajo izpostavljene lokacije, vrhunsko opremo in še mnogo tega za ušesi, česar ne premore vsak radioamater. Verjamem, da bi se tako pomerili enaki med enakimi in omogočili tistim, ki tekmujejo po pravilih, realen rezultat. Morda se trenutno sliši malo neresno, a zavedati se moramo, da je neresno tudi to, da so vsi tekmovalci v istem košu, ne glede na lokacijo, radijska sredstva ali bratsko pomoč. Morda obstaja prav iz tega razloga toliko različnih pravil in kategorij, da bi nekako zmanjšali očitno prevelike razlike. Kristjan S50XX mi je napisal: "Prvi poskus uvedbe kategorije "unlimited" sega v leto 2009, ko je CQWWCC v CQ WW DX tekmovanja uvedel t.i. Xtreme kategorijo. Kategorijo, ki naj bi stimulirala preizkuse novih tehnologij, ipd. Tudi tistih, ki jih ne zajema nobena druga kategorija; remote, distributed M/M in podobno.
Rezultat ni bog ve kako viden, verjetno predvsem zato, ker še ni ravno pravega reda v klasičnih kategorijah. Se pa spremembe dogajajo, žal nekatere tudi prepočasi, ampak bolje nekaj kot nič." To bo najbrž res, saj je letos v tej kategoriji le par uvrščenih in še to z nižjim rezultatom od ostalih, kar kaže, da res ni nekaj v redu. S 100 Watti ali manj, je po mojem prepričanju nemogoče narediti to, kar se prikazuje kot LP ali QRP, saj nemalokrat presegajo rezultate HP in to kaže na nesorazmerje med amaterji in "amaterji". Pravo radioamatersko tekmovanje bi bilo po zgledu CQ WW WPX Tribander/Single Element (TB-WIRES) LP in morda tudi HP, vse ostale kategorije pa so zagotovo izven amaterskega hobija. Včasih smo morali na zbirnem listu podpisati izjavo, da smo se držali ham spirita. Tega sedaj ni treba, kar kaže na stanje duha v tekmovanjih. Poglejmo rezultate in videli bomo, da odstopajo za tisoče, sto tisoče, da ne rečem milijone točk od "sebi enakim", zato se mora kmalu nekaj spremeniti.

MOTNJE NA OBSEGU.

Povsod berem in poslušam o jezi nad tistimi, ki povzročajo "ZOO" na obsegu ST0R. Jeza je povsem upravičena, a kaj, ko lahko le ugotavljamo, da smo popolnoma nemočni, saj niti ne vemo kdo to dela in tudi, če bi vedeli, si ne bi mogli nič pomagati, kar pove izkušnja iz že znanih primerov. Vse to dogajanje izhaja iz nas samih, saj se še na dveh straneh našega foruma ne moremo zediniti, kdo ima prav. Problem je poln neznank in vsak posameznik je vsaj ena od njih, a o tem ne bi razpredal, saj bi moral potem najprej razčleniti samega sebe, to pa mi ne gre.

Poglejmo na splošno, kakšni smo ljudje, ko nas je zbranih nekaj deset, da ne rečem sto, kjer naj bi bila tišina, saj govori naš predstavnik. Še nikoli ni bilo tišine in je nikoli ne bo. Enako se dogaja v kinu, gledališču, operi, cerkvi. Kaj storimo za to, da bi lahko slišali govornika. Največkrat z opozorili še povečujemo direndaj, ki več ne potihne. Doživel sem prenos štafete radioamaterjev s Triglava, ko je množica namesto poslušanja sporočila vpila: "Ugasnite tega hudiča, saj se ne moremo pogovarjati." Sporočilo je šlo mimo ljudi kot piš vetra med skalovjem, komu mar. Smo se kdaj vprašali, kakšni ljudje smo mi sami. Prav vsi smo potencialni kandidati za povzročanje nereda na cesti, na sestanku, veselici ali doma za radijsko postajo. Zastonj je lepa beseda, vzgoja, višja klasa in priročnik o pravilih obnašanju, če je človek poln negativne energije, ki jo povzroča vsakdanje življenje. Za postajo bi se morali razvedriti in sprostiti, ne pa izgubiti živcev zaradi splošnega kaosa. Potem pa pritiskanje na taster, izlivanje gneva na clustru in jeza nad motilci.

Mi seveda nismo med njimi. Verjamem, da tudi tisti, ki so napisali navodila o obnašanju na postaji, ne bi naredili zveze, če bi se jih držali. Pomislite, kako bi del sveta, ki se trenutno sliši med seboj, naredil kakšno zvezo, če bi čakali v vrsti, poslušali in poslušali, kdaj bi bilo kulturno odtipkati svoj znak. Lahko bi poslušali dva dni, posebej še, če DX izbira med svojimi sonarodnjaki, znanimi znaki ali pa sploh ni vešč delati v "pileupu". Znajdemo se v podobni situaciji kot v gostem prometu, ko stoji kolona ali v vrsti pred blagajno, kjer blagajničarka po naši presoji, prepočasi dela. In nazadnje, povejte mi, koliko motilcev je potrebno, da nam povozi zvezo. En sam je dovolj iz katerega koli dela zemeljske oble. Morda je pritisnil taster po nesreči, pozabil vključiti "split" ali se je uglaševal preblizu nas. Ali si predstavljate koliko radioamaterjev, sploh ne zanima naš DX. Najdejo prazno frekvenco in pokličejo. Nimajo vsi "clustra" in ne berejo radioamaterske literature. Morda imajo anteno priključeno na žleb in nas sploh ne slišijo. Kaj je narobe z njimi. Narobe je z nami, ker smo nestrpni in mislimo, da so vsi okoli nas sami brez vezniki in diletanti.

Vsi bi se morali zavedati dejstva, da se z vsakim dnem povečuje število prebivalstva in seveda radioamaterjev. Kakor se gosti iz dneva v dan promet na naših cestah in zmanjkuje prostora za parkiranje, tako se gosti število radijskih postaj in signalov na obsegu. To je dejstvo in kakor smo se spoprijeli z ostalimi izzivi, ki nam jih postavlja na pot življenje, tako se moramo sprijazniti z dejstvom, da je naš hobi prav tako obremenjen z nami samimi. Torej sedaj ni le problem rutine, ampak že pravi podvig, da se prebijemo skozi kaos in naredimo zvezo.

To stanje moramo vzeti v zakup in še, preden sedemo za postajo umiriti misli, saj je radioamaterstvo hobi in ne manever, kjer lahko vsak strelja, piska ali piše nesramna sporočila ljudem, ki jih sploh ne pozna. Verjamem, da je že vsak od nas kdaj naredil napako, kar je povsem opravičljivo in zakaj jih drugi ne bi smeli. Ustvarjati namerne motnje je pobalinstvo, je dejanje, ki nima zveze z radioamaterstvom. A kaj je vse to v primerjavi z vsakdanjim življenjem, ko človek razbije avto, izgubi službo ali umre. Verjemite mi, da so motnje na obsegu pri tem postranska stvar.

MOJE VIDENJE ZRS.

Zveza radioamaterjev Slovenije je ali pa je ni. Da je praktično ni, kaže sedanje stanje, saj brez denarja in plačila ne gre. Kje še najdete zastonj delavce, ki bi kvalitetno opravljali svoj posel. Nikjer, zato sedanje stanje ni rešitev, še začasna ne, saj se le odlaša na čas, ko bo potrebno dokončno reči, da je naša ZRS le še na papirju. Radioamater, ki nekaj od Zveze potrebuje, mora to tudi dobiti na način, kakor je pač to urejeno s Statutom.

Vem, da je lahko modrovati, ampak v tej zvezi sem od 1968 in sem marsikaj doživel, zato bom povedal kar mislim, če je komu prav ali ne. Vsaka organizacija ima svoje člane, brez katerih te ne bi bilo. Bila to ribiška, lovska ali radioamaterska, člani so sestavni del in kot taki medsebojno povezani, saj so pod okriljem svoje države, kluba ali zveze naredili izpit, dobili dokumente, diplome ali dovoljenja za delo. Vsak je nekomu odgovoren in vsak to tudi plača skozi davke, pristojbine ali članarino.

To pomeni, da eden brez drugega ne more, obstaja odnos, največkrat denar, če ne drugačen pa v obliki kotizacije. Radioamaterji smo v svojih časih brez ugovarjanja plačevali Zvezi in za to dobili kar smo pač dobili. Vedeli pa smo, da bomo imeli za ta denar delujoči QSL biro, vsak mesec CQ ZRS, delovalo je skoraj vse, kar smo radioamaterji rabili za svoje delo. Vsi, ki so prenehali plačevati kotizacijo zaradi tega, ker jim pač ni bilo več "mus" in tisti, ki jo plačujemo vseeno, smo v neenakem položaju, to je vsakemu lahko jasno.

Vse se je pač zgodilo kakor se je, ampak že davno je obstajalo vprašanje, kako naprej. Zastonj dežurstva na ZRS, vzdrževanje cel kup radijskih sredstev na terenu brez plačane kilometrine, sestankovanje in še vse drugo, kar je vsem znano, ne pomaga. Zastonj greš prijatelju pomagat postaviti anteno, pa še to ni v resnici zastonj. Zakaj bi si zakrivali oči pred nemočjo, ker pač ni denarja. Miselnost, da si radioamater, ker imaš dovoljenje za delo in še kaj je v celoti zgrešena, kakor sem povedal že prej. Vsak ima moralno in materialno obveznost, do organizacije, saj ni nihče padel z Lune.

Torej je prvo vprašanje ali ZRS sploh potrebujemo. Po zgledu mnogih, ki imajo radijska dovoljenja in lahko delajo, čeprav niso plačali članarine, pač ZRS ne rabimo. Čemu bi plačeval kotizacijo, ko nimam nič od tega. V zadnjem času sem res poslal nekaj kartic preko Biroja in jih tudi dobil, da CQ-jev ne štejem in tu se konča, čeprav se v resnici sploh ne konča. Zveza, ki formalno še obstaja je za svoje delovanje morala plačati določene zneske za nazaj in tekoče za naprej, tako ni bila zmožna zagotoviti normalnega delovanja, kakršnega je imela nekoč z več tisoč člani. Torej neplačniki so lahko delali tudi zato, ker so drugi plačali za njih, pa čeprav minimalno, vendar so.

Po vsem tem lahko rečem, da bo morala ZRS, če bo obstala, začeti znova in delati le to, kar finančno zmore. To ve seveda vsak, a se menda nihče ne upa ugasniti tistih dejavnosti, ki najbolj bremenijo obstoj. To, da bi moral vsak radioamater, ki ima znak plačati del osnovnih stroškov za delovanje ZRS je več kot gotovo. Ni potrebno uvajati frekvenčnine ali kakšnih drugih prisil, le toliko razuma je treba uporabiti, da se ve, da ni nič zastonj. Klubov ni mogoče obremeniti, saj še sami nimajo denarja, tisto kar naberejo, pa je komaj za njihove potrebe.

In še nekaj, če je res, da APEK v bistvu nadomešča v vsem ZRS, potem je ta po najboljši varianti nepotrebna. Čemu plačati en sam euro, če APEK nudi vse potrebno radioamaterjem za njihovo delo brezplačno. V tem primeru naj se interesne skupine organizirajo po svojih zmožnostih v klubih ali kako drugače, če to želijo. Iz tega pa ne bo nič, če se bodo nekateri še kar naprej sprenevedali in tudi to pisanje bo le v posmeh, kakor običajno. Upam, da ni bil trud dosedanjih ekip zaman, če je bil že zastonj. Njim gre zahvala, vendar je najbrž tudi njim jasno, da tako ne bo šlo več naprej. Menim tudi, da je zviševanje kotizacije neprimeren ukrep, prej bi jo morali znižati in prilagoditi vsem uporabnikom Zveze, da bi imel prav vsak kaj od tega.

S POTRPEŽLJIVOSTJO DO REZULTATA.

Lani sem se po dolgem premoru udeležil nekaj RTTY tekmovanj za trening, da preizkusim na novo naložen Logger N1MM. Začel sem spodaj pri prvem, ki je klical CQ in zaključil zgoraj, kjer sem našel prazno mesto. Da me dolgo ni bilo v etru sem ugotovil, ko je prihajala nazaj končnica mojega znaka 3M namesto 3MJ, kar je pomenilo, da me nimajo v svojih bazah podatkov. Proti večeru pa sem naletel na znan znak TR8CA, ki je zaman poskušal narediti zvezo. Klicanje je bilo tako silovito, da ni naredil v času mojega poslušanja niti ene zveze. Po kratkem premoru odda tekst, da bo zaradi velikega QRM-a naredil QRT. Tako sem delal še nekaj ur v noč, potem pa šel zadovoljen spat, čeprav nisem naredil tega DX-a.

Zjutraj sem s tekmovanjem nadaljeval, še prej pa popravil nekaj ukazov na F tipkah. Šlo mi je dobro, saj sem se na nov program, kar hitro navadil. Kmalu pa naletim na podobno zgodbo kot sinoči. PZ5RA ima tak pile-up in se ne more iztrgati iz primeža postaj, ki so ga neutrudno klicala in naredi popolnoma enako kot oni sinoči. Vsem čakajočim na nov množitelj pove, da gre zaradi podobnih težav v QRT in je šel. Sodeloval sem že v veliko tekmovanjih, a česa takega nisem doživel. Operator, ki bi lahko naredil rezultat, gre spat, jaz pa neutrudno kličem in se veselim vsake nove zveze. Sam nisem bil še nikoli v takem položaju in si ga tudi težko predstavljam, a tekmovanja ne bi zaključil zaradi tega.

Kdor ni pripravljen prenesti uglaševanja na svoji frekvenci, vrivanja postaj ali klicanja v prazno, ne bo imel rezultata niti z vrhunsko opremo in odlično lokacijo. Potrebno je biti potrpežljiv od prve do zadnje minute, čeprav ti, ko si na sprejemu nekdo pokliče CQ. Tako mi je nestrpnež, ko sem ga prosil za ponovitev podatkov dejal, naj raje gledam v ekran. Dnevnike sem poslal, ne glede na rezultate, saj sem se srečal z novostmi pošiljanja, kot dela z robotom, kateremu je bilo malo mar za moje večkratne poskuse. Tekmovanje sem zaključil z novimi izkušnjami in se ponovno "srečal“ z nekaterimi starimi znanci iz časov, ko smo delali s programom WF1B in se pozdravljali z imeni, česar pa N1MM žal nima.

OD JUGE DO AMERIKE.

Moja ljubezen do radioamaterstva sega v daljna leta, ko sem še kot šolar ukvarjal z detektorji. Kasneje, ko sem imel že B kategorijo in prvo radijsko postajo, pa sem se ubadal z anteno, ki bi jo lahko napel na svoji mali parceli petsto kvadratnih metrov. Izdelal sem že vse mogoče oblike dipolov z zalomljenimi kraki in nemogočimi koti v točki napajanja, a z delovanjem nisem bil zadovoljen. Tako sem se potožil Jožetu, sedanjemu S52AB in ta mi je svetoval Moorgain anteno, za 40/80 metrov, saj bi merila le dvakrat po deset metrov in bi šla po diagonali na mojo streho. Na vprašanje kakšna je ta antena, mi je odgovoril, da pač tri žice tečejo vzporedno na določeni razdalji z mostički za vsak obseg in priključena kot dipol, uglasitev pa zelo preprosta, le s pomikanjem mostičkov. To se mi je zdelo v redu, a sem vseeno vprašal ali ima načrt. Imel je načrt, katerega mi je dal, da sem ga prekopiral in po njem naredil anteno. Brez vsakega merilnega instrumenta, le na SWR radijske postaje sem se zanašal in jo uglasil po stokratni poti iz strehe v kabinet in nazaj, do novega premikanja mostičkov. Jože mi je rekel, da je uglasitev enostavna, pa sem šel še enkrat pogledat v načrt, ki sem ga skopiral skupaj s spremnim besedilom, da vidim, če sem kaj spregledal. Seveda sem spregledal, čisto na koncu je pisalo: "Jože, če boš to anteno naredil, jo boš imel prvi v Jugoslaviji."

Na strehi sem imel 3 elementni monobander za dvajset metrov lastne izdelave, kamor sem obesil še Moorgain anteno. V "Shaku" sem imel na mizi FT-107M z namiznim mikrofonom in tasterjem. Poleg še popularno Mavrico ZX Spectrum z magnetofonom za nalaganje programa, rotor Commander in nekaj pripadajoče šare, da ni bilo čisto prazno. Naneslo je, da me je obiskal radioamater iz Amerike. Žal sem njegovo kartico tako shranil, da je ne najdem več in tudi znaka se ne spomnim. Prišel je na obisk k svojemu bratu, ki je gradil hišo v našem naselju. Pred hišo se je ustavil avto in takoj za tem hitri koraki po hodniku. Ta se je opravičeval, ker sta tako vdrla v hišo, vendar sem ju pomiril, da je že v redu. Bolj me je zanimalo, kaj je tako nujnega, saj se nikamor ne mudi. Predstavil mi je svojega brata in povedal, da je tudi radioamater, a ko je zagledal anteno na moji strehi, takoj želel videti lastnika. Možakar je bil že starejši izseljenec in je še lepo govoril slovensko. Vprašal me je ali sem jaz tisti, ki je radioamater. Povedal sem mu, da sem in prosil me je, če lahko vidi s čim delam. Peljal sem ga v kabinet in kar malo sram me je bilo, kaj bo rekel, ko bo videl mojo revščino. Ta pa je le začudeno gledal in nazadnje priznal: "Jaz tega nimam v Ameriki." Kako je svet majhen.

WAZ MANAGER.

Rad bi napisal nekaj besed o S5DXCC listi, kjer so zbrane vse diplome slovenskih radioamaterjev iz programa ARRL in IARU. Večino diplom sem zbral že leta 2006 in jih objavil na internetni strani kluba S59DJR, od marca meseca dalje pa na moji spletni strani: http://freeweb.siol.net/s53mj/. Od začetnih 23 diplom, ki jih je prvi objavil v CQ ZRS leta 1996/6 Boris S57A, sem zbral do sedaj 374 dobitnikov diplom. Topmode in Topband listo pa sem opustil iz že znanih razlogov.

Zanimanje za S5DXCC listo je veliko, saj jo pogledajo tudi tisti, ki se šele odločajo, da bi poslali svoje zahtevke na ARRL ali IARU. Od kar je postalo elektronsko potrjevanje kartic že nuja, se vedno več operatorjev, tudi slovenskih, odloča za LoTW sistem. Sam sem v kratkem času potrdil na ta način čez osemdeset zvez na dvanajstih metrih in le dvajset klasično preko biroja. Tudi plačevanje pregleda kartic, diplom ali plaket, je lažje in varnejše preko LoTW strani, kot pošiljanje gotovine v pismu.

Vseeno pa velja biti pazljiv pri izpolnjevanju papirnatega obrazca ali elektronskega na LoTW. Američani vsako nejasnost razumejo sebi v prid in poslali nam bodo tudi tisto, česar nismo zahtevali. To so moje izkušnje in že več slovenskih radioamaterjev se je pritoževalo, da jim niso poslali prave diplome, so jim izgubili kartice, porabili ves denar in jim po svoje obračunali usluge. Dobiti denar nazaj ali pravo diplomo na njihov račun, pa je po mojih izkušnjah skoraj nemogoče.

Zadnjič, natančneje tretjega marca letos, pa me je presenetil e-mail – »Janez, S53MJ, please add S55ZZ to the list of 160 WAZ award holders. Do you have an e-mail address for him? -73- Floyd, N5FG WAZ Manager, http://www.cq-amateur-radio.com/wazrules.html«. Povedal sem mu, da bom to uredil preko telefona, ker Srečko nima e-mail naslova in bom z veseljem vpisal njegovo osvojeno diplomo v S5DXCC listo. Nisem ga spraševal od kje mu to, da vodim to listo, bil pa sem počaščen, da mi je pisal.

KDAJ JE KONEC TEKMOVANJA.

Sprašujem se kaj, spremeni dejstvo, če se začne tekmovanje KVP ZRS ob 09:00 in traja do 11:00 ali le do vključno 11:59. Še nikoli nisem slišal, da je nekdo vpisal zvezo v log s časom preko 11:00, četudi je delal kakšno minuto dalj, česar pa mu tudi ta formulacija ne preprečuje. Da vse le ni tako razumljivo pomeni že to, da so morali pred 11:59 dodati še besedico "vključno" česar prej ni bilo treba, saj je razumljivo, da nihče ni pisal zvez z "vključno" 11:00. Menda je ta iznajdba prav naša slovenska, saj se nekateri pisci pravil bojijo, da ne bi kdo delal dalj kot do konca. Vse skupaj meji na hec, so pa lahko tekmovanja s temi pravili čisto v redu potekala in še potekajo od vsega začetka radioamaterstva, sedaj pa taka inovacija. Kako bi se slišalo, da je urad odprt sicer dve uri ali točno od 09:00 do vključno 10:59. Ta domislica verjetno zelo prispeva k zmanjšanju nepravilnosti, ki prihaja do njih v tekmovanjih in o katerih sem že pisal.

V tistih časih, ko sem tekmoval v skoraj vseh WW tekmovanjih in sem delal še vse na roko, nisem imel problemov z uro, tekmovanje sem končal pravočasno kot vsi drugi. To, da se dnevniki ne bi pregledovali skoraj, ne verjamem, saj sem bil vedno ob nekaj točk, kar mi je dajalo na znanje, da so bile napake. Sam sem raje kaj izpustil, če nisem bil prepričan o pravilno sprejetem znaku ali množitelju. Ali si zdaj še kdo predstavlja vodenje dvojnih zvez brez računalnika, ročnega tipkanja in pisanje zvez v log. Ko sem prvič delal z računalnikom, mi ni bilo jasno, kako sem prej zmogel brez njega, mladostna zagnanost pač. Potem pa, množitelji že v bazi in tisoč drobnih stvari, ki jih ponuja program. Kasneje sem za poskus točnosti izračuna nekega "peš" tekmovanja vnesel tekmovalni log v računalnik in ugotovil, da bi bil celo prvi, če bi obračunal vse množitelje, katere je računalnik našel, jaz pa ne.

Napredek v tehniki in človeški potencial, pa sta neustavljiva. Včasih je veljal v tekmovanjih le ham spirit, kasneje pa, da je vse dovoljeno, kar ni prepovedano. Tega se danes poslužujejo tekmovalci in za vsako ceno poskušajo obiti pravila, izumiti nekaj, kar bo prineslo rezultat, povoziti konkurenco in zmagati. Sprašujem se ali je tekmovanje sploh še hobi. Nekomu je delati nekaj ur in biti s tem prisoten na obsegu dovolj za dušo, drugim pa to ni dovolj. Za vložen trud v sredstva in sedenje za radijsko postajo dan ali dva mora dati rezultat, vendar brez nedovoljenih prijemov. V takem primeru lahko edino ocenimo kje smo, sicer je vsak trud zaman. Tako se mi ponuja tudi razlaga za vključno 00:59, saj po teoriji potovanje skozi vesolje s svetlobno hitrostjo, kakor se širijo tudi radijski valovi, čas v vesolju počasneje teče v odnosu na Zemljo, in bodite prepričani, da se tekmovanje konča, pri pogledu na uro ob 11:00 in tudi vključno 10:59.

KDO JE PRAVI RADIOAMATER.

Sprašujem se ali mora biti radioamater res pripadnik sorodnega poklica, da bi bil "pravi" radioamater. V dolgih letih, sem skozi razne debate in prebiranju radioamaterskih forumov, prišel do zaključka, da se radioamaterji razlikujejo med seboj že po tej pripadnosti. Pravi radioamater naj bi bil le, če je tudi strokovnjak v tem poklicu, kar pa je skregano z logiko, saj beseda amater pomeni ravno obratno.

Morda zato mišljenje nekaterih, da zna samo "pravi" radioamater nekaj zlotati, narediti izračun antene ali dati pameten odgovor, glede nastavitev neke radijske postaje. Odtod najbrž tudi mišljenje, da se bodo za radioamaterstvo odločali le mladi podobnih študijev, saj sicer kandidati pridobivajo svoja znanja elektrotehnike le v radioklubih, pri pripravah na izpit.

Vsi začetniki, ki opravijo izpit so enako nebogljeni za radijsko postajo, ne glede na sorodnost stroke. Marsikateri se potem sploh ne odločijo za operatorje, ampak delajo na povsem drugih področjih radioamaterstva. Drugi spet, se nikoli ne lotijo ničesar in brez volje odnehajo, temu je morda kriva tudi premajhna aktivnost v klubih, saj so po izpitu večinoma prepuščeni samemu sebi.

Začetnik pa, ki ga vse zanima kar je povezano s tem hobijem, še posebej, če mu je edina podlaga le radioamaterski tečaj, raziskuje in dela v okviru svojega dojemanja, pridobiva znanje in izkušnje, tako se znajde kmalu v središču dogajanja. Postane uspešen na vseh področjih radioamaterstva in to morda pri nekaterih vzbuja zavist, sicer ne bi imeli pomislekov, kdo je in kdo ni, pravi radioamater.

STOLP IN STRELA.

Pred petindvajsetimi leti, sem po naključju dobil zastonj star odslužen stolp, ki je nekoč nosil transformator. Bil je ponujen našemu radioklubu a ker ga nismo potrebovali sem ga vzel jaz. Bil je okoli osem metrov dolg, osnovna mera spodaj meter v kvadrat. Moja parcela ni ravno velika, meji na dve ulici in ob daljši stranici sem polegel stolp, katerega mi je pripeljal delavec z Elektra. Takoj sem odvil stran vse nepotrebne elemente, da je dobil pravi izgled. Bil pa je seveda prekratek in takoj sem se lotil podaljševanja. Kupil sem štiri, šest metrov dolge kotne profile, prvo manjšo dimenzijo, kot se je končal original. Nažagal sem in potem privaril prečne povezave po vzorcu, kot je bil izdelan stolp spodaj. Na vrhu se je končal s 30 x 30 centimetrov, ravno toliko, da je šel skozi odprtino skrajšani kandelaber cestne razsvetljave, katerega sem vgradil približno na eno tretjino dolžine v stolp. Spodaj in zgoraj sem v kandelaber zabil ležaje, ki sem jih našel na odpadu in potegnil skozi še eno cev, katera je šla spodaj v rotator, na drugem koncu pa naj bi bile antene. Zgornji ležaj sem zaščitil z oljnim tesnilom, spodnji pa je bil itak v cevi, kjer voda ni mogla do njega.

Spodaj sem stolp podaljšal za dva metra, na enak način kot zgoraj, le da sem uporabil za eno dimenzijo močnejše kotno železo, kot je bil original. Izvrtal sem po dve luknji v vsako nogo z obeh strani in spojil z vijaki. Ta del sem potem odvil in ga natančno namestil v jamo, ki sem jo izkopal dva metra od hiše. To pa zato, da je bil stolp na tretjini dolžine med dvema drogovoma ulične razsvetljave in sem lahko napel žično anteno Fd4, jama pa je bila kocka s stranicami dveh metrov. Vse skupaj sem zalil z betonom in kamnom tako, da so ušesa gledala dvajset centimetrov iz betonske plošče.

Medtem, ko se je beton sušil, sem na mesto, kjer bo stal rotator, pričvrstil na ogrodje stolpa pločevinasto ploščo 30 x 30 cm, debeline 3 mm, s štirimi luknjami na zunanjih robovih. Enako ploščo sem potem spojil s prvo tako, da sem vstavil mednju štiri gumijaste vložke. To so bili nosilci motorja od fička, ki naj bi služili dušenju nihanja antene v vetru. Cev sem spodaj takoj vpel v rotator in stolp še prebarval. Pri postavljanju smo vsak pri svoji nogi z vijaki v rokah čakali, da ga je dvigalo dvignilo in postavilo točno v ležišče. Takoj smo vtaknili vsak svoj vijak skozi luknjo in privili matice, tako je bil stolp postavljen. Od daleč je izgledal prav elegantno, z optično prevaro kot, da je vitek v pasu, čeprav se v resnici le počasi oži proti vrhu.

Ljudje, ki so hodili mimo, ko je stolp še ležal ob hiši na tleh, so me spraševali kaj bo to. Seveda si nisem upal povedati čemu mi bo, saj sem se bal, da potem iz tega ne bo nič. Nekateri so seveda uganili a sem jih prosil naj bodo tiho. Najbolj mi je šel na živce spodnji sosed, tri hiše nižje. Bil je brezposeln povratnik iz Nemčije in nadvse pameten. Vedno, ko je šel mimo se je ustavil in gledal kaj delam. Sam sem se delal kot, da ga ne vidim a ker je kar naprej sitnaril, sem mu rekel, da bo to steber, ki bo nosil vrv za sušenje perila. Nič ni odgoviril, samo odšel je počasi proti bližnji gostilni. Kasneje, ko se je vračal mi je dejal, da to ne bo res, ker on ni tako neumen, da bi temu verjel. To pa zato, ker moja žena nikakor ne bo dosegla do vrvi, da bi obesila perilo. Mislil sem mu razložiti, da bo vrv pripeta nižje pa je že odšel. Drugi se je ustavil in me vprašal ali nisem opazil, da je v sredini ožji kot na vrhu in se bo tam gotovo prelomil. Dal sem mu v roko meter in rekel naj se sam prepriča, če misli, da je to res. Večkrat je vse premeril in rekel, da le tako izgleda, sicer je vse v redu. Nekateri so le odkimavali a so bili vsaj tiho, ko so hodili mimo.

Ko smo še gradili hiše v tem naselju, je strela tolkla po okolici, da je bilo veselje. Moja hiša stoji prav na vrhu rahle vzpetine na najvišji točki. Mojemu prvemu sosedu čez cesto, je strela udarila v garažna vrata, še nedograjene hiše in jih zažgala. V isti ulici štiri hiše nižje, je strela udarila v lesen opaž, v slemenu hiše. Les ni zagorel, le razmetalo mu je vse deščice, da je moral narediti vse na novo. V drugi ulici malo nižje ali recimo sto metrov zračne linije od mene je strela udarila v dimnik in ga podrla. Na drugo stran približno sto petdeset metrov od mene je udarila strela v zračni elektro priključek, ožgala zid in v hiši prekurila nekaj bele tehnike. Njegovemu sosedu v približno enakostraničnem trikotniku med njegovo in mojo hišo, je strela udarila v fižolovko na vrtu. Možakar mi je sam povedal, kako je bilo. Gledal je skozi okno, ko je treščilo in ni mogel verjeti očem, ta hrib je bil pravi strelovod. Koliko strel je udarilo izven naselja, pa ni nihče štel in sedaj si predstavljajte moj stolp, ki je naravnost izzival nesrečo.

Ozemljitve nisem delal posebej, saj sem se priključil kar na obstoječo ozemljitev cestne razsvetljave. Valjanec sem priključil le na eno nogo stolpa, saj se mi takrat preveč mudilo montirati antene in začeti delati. Tako in tako, naj bi ozemljitev dokončal kasneje, na kar sem seveda zavestno pozabil. Tako smo vsi čakali kdaj bo počilo a do danes še ni. Stolp stoji že petindvajset let a strela še ni udarila vanj in tudi ne v naš hrib ali katero od hiš v naselju. Tako so ljudje začeli verjeti, da stolp strelo odganja in niso nergali zaradi sevanja, televizijskih motenj ali kaj podobnega. Znanka iz sosednje ulice mi je celo rekla, da je stolp okras naselju in da izgleda kot princeska, le še osvetliti bi ga bilo treba. Glede na svojo višino stolp ni posebej daleč viden, celo neopazen je med hišami. Poštarja sem enkrat vprašal, zakaj mi je zmečkal diplomo, ker je kuverto prepognil in zataknil za kljuko garažnih vrat. Iz česa sem diplomiral, me je zajedljivo vprašal in razložil sem mu, da je to radioamaterska diploma. Potem se je začudil češ, vem kaj so radioamaterji, ampak oni imajo stolpe in velike antene. Pokazal sem mu na stolp pod katerim je stal in začudeno je rekel, da ga še nikoli ni videl. Nekomu sem rekel, da me bo lahko našel, naj gleda v zrak in bo videl anteno a me ni našel, ker ni nič videl. Smešno mi je bilo, ko je električar nekaj popravljal na cestni napeljavi in zagledal stolp. Vprašal me je, kateri bedak mi je postavil stolp od elektra dva metra od hiše. Ko sem mu s smehom rekel naj pogleda gor, ni mogel verjeti, da je v naši ulici že večkrat menjal žarnice cestne razsvetljave, antene pa ni videl.

Pred leti je ena od sosed, ki je bila rahlo vraževerna naročila na dom žensko z bajalico, ker je verjela, da ji škodi sevanje moje antene. Ta je prišla, ji premerila vso hišo in ji svetovala, naj zamenja spalnico in položaj postelj ali se celo preseliti drugam, ker podzemni vodni tokovi tečejo prav obratno kakor ima ona urejen dom. Tako sem bil čist tudi iz tega vidika, soseda pa se je kasneje po čistem naključju, tudi v resnici odselila. Sicer ne vem, kako bi šlo, če bi me kdo le prijavil inšpekciji. Upam, da se to ne bo zgodilo in upam tudi, da se me bo strela še nekaj časa izogibala, potem pa bo tako in tako vseeno. Zgodba pa je lahko tudi poučna, saj bo gotovo pomagala tistim, ki so v dvomih glede postavitve stolpa v naselju, če bo le kdo verjel trditvi, da stolp odganja strele.

ARRL in LoTW.

Zbrane diplome iz programa ARRL in IARU so dokaz, da slovenski radioamaterji kar pogosto pošiljamo zahtevke v Ameriko in prispevamo nekaj zelencev v ARRL-ov proračun. Na to temo pošiljanja QSL kartic čez lužo je bilo že veliko govora in tudi jeze, saj se je pošta že večkrat izgubila in ni našla naslovnika. Taka izguba kartic, pa je res neprijetna, saj ni možno uveljavljati fotokopij ampak veljajo le originali. Tudi sam sem že doživel tako izgubo in sem si nakopal kar nekaj dodatnih nepotrebnih stroškov.

Diploma je bila tako dražja in ta izkušnja me je vzpodbudila, da sem si naložil ARRL-ov program "Logbook of the World". Težave, ki sem jih imel pri vzpostavitvi sistema LoTW so odtehtale prednosti pošiljanja kartic in plačevanja z gotovino. ARRL je nepredvidljiv glede denarja saj, če imaš preplačilo, ti ga že nekako porabijo samo, da je „Ending balance“ 0.00, pri LoTW pa se plača lahko s kreditno kartico, točno določen znesek, razviden iz samega zahtevka. Tako bomo dobili po pošti „DXCC Award Credit Slip“ in osvojeno papirnato diplomo, na LoTW strani pa vse podatke o poteku postopka. Zato priporočam vsem, ki še nimate LoTW, da si namestite ta program za elektronsko potrjevanje kartic, saj vam bo prihranil kar nekaj stroškov. Glede papirnatih kartic pa tako ni problema, saj jo še vedno lahko pošljete ali zahtevate.

NOVI UŽITKI V RADIOAMATERSTVU.

Radioamaterstvo je zelo razgiban hobi, dobiva pa še nove vidike. Poleg operatorjev, ki radi tekmujejo in so sposobni sedeti za postajo neprekinjeno dan ali dva, se v tekmovanjih pojavljajo tudi taki, ki le iščejo nove države, prefikse, ali kaj drugega. Ti se običajno prepoznajo po številki zveze, saj je največkrat ena ali manj kot deset. Drugi samo delijo pike in delajo uro ali dve, potem pa je tekmovanja konec, saj to zadostuje za kasnejše pogovore, o propagacijah in drugih zanimivih opažanjih. Eni radi lotajo, drugi preizkušajo različne antene, osvajajo radioamaterske diplome ali se ukvarjajo s pisanjem po forumih. Na splošno rečeno je tudi nekaj takih, ki so vedno proti in ustvarjajo potrebno klimo za ostro debato ali slabo voljo.

Ko smo pri slabi volji, moram priznati, da tudi mene večkrat popade in to prav tedaj, ko mislim, kako je radioamaterstvo prijeten hobi. Odprem postajo, ukažem clustru sh/dx in pogledam z različnimi barvami označene spote, ki mi povedo, česa še nimam v svojem logu. Kliknem na modro obarvan spot, ki mi govori, da te države še nimam na dvanajstih metrih in moja TS-480sat pohlevno uboga in se postavi na sprejemno frekvenco. Med raporti dx-a slišim dolge piske kot uglaševanje, a kmalu ugotovim, da nekdo pritiska na taster iz čistega užitka, saj bi še tako razglašeno anteno moral že zdavnaj uglasiti. Piski prihajajo v nekem pravilnem zaporedju, kar daje slutiti, da piskač izbira, koga bo povozil.

To se mi je zgodilo že večkrat in prišel sem do zaključka, da je to neka nova veja radioamaterstva, saj ta novi vidik ne izbira ne časa ne obsega za svoje užitke. Nič ga ne more ustaviti, saj dela brez znaka in se ne odziva na nobene prošnje, naj neha. Zanimivo je tudi to, da kmalu dobi nekaj posnemovalcev, ki potem družno tipkajo tudi prepoznavne besede, ne le dolge črte. Človek bi pričakoval, da se bo prej ko slej naveličal, a očitno so užitki vrhunski, saj sem ga poslušal iz dnevne sobe še dolgo, medtem, ko sem gledal televizijo. Čez čas je sicer vse potihnilo, a verjemite mi, da bi ga kmalu našel kje drugje. Tega veselja mu pa ne privoščim, raje poslušam sosedovega psa, ki neusmiljeno tuli v polno luno, a zanj vsaj vem, da bo kmalu nehal.

GENTLEMENSKI BAND.

Večkrat sem se že vprašal od kje izraz „gentlemenski“ band. Seveda je mišljen radioamaterski obseg sto šestdeset metrov, ki mu pravijo tudi top band. Na tem obsegu se dogajajo vse prej čisto druge stvari, kot jih obrazloži stavek iz Wikipedije, ki pravi takole: „Gęntleman [džentlmen] je bil prvotno plemič, kasneje pa so za gentlemena šteli moškega plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja“. Zaenkrat izpustimo plemiča, da nam ostane še moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja.

Kaj to pomeni operatorju, ki je preklopil svojo postajo na ta obseg in sliši redek dx, ki ga še nima v svojem logu. Že samo poslušanje ostalih, ki kličejo eden čez drugega, ne vzbuja upanja v uspeh. Dx, ki se skoraj ne sliši, poskuša narediti zvezo, a mu le s težavo uspeva, saj nihče ne počaka niti toliko, da bi slišali koga je poklical nazaj. Sam sem doživel ne enkrat, ko je dx gladko ugasnil postajo in zaključil z oddajanjem. Nič drugače ni kadar dela dx split, saj se zgodi, da ravno, ko pričakujemo odgovor, nekdo pokliče na isti frekvenci in nam onemogoči zvezo. Včasih se zgodi, da dx gentlemensko pokliče naš znak še enkrat, a to je redkost.

Opažam, da nekateri, čeprav imajo ta dx že potrjen in so ga pred kratkim naredili tudi že po dvakrat, ponovno kličejo preko vseh ostalih in potem, ko izsilijo zvezo, slavnostno objavijo na clustru svoj podvig. V celotnem dogajanju ni opaziti nobene od opisane lastnosti, le zmeda, piskanje in klicanje v nedogled. Besede, ki se pojavljajo na clustru ali kar sproti v zraku, niso niti malo gentlemenske. Iz vsega tega sledi, da bi plemenit operator, moral počakati do zadnjega, da pride tudi sam na vrsto, a v tem primeru bi ostal gotovo brez dx-a. Uglajen operator, ne bi pisal na clustru, da je ta in ta idiot, ampak bi se mu celo opravičil, če bi ga po naključju oviral pri zvezi.

Tako. Zaključek je tak, da je gentlemenstvo preteklost. Nekdaj si bil lahko plemenit in uglajen, morda celo plemič, če si slišal v etru dx na stošestdesetih metrih. Mirno bi lahko počakal, če je že imel zvezo in se mu kasneje oglasil, saj ni bilo bojazni, da te kdo prehiti in četudi bi se to le zgodilo, bi v naslednji relaciji gotovo bil sam na vrsti. Morebitni swl operator, bi z lahkoto in navdušenjem potrdil pravo gentlemenstvo, kar pa je v današnjem času skoraj nemogoče.

SAM V KATEGORIJI.

Leta 1996 so se spremenila pravila v WPX tekmovanju, saj so dodali še tri nove kategorije, Tribander & single element, Rookie in Band Restricted. Ravno takrat sem ostal brez ojačevalca in tribanderja, saj sem starega snel in prodal, novega pa še nisem dobil. Tako sem smatral, da bi z žično anteno FD-4 zadostil tudi zame zelo nejasnim pravilom BR, ki je v bistvu dopuščal delo našega drugega razreda.

Tako sem se lotil WPX CW tekmovanja in dosegel prvo mesto na svetu v tej kategoriji, ki pa mi ni prineslo zadovoljstva. Bil sem res prvi, ampak tudi edini v tej kategoriji. Tako se je uresničila pikra pripomba nekega našega člana, ki mi je nekoč dejal, ko sem se pohvalil z dobrim rezultatom, če sem sam tekmoval. Dosegel sem torej z malo močjo in žično anteno 408.518 točk. Ta rezultat je bil v SCC Novicah številka 3/97 prikazan pod rezultati Slovenija in sicer prvi trije vsi pod eno kategorijo A : S59AA 5,160,400, S53MJ 408,515, S59L 398,570 doseženih točk.

Takrat še nisem imel interneta in sem bil zato naročen na ameriški CQ Contest in RTTY Journal, da sem prišel do rezultatov, saj je naš CQ ZRS v tistem času objavljal bolj malo rezultatov iz WW tekmovanj. V svoj kontest log sem vpisal rezultat, kakor so me razvrstili v SCC Novicah. WPX CW 1996 T/S Slovenija drugi, Evropa enajsti in enaindvajseto mesto na svetu. Takrat smo v SCC klubu vodili tudi člansko Rang listo in so se točke iz prvih mest v tekmovanjih zelo poznale pri napredovanju. Vodil jo je Polde S57U in ko sem mu omenil, da sem bil prvi v kategoriji BR, mi je pojasnil, da iz tega ne bo nič, saj morajo biti po pravilih liste uvrščeni vsaj trije tekmovalci. Tako sem ostal brez točk.

Dva ali trije tekmovalci v posamezni kategoriji pa so prav posebnost nekaterih obsegov. Večkrat vidimo v rezultatih primer, da je prvi v kategoriji zmagal pred ostalimi za več tisoč ali sto tisoč točk. Pregledal sem nekaj takih primerov in lahko rečem, da bi prvi lahko zmagal že, če bi delal le par ur in ne dan ali dva, saj so bili tisti trije ali štirje za njim izven vsake konkurence. Še več je teh primerov na domačih UKV tekmovanjih, kjer je uvrščen tudi le po eden ali dva v kategorijah VHF/UHF/SHF. Ostaja vprašanje, kaj je bolj pomembno tekmovalcu, prvo mesto v skupni uvrstitvi ali število doseženih točk na posameznih obsegih. Na diplomi ali pokalu ne piše koliko sotekmovalcev smo premagali, velja le uvrstitev. Ker pa nekaj šteje tudi lastno zadovoljstvo, me je že prijelo, da bi svojo uvrstitev v logu vseeno označil kakor ji gre.

Organizatorji najbolj množičnih WW tekmovanj vztrajajo v raznih kategorijah, čeprav je iz prispelih dnevnikov jasno razvidno, da za določene kategorije ni zanimanja. V tekmovanju EA RTTY je dolgo časa veljalo pravilo podelitev diplom, le prvim trem v kategoriji vsi obsegi. Pravil je toliko, kot je tekmovanj in se ne bodo kar tako spremenila, lahko pa bi se poenotila glede kategorij vsaj najbolj množična WW tekmovanja.

V kategoriji vsi obsegi se pokaže vsestranskost tekmovalca, saj mora obvladati kar nekaj veščin, ki jih sicer na enem obsegu lahko zanemari. Marsikaj bi se spremenilo v listah z rezultati in verjamem, da bi veliko tekmovalcev pristalo na čisto drugačnem mestu, kakor sicer v SB kategoriji. Moje mnenje je še vedno, da le kategorija vsi obsegi, da pravi rezultat. Sam sem najraje tekmoval v kategoriji SO/HP/14MHz, saj nisem imel prave možnosti, da bi se lahko kosal s tistimi, ki so razpolagali s primernimi lokacijami in boljšimi radijskimi sredstvi. Vseeno pa sem v WW tekmovanjih v kategoriji vsi obsegi, dosegal dobre rezultate.

KRATKA ZGODBA.

Mirkotove zgodbe so me za trenutek vrnile v čas mojega služenja v JLA leta 1961/63 v Titogradu. Bil sem rekrutiran k zvezi in sicer za VF mehanika, čeprav tudi moj predpostavljeni v enoti ni vedel kaj naj bi to bilo. Tako sem sicer pristal med vezisti v titograjski vojaški komandi, centru za zveze. Še prej sem bil kot mlad vojak v Mostarju pol leta in nikakor nisem uspel prepričati nikogar, da bi me sprejeli na telegrafski »kurs«, ki se je odvijal v sosednji stavbi. Tja pa sta bila rekrutirana moja dva rojaka iz Novega mesta. Janez po poklicu mizar, drugi Janez zidar in jaz električar, vsi trije Janezi pa rekrutirani od istega vojaškega referenta. Tema dvema je bila Morsejeva abeceda španska vas prej in poslej, saj nista končala »kursa« in sta šla po šestih mesecih vsak v eno izmed vojaških delavnic.

Po prihodu nazaj v Titograd sem bil na centru za zveze deklica za vse. Kapetan me je pošiljal tudi domov kaj popravit in mojemu majorju se v pisarni ni hotela odkleniti blagajna, kjer je imel dokumente. Dal me je poklicati in po kratkem preizkusu odpiranja sem vrata odprl, saj sploh niso bila zaklenjena. Tako sem bil tudi pri majorju dobro zapisan. Mene je pa vedno bolj mikala soba za radiotelegrafiste, kamor nisem imel vstopa. Dva desetarja »radista«, ki sta edina imela vstop sem počasi pridobil na svojo stran. Ponoči sem smel k njima, če sem prinesel škatlico cigaret, saj sta bila strastna kadilca. Imel sem neomejeno dovoljenje za v mesto, ki sem ga s pridom izkoriščal. Naučil sem se upravljati z radijskimi sredstvi in se seznanil s prometom vojaških radijskih zvez tako, da sem že delal samostojno, ampak brez vednosti predpostavljenih.

Pri pohajkovanju po mestu, sem se vedno motovilil okoli radio kluba YU6BLM ampak nikoli nisem nikogar dobil v prostorih. Vedno je bilo prazno in nihče mi ni vedel povedati, kdaj delajo ali kje se sestajajo. Po več mesečnih brezuspešnih obhodih sem opustil namero in se posvetil drugim opravilom. Moj major je namreč izvedel, da se tudi jaz ukvarjam s telegrafijo. Zalotil me je v moji pisarni, ko sem sprejemal malo preveč glasne signale iz slabo izolirane kabine kapetana, ki je bil kontrolor radijskih zvez. Malo sem se prestrašil, saj bi me lahko hitro imeli za sovražnika države, a major je bil dobra duša in mi je takoj našel delo. Šel sem na teren z radijsko postajo, kjer sem prvič sodeloval pri lovu na lisico. Z ročnim tasterjem sem tipkal nekaj podobnega kot Mirko in bil počaščen, da sem smel sodelovati, pri tem pa čisto pozabil na črnogorske poskoke.

Bližal se je že čas odhoda domov in v pisarni slišim, da se pripravlja komisija za polaganje vojaške tretje klase. Od svojega vodnika sem izvedel nekaj podrobnosti in seveda tudi to, da imajo pravico le tisti, ki so obiskovali radiotelegrafski tečaj. Šel sem k mojemu majorju in ga prosil, če lahko posreduje. Rekel mi je, da ni problema, samo naj ga ne osramotim. Na prijavnem mestu so me poslali nazaj, češ major naj ti da na pismeno. Prinesel sem papir in dovolili so mi sesti za taster. »Klaso« sem položil brez napak in vesel sem odšel v kasarno, kjer me je moj poročnik ponosno dal vsem za primer. Naslednji dan naj bi polagali drugo »klaso« tisti, ki so imeli tretjo že eno leto. Seveda sem se prijavil in klub kršenju pravil, za čuda nisem rabil papirja od majorja. Položil sem tudi to uspešno in poročnik je prosil kapetana, da mi v knjižico pripiše tudi to znanje.

Doma mi to ni veljalo nič, ampak sem moral vse začeti znova. Šoferji, ki so med služenjem vojaškega roka naredili šoferski izpit, so ga doma s pridom uporabili, jaz pa si z drugo vojaško »klaso« nisem mogel nič pomagati. Po prihodu domov sem malo zanemaril radioamaterstvo in šele kasneje leta 1968 položil izpit za radioamaterja tretjega razreda, kmalu še drugega in tudi prvega. Nikoli pa mi ni bilo žal ne dni in ne noči, ki sem jih prebil za radijsko postajo.

RADIOAMATERIZEM ALI KAJ DRUGEGA.

Vse več je radioamaterskih lokacij opremljenih s profesionalno tehniko do te mere, da se ne da govoriti o radioamaterstvu, kot ljubiteljski dejavnosti. Vedno več je dejstev, da se je ta hobi profesionaliziral do te mere, da je amaterizem izgubil prvotni pomen v besedi in dejanjih. Za »radioamaterja«, ki ima doma ali na lokaciji farmo stolpov in antenskih sistemov tovarniške izdelave, na mizi pa najmodernejšo radijsko opremo z ojačevalci velikih moči, je težko reči, da je radioamater.

Prvotni smisel in vodilo radio amaterizma, je izživelo v nemogočo obliko, saj ti »profesionalci« dominirajo na obsegu s pozicije moči. Strinjal bi se z dejstvom, da je napredek dvignil ta hobi na višji nivo in prinesel v radioamaterstvo novo dimenzijo, a to preprosto ni res, ker ta pojav potiska vse ostale uporabnike frekvenc v podrejeni položaj. Tako se radioamaterstvo v smislu nadaljevanja tradicije z obveznim znanjem telegrafije in upoštevanje ham spirita, izgublja kot vrednota. Omejitev moči vsem, bi posledično spet vzpodbudilo ustvarjalnega duha, značilnega radioamaterjem in naredilo hobi bolj prijazen ljubiteljem radioamaterstva.

DEMOKRACIJA.

Poglejmo ali preoblikovanje naše Zveze radioamaterjev Slovenije kaj vpliva na radioamatersko delo. Radijske zveze gredo brez problemov, QSL kartice pošiljam kot vedno preko biroja, LoTW ali direktno. Tudi dobivam jih po enaki poti in se nimam nad čim pritoževati. Dokler s kotizacijo Zvezi lahko izvajam svoj hobi, me prav nič ne zanima dogajanje okoli vodenja, to je skrb tistih, katere smo izvolili. Vsi pa, ki se s sedanjo ureditvijo organizacije ne strinjajo, bodo svoje predloge lahko podali takrat, ko bo za to čas. Vsa razglabljanja so zgolj točka razno – vsi ljudje vse vedo, kar je slovenska inačica demokracije.

V nekem drugem obdobju demokracije smo brez ugovora plačevali kotizacijo in se brez besed podrejali pravilom Zveze. Na konferencah smo sprejemali demokratične odločitve, delo je teklo po začrtanem planu, članstva in denarja je bilo na pretek. Spominja me na televiziji predstavljeno uspešno družinsko podjetje, kjer so delale skupaj tri generacije. Na vprašanje novinarja glavi družine, kako mu uspeva vodenje, mu je ta odgovoril, da pri njih velja načelo demokracije - vsi ga poslušajo in ubogajo.

Kakšna prihodnost nas torej čaka in kaj se bo iz izcimilo iz tega, še ni znano. Je pa velika verjetnost, da za člane, ki jih politika vodenja Zveze radioamaterjev Slovenije ne zanima, nič posebnega. Osebno podpiram vsako rešitev, ki bo združevala vse slovenske radioamaterje na ravni zakona. Odkrito povedano, rajši imam red in manj pravic, kot obliko demokracije, ki meji že na anarhijo.

ANTENE.

Spomnim se opisa dogodka iz časov Tesle in Edisona, ko je nekdo v Ameriki poskušal prodati svoj komunikacijski izum. Demonstriral ga je pred zainteresiranimi tako, da je na večji medsebojni razdalji zapičil v tla kos žice in v škatlico, ki jo je imel v roki, govoril s korespondentom. To pa je bilo najbrž preveč preprosto za resne poslovneže in nič ni bilo iz tega. Človek je pobral svoje stvari in užaljen izginil brez sledu. Tega sem se spomnil, ko sem videl, kakšna znanost se je razvila o antenah, kot enemu izmed pomembnih členov komunikacij, posebej še v radioamaterstvu. To je neizčrpen vir idej, formul in diagramov. Žice, navite v tuljave, napete vodoravno, poševno in navpično, nešteto cevi v zraku in zakopanih radialov v tleh. Posebno natančno se izračunava in določa priključek na anteno, ki mora zadostiti občutljivemu vhodu radijske postaje. Zaradi tega obstaja neverjetno veliko število možnih variant, za optimalno antensko prilagoditev. Ko to vse uskladimo, imamo »super« anteno, lastne ali tovarniške izdelave.

Nasprotno temu pa vem za primere, ko se je antena utrgala in padla na tla, obvisela v grmovju ali pa se je element zgornje antene tiščal spodnjega, zveze pa so šle vseeno. Meni je odpadel kabel med tekmovanjem, ker se je stopil prilagoditveni člen. To sem opazil le po instrumentu, saj so bili signali še vedno dobri, čeprav je priključni kabel visel obešen le na eni nitki. Ker ni bilo časa za temeljito popravilo, sem na hitro spojil žice direktno na žarilni element antene. Tekmovanje sem tako uspešno zaključil, proti vsem pravilom formul in diagramov. Antene, ki jih kupujemo od različnih proizvajalcev, posebno še dolge žične, doma razpnemo povsem po svoje, saj običajno nimamo tega prostora, ki ga zahteva proizvajalec za optimalno delovanje antene in vseeno zadovoljivo služijo svojemu namenu.

Načrtovalci anten imajo še veliko idej in kar naprej se jim porajajo nove, le na tistega gospoda, ki je prikazal preprosto napravo za komunikacijo, so pozabili. Največkrat se iščejo rešitve v smeri, ki so nasprotne od tistih, ki jih imamo pred nosom. Antene na velikih višinah niso nujno najbolj učinkovite. Večkrat se pozablja na naravne lastnosti terena, kjer ima že navaden dipol neverjetne učinke. Odboji elektromagnetnih valov so nepredvidljivi in če odštejemo predvidljive, nam ostane še lep odstotek tistih, ki presenečajo. Še ko sem delal s QRP-jem in sem z dvemi vati in dipolom naredil VK, ZL in še veliko drugih DX-ov, sem se spraševal, kako je to mogoče. Večinoma so vsi, s katerim sem se o tem pogovarjal, pripisali to dejstvo moji dobri lokaciji in šele kasneje sem prišel do zaključka, ko sem preiskusil več različnih anten, da je res nekaj na tem.

Večkrat poslušam radioamaterje, kako so naredili kakšno neverjetno zvezo s povsem preprosto anteno. Morda se v tekmovanjih temu ne moremo izogniti, saj se postavljajo antenski sistemi in dela z velikimi močmi, kar že psihično ne dopušča dvomov v uspeh. Učinkovitost anten se ne meri le v decibelih, a če bi primerjali dipol z več elementnimi antenami na visokih stolpih in različnih lokacijah med seboj, bi bili presenečeni nad rezultati. Radijski valovi so sicer nevidni prostim očem, a če bi lahko sledili oddanemu signalu kot dimu iz dimnika, ki se vleče nad pokrajino, bi se šele čudili njegovi obliki pred našo sprejemno anteno, ki mora ta izmaličen signal sprejeti v nam razumljivem jeziku. Signali slabijo tudi z dolžino priključnega kabla, antensko prilagoditvijo, na poti skozi razne preklopnike pri »stakiranju«, PWR metrih, drugih spojih in še marsičem, kar se nahaja med sevalnim elementom antene in radijsko postajo.

Za konec rečem le, da je prvi in najmočnejši faktor dobrega sprejema in oddaje, lokacija. Največkrat si ne moremo privoščiti v naselju prestavljati stolpa sem in tja, se pa da poizkusiti na različnih višinah, čeprav nagonsko težimo k temu, da bi bila čim višje. Praviloma bi bilo najboljši sprejem pričakovati z enako anteno, kot je bil signal oddan, le da je to največkrat nemogoče, zato je sprejem večinoma kompromis dobre lokacije, sreče in naključja, čeprav zmotno verjamemo, da imamo dobro anteno.

ŠESTDESET LET RADIOKLUBA S59DJR NOVO MESTO.

Letos obeležujemo 60 let ustanovitve Radiokluba v Novem mestu. Obstajal je sicer že prej, v sklopu Ljudske tehnike, ni pa bil registriran kot samostojno društvo, oziroma Radioklub. To se je zgodilo 15. 01. 1952. Registracijo je potrdilo poverjeništvo za notranje zadeve - OLO Novo mesto, pod registrsko številko 106. Sedež Radio kluba pa je bil na Kapiteljski ulici številka 1. Takrat je ta samostojnost pomenila večjo možnost nabave orodja in pridobivanja denarnih sredstev. Znak YU3DJR, pa je Radioklub Novo mesto dobil leta 1964.
Sam sem se, kot še nekaj vajencev Elektrotehničnega podjetja iz Novega mesta, leta 1957 včlanil v Radioklub. Učili smo se Morsejeve abecede in uporabe spajkalnika. Tu sem si pridobil toliko znanja iz radiotehnike, da sem si sam izdelal radijski sprejemnik. Takrat je bilo operatorsko delo omejeno že zaradi tega, ker ni bilo radijskih sredstev, pa tudi ustreznejše prostore smo dobili šele leta 2004, v centru mesta. Nekaj denarja je prišlo od Ljudske tehnike, odpisana oprema od Vojnega odseka, nekaj pa nam je navrglo sodelovanje z raznimi klubi in društvi, ki so rabili našo pomoč v zvezah.
Tekmovanja so ena izmed najbolj priljubljenih dejavnosti radioamaterstva. Na Trdinovem vrhu imamo tudi tekmovalno lokacijo, zelo primerno za UKV tekmovanja, kjer radioamaterji dosegajo lepe rezultate na domači in evropski ravni. Tudi na KV oziroma kratkem valu je iz Novega mesta doseženih več vidnih rezultatov v svetu. Ena od dejavnosti Radiokluba je tudi ARG amatersko radiogoniometriranje ali popularno lov na lisico, gradnja anten, elektronika in seveda vzpostavljanje zvez z radioamaterji doma in po svetu. Članstvo sestavlja pisana druščina mladih in starih, od Oldtimerjev do podpornikov Radiokluba.
Vsa leta je Radioklub sodeloval z vsemi družbenimi strukturami. Prej manj, kasneje bolj, kakor se je menjavala oblast, tako so se spreminjali pogoji za delo in nabavo radijskih postaj, anten, ojačevalcev in računalnikov. Tako smo pridobili nekaj radijskih sredstev, postavili na Gorjancih manjši kontejner s stolpom in antenskim sistemom. Kasneje so se stvari spremenile in radioamaterstvo je postalo del družbenega dogajanja, ne le kot hobi posameznika. Dokaz, da dobro sodelujemo z raznimi organizacijami na državni in lokalni ravni, je zlati znak Civilne zaščite RS za leto 2006, katerega je prejel Radioklub S59DJR, Novo mesto.

ALI JE RADIOAMATERSTVO ŠE HOBI.

Komentarji, ki se berejo na dx clustru in radioamaterskih forumih, glede obnašanja radioamaterjev na obsegu, nam niso v čast, a vendar je radioamaterstvo hobi. To pomeni razvedrilo in zadovoljstvo, ne pa preklinjanje vseh, ki so nam kakor koli prekrižali frekvenco. Ali se zavedamo, koliko je na svetu radioamaterjev in jih prav nič ne zanima dx, ki ga mi poslušamo, delal ta „split“ ali „simplex“? Radioamater, ki je poklical na „zasedeni“ frekvenci s svojim dipolom, niti ne zazna šibkih signalov, ki jih še marsikateri z višje lokacije in boljšo anteno, komaj slišijo. In zakaj ne bi smel tukaj poklicati CQ? Nobena frekvenca ni zakupljena ali last nekoga, čeprav je to ekspedicija z najbolj iskanim prefiksom BS7. Namerno motenje pa je navadno pobalinstvo.

Konkretno pri BS7H je bilo kar nekaj „škratov“ z obeh strani. Slišal sem operatorje, ki so dobili nazaj raport, a so klicali kar naprej in zmeda pri klicanja po številkah tudi. Čakam, da je na vrsti številka tri in se oglasim, on pa kar naprej: „Only number five.“ Potem čakam dve uri, da pride na vrsto pet in se oglasim: „Sierra five three...“ In nazaj: “Sierra five three… you five nine.” Cw zvezo naredim na 14.079 MHz. Evropejci se jezijo, ker je delal Japonce, potem izbira ven Italijane, Nemce, Skandinavce. Zakaj tako, ni naša briga. To je strategija operatorjev in morebitnih sponzorjev. Rajši se podredimo njihovemu načinu dela in vzemimo to za izziv našemu znanju in izkušnjam, da naredimo zvezo.

In še nekaj. Ni nam mar pogojev, v katerih delajo operatorji. Od njih zahtevamo le hitro in učinkovito delo. Vsak zaplet dx-a komentiramo kot nekaj slabega in po obvestilih na dx clustru se vidi, kako malo smo tolerantni. Nimajo vse ekspedicije klimatiziranih prostorov, zato operatorji pač delajo, kakor jim narekuje trenutna situacija. Postavimo se v vlogo operatorja, ki sedi pod milim nebom, meter nad vodo ali tistega, ki dela pri minus ne vem koliko, pa bomo hitro spremenili mišljenje o njegovem delu. Zato bodimo strpni in naj bo radioamaterstvo še naprej le hobi.

RADIOAMATERJEVI CILJI.

Kakšen cilj ima radioamater operator, po uspešno opravljenem izpitu in nakupu radijske postaje. Med drevjem napeti dipol ali GP na balkonu, zadostuje za klepet na skedu. Če je to vse kar si želi, potem je cilj dosežen. Iz lastnih izkušenj pa vem, da to ne bo ostalo le pri tem, saj že prvo srečanje z radioamaterji, ko nanese pogovor na to, kaj je kdo naredil, kakšno diplomo je osvojil, to spremeni. Želja po napredku, z nadgradnjo v izobraževanju in nabavi novih radijskih sredstev, premakne ta cilj vsaj za en korak naprej. Sledijo pa še drugi koraki in kmalu vas potegne v središče dogajanja. Višje postavljena antena bo že primerna za DXCC, WAC in še kakšno priložnostno diplomo. Največ novih kontinentov, držav, con in prefiksov, lahko naredite v času evropskih ali svetovnih tekmovanj. Preden se oglasite kakšni postaji, prej poslušajte kakšen raport se daje v dotičnem tekmovanju, da bo vaša zveza veljavna.

Za 5BDXCC, 5BWAC, 5BWAZ pa bo potrebno veliko več potrpljenja in dela, več moči in sklopov anten. Pri nabiranju zvez za te diplome, se bo ustvarila tudi velika baza prefiksov za diplome WPX. Dobra lokacija z veliko prostora za dolge žične antene, pa tudi diplome na 160 M. V končni fazi se bo s pomočjo WARC obsegov nabralo tudi dovolj točk za diplomo Challenge. V vsem tem času ima radioamater potrjenih že toliko različnih DXCC, da lahko izbira med diplomami raznih držav, katerih pogoje že izpolnjuje. Bližate se tudi cilju narediti in potrditi vse žive države za diplomo Honor Roll, katerih je trenutno 337. To ni enostavno, saj je nekaj držav po radioamaterski razdelitvi sveta takih, ki sploh niso naseljene. Zveza s tako DXCC je mogoča le v času napovedanih ekspedicij. Takrat pa morate izkoristiti vse znanje, ki ste si ga pridobili v tem času in morda postaviti tudi kakšno novo anteno. Tudi moči vam bo primanjkovalo, saj bo pritisk radioamaterjev s celega sveta tak, da boste težko prišli zraven, če se ne boste prej pripravili. To pa pomeni slediti vsem dosegljivim informacijam, kdaj in kje bo takšna ekspedicija, kako bo delala in na kakšen način jo boste potrdili, če jo boste naredili. Običajno imajo take ekspedicije na vpogled »log online« in takoj preverite ali ste v logu, sicer poskusite ponovno. Vsakdo mora vedeti, da se tudi počasi daleč pride.

Potrditve zvez so včasih dolgotrajne in tudi neuspešne, zato nikar ne izpustite zveze z državo, ki jo sicer že imate narejeno a še ne potrjeno. V času interneta je veliko lažje priti do QSL informacij, katere so prav tako važne, da boste dobili potrditev zveze preko biroja, LoTW, ali direktno. Vse slovenske diplome iz programa ARRL pa so zbrane in že večkrat objavljene v CQ ZRS. Redno osvežena lista se nahaja na spletni strani: http://freeweb.siol.net/s53mj in na: http://lea.hamradio.si/scc/mode-band%20dxcc/S5-chalange.htm . Objava obeh list je poživila WARC obsege in botrovala nekaj novim diplomam. Vsem svetujem, da si vodite evidence računalniško, kjer bo pregled delanih in potrjenih držav na vseh obsegih in načinih dela, viden že s klikom miške v program. Zgoraj opisani vrstni red je precej vzpodbuden, a nikakor ne tako hiter, kakor se zdi. Vmesne faze lahko trajajo desetletja, saj so povezane z voljo, časom, denarjem in obveznostmi do družine. Nikoli ne pretiravajte, sicer to ne bo več hobi. Uživajte v dosegljivem in realnem cilju, vsaka nova diploma ali točka na lestvici, pa naj vam bo v zadovoljstvo in vzpodbudo. Radioamaterstvo je hobi, ki se lahko začasno odloži, nikakor pa ne trajno opusti. Tako je moje mišljenje o ljudeh, ki so se zapisali radioamaterstvu. V Sloveniji je trenutno 30 diplom 5BDXCC in le nekaj radioamaterjev operatorjev, ki so potrdili 337 živih držav. To je za Slovenijo malo, če upoštevamo, da smo imeli leta nazaj najštevilčnejše članstvo, glede na število prebivalcev. Očitno se jih je večina odločila, da jim je klepet s prijatelji doma in še malo čez mejo, vse, kar potrebujejo.

RADIOAMATER.

Že sama beseda amater, vzbuja nelagoden občutek, saj pomeni bolj šušmarja, kot strokovnjaka. To, da bi ga ljudje poznali po njegovih radioamaterskih dosežkih, je malo verjetno, pa čeprav je španski kralj ali profesor na univerzi. Komu mar za tekmovanja, diplome, prečute noči, doseženo prvo mesto na svetu. Plaketa 5BDXCC ali Honor Roll bi bila nekaj vredna, če bi z nje režala glava merjasca ali rogovje jelena, diploma za prvo mesto na svetu v WW tekmovanju pa le, če bi pisalo, da smo pridelali najboljši cviček na Trški Gori. To je nekaj, kar ljudje poznajo in cenijo. Čez sto let, ko nas več ne bo in se v domači gostilni za šankom razživi pogovor o ljudeh, ki so živeli in delali v soseski, ne bo govora o radioamaterjih.

Gotovo se bodo spomnili kovača, ki je znal daleč naokoli najbolje podkovati konja. Vaškega posebneža, ki je v križišču za hec urejal promet namesto policaja in pomagal ljudem za kozarček vina. Tudi kakšne dobrovoljne Lojzke se bodo spomnili, radioamaterja pa zagotovo ne. To pomeni, da smo organizacija, ki deluje skoraj tajno, saj se le redko pojavljamo v medijih in družabnem življenju. Tako ostajamo neopazni med ljudmi, za kar smo si sami krivi, ker ne znamo svojega hobija predstaviti na bolj zanimiv način ali pa je to, biti v ozadju, posebnost radioamaterstva nasploh. Kakor koli že, radioamaterji smo daleč manj znani od najboljšega kovača v vasi. Morda se bo kdo le še spomnil tiste hiše na koncu ulice, kjer je bila streha polna anten in žic, da je tam živel radioamater, pa najbrž ne.

HAM SPIRIT.

Leta 1928 je ameriški radioamater Paul M Sagan W9EEA napisal kakšen je radioamater. »Uvideven - s svojim oddajanjem nikoli zavestno ne moti drugih. Lojalen - vzpodbuja in podpira ostale radioamaterje, lokalne radioklube ter njegovo ali njeno nacioanlno radioamatersko zvezo. Napreden - se izobražuje in sledi znanosti, gradi kvalitetne aparature in se zgledno obnaša na amaterskih frekvencah. Prijazen - kadar je potrebno oddaja počasi in je potrpežljiv. Pomaga in svetuje začetnikom, upošteva druge radioamaterje in z njimi sodeluje. To so temelji radioamaterskega duha. Uravnotežen - radioamaterstvo je hobi, zato naj ne vpliva na dolžnosti do družine, dela, šole ali okolja. Domoljuben-radioamater je vedno pripravljen dati na voljo domovini svoje znanje in opremo. Ta pravila veljajo za HAM-SPIRIT, po katerem delujejo radioamaterji po svetu.

V času, ko je ta kodeks nastal ni bilo v radioamaterstvu nič drugače. Aktualnost kodeksa je danes prav taka, kot takrat in se zahtevane vrline tistega časa lahko prenesejo v sedanjost brez popravkov. Naraslo je le število članov in s tem tudi tistih, ki bi bili potrebni poduka o obnašanju na obsegu. Morda je sedaj razmerje v številu članov ena proti tisoč, zato je tudi vedenje o tem kakšen naj bo radioamater, veliko bolj potrebna. HAM SPIRIT je beseda, ki se veliko uporablja v radioamaterskem žargonu, le na pomen smo pozabili. Zato sem prepisal znane besede Paula Sagana W9EEA iz ZRS Portala, da bi se jih spomnili, kadar sedimo za postajo in živčno stiskamo mikrofon ali taster in skušamo na vsak način narediti novo državo, ekspedicijo ali se samo dokazovati pred drugimi. S tem ni nič narobe, le naredimo to strpno in v duhu HAM SPIRITA. Obvladajmo svoje emocije in bodimo za vzgled tistim, ki so jim vsaj trije važni pojmi – uvideven, napreden in prijazen ušli iz spomina.

In še ena posebnost radioamaterjev, ali bolje rečeno obnašanja v tekmovanjih, ki jo W9EEA Paul ni opredelil s pomenljivo besedo. Dopisovanje zvez po tekmovanju ali med tekmovanjem, je eden od klasičnih načinov izboljšanje rezultata. Tega se ne sramujejo niti tekmovalci na WRTC, ki so ves čas tekmovanja pod nadzorom sodnikov. Kršenje pravil glede uporabe clustra in spoštovanje prijavljene moči v QRP in Low Power kategorij. Zelo prijateljska poteza je tudi skupinsko delo več operatorjev za en znak. Naslednja posebnost so telefonski klici in preverjanje zvez v dnevniku. Torej tekmovanje po tekmovanju.

Za vse te pojave bi bilo težko najti eno samo primerno besedo. Morda bi bil primeren izrek, da za vsako rit raste palica, toda tega Paul zagotovo ne bi zapisal med pravila Ham spirita. Kljub mojim tridesetletnim izkušnjam v tekmovanjih, prepuščam iskanje tega izraza vam, da bi ga lahko vnesli v slovenska tekmovalna pravila. Verjetnost, da bo beseda sama dosegla kakšen učinek med tekmovalci, pa je majhna. Preveč hlepimo po uspehu za vsako ceno.

ALI POSLUŠAMO.

Zakaj kadar kličemo CQ DX nihče ne sliši tistega DX. Vedno se bo oglasil nekdo iz bližine in ne izven evropska država, kakor pričakujemo, če kličemo iz Slovenije. Večkrat poslušam kakšno postajo, ki prav do konca klicanja poudarja, DX in vendar se bo oglasil kdo, ki hoče biti prvi, ki bo odgovoril čeprav ni DX. Nekateri se vdajo in naredijo zvezo, drugi poudarijo ponovno, da kličejo DX, drugi se ne dajo motiti in kličejo naprej kot, da niso nič slišali. To se dogaja tudi kadar DX sporoča, da posluša višje ali nižje. Le kdo ima tisti trenutek čas, poslušati vse kar oddaja DX. Takoj z največjo močjo pokličemo in skušamo preglasiti druge.

Ne poslušamo niti tistih, ki nam živčno sugerirajo UP, SPLIT, LISTEN in tako povzročamo zmedo. Za nekatere bi se reklo, da sploh ne poslušajo, sicer ne bi uglaševali oddajnika ali poklicali CQ prav na frekvenci DX-a brez vprašanja ali je frekvenca prosta. Tu so vedno prisotni tudi šaljivci, ki nas v trenutku, ko pokličemo na isti frekvenci pozdravijo z »Dobro jutro, dober dan« ali kaj razpoloženju primernega in nas opozorijo na to, da ne poslušamo dovolj. Nestrpnost med radioamaterji se stopnjuje pri počasnem delu DX-a, a kaj mi vemo s kakšnimi težavami se otepa nekdo na drugi strani sveta. Kadar DX dela hitro in učinkovito, ne dela razlik med znaki znancev in sodržavljanov se tudi kmalu umirijo strasti. Napovedane ekspedicije običajno na svoji spletni strani objavijo v naprej vse podatke o znakih, QSL informacije, frekvence, zato med delom ne zapravljajo časa z dajanjem svojega znaka pogosto. Tako lahko pride do tega, da potem sprašujemo kakšen znak smo naredili, kdo je manager in podobno.

Večkrat se sprašujem ali vsaj beremo, če že ne poslušamo. Verjamem, da ne preberemo vsega, saj za to ni potrebe. Morali pa bi prebrati vsaj to kar se tiče našega dela, nas samih. DX-cluster je pomemben vir informacij za tiste, ki ga imajo in seveda berejo. Največkrat pa vse to spregledamo in potem smo začudeni, če nas kdo pouči, da delamo napačno. Nekateri potem užaljeno pritiskajo na taster in si dajo duška brez potrebe. Po vsem tem upam, da vsaj nismo slepi in še gledamo v prihodnost.

RADIOAMATERSKO PIRATSTVO.

Leta 2000, je bila ekspedicija na Kingman Reef. To bi bila zame nova država, če bi jo naredil, splet okoliščin pa je bil tak, da se to ni zgodilo. Bil sem pripravljen in komaj sem čakal, da začne ekspedicija z delom.

Začelo se je burno in vse dopoldne sem poskušal na dvajsetih metrih narediti zvezo v telegrafiji. Ker sem imel še drugo delo, nisem sledil vsemu dogajanju na obsegu. Prvi dan je običajno največji pritisk in čakal sem, da se malo umiri in ga bodo najbolj neučakani naredili. In res je prišel trenutek, ko je bil K5K dobro slišen in sem ga na veliko veselje naredil. Dobro sem slišal svoj znak in zame je bil K5K »poklofan«, kakor rečemo v radio amamterskemu žargonu. Potem sem se še trudil na fone ampak, ker to ni moja domena sem kmalu odložil mikrofon in le še občasno poslušal kaj se dogaja.

Ko so začeli z RTTY sem ravno pravi čas prišel zraven, da sem na petnajstih metrih naredil zvezo. To pa je bilo zame več kot dovolj in Kingman Reef je bil zaključena zadeva. Praviloma je moj cilj narediti novo državo ne glede na katerem obsegu ali načinu. Ostalo mi je le še poslati kartico in to sem tudi storil. Pošto sem nestrpno pričakoval in jo kmalu tudi dobil. Vrnili so mi obe kartici s klasičnim: »Not in log«, s pripisom, da v tistem času niso delali ne CW ne RTTY in da sem naredil pirata. Kakšna smola. V treh dneh na dveh obsegih na dva načina – pirat. Takrat nisem imel nobenih informacij iz Interneta ali DX-clustra, sicer bi lahko preveril zvezo in poskušal znova, saj je bilo še dovolj časa. Tako pa je nova država splavala po vodi.

Te dni sem na domači strani N6ED iskal neke informacije in tukaj je tudi log online za K5K. Zanimalo me je ali je naredil koga s podobnim znakom in vtipkal sem S53M. Ta znak je bil narejen na fone in seveda ni moj, čeprav sem v nekem RTTY tekmovanju komaj prepričal korespondenta, da je moj znak S53MJ in ne S53M, ki mi ga je vztrajno ponujal. Resnici na ljubo moram povedati, da sem v tem istem tekmovanju komaj naredil S53M, saj se je kar naprej izmikal in je verjetno mislil, da ga nekdo zafrkava. Od kar imam malo več časa in bolj intenzivno spremljam dogajanja na obsegu, sem že večkrat videl na clustru besedo – pirat. Največkrat je to ob prekinitvi dela DX-a, ki je po svojem v naprej določenem urniku prenehal z delom ali šel QSY. Vsi, ki niso slišali informacije DX-a ali videli tega na clustru, so klicali naprej in klub opozorilom, da DX-a ni več niso odnehali. To je izkoristil nekdo, ki je sicer dal na začetku svoj znak, potem pa nič več. V podobno zmoto sem verjetno padel tudi sam s K5K.

Pri ekspediciji 3Y0X sem se poskusil držati njihovega urnika, ki so ga imeli objavljenega na svoji spletni strani, pa bi vseeno lahko naredil nekaj piratov ker so ga iz znanih razlogov morali večkrat spremeniti. Pirat je lahko tudi čarobna beseda, ki povzroči trenutno zmedo na obsegu in omogoči nekaterim narediti DX, ko se drugi prepirajo o avtentičnosti znaka. Ob dobri slišnosti ni problem slediti informacijam DX-a, ki jih daje med delom. Kadar pa se sliši slabo in delamo bolj na pamet, pa nas lahko zavede in naredimo nekoga drugega, izgovor je pa pirat. Če bi shranil vse kartice, ki sem jih dobil nazaj s pripisom zadaj  pirat, bi imel kar lepo zbirko. Piratstvo v radioamaterstvu ni definirano. Delo brez veljavne licence ali čisto navadna potegavščina z zanimivim znakom, je že nekaj takega. V zadnjem času so se pojavili kot pirati : 5A3A, 9L1SS, VK0EE, VU1KRE, YI6IB. V logu imam OX1AD/p in vse kaže, da je pirat razen, če me ne preseneti z veljavno kartico preko biroja.

Za kratek čas sem bil tudi sam, ne po svoji volji pirat. Delal sem RTTY na 12 metrih in naredil sem nekaj zvez, potem pa se je ustavilo. Nekaj časa sem še klical CQ brez pravega odziva in medtem po nesreči pritisnil funkcijsko tipko za raport. Ta odda nekakšen izmišljen znak, če je oddajno okence prazno. V trenutku se je vsulo klicanje iz vseh strani in ni mi ostalo drugega kot utihniti, saj kdor molči devetim odgovori. Tako se je tudi v resnici vse stišalo in zaključil sem svoje kratkotrajno piratstvo.

PRIPRAVE NA TEKMOVANJE.

Poskusiti se v tekmovanju je izziv za vsakega radioamaterja. Za uspešno tekmovanje pa šteje rezultat, ki je produkt zmogljivosti človeka in razpoložljivih radijskih sredstev. Ta sklop mora delovati usklajeno in brez napak. Predstavil bom nekaj dejstev s katerimi je treba računati v vsakem tekmovanju. Začetnikom, da si ustvarijo predstavo in drugim, da izboljšajo rezultat.

Prvi pomemben faktor je zagotoviti dan ali dva samo za tekmovanje. Če imate možnost delati iz lokacije izven naselja boste imeli prednost pred tistimi, ki bodo delali od doma. Na lokaciji bo tudi več miru in manj motenj iz okolice. Založite se s hrano, ki ne bo obremenjevala želodca in ledvic, sicer boste več na wc-ju kot za postajo. Prioriteta je tekmovanje, hrana je za preživetje in nič več. Med tekmovanjem ni primerno imeti pred sabo na mizi pijače tako, da se lahko polije po tastaturi ali kolenih. Pijemo le toliko, da ne dehidriramo in to le osvežilne pijače.

Prihod na lokacijo zadnji trenutek in postavljanje anten tik pred začetkom tekmovanja spada v rubriko "kontest štorije". Stol na katerem sedimo pre udobno ne bo v redu in stegovanje vratu za previsoko postavljenim monitorjem tudi ne. Pazite, da so kabli pod mizo izven dosega nog, ker jih boste sicer izpulili pri pretegovanju. Prostor naj bo zračen in ne pretopel, sicer vam bodo oči prezgodaj zlezle skupaj. Čas počitka je odvisen od kategorije v kateri delate in pravil tekmovanja. V 48 urnem tekmovanju in kategoriji vsi obsegi se običajno počiva urica ali dve okoli polnoči, na samo enem od obsegov pa je možnost počitka večja. Dobro se seznanite s pravili tekmovanja. Nekatera tekmovanja leta ne menjajo pravil, druga pa večkrat. Pravila se bodo spremenila prav takrat, ko boste prepričani, da jih poznate, zato jih obvezno preberite še enkrat.

Izberite program, ki podpira tekmovanje v katerem mislite delati in ga večkrat preizkusite prej, da boste znali z njim rokovati. Simulirajte možne napake in jih poizkusite čim hitreje odpraviti. Pravilno nastavite čas v računalniku, in preverite ali tudi v programu kaže GMT. Vnesite pravilne koordinate, da ne boste obračali antene v napačno smer in si zagotovite mesto na obsegu že pred začetkom tekmovanja. Ne delajte daljših presledkov med klicanjem in poslušanjem, sicer boste izgubili frekvenco, ponovno vključevanje v tekmovanje pa vam bo vzelo veliko dragocenega časa. Če že pride do tega ne sprašujte, če je frekvenca prosta, ker ni prosta. Začnite tam, kjer so signali šibkejši in morda vas ne bodo preganjali z QSY. Menjava obsega ročno z antenskim preklopnikom in klikom miške v program, mora biti usklajeno, ker boste napako težko popravili. Vsi sistemi morajo delovati tako, kot so zasnovani, ti pa morajo biti preizkušeni še v času pred tekmovanjem. Tako morate že prej rešiti težave z morebitnim TVI in sosedi, če delate iz naselja. Cilj si zadamo glede na možnosti, ki jih nudi lokacija. V kategoriji vsi obsegi, ne boste dosegli rezultata, če imate za nižje obsege le žične antene.

Med tekmo ne zapravljajte dragocenega časa za nekaj, kar ne prinaša točk, saj je vsaka izgubljena zveza lahko ključnega pomena za dober rezultat. Sam vem, da sem nekajkrat v zadnji minuti ali celo sekundi pomnožil rezultat za več tisoč točk, zato morate biti prisotni z dušo in telesom, od začetka do konca. Kasneje analizirajte potek dogajanja in naredite seznam nevšečnosti, ki so se vam zgodile, da jih boste do naslednjega tekmovanja lahko odpravili. Po tekmovanju preberite vse "zgode in nezgode" ostalih tekmovalcev in se kaj naučite iz tega. Uspeh naj vam bo vzpodbuda za naslednje tekmovanje in vedno težite k temu, da še izboljšate svoj rezultat.

Začetniki lahko delate brez obremenitev, saj rezultat za enkrat ni pomemben, bolj je pomembno nabiranje izkušenj. Že to, da vam bo delala tehnika in boste nekaj ur prisotni na obsegu med najboljšimi bo nekaj, kar vam bo dalo poguma za naprej. Če pa vas tekmovanje ne zanima zaradi rezultata, potem delajte pač toliko kolikor ste se namenili zaradi užitka. Medtem, ko bodo drugi s težavo premagovali spanec in pogledovali na uro, boste vi že v postelji. To pa je tudi nekaj vredno, verjemite mi.

TEKMOVANJE JE PRIJETNO DRUŽENJE.

Pred leti, ko tekmovalne komisije še niso imele računalniške podpore za pregledovanje dnevnikov, so vse delo opravile ročno, sicer pa so bili tudi naši dnevniki napisani ročno. Napakam iz sprejema, so se pridružile še napake ob prepisovanju in včasih sem zasledil, da je rezultat drugačen, kot sem ga prijavil. Kakšne napake sem storil nisem izvedel, saj komisije takrat niso pisale poročil v tem smislu kot sedaj, so pa bile veliko bolj prizanesljive do tekmovalcev.

Tudi izračun točk je bil pomanjkljiv, saj je bilo nemogoče popolnoma pravilno določiti razne množitelje in priti, do pravega rezultata. To vem tudi zato, ker sem kasneje, ko sem imel računalnik in sem v tekmovalni program vpisal podatke iz enega izmed prejšnjih tekmovanj, dobil precej višji rezultat, kot na roko izračunan. Višji je bil tudi zato, ker sem prej vsak dvomljiv množitelj rajši izpustil kot, da bi bil po moje napačen. Da so rezultati lahko tudi prikrojeni sem dojel šele kasneje, saj v svoji naivnosti takrat sploh nisem pomišljal na kaj takega. Bil sem vesel že tega, da sem se po tekmovanju našel med rezultati, ne glede na uvrstitev. Kasneje, ko sem tudi sam imel boljši "equipment" in sem se približal tistim pri vrhu, sem šele začel gledati na razlike v točkah. Prvič mi je postalo v resnici sumljivo, ko sem pol ure pred koncem tekmovanja imel zvezo z nekom, ki mi je dal zaporedno številko veliko nižjo od moje, pa sem kasneje po objavi rezultatov ugotovil, da je petdeset zvez pred mano. Oba sva delala na enem obsegu in slišal sem ga večkrat kako kliče v prazno, nazadnje pa sem ostal zadaj. Takrat sem posumil, da nekaj ni v redu, čeprav so že bili računalniki in komisije že bolje opremljene, niso našli nobene napake ali goljufije določene postaje v tem tekmovanju.

Eno lepih gest tekmovalne komisije sem bil deležen v tekmovanju JARTS, kjer sem zaradi napačno razumljenih pravil in ker tudi nisem imel programa za ta kontest, vzel za množitelj tudi številko starosti tekmovalca, ki se odda v raportu in ročno spisal log. Seveda je bil rezultat prav lep in pričakoval sem visoko uvrstitev. Pošta je prišla leto pred naslednjim tekmovanjem in bil sem nemalo presenečen, ko mi je Japonec prečrtal moje dodane množitelje in ročno seštel nove točke. Dosegel sem drugi rezultat na svetu in nihče ni pomislil na diskvalifikacijo ali uvrstitev dnevnika za kontrolo. Prejel sem čestitke in prijazno so me povabili k naslednjemu tekmovanju.

Tekmovanje naj bi bilo nekaj kar sprošča in zbližuje ljudi, kjer tekmovalci preizkušajo svoja radijska sredstva, nove antene in znanje. V tekmovanju ne gre le za pravilno sprejete znake in množitelje, ampak gre tudi za spretnost vzpostaviti zvezo v pravem času na pravem obsegu. Izmenjava raportov ni le formalizem, je osebni kontakt dveh operatorjev, ki sta se našla na obsegu. Po izmenjavi podatkov, še pozdrav in lepe želje za uspeh v kontestu. Osnovni cilj tekmovanja je druženje in posledično tudi rezultat.

V CQ ZRS je bilo v nekem prispevku, opisana zgodba o tem, kako narediti milijon točk v tekmovanju. Spomnim se, da je bil ta radioamater celo leto prisoten na obsegu in vabil svoje stare in nove prijatelje, naj se mu oglasijo v določenem tekmovanju. Tako se je tudi zgodilo in zbral je neverjetno število množiteljev. Nič ni bilo govora o tem, da je to nepravilno ali kakorkoli v nasprotju s pravili. Pomeni, da je tekmovanje v resnici prijetno druženje in ne pohod za vsako ceno na vrh. Lahko bi rekli, da so namišljene zveze v logu tak primer odtujitve, ko nam zmanjka prijateljev, katere smo zanemarili med letom. Sam sem vedno, če sem le imel čas poklical v kontestu kjer sam nisem delal, znane znake in jim dal pike, saj sem le tako lahko pričakoval, da bodo tudi oni poklicali mene, kar se mi je večkrat obrestovalo z dobrim rezultatom.

Prišli so novi časi, kjer je osnovno vodilo v tekmovanju le rezultat. Tekmovalni programi že skoraj v celoti zamenjujejo človeka in samo malo manjka, da bodo med seboj tekmovali računalniki. Nekaj podobnega se že dogaja, saj tekmovalne komisije, ki so ravno tako sodobno opremljene, skušajo iz dnevnikov izluščiti vse, kar so tekmovalci vede ali nevede vnesli v log. Zmaga tisti, ki ima boljši program in tako je prijetnega druženja konec.

KAKO SEM ZAČEL Z RTTY.

Čeprav je moja prva ljubezen telegrafija, bom napisal nekaj o RTTY. Začel sem pred dvajsetimi leti z takrat popularnim računalnikom ZX Spectrum. Nenavadna melodija dveh menjajočih se tonov, ki se prelivajo v besede na ekranu, je zaščitni znak dela v načinu RTTY. Za začetek ne potrebujemo kaj več kot običajen računalnik z zvočno kartico. Povežemo jo z zvočnikom iz postaje in mikrofonom, naložimo program, na primer MMTTY, ki ga snamemo iz Interneta in preko porta na računalniku priključimo še ptt na postaji.

Z malo truda naredimo potrebne nastavitve v programu in že lahko pokličete CQ. To je preprosta shema, ki zadostuje za normalne zveze, če pa hočemo tekmovati v tem načinu, potrebujemo kvalitetno zvočno kartico, zmogljiv računalnik in tekmovalni program. Vse ostalo pa je kot vsako drugo Fone ali CW delo. V podrobnosti in tehnično izvedbo ne mislim zahajati, priporočam pa, da si vsak, ki bi rad začel, vse v živo ogleda pri kolegu, ki to že ima. Veliko pa je bilo že objavljenega prav v CQ ZRS, le pogledati morate nekaj številk nazaj. Ko sem začel z RTTY, sem mislil, da imam vse a vsega nimate nikoli. Vedno je nekdo pred vami. Starejši veste, da Mavrica ni imela miške niti spodobne tastature. Bila majhna in nerodna, pri nalaganju zelo preprostega programa pa sem potreboval še kasetnik. Prve zveze so bile zato počasne in negotove, saj nisem nikoli vedel ali bo korespondent sploh počakal, da najdem vse črke na tipkovnici in oddam njegov znak. No, počakali so vsi, saj sem bil mnogim nova država. To vem tudi zato, ker nisem v tekmovanju SARTG leta 85 naredil niti ene zveze z domačimi radioamaterji.

To je bilo moje prvo RTTY tekmovanje in dosegel sem vzpodbuden rezultat. Ni odveč spomniti, da sem moral dnevnik pisati ročno v zato določene obrazce in izračunati vse to, kar sedaj naredi za nas računalnik, da o vodenju dvojnih zvez ne govorim. Tako sem si nabiral operatorske izkušnje. Želel sem več a več je pomenilo marsikaj, kar je bilo težko uresničiti. Uspelo mi je nabaviti PC 286, modem PK-232, rabljen Beam. Modem je bil namesto zvočne kartice, saj je takrat sploh nisem poznal. Znakov nisem moral več vpisoval ročno, ampak sem ga z klikom miške prenesel v okvirček. Ali si predstavljate, da sem prej v tekmovanju BARTG, kjer se vpisuje tudi čas z štirimi številkami, vpisoval ročno in medtem gledal na uro. Sedaj pa klik in že je bil na svojem mestu. To je bil zame velik napredek tako, da sem v naslednjem tekmovanju moral končati dve uri pred koncem, ker sem napolnil spomin računalnika, rezerviran za število zvez. To je pomenilo nove stroške, a saj veste kakšni smo radioamaterji, prej ko slej bomo to nabavili.

Pomanjkanje tehnike sem poskušal nadoknaditi z vztrajnostjo, ki mi je ni manjkalo. Za rahel test vztrajnosti si samo zamislite, da se usedete pred postajo danes o polnoči in če traja tekmovanje 24 ur, končate drugi dan o polnoči. Če pa traja 48 ur, začnete ponoči, dočakate jutro, mineva dopoldne se vleče popoldne in se znova znoči. Delate celo noč, potem jutro, cel dan in večer do enih ali dveh zjutraj po našem času. Vmes samo hrana, ki jo je mogoče pojesti na hitro in kakšna urica dremanja, ko se vse ustavi. Dva dni je vse okoli vas živo, vi pa kot robot gledate v ekran. Z enim očesom pogledujete na tekočo statistiko, ki vam jo nudi program in obračate anteno tja, od koder pričakujete nove množitelje.

Pomembno je vedeti, kdaj se odpira določen obseg, da bomo pravočasno ali celo prvi naredili zvezo s kontinentom iz katerega morda dela en sam radioamater. Brez te zveze bi na primer v BARTG, kjer so množitelji tudi kontinenti, ostali brez upanja na zmago. Vedeti je potrebno še marsikaj a to prinese delo, ki sčasoma postane rutina. Če se odločite za RTTY, potem vam želim obilo zadovoljstva pri delu. Ne vrzite puške v koruzo, če vam ne bo takoj uspelo. Tisti, ki niso naklonjeni tej modulaciji pa imajo na razpolago še kup drugih načinov. Kar nekaj jih je bilo že predstavljenih v CQ ZRS, le poiskati jih morate. Poskusite in ne bo vam žal.

UREDNIŠKEMU ODBORU CQ ZRS.

V CQ ZRS se vsa leta niso objavljali rezultati tekmovanja SCC RTTY. Zakaj niso našli mesta v skupnem glasilu pa ni opravičila, saj so se rezultati, ki so iz istega gnezda kot EUHFC objavljali redno skupaj s pravili in vabilom na udeležbo. Zato sem pisal UO CQ ZRS a brez odgovora. Povsem dobronamerno sprašujem UO zakaj ni bilo mogoče v CQ ZRS najti prostora za objavo S5 DXCC Rang liste in rezultatov tekmovanja SCC RTTY? Zakaj niso bili v šestih letih niti enkrat objavljeni rezultati WW tekmovanja, ki je v organizaciji slovenskih radioamaterjev in Rang lista najbolj uspešnih DX-erjev v Sloveniji.

Zaradi pomanjkanja prostora nikakor ne, saj že kratek pogled med rubrike pokaže, da bi z malo skromnosti lahko enkrat v letu prihranili tiste pol strani. Vsi uredniki rubrik težijo k temu, da so njihove strani polne, tudi na račun kvalitete, tako so prispevki raztegnjeni na ves njim odmerjeni prostor. Na teh »praznih« straneh pa bi lahko objavili poleg Rang liste in rezultatov tekmovanja še kratko navodilo, kako izpolniti razne formularje za DXCC diplome in pregled QSL-kart na ARRL-u. Z malo pomoči bi še marsikdo izpolnil DXCC AWARD APPLICATION in poslal svoj že zaprašen kupček QSL-k, ki jih je zbiral nekaj let.

Lahko bi napisali kratko notico o članih, ki so potrdili vseh 335 držav. Med drugim bi lahko dvakrat na leto objavili S5 Topband, Topmode in Toplisto. S tem bi povečali aktivnost in tekmovalnost med člani. Verjamem, da bi s transparentnim prikazom takih list tudi prenehala »solidarnost« operatorjev, ki radi pomagajo svojim kolegom pri pridobivanju novih držav, morda bi se zmanjšala tudi »velikost« tistih, ki nimajo kaj pokazati.

Radioamaterji so res zapostavljeni v dnevnem tisku, boste pa slovenske pozivne znake našli na vseh radioamaterskih spletnih straneh in v vseh tujih radioamaterskih časopisih, na top lestvicah in med tekmovalnimi rezultati. To so radioamaterske novice, ki bi morale najti prostor na straneh našega glasila.

Ob prihodu novega predsednika ZRS na »oblast« je bilo na straneh CQ ZRS, Portalu ZRS in PR polno obljub o spremembah in pozivov k sodelovanju. Razen zdrah okoli razredov in telegrafije se ni nič spremenilo, ostalo je vse po starem. Ali ima kakšen vpliv vsebina CQ ZRS na članstvo pa presodite sami.

DIPLOME SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV.

DXCC, WAS, WAC, WAZ in WPX so najštevilčnejše diplome slovenskih operatorjev. Zbral sem skoraj vse, kar jih je bilo izdanih od začetka do danes. Morda manjka še kakšna iz prvih povojnih let, ker gre za diplome izdane v času, ko se seznami niso vodili v elektronski obliki. Pazljivo preberite celoten spisek, ki je bil objavljen že večkrat v CQ ZRS in me opozorite na znake za katere veste ali mislite, da manjkajo. Seznami pri ARRL-u so bržkone za nas izgubljeni, saj ni verjetno, da bi lahko pogledali v njihove arhive, sami pa ne dajejo informacij. Zato sem med drugim objavil poziv za prijavo diplom na PR in na spletni strani RK S59DJR.

Poslal sem več kot sto e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Tiste, ki niso bili dosegljivi po e-pošti sem poklical po telefonu, poslal sem nekaj pisem in jih več osebno obiskal. Prebrskal sem tudi vse stare radioamaterske časopise, da sem prišel do znakov iz prvih povojnih let in naredil seznam takrat aktivnih. Nekaj diplom sem našel na slikah radioamaterjev, kjer so se diplome videle v ozadju. Tudi na QSL karticah jih je bilo nekaj. Imel sem probleme s starimi in novimi znaki, ki pa sem jih z vašo pomočjo uspešno rešil.

Pričakoval sem več kakor se je izkazalo kasneje in lahko rečem le, da Slovenci nismo ravno zbiratelji diplom, posebej še, če to nekaj stane. Kratka statistika pove, da je vseh 5BDXCC v Sloveniji petindvajset, MIXED enainsedemdeset, CW, FONE in RTTY skupaj triintrideset, po posameznih bandih pa še devetintrideset. Vseh WAS je deset in vseh vrst WAC štiriinšestdeset. 5BAND WAZ 200 Zon ima osem operatorjev, nad 150 Zon pa sedem. Ostalih WAZ diplom je še osemintrideset. WPX of EXCELLENCE  ima šest operatorjev in ostalih WPX je devetnajst. Vseh 335 držav ima do tega datuma potrjenih deset slovenskih operatorjev. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno ne uporabljam, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer. Vsak uporaben podatek ali namig pošljite na e-mail:s53mj@siol.net.

ZAKAJ JE DANES TAKO DRUGAČE.

Kakor mi je znano, na slovenski radioamaterski sceni prevladuje mnenje, da je naše glasilo nezanimivo za branje in da bi ga bilo potrebno celo ukiniti. Ali je res, da radioamaterji ne berejo svojega glasila v katerem so prispevki o delu organizacije, pravilniki, aktivnosti, načrti za bodočnost in druge zanimivosti. Torej vse kar bi moralo zanimati vsakega člana. In zakaj ga ne? Rekel bi, da je nezainteresiranost povezana z vprašanjem, kdo je v resnici še radioamater.

Ali je razmah tehnike in ekonomska moč tako porazno vplivala na nas, da smo pozabili na vse, kar nas povezuje? Morda je nekaj resnice v dejstvu, da radioamaterstvo ni več to kar je bilo, odkar je postal ta zanimiv hobi preveč lahko dostopen vsem, ki jim ni treba storiti kaj več, kot plačati članarino. Pripadnost organizaciji pa gotovo ni v prid način razdelitve razredov in znakov, kakor tudi dvomesečna odsotnost informacij. Tak je potem tudi odnos do vsega, kar je bilo včasih pojem radioamaterstva, kot je naprimer znanje telegrafije. Kdor tega ne loči, tudi ne bo bral prispevkov o obnašanju na obsegu ali napotkov za DX delo. CQ ZRS morda res ni po volji vseh, vendar je vir informacij in vez med radioamaterji.

ZBIRANJE PODATKOV O DIPLOMAH SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV.

Spomnim se leta nazaj, ko sem zbiral QSL-ke za DXCC diplomo. Nekaj kartic sem moral poslati tudi direktno, saj bi sicer predolgo čakal nanje preko biroja. Bil sem tudi že rahlo nestrpen, saj se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki je še nimam. Takrat se mi je zdelo samoumevno, da jo ima vsak radioamater. To prepričanje je ostalo še naprej, saj mi je vsak katerega sem vprašal ali jo ima zatrdil, da mu manjkajo samo še ena ali dve državi in bo v kratkem poslal. Kasneje sem ugotovil, da so to v večini le izgovori in naenkrat me je začela zanimati prava številka izdanih diplom slovenskim operatorjem. Po premisleku sem se odločil, da bi imelo smisel zbrati podatke o več diplomah hkrati, vsekakor pa tiste, ki so povezane s pregledovanjem QSL-k na ARRL-u. Povprašal sem za mnenje svoje prijatelje radioamaterje, ki pa so mi skoraj vsi odsvetovali kaj takega. Kmalu sem ugotovil, da so imeli skoraj prav a o tem kdaj drugič.

Najprej sem objavil razširjeno »Rang listo« iz CQ ZRS na spletni strani Radiokluba S59DJR. Vsul se je plaz »nezadovoljnih« zaradi zastarelih in seveda netočnih podatkov. Popravil sem, kar so mi sporočili in začel iskati »neodvisne« vire kot so ARRL-ove spletne strani in CQ Magazine. Pregledal sem vso dosegljivo literaturo zadnjih let z radioamatersko vsebino.

Ugotovil sem, da je glede na članstvo, ki je bilo kar številno leta nazaj, bera diplom slaba. Nekateri sploh niso zbirali QSL kart in seveda niso pošiljali zahtevkov za diplome. Prebrskal sem vse stare Radioamaterje v katerih je bil seznam osvojenih WAC diplom in s težavo pretvoril YU znake v S5. Na PR in Internetni strani RK S59DJR sem objavil več pozivov za prijavo diplom. Poslal sem 109 e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Odgovorilo mi jih je 57 in 52 se jih ni zmenilo za mojo e-pošto.

Poslal sem 6 pisem in pismo z znamko za odgovor a le dva sta odgovorila. Tako sem zbral 111 znakov z diplomami. Eden mi je odgovoril, da ne mara biti na seznamu diplom a nima nobene. Opravil sem tudi nekaj telefonskih klicev in nekaj osebnih obiskov. Rad bi zapolnil praznino iz povojnega obdobja a vse kaže, da ni nobenih zapisov in tudi ARRL ne razpolaga z njimi, vsaj ne v elektronski obliki. Upošteval sem tudi vse namige o tem kako naj vodim liste in tako je nastala lista S5 ARRL, WAZ in WPX AWARDS PROGRAM. Posamezne tabele so bile objavljene tudi v CQ ZRS in so vedno vidne tudi na DX clustru s50clx z ukazom sh/s5dxcc, sh/s5honor in sh/s5top. Obvestilo, da zbiram podatke je bilo tudi na teletekstu RTV Ljubljana. V Honor Roll listi je vsega 10 operatorjev naredilo vseh 335 držav in 31 jih ima  potrjenih več kot 300. Vse diplome katere sem uspel zbrati iz tega programa, izdane Slovenskim radioamaterjem, so izpisana na eni strani lista. Ali jih bo v naslednjih dvajsetih letih za en poln list? Verjetno da, saj uporaba LoTW ukinja pošiljanje kart čez lužo, tako direktno ali preko managerjev, kar je bilo doslej najbolj nehvaležno opravilo. Verjamem, da so nekateri naredili marsikaj in tudi, da bodo še uredili formalnosti. Navsezadnje sem odkril, da tudi na ARRL-u nimajo povsem urejenih evidenc.

Za Topmode in Topband listo pa so le osebne prijave, ki temeljijo na ham spiritu. QSL karte je potrebno imeti, velja tudi LoTW potrditev. Na listah so vsi, tudi če niso člani ZRS in upošteval sem diplome iz UKV področja. Podatki prihajajo redno in urejeno a pošiljajo jih le tisti, ki so že v tabeli, novih pa ni in še dva sta me prosila naj ju zbrišem iz seznama. Podatki se osvežujejo tekoče in promet je narasel, saj je našo klubsko spletno stran obiskalo že 3621 radovednežev, kar le kaže na zanimanje. Prijavljenih podatkov ne kontroliram a tudi, če bi bili uradni, kaže, da jih je le malo vodilo svojo statistiko po načinu dela in bandih. Nekateri so vse prepisali v loggerje naknadno in so na tekočem, drugi morda še bodo. Največ pa je takih, ki s pogledom na lestvico le ugotavljajo kam bi se uvrstili. Slabši nočejo biti in tako je lestvica zaključena 05 Julija 2005 pri številki manjši od 30.

Te lestvice ne kaže jemati za merilo aktivnosti, saj je za večino nemogoče stalno »viseti« na clustru in narediti kaj novega. Večina polaga več važnosti narediti novo državo ne glede na način in band ali osvojiti katero od diplom. Toda tudi Honor Roll lista je z številko 60 znakov odločno prenizka. Tako je Sloveniji 24 5BDXCC, 8 5BWAZ, 6 WPX of excellence in vsega 19 operatorjev je v Topband listi preseglo 1000 točk.

Nekaj več je vseh ostalih DXCC in drugih diplom iz že omenjenega programa. Govoriti o svojih radioamaterskih dosežkih pomeni imeti za to določene argumente, kot so potrjene zveze ali diplome. Tudi »DXCC Award Credit Slip« je verodostojen dokument a če bi ga zahteval od vseh, bi bila lestvica še krajša. Po vsem tem se mi vsiljuje misel ali operatorji sploh beremo nam namenjene rubrike v radioamaterskih časopisih, ki nam kar naprej ponujajo dx novice, qsl managerje in naslove, sortiranje in pošiljanje kartic, delujoče biroje, uporaba IRC kuponov, radioamaterske diplome, nam zanimive strani na spletu. Eno pa je gotovo, da so pričujoče številke v velikem nesorazmerju z sredstvi, ki jih imamo Slovenski radioamaterji. Če pogledamo le slike naslovnic in raznih člankov, kjer se izza svojih postaj smehljajo znani obrazi, moramo priznati, da smo naredili manj kot bi lahko. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno nisem uporabil, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer.

KONEC LESTVIC.

Kakor sem že omenil v prejšnjem članku, sem z zbiranjem podatkov o diplomah in drugih dejavnostih radioamaterstva v Sloveniji, začel samo zaradi svoje želje, ugotoviti kakšno je stanje v tem priljubljenem hobiju. To pravim zato, ker se je v vseh letih, odkar sem tudi sam prisoten na sceni, zvrstilo kar lepo število članov ZRS. Bilo nas je na tisoče in taka množica pač mora pustiti neke sledi v organizaciji. Seveda sem iskal le sledi KV operatorjev in nobenih drugih odtenkov veje radioamaterstva. Zato naj bodo vsi ostali pomirjeni, dokler jim kdo ne pobrska po zgodovini. Tako sem prišel do rezultatov, ki niso ravno v ponos naši organizaciji. To pravim zato, ker bi morala bolj poskrbeti za popularizacijo osvajanja diplom in razširiti vidike operatorstva, kot le objavljati propozicije in koledarje tekmovanj. Tukaj je bilo narejenega premalo, kar dokazuje rezultat, viden v treh tabelah, ki mi jih je uspelo zbrati in so odraz populacije množice slovenskih operatorjev v obdobju največjega razmaha radioamaterstva pri nas.

Tako se je izteklo tudi moje zbiranje podatkov. Kar sem iskal to sem našel in ni verjetno, da bi se kaj spremenilo. Pravzaprav bo vse po starem in v zadovoljstvo večine operatorjev, saj ne bodo podvrženi stalni tekmi za boljšim rezultatom. Lahko bodo še naprej govorili, kaj so naredili in nikjer ne bo vidno, če govorijo resnico. Tudi nima smisla voditi lestvic za dvajset članov in še to brez dokazil o resničnosti podatkov. Morda bo ZRS kdaj prišla na idejo in objavila lestvico "Your DXCC entity", kar bo verodostojni dokument za uvrstitev na lestvico.

To bi objavili enkrat ali dvakrat letno in nobenega posebnega dela ne bi imeli s tem. Vsi, ki želite svoje dosežke prenesti v širši svet, imate možnost uvrstitve na lestvici na naslovu: http:// www.425dxn/org/awards/toplist/index.html. Tam so na lestvici že nekateri slovenski znaki. Podatki o diplomah pa ostanejo in še naprej sprejemam obvestila na moj e mail. Lista S5 diplom iz programa ARRL, WAZ, WPX, IARU je redno osvežena in jo lahko vidite na moji strani.

POBOŽNE ŽELJE.

Tekmovalci optimistično pričakujejo dober rezultat in so nemalokrat presenečeni nad ugotovitvami tekmovalne komisije, kamor sodi odvzem točk, uvrstitev med dnevnike za kontrolo in diskvalifikacije. Odločitev komisije pa je dokončna.

Pred leti komisije še niso imeli računalniške podpore in mi ni jasno kako so tedaj sploh pregledovale dnevnike. Nek način je moral biti, saj se spomnim, da sem večkrat zasledil drugačno število točk, kot sem jih prijavil. O kakšnem poročilu kako in zakaj ni bilo govora, pa tudi diskvalifikacij ne. Napake so morale biti, saj sem po tekmovanju še cel teden ali več prepisoval dnevnik na roko v zbirne liste in koliko je bilo storjenih tiskovnih napak ni mogoče ugotoviti. Izračun točk je bil pomanjkljiv, saj je bilo nemogoče popolnoma pravilno določiti razne množitelje in priti, do pravega rezultata. To vem tudi zato, ker sem kasneje, ko sem imel računalnik in sem v tekmovalni program vpisal podatke iz enega izmed prejšnjih tekmovanj, dobil precej drugačen rezultat kot na roko izračunan.

Da se rezultati tudi prikrajajo na razne načine, sem izvedel šele kasneje, saj v svoji naivnosti sploh nisem pomišljal na kaj takega. Bil sem vesel, če sem se po tekmovanju našel med uvrščenimi, pa čeprav na dnu lestvice. Kasneje, ko sem tudi sam imel boljši »equipment« in sem se približal tistim pri vrhu sem šele začel gledati na razlike v točkah. Večkrat se mi je zazdelo, da ni vse v redu, ampak sumljivo mi je postalo šele takrat, ko sem pol ure pred koncem tekmovanja imel zvezo z nekom, ki mi je dal zaporedno številko veliko nižjo od moje, pa sem kasneje po objavi rezultatov ugotovil, da je sto zvez pred mano. Oba sva delala na enem obsegu in slišal sem ga večkrat kako kliče v prazno, nazadnje pa sem ostal zadaj. Takrat sem posumil, da nekaj ni v redu, čeprav so že bili računalniki in komisije že bolje opremljene, niso našli nobene napake ali goljufuje določene postaje v tem tekmovanju. Ali naj čestitam tekmovalcu ali komisiji.

Eno lepih gest tekmovalne komisije sem bil deležen v tekmovanju JARTS, kjer sem zaradi napačno razumljenih pravil in ker tudi nisem imel programa za ta kontest vzel za množitelj tudi številko starosti tekmovalca, ki se odda v tekmovanju in ročno spisal log. Seveda, je bil rezultat prav lep in pričakoval sem visoko uvrstitev. Pošta je prišla leto pred naslednjim tekmovanjem in bil sem nemalo presenečen, ko mi je Japonec prečrtal moje dodane množitelje in ročno seštel nove točke. Dosegel sem drugi rezultat na svetu in nihče ni pomislil na diskvalifikacijo ali uvrstitiev dnevnika za kontrolo. Prejel sem čestike in prijazno so me povabili k naslednjemu tekmovanju, kar se pri nas zagotovo ne bi zgodilo.

Tekmovanje naj bi bilo nekaj kar sprošča in zbližuje ljudi, kjer tekmovalci preiskušajo svoja radijska sredstva in znanje. V tekmovanju ne gre le za pravilno sprejete znake in množitelje, ampak gre tudi za spretnost vspostaviti zvezo v pravem času na pravem obsegu. Izmenjava raportov ni le formalizem je osebni kontakt dveh operatorjev in cilj je dosežen, ko se zveza vspostavi. Nobena komisija pa zagotovo ne more absolutno natančno in pravično ovrednotiti nobenega dnevnika. To preprosto ni mogoče, ker vedno obstaja dvom, ki ga ni mogoče zanemariti. Na ta način komisija ne kaznuje tekmovalca, saj točk sploh ni dosegel v tekmovanju, ampak mu daje še možnost, da bo drugič uspešnejši. To pa ni fer do tistih, ki so delali po pravilih in so obravnavani enako.

Komisija bi morala vse, ki jim nesporno dokaže, da so kršili tekmovalna pravila zaradi pridobitve večjega števila točk, diskvalificirati in prepovedati leto ali dve tekmovati v tem tekmovanju. To bi bilo vzgojno za kršitelje in posredno vsako leto manj dela za komisijo. Morda bi sčasoma ostala brez dela in bi se celo celo ukinila. Pobožne želje? kdo ve.

DIPLOME WAC.

WAC (Worked All Continents) diplome izdaja IARU, zapotrjene zveze s šestimi kontinenti. To so: Severna Amerika, Južna Amerika, Avstralija, Azija, Evropa in Afrika. V tem vrstnem redu so izpisane na zahtevku. Na spletni strani http://www.arrl.org/awards/ kliknemo ob prikazani diplomi WAC, na http://www.iaru.org/wac/. Tu kliknemo na TXT ali PDF in odpre se stran z navodili in obrazcem za zahtevek ene od WAC diplom (Application form 9/03). Tukaj nimam namena prevajati vsega besedila. Poskušal bom le obrazložiti zahtevek, saj se zaplete že, ko poskušamo odkljukati na obrazcu, katero diplomo smo si zamislili. V mojem loggerju se pod ukazom diplome – kontinenti, odpre sedem kontinentov, na devetih obsegih in šestih načinih dela.
Pod mixed imam prazno le eno polje, na 1.8 MHz in pod RTTY potrjeno vse za 5, 6 ali 8-band WAC RTTY. Tako predstavo o diplomi WAC sem imel, dokler se nisem lotil izpolnjevanja »WAC Award Application«. Površno pregledovanje obrazca je dajalo vtis, da ne bo problemov.Vpisal sem vse zveze v pet stolpcev, potem pa se je ustavilo, saj obrazec ni predviden za šest ali osem obsegov. Vem, da spada v pojem splošne izobrazbe tudi razumevanje tabel in obrazcev, ampak tukaj sem potreboval pomoč. Za začetek sem poslal e-mail na naslov esapko@arrl.org, Eileen, Awards Manager za WAC. Vprašal sem jo, ali obstaja diploma 5-band WAC RTTY. Odgovor se glasi: »Diploma 5-band WAC RTTY, CW, SSB itd., ne obstaja. Variante za WAC diplome so navedene na levi strani obrazca in »endorsementi«, na desni strani.«
Priznati moram, da obrazca še vedno nisem razumel. Razumel sem le,da take diplome ni ter da lahko izbiram med variantami levo in »endorsementi« desno. Besedo »endorsement« razumem kot neko dopolnilo ali dodatek. Endorse je prevedeno kot podpora v slovenščini. Torej sem vzel stvar v svoje roke in sam popravil obrazec, tako da sem dodal še en stolpec za WARC in vpisal še šest kontinentov za 6-band »endorsement«. Glede WARC in tudi drugih dopolnilnih možnosti mi ni jasno, ali morajo biti vsi na enem obsegu, ali so lahko različni. Jaz sem izbral za vsak slučaj vse na enem obsegu in poslal Eileen zahtevek na vpogled po elektronski pošti. Odgovor sem dobil še isti dan. Zahtevek je bil v redu za 6-band WAC in ta obrazec je za vse WAC zahtevke. Praviloma pa se zahteva osnovna 5-band WAC in potem na enakem obrazcu ostala dopolnila. To tudi potrjuje vrstica na zahtevku, kjer sprašuje po datumu predhodne 5-band WAC diplome. Pri mojem načinu pošiljanja zahtevka na enem obrazcu, bodo vpisali dodatek na diplomo, sicer pošljejo samo nalepko. Da ne bo pomote glede osnovnega zahtevka za WAC, ki pomeni le potrjenih šest kontinentov kjerkoli in na kakršnem koli načinu – WAC MIXED. Zahtevamo lahko še CW, PHONE, SSTV, RTTY, FAX in SATELITE WAC. Vsi ostali dodatki se nanašajo na 5-band WAC, kot osnovno diplomo. To so še QRP, 1.8 MHz, 3.5 MHz, 50 MHz, 144 MHz, 430 MHz in 1270-band. Po vsem tem pa še vedno ne razumem vsega, saj je še nekaj nelogičnosti v samem obrazcu, npr. kako izgleda zahtevek za 3.5 MHz »endorsement«. Ali v obrazec vpišemo še enkrat šest znakov na 3.5 MHz?
Enako nerazumljivo bi bilo, če je že prvi zahtevek izpolnjen s QRP zvezami, potem pa moramo zaprositi še za dodatek QRP. To, da tabela nima že vpisanih frekvenc nad stolpci, vnese še dodatno negotovost v pravilnost vnosa podatkov. Povzeto prosto po Eileen, pa je vse enostavno. Brati moramo tabelo na že opisan način in potem je vse lahko. Obstaja osem WAC diplom. Osnovna, za narejenih vseh šest kontinentov v vseh načinih in 5-band za vseh šest kontinentov, brez WARC obsegov. Vse ostale možnosti pa so dopolnila k 5-band WAC. Morda tudi manj, a tega ni najti med pravili. V Sloveniji je 5 in 6-band WAC diplom le za vzorec, nekaj pa jih je tudi izven obrazca IARU 9/03. 5B WAC CW, WAC YL in WAC 2M MIXED so diplome po osebni prijavi lastnikov. Glede na to, da so vse moje zveze na RTTY način, bi lahko upravičeno zapisal, da imam 6-band WAC RTTY. To pa je tisto, kar zavede pri izpolnjevanju zahtevka in zaradi česar bomo lahko kasneje nezadovoljni z diplomo, ki nam jo bodo poslali. Pri pisanju tega prispevka sem si še enkrat ogledal svojo WAC CW, iz leta 1984. Nikjer ni napisano, da je CW, medtem ko je na WAC RTTY, izdani leta 1990, napis čez celo stran. Pogledal sem svoj zahtevek in vse zveze so vpisane kot CW. Tudi če bi bila MIXED, bi moralo to nekje pisati, saj je to ena od predvidenih opcij te diplome in jasna napaka izdajatelja. V svoj brskalnik sem vpisal »6-band wac« in med več naslovi izbral enega, ki je najbolj blizu iskanemu. Odpre se stran od AI9L, kjer ima Jess svoje diplome in si pod 6-band WAC lahko ogledamo diplomo IARU FIVE-BAND, kjer se lepo vidi spodaj v levem kotu nalepka za 6-band »endorsement«.
Na Zvezi radioamaterjev Slovenije vam pregledajo kartice in overijo zahtevek. Novost je, da vam priznajo tudi LoTW potrjene zveze, če predložite »Your QSO’s« na način, kjer se vidi potrditev. Zahtevek sem poslal na naslov Eileen Sapko, Awards Manager, ARRL, 225 Main Street, Newington, CT 06111, USA ter priložil 20 USD za diplomo in poštne stroške. Osnovna diploma WAC MIXED stane 7.50 USD, 5-band pa 10 USD, brez poštnih stroškov, ki so vsaj 10 USD. Miloš, S53EO, pa pravi, da je diploma zastonj in da mora zahtevek overiti nacionalna organizacija, sicer bodo pošto zavrnili. Tega mi Eileen ni omenila in tudi sam sem do sedaj vedno pošiljal mimo ZRS. Vsem, ki jih moti uporaba tujk v tem prispevku, se opravičujem. Kljub trudu nisem našel slovenskih izrazov za nekatere pojme, ki so razumljivi le radioamaterjem. Upam, da bom s tem nasvetom vsaj malo lahko pomagal pri izpolnjevanju zahtevka tistim, ki so se odločili za eno izmed diplom WAC.

O RADIOAMATERSTVU.

Spomnim se moje prve zveze, ki sem jo naredil še na klubski postaji. Izbranega korespondenta sem nekaj časa poslušal kako dela in počakal pravi trenutek, da sem se vključil v zvezo. Izmenjala sva si vse podatke od raporta do vremena in pozdravov. Občutki so bili enkratni in jih ne bom nikoli pozabil. Posebno mi je ostala v spominu prejeta kartica. Operator se zahvaljuje za lepo zvezo, mi želi veliko dx-ov in pričakuje, da se bova kmalu spet slišala. Vse lepo napisano ročno s podpisom, prav prijateljsko. Sedaj pa je to čisto drugače. Radioamater ima ob svoji postaji na monitorju vse informacije o trenutnem dogajanju na obsegu. Na Loggerju odčitavamo tudi v naprej nastavljene informacije iz dx-clustra, ki nam različno obarvane povejo ali smo to državo, znak, mode ali band že delali in ali imamo to že potrjeno. Tako se gremo v bistvu neke vrste igrice, kjer smo s klikom miške na izbrani znak naredili zvezo, ki se je že sprevrgla v rutino. Tiskalnik nam bo natisnil nalepko, ki jo bomo prilepili na kartico ali pa bomo poslali podatek kar direktno na E-qsl ali LoTW. Osebno in prijateljsko je postalo formalno, suhoparno in neosebno.

In še nekaj glede ekspedicij. Kdo si ne želi narediti vsaj ene zveze z redko državo, ki je še nima in se je ravnokar pojavila v etru po več letih. Na sprejemni frekvenci dežujejo opozorila in še bolj motijo sprejem šibkih signalov. Zmeda je popolna in o kakšni solidarnosti, ki naj bi bila ena od vrlin radioamaterstva ni ne duha ne sluha. Kličejo vsi, tudi tisti, ki imajo to državo že potrjeno in v želji narediti vse česar še nimajo, jemljejo možnost drugim, da bi prišli zraven.

Zato se sprašujem, kakšen je pravzaprav namen ekspedicij, posebno še takih, kjer so ogrožena celo življenja članov in stanejo veliko denarja. Ali dati možnost tistim, ki te dxcc še nimajo ali narediti čim več zvez ne glede na znak, katerega imajo že na vseh bandih in načinih v svojem logu. Preprost račun pokaže, da bi vsak, ki zahteva kartico in priloži dolar, bil bolj dobrodošel kakor tisti, ki z dolarjem potrjuje deset zvez. Zanimivo bi bilo torej vedeti kaj je osnovni cilj odprav. Omogočiti vsem radioamaterjem narediti novo državo, zaslužiti denar ali je to zgolj nepozabna avantura.

Zakaj na poslano pismo z QSL kartico ne bomo dobili odgovora, je lahko več vzrokov. Eden je lahko ta, da smo pozabili dati v pismo poleg pisma s svojim naslovom - SASE in QSL kartico tudi 1 USD ali žigosani mednarodni kupon - IRC za odgovor. Za nekatere južne kontinente, pa tudi vzhodne, je dolarček premalo za poštnino. Priložiti moramo vsaj dva, da lahko pričakujemo odgovor. Tudi napačen QSL manager ali naslov je lahko vzrok, da bomo zaman čakali poštarja. Kaj pa storiti v primeru, ko je naslovnik našo pošto dobil, odgovoril pa ni? Njemu smo zvezo potrdili in mu z dolarčkom še polepšali dan. Ali v tem primeru lahko prekličemo zvezo pri ARRL-u? O tem sem se že spraševal, ko sem zaman čakal na odgovor. Tudi na DX-clustru se večkrat pojavijo ob znaku določenega radioamaterja simboli za $$$$$$ in opozorilo, da je dotični le zbiralec dolarjev. Se pa lahko zgodi tudi to, da si poštar postreže z vsebino in odgovora ne bo. Taka opozorila prihajajo od tistih, pri katerih sem se po elektronski pošti pozanimal ali so pismo prejeli. Ali to pomeni, da je radioamaterstvo lahko tudi donosen posel? Najbrž ne, sem pa že za nekatere kartice poslal pošto tudi dvakrat ali trikrat, da sem potrdil zvezo.

NOVO TISOČLETJE. (CQ)

Prihaja novo tisočletje in dobro je napraviti vsaj manjši obračun za nazaj. Morda bo potem prihodnost bolj jasna in tudi kaj bi se naučili na napakah, ki jih je bilo kar nekaj. Toda tudi napake so del življenja, to je jasno kot beli dan. Za to pa se delajo statistike, kjer se hitro vidi, kaj je bilo in kaj ne. Res pa je, da so statistike bolj za metanje peska v oči. Če je to res, se bo kmalu videlo, saj sem pripravil povzetek za skoraj dvajset let nazaj. Preden sem sestavil to tabelo sem mislil kaj sem vse naredil, sedaj pa nisem več tako prepričan in ravno to je namen preglednice, da se zavemo resničnosti in poskusimo znova.

Radioamaterstvo je hobi, ki je lahko viden ali pa neviden. Viden v raznih diplomah, pokalih, priznanjih, neviden v vsakdanjem klepetu s prijatelji doma in po širnem svetu. Oboje je del zadovoljstva in užitka ali kakor pravi pregovor: "Vsako tele ima svoje vesele". Tudi to je del življenja, treba ga je le znati užiti. Človek ima te sposobnosti, le še malo dobre volje je treba. Tako, to je vse kar sem imel namen reči o radioamaterstvu.

Spodaj je tabela z rezultati doseženimi v skoraj dvajsetih letih, kar se ukvarjam s tekmovanji, da ne omenjam plezanja po strehi in bližnjem drevju. Začel sem z dipolom in postajo silne moči dveh vatov - HW7. Kasneje sem kupil pravo postajo FT 107M, s katero še sedaj delam. Pred kratkim sem postavil še 15 metrov visok stolp ob hiši na katerem imam 4.el KLM in FD4 napeto med dva stebra cestne razsvetljave. S tem si krajšam čas in včasih jezim sosede, ki si pulijo lase pred spačenimi slikami na svojih ekranih. Res je, da sem kriv tudi takrat, ko ne delam, se pa med ljudmi vse uredi. Rad bi vsem zaželel lepe in vesele praznike, predvsem zdravja še daleč v novo tisočletje. Komur se bo dalo pogledati v tabelo, naj povem, da so to samo tekmovanja, kjer sem uspel najti rezultat. Res pa je, da niti v enem tekmovanju izven domovine nisem bil diskvalificiran, razen doma.

DIPLOME SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV.

Spomnim se leta nazaj, ko sem zbiral QSL-ke za DXCC diplomo. Nekaj kartic sem moral poslati tudi direktno, saj bi sicer predolgo čakal nanje preko biroja. Bil sem tudi že rahlo nestrpen, saj se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki je še nimam. Takrat se mi je zdelo samoumevno, da jo ima vsak radioamater. To prepričanje je ostalo še naprej, saj mi je vsak katerega sem vprašal ali jo ima zatrdil, da mu manjkajo samo še ena ali dve državi in bo v kratkem poslal. Kasneje sem ugotovil, da so to v večini le izgovori in naenkrat me je začela zanimati prava številka izdanih diplom slovenskim operatorjem. Po premisleku sem se odločil, da bi imelo smisel zbrati podatke o več diplomah hkrati, vsekakor pa tiste, ki so povezane s pregledovanjem QSL-k na ARRL-u. Povprašal sem za mnenje svoje prijatelje radioamaterje, ki pa so mi skoraj vsi odsvetovali kaj takega. Kmalu sem ugotovil, da so imeli skoraj prav a o tem kdaj drugič.

Najprej sem objavil razširjeno "Rang listo" iz CQ ZRS na spletni strani Radiokluba S59DJR. Vsul se je plaz "nezadovoljnih" zaradi zastarelih in seveda netočnih podatkov. Popravil sem, kar so mi sporočili in začel iskati "neodvisne" vire kot so ARRL-ove spletne strani in CQ Magazine. Pregledal sem vso dosegljivo literaturo zadnjih let z radioamatersko vsebino.

Ugotovil sem, da je glede na članstvo, ki je bilo kar številno leta nazaj, bera diplom slaba. Nekateri sploh niso zbirali QSL kart in seveda niso pošiljali zahtevkov za diplome. Prebrskal sem vse stare Radioamaterje v katerih je bil seznam osvojenih WAC diplom in s težavo pretvoril YU znake v S5. Na PR in Internetni strani RK S59DJR sem objavil več pozivov za prijavo diplom. Poslal sem 109 e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Odgovorilo mi jih je 57 in 52 se jih ni zmenilo za mojo e-pošto. Poslal sem 6 pisem in pismo z znamko za odgovor a le dva sta odgovorila. Tako sem zbral 111 znakov z diplomami. Eden mi je odgovoril, da ne mara biti na seznamu diplom a nima nobene. Opravil sem tudi nekaj telefonskih klicev in nekaj osebnih obiskov. Rad bi zapolnil praznino iz povojnega obdobja a vse kaže, da ni nobenih zapisov in tudi ARRL ne razpolaga z njimi, vsaj ne v elektronski obliki. Upošteval sem tudi vse namige o tem kako naj vodim liste in tako je nastala lista S5 ARRL, WAZ in WPX AWARDS PROGRAM. Posamezne tabele so bile objavljene tudi v CQ ZRS in so vedno vidne tudi na DX clustru s50clx z ukazom sh/s5dxcc, sh/s5honor in sh/s5top. Obvestilo, da zbiram podatke je bilo tudi na teletekstu RTV Ljubljana. V Honor Roll listi je vsega 10 operatorjev naredilo vseh 335 držav in 31 jih ima potrjenih več kot 300. Vse diplome katere sem uspel zbrati iz tega programa, izdane Slovenskim radioamaterjem, so izpisana na eni strani lista. Ali jih bo v naslednjih dvajsetih letih za en poln list? Verjetno da, saj uporaba LoTW ukinja pošiljanje kart čez lužo, tako direktno ali preko managerjev, kar je bilo doslej najbolj nehvaležno opravilo. Verjamem, da so nekateri naredili marsikaj in tudi, da bodo še uredili formalnosti. Navsezadnje sem odkril, da tudi na ARRL-u nimajo povsem urejenih evidenc.

Za Topmode in Topband listo pa so le osebne prijave, ki temeljijo na ham spiritu. QSL karte je potrebno imeti, velja tudi LoTW potrditev. Na listah so vsi, tudi če niso člani ZRS in upošteval sem diplome iz UKV področja. Podatki prihajajo redno in urejeno a pošiljajo jih le tisti, ki so že v tabeli, novih pa ni in še dva sta me prosila naj ju zbrišem iz seznama. Podatki se osvežujejo tekoče in promet je narasel, saj je našo klubsko spletno stran obiskalo že 3621 radovednežev, kar le kaže na zanimanje. Prijavljenih podatkov ne kontroliram a tudi, če bi bili uradni, kaže, da jih je le malo vodilo svojo statistiko po načinu dela in bandih. Nekateri so vse prepisali v loggerje naknadno in so na tekočem, drugi morda še bodo. Največ pa je takih, ki s pogledom na lestvico le ugotavljajo kam bi se uvrstili. Slabši nočejo biti in tako je lestvica zaključena 05 Julija 2005 pri številki manjši od 30. Te lestvice ne kaže jemati za merilo aktivnosti, saj je za večino nemogoče stalno "viseti" na clustru in narediti kaj novega. Večina polaga več važnosti narediti novo državo ne glede na način in band ali osvojiti katero od diplom. Toda tudi Honor Roll lista je z številko 60 znakov odločno prenizka. Tako je Sloveniji 24 5BDXCC, 8 5BWAZ, 6 WPX of excellence in vsega 19 operatorjev je v Topband listi preseglo 1000 točk. Nekaj več je vseh ostalih DXCC in drugih diplom iz že omenjenega programa. Govoriti o svojih radioamaterskih dosežkih pomeni imeti za to določene argumente, kot so potrjene zveze ali diplome. Tudi "DXCC Award Credit Slip" je verodostojen dokument a če bi ga zahteval od vseh, bi bila lestvica še krajša. Po vsem tem se mi vsiljuje misel ali operatorji sploh beremo nam namenjene rubrike v radioamaterskih časopisih, ki nam kar naprej ponujajo dx novice, qsl managerje in naslove, sortiranje in pošiljanje kartic, delujoče biroje, uporaba IRC kuponov, radioamaterske diplome, nam zanimive strani na spletu. Eno pa je gotovo, da so pričujoče številke v velikem nesorazmerju z sredstvi, ki jih imamo Slovenski radioamaterji. Če pogledamo le slike naslovnic in raznih člankov, kjer se izza svojih postaj smehljajo znani obrazi, moramo priznati, da smo naredili manj kot bi lahko. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno nisem uporabil, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer.

DIPLOMA – 5BDXCC.

Že v prejšnjih prispevkih sem izrazil nekaj svojih pogledov na radioamaterstvo. Slabe izkušnje vezane za ta hobi, pa se še kar vrstijo in morda v poduk drugim, opisal svoje težave z ARRL-om, glede pridobitve te trofeje. Leta nazaj se nisem prav posebno zanimal za to diplomo, ker sem smatral, da bom s časoma pač zbral vse potrebne DXCC. Zgodilo pa se je to, da so na hitro začele nastajati nove države in ni bilo jasno koliko mi jih bo med tem propadlo, saj za diplomo veljajo le "žive". Tako mi ni preostalo drugega, kot pohiteti z zahtevkom. Bal sem se tudi novih pravil, kar se je zdelo logično, glede na nastalo situacijo v svetu. Tisti moment sem imel vse pogoje za 5BDXCC in zbrane kartice sem hitro poslal preko velike luže. Bilo je pet kupčkov kart po obsegih in povsod sem dodal še rezervo. Zahtevani obrazec sem izpolnil po najboljših močeh in za plačilo namesto dolarjev izbral MC. Na pošti sem pustil paket težak 6000 SIT. To je bilo v začetku oktobra leta 1998. Prepustil sem se čakanju, saj mi je bilo jasno, da stvar zahteva svoj čas. Potem je prišla pošta iz Amerike. Datum je 12/05/99. Nestrpno sem odprl paket in ko sem zagledal razdejanje, sem takoj vedel koliko je ura. Kartice so bile v razsutem stanju in v dokumentu, kjer naj bi bilo napisano koliko DXCC je priznanih najdem le na desetih metrih to kar sem poslal, 80 in 40 metrov pa po 95 DXCC. Po natančnem pregledu najdem prazno mesto v razpredelnici za 40 metrov: A6, EX, OZ, UA in na 80 metrih 6Y, CN, UC2, KP2. Ko ponovno zložim kartice po bandih in abecedi, ugotovim, da so se vse razen KP2 vrnile nepregledane. Za zavrnitev omenjenih kartic ni bilo razloga, saj sem jih poslal nazaj in so bile vse priznane. Torej šlamparija. Za KP2, ki so ga izgubili pa sem imel nadomestek, ker sem poslal pismi na dva kraja in obe sta se vrnili uspešno. To bi bilo vse v redu, če bi mi potrdili tudi ostale bande, ampak o 20 in 15 metrih nič. So mi pa poslali nov DXCC Award Application in račun za 22.684,90 naših tolarjev. Ponovno sem naredil paket in poslal nazaj kartice za 20 in 15 metrov ter manjkajoče za 80 in 40 metrov. Skrbelo pa me je vseeno, kaj se bo izcimilo iz tega. Ni mi preostalo drugega kot čakati.

Ponovno pismo iz Amerike. Datum 06/08/99. Your DXCC Entity totals are as follows: Precej boljše kot prvič le na 80 metrih manjka KP2, čeprav sem priložil novo, saj so mi jo prvič izgubili. Manjkajo tudi zveze na 15 metrov. Seveda niso pozabili na račun, ki znaša 23.689,10 v tolarjih in ponovno priložen list za nov zahtevek. Sedaj smo pa tam. Kaj lahko storim. Ponovno sem zložil karte skupaj za 15 metrov in priložil še KP2D. Potem je minilo kar nekaj časa in 11/10/99 pride pošta. Prišle so kartice za 15 metrov in pismo od Century Clubs Manager, podpisani Bill Moore NC1L. Piše mi naj pošljem le manjkajočo državo na 80 metrih in ali hočem tudi plaketo. Piše tudi, naj ne pošiljam dvakrat kartic za 15 metrov, kar je pomenilo najbrž to, da so jih že pregledali, le zapisali jih niso v dokument. Na njihovem obrazcu sem vsakič označil, da tudi plaketo, katera stane $ 69.00 s poštnino vred in ne vem zakaj sedaj spet sprašujejo o tem. Opazil sem tudi, da kartice pregledujejo drugače, kot sem si predstavljal. Ne tako, kot sem jih zložil in vpisal v liste ampak spišejo vse zveze iz kartice. Po končanem postopku 510 qsl-k je vse skupaj izgledalo takole : mixed 228, fone 51, cw 187, rtty 140, satelite 1. HI! Ali je potem še kaj čudnega, da je tako. Del dokumentacije, ki se je vrnila drugič, sem poslal tudi Milošu S53O na vpogled. Rekel mi je, da mu ni jasno kaj hočejo in naj pač poskusim znova. Tako sem tudi storil in gospodu Billu med drugim omenil tudi izgubo dveh kartic pri njih. Kakšen bo rezultat še ne vem, upam le, da bom dočakal ta dan živ in zdrav. Dal bom za pijačo, če mi bo še kaj ostalo. Tako je to. Drugače pa nič novega na Dolenjskem, čeprav se piše leto 2000.