Most na Soči, 1. junij 2014

V nedeljo popoldan sva se odpravila raziskovat nekoliko nižje, v toplejše predele Zgornjega Posočja. Za izhodišče sva izbrala Most na Soči, strnjeno naselje z istoimenskim akumulacijskim jezerom na okoli 170 metrih n.v. Naselje leži v sotočju Soče in Idrijce, kateri sta s svojima strugama, vrezanima globoko v skalnata korita, naselju nekoč nudili dobro obrambno zaščito. Zaradi zajezitve Soče pri Podselu (za potrebe hidroelektrarne Doblar v letu 1938), je tu nastal akumulacijski zbiralnik, ki danes korita zaliva, pod naseljem pa je nastalo jezero.

Bogate najdbe iz mlajše bronaste dobe govorijo o tem, da je bil kraj poseljen že v tem času, čeprav je, sodeč po bogatih najdbah iz železne dobe, naselje doživelo svoj pravi razcvet šele v tem času. Po starem imenu kraja, Sveta Lucija (ime se je v sedanje spremenilo z odlokom iz leta 1952), se je za to obdobje na tem kraju uveljavil naziv »svetolucijska kultura«. Kraj je imel pomembno kulturno in politično vlogo tudi v rimskem imperiju. V naselju stoji cerkev sv. Mavra, prvič omenjena v pisanih virih že v letu 1192.

V vodo se spraviva ob bližnji restavraciji. Po nekaj zapletih s kamero se končno lahko odpraviva ... Najprej pod slikovit most, ki je dal današnje ime kraju in si ga ni težko zaponiti tudi če nisi bil v vodi. Za prvim zavojem ugledava naslednji, manjši in ožji most. Greva pogledat in presenečena ugotoviva da se za njim odpirajo širša korita z navpično prepadnimi stenami Idrijce. Hrup naselja izgine, le še ptice in kaplje vode ki padajo iz vesel so slišne. Ne moreš verjet, čisto nov svet, kot da nisva v teh krajih. Uživava v prekrasnih pogledih naokoli, ko ob opazovanju orjaškega balvana, ki je bil oglat kot izklesan, skoraj pokasirava drugega, skritega pod gladino globokega korita. Ne, nisva pričakovala toliko zanimivosti in lepot, iz kopnega so povsem skrite očem.

Pred mostom obrneva nazaj proti sotočju in nadaljujeva na jug v smeri toka Soče. Tole danes je pa tapravo, sva enotnega mnenja. A čas neusmiljeno beži in ker se približuje tudi noč, je bilo enkrat potrebno obrniti nazaj proti toku, na sever. Odveslava skozi Most na Soči v smeri Tolmina do dokaj živahne in ozke Tolminke in malo po njej. Ko ni več šlo naprej obrneva proti izhodišču. Na nebu se pripravlja bučna veselica, prve dežne kaplje padejo, za nama so dobre tri ure lagodnega veslanja in štirinajst kilometrov na vodi, z obilico lepih doživetij in spominov. Še kajake naloživa na avto in današnja sprostitvena tura je več kot uspešno zaključena.

MK