Slivnisko_jezero_12.06.2014

Slivniško jezero 294 m, 13. junij 2014

Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo

Lepo in precej vroče četrtkovo dopoldne je bila prava vzpodbuda, da greva raziskat jezero, ki ga sicer poznava bolj površno, iz preteklih kolesarskih in sprehajalnih tur. Za popoldan napovedane nevihte so naju vzpodbudile, da se od doma odpraviva čim prej.

Jezero je umetno in je nastalo z zajezitvijo Dobrinskega potoka in potoka Ločnica 1976. leta. za potrebe industrije in kot zadrževalnik poplavnega vala. Danes je zanimiva izletniška točka, priljubljeno je tudi ribičem saj je izredno bogato z ribami. Novembra 2013 je bila tukaj ujeta največja sladkovodna riba na slovenskem in sicer som dolžine 255 s težo kar 95 kg. Vzhodni del kozjanskega morja - Slivniškega jezera, vključno z izlivnim delom Drobinskega potoka in Ločnice, je bil že leta 1976 opredeljen kot drstišče rib. Leta 1991 je bil neformalno razglašen za ihtiološki in ornitološki rezervat v obsegu cca. 40 ha vodnega ter obvodnega prostora. Jezero je tudi rezervat za številne ptice. Po popisu iz leta 1993 ga naseljuje 119 vrst ptic in 32 vrst rib, rakov, piškurjev, žab ter školjk, v njem pa je najti tudi nekatere redke vrste rastlin.

Z veslanjem sva pričela ob cesti proti Podčetrtku, ob pomolu s katerega je dostop v vodo dokaj enostaven. Neprosojna zelenkasta voda je bila v vzhodnem delu precej onesnažena z nekakšnim rjavim muljem, med tem ko je bil zahodni del neprimerljivo bolj čist. Občasno so naju poškropile številne velike ribe, ki so križarile sem ter tja ali celo izvajale salte v zraku tik ob čolnu. Na severovzhodnem delu v bližini koče so bile na dnu v bližini obale zanimive stožčaste tvorbe postavljene v ravni liniji, iz njih so neprestano prihajali številni mehurčki (metan?). Severna obala jezera je večinoma zapuščena in zaraščena. Škoda za tako lepo jezero, severni sosedje bi se tega zanesljivo lotili drugače. Ob jugozahodni obali sredi ničesar presenečena ugledava pravo indijansko naselje. No ja, morda se pa turizem tukaj tudi oživi.

Po dobrih dveh urah in osmih kilometrih lagodne vožnje sva spet nazaj. Na nebu se že zbira siva družba za napovedano popoldansko veselico, midva pa že pakirava za odhod domov. Bilo je lepo.

MK
Fotografije: Maja in Mijo

Page | 1 | 2 |


ATVS team  |   climbing & Mountaineering