S52AB – LF 136/137 kHz – Četrti  zapis o tem frekvenčnem obsegu  ( marec 2008 ) 

Do sedaj sem na raznih mestih spisal tri prispevke o radioamaterski frekvenci 136/137 kHz. Prvi je bil   objavljen v reviji CQ ZRS, drugi na web straneh radiokluba Novo mesto S59DJR in tretji, v prvi različici moje web strani. Ne domišljam si, da bi v tem četrtem pisanju docela osvetljil to najnižje radioamatersko področje, vendar bom dodal še nekaj podrobnosti, za boljše spoznavanje dela na teh frekvencah. 

Najbolj enostavno – za začetek… 

Ker se v S5 do sedaj na tem področju  že nekaj let ni premaknilo nič, bom poizkusil z najbolj enostavnimi sklopi predvsem glede oddajne smeri , toliko,da vas v kolikor toliko dobrih pogojih, nekdo iz bližine (100 do 150 km) sliši v CWju (136.5). Sprejemni del projekta ste rešili, v kolikor ste lastnik ali posestnik enega od novejših transiverjev. Tudi FT 817 bo na prilagojenem dratu in tihi lokaciji, deloval povsem v redu.Če ni nič od novejših naprav , ki se lahko spustijo izpod 1 MHz, bo treba izdelati konverter.Recimo s cenenim SO42P. Pri meni dela povsem korektno. Če izključim vhodni filter, ga uporabljam vse od 10 kHz navzgor. 

Na oddajni strani vam bo signal najbolje generiral kak DDS generator, vendar, če kasneje ne boste nadaljevali dela v QRSS načinu dela – predvsem QRSS10 (doc-pika) in več, bo dovolj kak stabilen oscilator. Pri meni je bil za začetne poizkuse izdelan TX z dvema kristaloma, ki sta frekvenčno različna za 137 kHz (S52B). Kristali so iz starih PCjev...Začetno konstrukcijo sem moral modificirati – tako z L kot s Cjem. Sedaj je oscilator dovolj stabilen za QRSS3 ali za neko kalibracijo v področju frekvence 137.700 kHz. Potreben je še drajver in PA za kakih 50 W in to je to , za začetek. Kasneje mogoče s feti kot so IRF450P . PA0MJK, pa je na ta način rešil oddajni in sprejemni del. 

PRILAGODITEV IN ANTENA 

Redkim je dano potegniti žico dolžine 550 metrov. Potrebno je pač prilagajati bistveno krajše antene. V posebnem albumu so slike in prikaz, kako »LFerji« rešujemo problem prekratkih »anten«. Iznajdljivost, kot vidite, res ne pozna meja…Potrebna je čim večja kapaciteta antene ta odreja velikost induktivnosti prilagoditvene tuljave. Kapaciteta antene se povečuje z dvema ali več paralelnimi žicami, na razdalji pol ali več metra.Pri vertikalkah s paralelnimi vertikalnimi žicami ali še bolje, cevmi in čimvečjim kapacitivnim zaključkom na vrhu antene. Čim večja je torej kapaciteta, manjša je glavna prilagoditvena tuljava, večji je izkoristek moči oddajnika – ERP – izsevanega signala. Glavna prilagoditvena tuljava, naj bi bila čim višje. Najbolje izpod samega kapacitivnega zaključka antene. Pri paralelnih žicah, bo tuljava neposredno pri njih, zmanjšala vpliv bližnjih objektov, dreves etc, izsevani signal pa bo »videl« svoje zrcalo v glavnem, le proti nivoju zemlje. Razmerje dolžine in premera tuljave je najbolje 1 :1.4 – torej premer večji od dolžine, (CT1DRP) pri razmaku ovojev za debelino žice. Še boljša od cilindrične, je disk tuljava (DL2HRE), zaradi manjše kapacitete med ovoji. Fino prilagajanje se opravi z variometrom. Ta je lahko rotacijski ali se pomika tuljava v tuljavo. Boljši je rotacijski, ker je prilagoditev lahko izvedena pri nižji induktivnosti, recimo od 100 do kakih 400 mikro Henrijev, dočim z dvojno tuljavo te začetne induktivnosti ni mogoče doseči. Pri meni variometer z notranjo pomično tuljavo starta pri 1.2 mH, konča pri 1.7mH. Teo YU7AR, je imel  vrtljivi variometer v shacku, preostalo potrebno induktivnost pa na vrhu stolpa. 40 metrov koaxa med variometrom in glavno tuljavo, na teh frekvencah ne igra bistvene vloge – le konektorjev ni smelo biti. Glavna tuljava naj ima zadosti odcepov zaradi lažjega prilagajanja.

Pred variometrom naj bo transformator inpendance, (GW4ALG) izveden kot avtotransformator ali s primarnim in sekundarnim delom. Primarni del gre na koax , sekundarni del starta  z navoji na potencialu zemlje oz senčila – radialov – kakor hočete, ima več odcepov, da se najde najboljši priključek, glede na trenutno vlažnost zemljišča.Antenski tok je najbolje meriti z ampermetrom tipa »termocuple« . Težko ga je že dobiti . Pomagamo si lahko z drugim enostavnim indikatorjem antenskega toka. Stalna kontrola antenskega toka je skoraj nujna. V vsakem trenutku opozarja na vsakršno nepravilnost na relaciji TX – antena. Zanimiv primer iz moje prakse:  v času oddaje (na srečo le QRSS3),TX na 400 W, 2 A antenskega toka – cca 150mW ERP, se je na bližnji harrisovi vertikalki , ki ni bila ozemljena , inducirala napetost , ki je povzročala preboj plastične izolacije na priključni žici te antene , ki je prosto opletala ob kovinskem podstavku  te antene. Instrument v PPS je takoj zaznal nepravilnosti in TX je bilo še mogoče pravočasno rešiti…ampermeter na samem TXu namreč ni tako panično reagiral….hi. Iz tega sledi : vse kovinske dele v bližini antene zvezati na spodnji sekundarni priključek transformatorja inpendance. Na antenskem vodniku prekratke antene, prihaja v času oddaje do visokih napetosti tudi do nekaj 10 KV !Izolatorji morajo biti teflonski ali keramični, dolžine 10 ali več centimetrov. Zaželjene so zareze ali strešice na njih, zaradi onemogočanja tkzv. plazečih tokov. Povečevanje moči TXa povzroči povečane zahteve na strani prilagoditev in izolatorjev , s kvadratom…! Gorijo(W5JGV) prilagoditvene tuljave, izolatorji…Vendar brez večje skrbi. Če LF TX ne  presega moč 50 – 100 W in 1 A antenskega toka, ne bi smelo biti večjih težav, seveda pod pogojem, da je vse korektno prilagojeno in v dobrem kontaktu. Zelo priporočljiv je tudi antikoronski obroč na koncih antene. 

ZAHTEVNEJŠE DELO NA LFu 

To vsebuje

Delo v QRSS10 pika (doc)ali več ,

Delo v pasu TA (transatlantskih) oken

Delo v QRSS10 je bistveno zahtevnejše kot QRSS3 (da o navadni CW ne govorimo).Zahteva stabilnejši signal TXa in zelo stabilen sprejemnik. Vsak novejši sprejemnik (primopredajnik) je seveda dovolj stabilen , vendar na LFu za zahtevnejši sprejem  premalo občutljiv. Oddajni signal se generira z DDS generatorjem (Direktna Digitalna Sinteza signala), ki ima korak vsaj 0.1 Hz ali manj in veliko stabilnostjo signala. Glede stabilnosti signala DDSa, naj navedem moj primer: pri oddajanju v TA oknu , se mi je signal v eni uri in 50 minut (QRSS120), »zapeljal« za 22 stotink Herca. Prostor PPSa še ni bil dovolj ogret na neko stabilno temperaturo.Signal je bil merjen na nemškem  graberju od DF6NM in podano njegovo poročilo. To odstopanje je še nekako v mejah. Večje odstopanje bi bila »selitev« na frekvenco soseda. QRSS10 in več, se uporablja v primeru, ko želite sigurnejšo QSO. Enostavna razlaga: ekran potuje počasi, sprejema le nek konstantni signaal na sprejemani frekvenci , signale QRMa in QRNa, ki so kratkotrajnega značaja, pravzaprav niti ne beleži, daljše oddajani signali korespondenta pa ostajajo zabeleženi v grafični telegrafski obliki. Tudi sosedje, ki oddajajo QRSS3 načinu dela in so vsaj 3 do 4 herce oddaljeni od vašega signala, ne motijo, kar pa v QRSS3 načinu dela ni slučaj. Če sta postaji na tem razmaku še medsebojno močni, je delo v QRSS3 , nemogoče . Širina frekvenčnega spektra v QRSS3 je cca 100 hercov, v QRSS10 pa samo še 12 hercov…pri QRSS120 1.5 herca…prek celega okna monitorja . Vzeti si je treba pač več časa…

TRANSATLANTSKA  OKNA 

To so zelo ozki pasovi frekvenc v frekvenčnem območju 136 in 137 kHz. Zaradi motečih signalov, ki nastajajo v Evropi ali severni Ameriki, se ta premikajo po frekvenci v skladu z medsebojnim dogovorom udeležencev. Širina frekvenčnega pasu je od 3 do 4 Herce v kateri se oddaja ali sprejema signale. Postoji stalno 24 urno obveščanje med udeleženci, ki oddajajo ali sprejemajo signale. Potrebna je pravočasna najava nameravane oddaje točnosti najmanj 0.1herca. Upoštevati je treba moteče stalne signale ( v večini so to tkzv. »loranke«) in frekvence, ki jih imajo stalni udeleženci teh oken in oddajajo svoj signal, kot svetilniški (NDB). Ob napovedanem času se prične z oddajo v QRSS30, 60 ali še najbolje 120, kar se predhodno najavi, nadaljuje določen čas ali kar preko noči . Ko je vse nastavljeno , še enkrat preverjeno, vključena oddaja , no potem  lahko odidete k počitku…hi. Svoj signal lahko nekaj časa spremljate na evropskih graberjih – kontrolnih sprejemnikih, ki sprejemajo signale v teh oknih in jih vsakih toliko minut obnovijo na svetovnem spletu. Tako praktično takoj vidite, kako je z vašim signalom na določenem mestu v Evropi ali pa celo v severni Ameriki . Naslednji dan stalni udeleženci še izmenjajo poročila (izsečki grafov), kaj se je dogajalo zadnjo noč. …tako nekako gre.  Moj signal je bil čez lužo sicer zaznan, vendar ne v toliki meri, da bi vam lahko to grafično dokazal…s tako »anteno« kot sem jo uporabljal, bi bil to že čudež…hi.

Zapis iz moje prve web strani

CQ ZRS – Lf zgodba

   

Link za namestitev (neplačljivega) programa za sprejem QRSS (in NDB) signalov (I2PHD)

 NA PRVO STRAN