MOJE LOKOMOTIVE……….


Že od kar se spomnim, sem bil povezan z železnico.Ker je bil moj oče strojevodja, sem skoraj vsak dan spremljal mamo, ko mu je nesla na železniško postajo Novo mesto hrano v tako imenovani –KUZLI, to je bila večja pravokotna usnjena torba, v katero je dala eno ali dve kanglici in kruh.Tako so se pač včasih prehranjevali delavci, ko še ni bilo menz itd…vsak ob svojem…običajno me je oče vzel v strojevodsko kabino, tam sem občudoval manometre in različne vzvode in če sem lahko malo zapiskal z parno piščalko, sem bil presrečen.Tako mi je železnica zlezla pod kožo, na njej sem nastopil prvi in tudi končal zadnji delovnik celotne delovne dobe.Od leta 1994 sem v penziji.Leta 1962 sem se zaposlil v tedanji kurilnici Novo mesto, eno leto sem delal v strugarni na TES-3, ko sem se vrnil iz vojske pa sem začel delati v delavnici za vzdrževanje lokomotiv.Opravljal sem vsa mogoča dela, od osi in batov do armature, menjaval sem zavornjake in pihal dimne cevi, tako sem dodobra spoznal parno lokomotivo in njeno delovanje, ter njen ustroj, kar je bil v tistem času pogoj za šolanje za strojevodjo. Oče mi je podaril knjigo, ki jo je spisal Verij Švajger, z njo sem se sam pripravil na kurjaški izpit in ga tudi opravil. Delo sem nadaljeval kod kurjač parne lokomotive in po enem letu so me poslali v strojevodsko šolo v KASTAV, pri REKI. Drugo polletje je bilo zelo naporno, saj sem moral hoditi še v razred za diesel vleko, pa še prvo polletje sem bil v zaostanku.Vse se je srečno izteklo, dobil sem zlato uro za od- ličen uspeh, le izpitov za diesel vleko nisem smel opraviti v KASTVU, temveč na tedanjem ŽG-Ljubljana. Prvih 6 let sem opravljal službo strojevodje skoraj izključno na parni loko- motivi in le redko na GOŠI 812.Potem pa na 644, popularno imenovani ŠPANKA, pa na FIATU 813, opravil sem tečaj v Ljubljani za serijo 711, popularno imenovani ZELENI VLAK in kasneje še za 713, popularno imenovani KANARČEK….

Takoj po končanem šolanju sem pričel z tako imenovanim –VEŽBANJEM-, najprej dva meseca na seriji 25, torej na lokomotivi, ki se je v moji kurilnici uporabljala za vožnjo tovornih vlakov na relacijah:

Novo mesto – Ljubljana
Novo mesto – Karlovac
Trebnje na Dol – Sevnica
Grosuplje – Kočevje

Po preteku dveh mesecev pa sem šel še na serijo 17, ki se je na našem vlečnem območju uporabljala za vožnjo potniških in mešanih vlakov. Po približno 4 mesecih sem opravil praktični izpit za vožnjo tovornega vlaka na relaciji Črnomelj – Novo mesto in takoj drugi dan sem šel že kot potnik v Ljubljano in od tam peljal tovorni vlak v Kočevje in nazaj ter nato v Novo mesto.Ttako se je začelo. Prvi dve leti sem bil v –PUMLNU- to je bil domači izraz za strojevodje, ki so krili dopuste in bolniške, torej ljudi, ki niso bili v turnusu.Da ne bi popolnoma pozabil,kar sem se naučil v šoli o diesel vleki, sem včasih nadomeščal tudi katerega na GOŠI, kot se je imenovala serija 812.Po približno treh letih sem prišel v turnus in vozil tovorne vlake na relaciji Novo mesto – Karlovac in obratno, kar mi je zelo odgovarjalo, turnus jebil na 3 dni.Vlaki pa so bili zelo težki.Mnogo je bilo premika predvsem v Črnomlju, občasno smo dobili iz Zidanega mosta lokomotivo serije 29. Bilo je zelo lepo, a vsega je enkrat konec in tako se je počasi istekal čas tudi parni vleki.Po 6 letih strojevodske službe sem presedlal na diesel.

Z lokomotivo serije 03 – 002sem spremljal muzejski vlak na relaciji Ljubljana – Novo mesto in še iz Novega mesta preko Trebnjega do Sevnice.To je bil tako imenovani Miklavžev vlak. Strojevodja mi je dovolil peljati ta vlak na omenjeni na omenjeni relaciji in sicer dvakrat.






Z lokomotivo 06 – 018 sem spremljal posebni vlak, na relaciji Ljubljana – Trebnje – Tržišče, ko so snemali oddajo za novoletni 3x3, vozili smo avtomobile BMV.Enkrat pa na relaciji LB-NM. Tudi tu mi je strojevodja dovolil vožnjo, za kar sem mu zelo hvaležen.Teh lokomotiv moja enota namreč ni imela in se mi je ponudila enkratna priložnost, da lahko rečem, peljal sem BORSIG lokomotivo.. 22 serija: ob praznovanju 100 letnice Kočevske proge sem spremljal vlak iz Hrvaške, ki ga je peljala omenjena lokomotiva na relaciji LJUBLJANA – KOČEVJE in obratno, a nisem upravljal z lokomotivo…




BOŽIČEV RAZPOREDNIK
 HILDEBRAND
KNOR RAZPOREDNIK
 BOŽIČEV ZAVIRALNIK


















Ko sem začel opravljati službo na diesel električni lokomotivi serije 644 se mi je izpolnila velika želja.Neizmerno sem bil vesel, ko sem vozil vlak. Pa ne samo na našem vlečnem območju, kadar je bila potreba, smo vozili tako rekoč po vsej Sloveniji. Nekajkrat sem peljal lokomotive tudi v Zagreb na struženje koles itd.V samem začetku je imela loko- motiva aktiven tudi parni generator za gretje potniških vagonov, sedaj jih ni več.Čistil sem jo, če je le bila prilika.Žal moja lok 644 - 013 ni več v voznem stanju.V Mariboru jo imajo baje samo še za rezervne dele.


Občasno smo dobil za vožnje tovornih vlakov serijo 664, Regana, kot smo ga imenovali.. Čudovita zadeva,izredno močna lokomotiva, potegnila je še tako težak vlak,velika pa je bila razlika tudi pri lokomotivski zavori, ki je od 644 neprimerno boljša saj ima zavornjake na vseh šestih oseh. Sistem zavore je Westinghouse. V zimskem času ima električno ogrevanje potniških vagonov. Meni je bila najbolj všeč strojevodska kabina z odličnim razgledom, kadar se je vozilo z krajšim koncem naprej, sicer pa je tudi precej daljša od 644…


Za serijo 713 nisem rabil delati nobene pre- kvalifikacije, kar začeli smo voziti zeleni vlak na relaciji Ljubljana - Metlika. Je bilo pa ma lo drugače, kot na 711. Več in modernejša izvedba elektronike, spenjanje enako, le da ni bilo mehov za prehod in ni bilo klime. Vlak ima precej mirnejši tek od predhodnika, manjša kolesa, motornik je dvodelni, z prikolico, samo upravljanje pa se ne razlikuje bistveno od serije 711.