Zahodni_greben_07.08.2014

Kozjek 748 m - 7. avgust 2014

Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo

Do teme

Že nekaj časa po alpinistični šoli vlada med tečajniki prava panika. Želijo v dolge smeri in to čim prej. Pelji me tja, gremo tja, kaj če bi kar sami šli če ti nimaš časa, v kakšno navrtano nad Okrešljem. Ajej...! Saj ni res, si mislim. Pa vendar jih je za razumet, do sedaj so bili pri učenju pridni in takoj po šoli so želje po plezanju neizmerne, kar vsak dan bi šli, kilometrine pa žal še nobene. Zato me zadnji teden razen nekaj ur ponoči, doma skoraj ne vidijo več, od teme do teme s tečajniki, še za kosilo ni časa. Same nenavrtane (lahke) lezemo, tu v dolinskem kosmatem a zelo krušljivem svetu - za viskogorje tako ni primernega vremena. Toliko, da lahko v miru trenirajo manevre in psiho... Kolena me bolijo od številnih sestopov vsak dan, pa tudi roke, ampak dan dva bom še stisnil zobe, potem pa malo odklopa od štrika, za regeneracijo, dopusta še itak ni bilo in bo kar prijalo.

Sledi Romanina zgodba od tega četrtka, v njej se bo morda našel prenekateri tečajnik, fotke na koncu pa so dodane iz popoldanske izmene z Niko in Karmen.

MK



Cel teden dopusta…

Matjaž je imel še cel teden dopust, jaz pa sem že veselo delala, zato sem se odločila, da en dan v tednu bom pa prosta in greva na turo, malo bolj zahtevno, seveda zelo zgodaj…. četrtek OK. In ravno ta dan je bil zame pravi iziv, v sredo zvečer Matjaž preseneti: jutri zjutraj gremo z Mijom plezat. Vau, pa ne mi rečt da večraztežajno, ja pravi, pa da se ne boš šlepala, vse manevre ponovi doma, ker tam ne bo časa in bo treba takoj delat. Super z veseljem, da je mene ta čast doletela.

Ob prihodu navdušenje, vendar malo mešani občutki, zakaj, ker ne vem kako bom našla vstop v smer, ni to tako enostavno, pa lahko še tako gledaš načrt, če si začetnik, si pač začetnik. Ok, to najdemo malce ob pomoči inštruktorja, naslednja stvar, da bom vse varno in pravilno naredila na prvem štantu, to, to me je najbolj skrbelo, niti skala, ki je priletela natančno skoraj name (če se nebi umaknila) me ni tako prestrašila, kot misel, da bom morala sama prvič naredit vse tako kot je treba. Na tu imaš še metulje reče inštruktor, joj še to, komaj obvladam izdelavo vmesnih varovališč, skrbno razmišljam, kam naj stopam, ker je po tleh kot bi hodil po razpacani milkini čokoladi – to je nabližji izraz za mastno zemljo med skalami.

Sidrišče je naslednja nočna mora, da bo dobra skala, da bo vse tako kot mora bit. Ja, ja, pa vseeno pridi pogledat prosim. Malo sva popravila in dočakala soplezalca da je prišel po smeri do sidrišča. Ne vem od kot mi ni teklo, ampak led je prebit, od tu naprej pa je vse bolj sproščeno in zanimivo. Tudi če ti še kakšna veja pade na glavo, pa mal žagovine za vrat, saj Mijo pridno čisti kosmato smer in meni nič tebi nič, kao, da mi nič več ne gleda pod prste. Pa ni bilo čisto tako, sem že hotela neke ovinke iskat, pa je od daleč zavpil: Romana kar v vodstvo. Joj dobro, še tale raztežaj pa je konec, pa sej znam, kaj zdaj. Včasih se človek nekako noče soočit z resnico, ja to je to, za take lepe stvari, razglede in pomirjeno dušo je pač treba nekaj dat od sebe, kolikor daš toliko dobiš.

Skoraj pri koncu prelepe grebenske smeri, škoda da je ni več, da je konec, ravno zdaj, ko je najbolj fajn. Potešeno zadovoljstvo, nič več nekaterih brezveznih misli, pomislekov, da ne vem, kako bom vse sama, ne strmina, ne vročina, ne leteče skale in ne najbolj prijeten teren, samo misel da bo vse pravilno in varno.

Ja zmorem, ker si to želim in hočem biti boljša in še boljša, to pa lahko le s pozitivnimi mislimi in dobro voljo ter znanjem, ki ga bom čedalje večkrat uporabljala v hribih, ne samo na »rib-stolih« v telovadnici in doma v dnevni sobi na sidrišču, ki je zamenjalo slike na steni (ostalo bo nameščeno, za vadbo ob večerih ali deževnih dneh).

Vsi zadovoljni, čestitke drug drugemu, ja seveda Romana tole, pa tole še pa posebej pazi…

Hvala Mijo, v veselje mi je da me pokaraš, ker ti bolj ostane v spominu za naslednjič, ko bo zahtevnejši teren in bom nekoč brez nadzora tvojega budnega očesa.


Romana Kolar
Foto: Matjaž in Karmen

Plezali smo:
Kozjek, Zahodni greben IV/III,II, 210 m; Matjaž & Romana, Boštjan & Irena, Mijo
Kozjek, Cik-cak V-/IV,III,II, 120 m; Nika & Karmen, Mijo


Page | 1 |


ATVS team  |   climbing & Mountaineering