Wolfsberg Kletterzentrum, 18.12.2011

Serbus Wolfsberg!

Zgodnje vstajanje mi običajno ne dene dobro. Sploh pa, če je spanec krajši. Tako kot je bil v nedeljo, zaradi nočnega pohoda. A to juho sem zakuhala sama, zato jo bom tudi pojedla.

»Vstani Lenčina!« rečem sama sebi. Skozi okno pogledam stanje v zraku. Ne more biti boljše. Sonce. »Našopa« me z energijo in že hitim kot mlada srnica na zbirališče plezalnih duš pred dom (m)učencev. Sprva se mi zdi, da sem prišla na zbirališče sekte za hitrostno praskanje zaledenelih avtomobilskih šip, a kmalu spoznam, da sem se zmotila v poimenovanju. Zbrani so sami srčni ljudje s skupnim imenovalcem: plezanje: Sporthalle Wolfsberg.

Napakirani v pločevinaste celice odbrzimo na senčno stran Slovenije s ciljem osvojiti tehniko varovanja vodečega, tehniko vpenjanja pri plezanju naprej in seveda se dodobra naplezati. Naša srebrna puščica je malce prehitra, zato si celotna puščična ekipa privošči kavo pri Frau Helgi aus Wolfsberg. Ta nas navduši s tipičnim jodl pozdravom »Serbus« in vse nasmeji ter razvedri navkljub totalni avstrijski megli.

Hokus pokus čimčalabim! Že sem v športno-plezalnem centru. Priznam. Po predhodnem ogledu spletne strani sem pričakovala ogromnejšo zgradbo. Ampak tudi takšna kot je, je zame in še za druge sotečajnike uber alles.

Alen nam najprej razloži nekaj osnovnih napotkov glede plezanja v tem centru, nato pa vodi še skupinske ogrevalne vaje ter pokaže še vaje za raztezanje po plezanju, ki jih je super mega dobro narediti, če nočeš čez tri dni hodit kot zombi.

In akcija. Plezamo. Mlajši in starejši pripravniki plezajo smeri, ki se meni zdijo še znanstvena fanstastika. Oka sokoleva-inštrukturjeva (Alenova, Pavlijeva, Sergejeva in Mijova) pa bdijo nad nami, nedobudnimi tečajniki. Razdelimo se po dvorani. Eni že takoj naskakujejo težje smeri, drugi (tudi sama) pa step by step. Nekaj tečajnikov se nas z Mijom povzpne na vrh dvorane, kjer so smeri krajše in varovanje poteka na top rope. Plezam v paru z Lucijo (eno izmed treh Polonc). Dvojno preverjanje, varujem, plezam, napni, rdeča, črna, zelena, 4a, 4b. To je nekaj za začetek. Ogrevalni vzponi. Top rope nama ne zadostuje, začneva vpenjati. To pa ni mačji kašelj. Se je treba kar malo pomatrat, predvsem pri pravilnem vpenjanju. Oko sokolovo vidi vse, ne dovoli polovičarstva. Pravzaprav pa si polovičarstva pri plezanju ne smemo privoščiti.

V teh kratkih smereh in ob pogledu na navdušene plezalce v dvorani me še bolj zasrbijo noge in roke. Treba je splezat še kakšno daljšo smer. Najprej Lucija na rumeno, potem še sama ponovim njeno smer. Čekt. Všeč mi je rumena, zato nadaljujeva v tem stilu dalje. Spet rumena, pa nato še oranžna, pa še pinki za grand finale, vmes pa še malo previsna siva. Dobesedno siva za Lucijo. Krč sredi stene. (Lučka, upam da so tvoji prsti spet v takšni legi kot morajo biti). Spet priznam, da sem malo šokirana, saj še nikdar nisem videla kaj šele doživela česa takega.

Se mi zdi, da je tale dvorana za plezalske navdušence kot oddelek za igrače za otroke. Jih spustiš tja za 5 minut, potem jih pa celo večnost ni od nikoder. Stvar je simpl ko pasulj. Preprosto, eni in drugi pozabimo na čas. Eni pri plezanju, drui pri igračah. Nedelja ni bila izjema.

Plezanje v tej dvorani je zame spet ena nova, neprecenljiva izkušnja. Zato, hvala inštruktorji, v imenu vseh tečajnikov, da smo imeli možnost spoznati še kakšno drugo umetno steno kot šoštanjsko in velenjsko. Predvsem pa hvala vsem sotečajnikom, inštruktorjem in ostalim ŠAOvcem za super družbo in koristne napotke (takšne in drugačne).

Teja Plešnik