Gonžarjeva peč, moja velika želja
Pa sem končno dočakala ta dan. Takoj se začnem spraševati: bo vreme zdržalo, bo vse teklo kot si želim,
bom sploh zmogla, nakar slišim: hitro, hitro, ob osmih je odhod. Joj, zamudila bova!
Pod steno že vsi zavzeto poslušajo g. Mijota, ko se pridruživa. Po kratki teoriji, ki je bila nujna in
je kasneje še kako prišla prav, smo se prestavili pod steno pripravljeni na vzpon. V prvem delu se mi
je zdelo, da sem se dokaj dobro znašla ob nepogrešljivih napotkih g. Milana. Nad prvim težjim odsekom
je sledilo varovanje naslednje plezalke in ko je bilo to mimo, sem se malo razgledala in nadaljevala
do skrinjice, se vpisala v dnevnik obiskov ter napisala trenutne vtise. Ob pogledu navzgor, pa me je
pošteno zaskrbelo. No, šlo je s pomočjo vodnikov in njihovimi napotki ter spodbudo. Ko sem dosegla vrh,
sem najprej zadihala, opazila lep razgled po dolini in zavriskala od veselja. Občutek je bil fenomenalen,
vsaj zame. Pa mi je uspelo, seveda ob pomoči vodnikov, a sem bila nase zelo ponosna. Ponosna pa sem še
bolj, ker imam čast biti z ljudmi, ki nesebično razdajajo svoje znanje in ob njih dobim občutek, da
zmorem nepredstavljivo. Še enkrat hvala in se vidimo prihodnjič.
Marija Selič, Prebold
