Kozjek 748 m - 4. oktober 2014

MALO PO GAMSJE

Odkar smo se na društvu dogovorili, da se preveri moje alpinistične veščine, ki sem jih prinesla s sabo z drugega ferajna, je minilo skoraj celo leto. Končno sva se z Mijem uspela dogovoriti za ponovno preverjanje kopne tehnike v kombinaciji s plezanjem.

Izbral nama je 120-metrsko smer v Kozjeku CIK-CAK, z oceno V-/IV, III, II. Pridružil se nama je tudi Tadej, ki do sedaj še ni plezal večraztežajnih smeri, saj je vedno zaposlen čez glavo in mu organizacija daljših odsotnosti v večini primerov predstavlja prekomeren izziv. Plezalni dogovori so nama tako tekom sezone plezanja v kopni skali polzeli med prsti kot pesek v peščeni uri, ki neusmiljeno odkazuje iztekanje časa za daljše smeri. A vreme se je uredilo, gneča unesla in tako smo se v soboto, na izjemno lep dan (predvsem zaradi vznemirjenja, pa tudi vreme ni bilo slabo), ob desetih dopoldne dobili in se nato skupaj odpravili proti Socki. Ko smo parkirali in pripravili vso opremo, mi je Mijo predal vodenje ture in odšli smo proti stenam. Pri branju opisa sem z nemalo težav in Mijevo pomočjo le našla pravi vstop v smer.

Po vseh pripravah se končno navežemo na vrv in se še enkrat pregledamo. Začnem voditi prvi raztežaj z lepim plezanjem nekakšne nerazločne zajede, ki se višje desno izteče v krušljivo prečnico, katera te pripelje v iztek strme grape, kjer sestopim in višje na drevesu uredim sidrišče. Mijo se z elegantnim plezanjem in zanesljivimi gibi hitro približa. Kmalu za njim pripleza tudi Tadej. Po nespretnem izmenjevanju opreme, ki se po nekakšnem čudnem naključju in navkljub neodgovornemu ravnanju njenih lastnikov ni odtujila, nadaljujem s plezanjem nekaj metrov navzgor po mini platki s še bolj mini zajedo v sredini. Tu je tudi ključ smeri, ocenjen s V-. Ne preveč lep skalni rogelj obidem previdno in bolj na ravnotežje, saj grozi, da bo zgrmel v globino. V upanju, da se tega ni odločil ravno sedaj, se splazim mimo in prestopim v desno, kjer prehod na greben že obljublja plezanje v lepšem terenu. Med travami po skalah splezam po lažjih prehodih višje in pri osamljenem hrastu uredim sidrišče ter tako na sončku počakam svoja soplezalca, medtem pa opazujem številne gamsje stečine. Ko smo spet vsi skupaj, se dogovorimo, da naslednji raztežaj vodi Tadej. Mijo mu sledi, svetuje in zraven dokumentira naš vzpon z elegantnim fotoaparatom, katerega podoba me spomni na stare črnobele fotografije in me v mislih odnese v čas zlate dobe alpinizma, o katerih mlajše generacije le še beremo v knjigah in starih planinskih vestnikih. Vrv hitro teče med prsti in ne mine veliko časa odkar smo se ločili, ko Tadej sporoči, da je uredil naslednje sidrišče. Uspešno je preplezal raztežaj kot vodeči v navezi, zato sem vesela. Hitro se pripravim in poberem vso opremo.

Po kratkem strmem stolpiču se smer položi in med skalami vije svojo grebensko pot. Malo poplezavam in malo hodim po nekakšni nerazločni sledi ter v glavnem sledim vrvi, ki me višje pripelje do soplezalcev v delu, kjer se greben razširi v prijetno sončno gredico (izstop iz Marandkante op.u.), na kateri se po iztrebkih sodeč radi sončijo tudi najboljši plezalci – gamsi. Greben nato zavije v desno in preden se še zadnjič pred vršnim pobočjem požene strmo kvišku in nato dokončno ukloni, se pri solnicah smer po slabem raztežaju zaključi. Zadnji raztežaj poteka po grebenu malo med balvani, malo pa preko njih. Spet uredim sidrišče in pokličem Tadeja, da pride za nama.

Zaključimo s plezanjem smeri, si čestitamo in si vzamemo nekaj minutk odmora. Pospravljamo opremo ob prigrizku in prijetnem kramljanju. Na severno stran se zagledamo v očarljive poteze Zahodnega grebena. Po fotografiranju sestopimo na jugovzhodno stran in opravimo še spust ob vrvi. Pod stenami se vrnemo do izhodišča k avtomobilu. Medtem se pogovarjamo o možnih situacijah reševanja padlega soplezalca. Turo zaključimo z analizo ob pijači v prijetnem jesenskem popoldnevu. Takšnem, ki napoveduje prihod dolgo pričakovanega indijanskega poletja in kakršnih si po deževnem poletju neizmerno želim v čim večjem številu, vsaj dokler ne pade dovolj snega za kakšno zimsko turo.

Jerneja Florjanc
Foto: MK