|
AŠ ŠAO - Paklenica 10.-12. apr. 2015
|
PAKLA hir aj kom agen Pa smo končno tudi letošnji tečajniki dočakali vikend Pakleniške ˝šole v naravi˝, saj nam v jesenskem času vreme ni bilo naklonjeno. Vsi smo bili polni pričakovanj, saj so nam inštruktorji tolikokrat povedali da ko prvič poskušiš plezanje v Pakli, si pečen. Zadnji kilometri poti so ob pogledu na vrhove nad morjem že dali slutiti, da bo vikend izpolnil naša pričakovanja, če ne celo presegel. V kampu so že zjutraj prispeli člani, po priplezanih smereh, ravnokar pripravljali pozno kosilo. Sonce je počasi padalo v morje, kamp pa se je polnil s šotori plezalcev. V lepem sončnem jutru smo pojedli zajtrk, spakirali nahrbtnike in se odpeljeli v Nacionalni park Paklenica na dogovorjeno parkirišče. Alen nam je podal seznam navez in še par napotkov, nakar pa smo se tečajniki zagnali v hrib nad parkiriščem. Ostale naveze pa so se odpeljale do svojih izhodišč. Na sedlu pod Velikim Vitrenikom smo najprej ponovili vozle, potem pa smo se razdelili na dve skupini. Prva, ženska skupina, se je z Alenom, Mijom in Rokom, odpravila plezat prve dolge smeri. Druga, moška pa se je preselila višje na delavnico, kjer sta Sergej in Pavli pokazala nameščanje in uporabo vmesnih varoval ter izdelavo ˝štanta˝. Spoznali smo veliko novih izrazov, ki so pri plezanju pogostokrat uporabljani. Ob petju klinov so ure hitro minevale in napočil je čas, da se tudi naša skupina poda na svojo prvo večraztežajno smer. Višinski metri so se vztrajno nabirali, vmes pa smo morali uporabiti znanje, ki smo ga pridobili v Šoštanjski telovadnici. Bolj ko se je bližal konec smeri bolj smo bili okuženi s plezanjem, na vrhu pa soglasni, to je to. Z vrha smo se ˝abzajlali˝ do vznožja stene, nato pa odkorakali nazaj na sedlo, kjer je sledila delavnica gibanje naveze s prej spoznanimi varovali. Proti večeru, ko se je sonce začelo skrivati za vrhove, smo pospravili opremo, nato pa sestopili do avtomobilov. Večerjo smo si privoščili pri Dinku, seveda so bile ribe slastne, morske, saj smo na morju. Noč je bila hladna, vendar je jutranje nedeljsko sonce poskrbelo, da je dobra volja spet sijala na naših obrazih. Po zajtrku smo se ponovno zbrali na parkirišču v NP Paklenica. Ta dan je smo bili tudi tečajniki razvrščeni v naveze. S tečajnico Urško sva bila razvrščena v navezo pod vodstvom Alena. Na začetku naju je kar malo stisnilo, saj s šefom ni šale. Alen je podal par predlogov kaj bi lahko plezali, odločili smo se za Ča je od Draga, nakar je sledila priprava na vzpon. Alen je začel plezati. Ko je postavil prvi ˝štant˝ sva za njim plezala še midva. Predzadnji raztežaj smeri sem plezal kot tretji, zadnji. Na štantu nad mano sta že bila oba soplezalca in to zelo dobre volje. Dodelila sta mi nalogo in sicer da moram eno zapeti medtem ko plezam. Ker se nobene nisem spomnil, sta bila tako dobra, da sta mi še pesem izbrala in mi malo pomagala. Ko sem odpel še drugo pesem oz. tistih par besed ki sem jih znal, sem tudi sam dosegel ˝štant˝. Tu smo smer zaključili, saj smo se strinjali, da je za naju malo premalo grifov. Po sestopu smo splezali še Tinino smer. Ostalo nam je malo časa, zato smo se še sprehodili po kanjonu do zasluženega piva. Izkazalo se je, da je s šefom fajn plezat. Po vrnitvi v kamp se je začelo pospravljanje šotorov in vse opreme. Ko smo se zbrale vse naveze, je sledila še analiza plezalnega vikenda za vse prisotne. Vsaka naveza je povedala par besed o vzponu. Nekaj udeležencev je še ostalo, drugi pa smo se odpravili proti domu. Pot je hitro minila, saj je bilo govora samo o prečudovitem preživetem vikendu v Paklenici. Upam da se kmalu vrnem, mislim pa da s to željo nisem edini.
|
|
