|
Paklenica, 7.- 10. september 2014
|
Ovčji kuk, NOVA V/IV, 80 m Po dolgem deževnem avgustu končno težko pričakovana priložnost za plezanje. Od Mijota dobim mail: eno prosto mesto za Paklenico. Tako se v nedeljo popoldan že peljemo Mijo, Stane, Polona in jaz proti Zadru. Vremenska napoved je lepa do četrtka, juhu! V ponedeljek zjutraj me malo skrbi. Že več kot en mesec nisem ponovil vrvne tehnike. Ko se peljemo proti kanjonu, skušam v glavi ponoviti reševanje padlega v navezi: no, nekako bi vendarle moralo iti, zaključim. Pa se zmotim: spodaj razmišljam kako naj se zavarujem v sidrišče, ki ga je naredil Mijo v uvodni, nenavrtani smeri, kako že gre, glava je prazna, a naj naredim popkovino? Kakšno popkovino, pravi Mijo, naveži se na štrik! Saj ni res, da sem to pozabil! Po tem se mi v glavi začnejo spomini vrstiti kot po tekočem traku. Manevri stečejo in sedaj samo še plezam. Nekje pod vzhodno steno miniaturnega Ovčjega kuka Mijo sprašuje, " ... a greva kar tukaj gor, po tisti liniji v levo, da ne bova delala gneče Stanetu in Poloni? Se čutiš, a bi upal?" sprašuje Mijo, "ampak pasti ne smeš za nobeno ceno, pa dobro preveri vsak oprimek!" Ja, seveda, itak od spodaj, kot običajno, izgleda čisto enostavno ... Do dveh smo ven, splezamo tri smeri, med njimi eno povsem najino, po kateri ni še nihče brusil krempljev. Potem pa na kopanje in kosilo, ki ga je pripravil Stane. Kako je, a smo zaključili za danes, jaz bi šel še kaj splezat. Kandidat se takoj pojavi: Stane. Kaj pa? Celjski steber! Jaz sem ga spomladi na taboru že lezel z Markotom. Zdi se mi, da ne bi smelo biti problemov. In sem se spet zmotil. Brez problemov do detajla, kaj pa pol? Zlezem dva metra nazaj, da se spočijem, ker me je začelo navijati. Pa kako je to možno, takšno smer imam v plezališču za malico! Urejam misli, kaj storiti. Ne, kar tako ne smem obupat, nekajkrat moram poizkusit, ampak previdno, si dopovedujem. Pasti ne smem pod nobenim pogojem. Padel bi tri metre na polico, pol pa verjetno še tri metre pod svedrovec. Hvala Bogu. V drugo najdem podprijem in se iz čepečega položaja dvignem do svedrovca, vpnem komplet in se zavarujem. Kamen se mi odvali od srca in telo mi preplavi ponos. Naslednji dan je ponovno čudovit, sončen, dišeč in topel: Paklenica je res zakon. Zvečer sprehod, sončni zahod, mirno morje, fige, vzhod polne lune in topla sapica, ki prinaša vonj po borovcih. Naslednji dan zjutraj v steni že slišimo oddaljeno grmenje. Pri nas doma v Velenju je že včeraj ulivalo. Ko sestopamo, že čutim prve kapljice, ko pa pridemo do avta, začne deževati. Na svidenje Paklenica! Se kmalu spet vidimo!
Veliki Vitrenik, "Oprosti mi pape"; 4a, 110 m; Stane & Polona; (izmenoma);
Kuk od Skadelin, "Tinina smer"; 4b+, 110 m; Mijo & Franc; Stane & Polona; (izmenoma);
Veliki Čuk, "Severni greben"; 3, 120 m; Polona & Mijo, izmenoma;
|
|
