MOJI ZAČETKI PRI RADIOKLUBU NOVO MESTO.

Radioklub Novo mesto je bil ustanovljen 15.01.1952. Predsednik kluba je bil Viktor Porenta, ki nas je učil Morsejeve abecede in radiotehnike. Takrat se nam še ni sanjalo, da bo tehnika tako silovito napredovala. Tranzistorji so v kratkem času popolnoma spremenili svet. Radiotehnika me je zelo zanimala a učnega mesta takrat ni bilo in šel sem se učit za elektrikarja, k Elektrotehničnemu podjetju v Novem mestu leta 1957. Večino vajeniške nagrade, sem pustil pri g. Ogrizku, ki je imel trgovino z radioaparati in drugo trofejno kramo, kjer sem nabavljal material za izdelavo svojega radijskega sprejemnika.
Za Radio klub, ki je leta 1964 dobil klicni znak YU3DJR, pa ni bilo ustrezne lokacije in se je moral večkrat seliti. Šele leta 2004, so se našli primerni prostori. Takrat tudi ni bilo potrebne radijske opreme, s katero bi pritegnili nove člane in tako je samo nekaj entuziastov držalo klub pokonci. To pa se je več ali manj dogajalo vsa leta. Kasneje je prišel pod pokroviteljstvo Ljudske tehnike in nekaj se je vseeno premaknilo na boljše, priteklo je nekaj denarnih sredstev in nabavilo se je nekaj prepotrebne opreme. Dejavnost je malo oživela, ker so na poziv prihajali v klub vsi, ki so služili vojni rok kot vezisti. Nekaj časa je bilo malo bolj živahno, dolgoročno pa se ni obneslo in kmalu je bilo vse po starem.Sam sem si zelo želel biti rekrutiran k radiotelegrafistom in sem šel celo na dom k vojaškemu referentu prosit za to možnost, a mi ga ni uspelo prepričati.
Vseeno pa sem imel srečo, da sem se na služenju vojaškega roka, izpopolnil v sprejemanju telegrafije in rokovanju z radijskimi postajami. Vojaški rok sem služil na centru za zveze v Titogradu. V prostem času pa sem skrivaj zahajal v radijsko kabino, kjer sem bil vedno dobrodošel, saj sem večkrat koga zamenjal, seveda brez vednosti predpostavljenih. Tako sem si nabral kar nekaj operatorskih izkušenj. Moj major mi je dovolil polagati izpit in tako sem 28. Januarja leta 1963, položil na isti dan tretjo in drugo vojaško »klaso«. Dobil sem to kar sem si želel. Doma sem seveda moral položiti še »civilno« in postal sem »pravi« radioamater. To se je zgodilo leta 1968.S kategorijo C sem pridobil pravico delati na klubski radijski postaji. Takrat je bilo v klubu nekaj trofejne tehnike, katero so znali uporabljali le starejši operatorji, saj je bilo že samo uglaševanje kratkovalovnega oddajnika umetnost. Za uglaševanje so uporabljali kar neonsko cev, ki je zasvetila, ko je bil oddajnik uglašen. Stara pošta, kot so takrat rekli v kateri je bil Radio klub.
Antena, W3DZZ je bila napeta iz strehe na bližnje drevo. Bila je precej zdelana od starosti in vremena in je že od daleč kazala na stanje v klubu. Spomnim se, da smo na enem od sestankov imeli tudi predstavnika iz Občine. Takrat smo dobivali nekaj njihovega denarja a smo mu dopovedovali, da bi potrebovali več. Svetoval nam je, naredimo plan in ga predstavimo občinskim organom. Napišite, kaj potrebujete in koliko bi to stalo, potem pa bomo videli. No, nasvet smo upoštevali in kmalu smo kupili kar moderno radijsko postajo TRIO. Služila nam je lep čas in kasneje smo jih kupili še nekaj in postavili na streho pravi 6el. BEAM. Največ nam je pomagal Vojaški odsek na novomeški občini. Nekaj tudi v smislu usposabljanja vojaških obveznikov, kakor morebitna pomoč v slučaju naravnih nesreč. Spomnim se, da je bila ob neki slavnostni priložnosti na Občini prisotna tudi narodna herojina Katja Rupena. V svojem govoru je dala veliko priznanje radioamaterjem, ki so se izkazali ob potresu v Skopju in tako smo tudi mi posredno postali bolj pomembni.
Takrat sem delal pod klubskim znakom YU3DJR in zelo sem si želel imeti svojega, kar pa je pomenilo, da moram položiti izpit B kategorije.Vse pa ni bilo tako preprosto. Država je na nas gledala kot na potencialne vohune in je bilo vse zelo pod kontrolo. Če sem hotel delati na klubski postaji, sem moral na Občino in vratarju pokazati dokument, da sem dobil ključ od prostorov radiokluba. Vedno je kdo bdel nad nami in nikoli nisi vedel, kdaj te kdo posluša in kaj bo sledilo. Nam z C kategorijo tako ni bilo dovoljeno delati na višjih obsegih in tudi druge omejitve so bile, tako, da ni bilo druge izbire kot narediti B kategorijo in s tem pridobiti nekaj več pravic - tudi pravico do svoje radijske postaje. Nabaviti radijsko postajo pa je bilo takrat bolj zapleteno kot sedaj potovanje na Luno. Poleg izpita in dovoljenja za postavitev radijske postaje od Zveze Radioamaterjev Slovenije, uvoznega dovoljenja, nakup deviz, carinskih dajatev, poštnih stroškov in še kaj je bilo potrebno, da si postal lastnik in si smel delati z svojim znakom. V glavnem so se radijske postaje uvažale iz Japonske in Amerike, pa tudi iz evropskih držav. Radijska postaja, pa je samo škatla, saj rabimo za delo še mikrofon, taster in anteno. Napeti žično anteno v naselju je bil problem že zaradi prostora, sosedov in mogočih TV motenj. Redki so imeli lokacije izven naselij in niso imeli tovrstnih problemov.
Sam sem v gostem naselju in sem prvi dipol napel na podstrešju, kjer ga ni nihče videl. V Ljubljani sem dne 27. Decembra 1976 položil B kategorijo ali drugi razred in dobil osebni znak – YU3TMJ. Pomembno je bilo tudi to, da sem sedaj QSL kartice čeprav sem delal na klubski postaji dobival na svoj znak. Kmalu sem kupil kratkovalovno postajo male moči HW-7 in še eno doma izdelano »home made« 3.5 Mhz, enake moči. Dovoljenje za postavitev sem dobil 10.10.1977. Imela je vsega dva vata moči in bil sem ponosen nanjo, kot, da je »prava«. Imel sem veliko veselja z njo in naredil sem lepo število zvez predvsem z evropskimi državami. Včlanil sem se tudi v celjski QRP klub, saj sem dobival bilten in v njem uporabne informacije.
Od vsega so me najbolj mikala tekmovanja. Zbral sem že nekaj izkušenj iz operatorstva in sem se hotel preizkusiti tudi v tekmovanjih. Začel sem kar z »malo močjo« in kmalu ugotovil, da tisti, ki delajo z mano v isti kategoriji, uporabljajo vse kaj drugega kot jaz. Imajo tovarniške radijske postaje z večjo močjo in več elementne antene na visokih stolpih. Enkrat sem se potožil S58T Mirotu in mi je rekel: »Janez, kupi postajo in anteno, če hočeš delati«. In sem kupil kar od njega FT-107M in kasneje tudi 5 el. Fritzel. Mislil sem, da sem na konju a vedno se najde nekaj kar ti še manjka. Tako sem se še dolgo ubadal s plezanjem po strehi in poskušal narediti kaj boljšega od dipola a sem nazadnje kupil tovarniško FD-4 za nižje obsege in jo imam napeto še danes. Položil sem še A kategorijo leta 1988 in postavil petnajst metrski stolp ob hiši. Zamenjal nekaj  anten, in nazadnje je ostal na stolpu 4 el. ECO beam in žična FD4. V tem času »male« moči oddajnika sem pridno delal tudi v klubu in nabiral nove države. UKV tekmovanja so bila zame izziv v delu, ki je pripadal telegrafiji.
Ko se je ustavila »fonija« sem prevzel taster in moram reči, da sem sodeloval pri veliko klubskih UKV tekmovanjih, a le tam, kjer je bila kategorija fonija / telegrafija. Fonija ni bila zame in jo še sedaj ne prenašam. Takrat so bila tekmovanja res nekaj posebnega. Vedeli smo, da je potrebno narediti čim več zvez in to po možnosti dolgih, saj vsak kilometer prinaša točko. Čim več točk, višje mesto zasedeš. Ampak za dober rezultat je potrebno imeti najprej dobro lokacijo, dobro radijsko postajo in dobro anteno ali antenski sistem. Tekmovanja imajo več kategorij in delati za klubski znak, že pomeni, da je lahko več operatorjev oziroma ekipa, kjer se lahko menjajo pri delu ves čas tekmovanja. Tekmovanje se začne ob točno določenem času in se prav tako konča za vse naenkrat. Tudi pravila so enotna in jih vsi tekmovalci dobro poznajo, saj so običajno objavljena v radioamaterskih publikacijah, kjer so kasneje objavljeni tudi rezultati.
Gorjanci so odlična lokacija že zaradi svoje višine in odprtosti proti vsem evropskim državam. Antenski sistem z možnostjo hitrega obračanja v vse smeri, polna moč in dobri operatorji, so klučni za uspeh v takem tekmovanju. En operator pa je poglavje zase. Sam dela vse in njegov rezultat je samo njegov rezultat. Vsaka pomoč je kršenje pravil in nepravično do drugih, ki se pravil držijo. Kategorij je še več, a to naj bo zaenkrat dovolj. Važno je, da vsaj na kratko predstavim kaj se v tekmovanju dogaja. Za boljše razumevanje naj povem, da se sedaj dnevniki vodijo računalniško in ima operator ves čas pred sabo na monitorju vso statistiko, ki jo potrebuje za dober rezultat. Takrat pa je bil rezultat odvisen od iznajdljivosti operatorja in obstoječe tehnike. Tekmovanje lahko traja neprekinjeno 48 ali 24 ur, lahko pa tudi manj, odvisno pač od organizatorja tekmovanja. Delati iz avtomobila ali šotora v dežju mrazu, sedeti na zadnjem sedežu ves zlomljen, ne prinaša uspeha. To je mogoče delati štiri do šest ur, potem pa ne gre več.
Potrebovali smo streho nad glavo in elektriko. Šentjernejska sekcija je imela stanovanjsko prikolico in poskusno smo jo postavili na vrhu Gorjancev. Bilo je enkratno biti pod streho, ampak človek si vedno želi več. To smo tudi dobili, ko nam je Vojni odsek novomeške občine odstopil v uporabo nov kontejner velikosti 2 x 2 metra. Člani smo poravnali in zabetonirali teren za postavitev in odstranili vse ovire na poti do vrha, kakor bi lahko tovornjak prišel na lice mesta. Takrat so se sicer pojavljali razni problemi, ki jih ne bom opisoval, dejstvo je, da smo vse uspešno prebrodili in kontejner postavili na mesto, kjer stoji še danes. Pustili smo rasti vse zelenje in grmovje ob njem in ga tako stopili z naravo. Elektriko smo napeljali pod zemljo in sploh pazili, da nismo puščali sledov. Postavili smo manjši stolp z antenami in uredili notranji prostor, ki smo ga tudi ogrevali. Veliko truda je bilo prihranjeno že s tem, ko ni bilo treba prinašati vse opreme iz doline, saj je večina sredstev bila na varnem. Tudi ob mrazu in visokem snegu smo se v notranjosti ogreli in osušili. O polnoči so Gorjanci nekaj enkratnega. Zvezde na dosegu roke, ječanje zveriženega drevja in oglašanje nočnih ptic je neponovljiva melodija, kdor ji zna prisluhniti. No, mi smo bolj prisluškovali radijskim signalom in se veselili lepih rezultatov iz te lokacije.
PS: Letos 2018, je minilo 50 let članstva v ZRS in s tem postal dobitnik zlate značke Oldtimerja. V tem času sem osvojil kar nekaj odmevnih rezultatov v WW tekmovanjih in osvojil Plaketo Honor Roll za 337 DXCC od trenutno 340. Manjkajo mi še tri in sicer, Bouvet Isl. Croset Isl in Johnston Island. Teoretična možnost, da jih naredim obstaja, saj sem star šele 78 let in sem še živ, medtem ko so omenjene tri države mrtve. Mrtve zato, ker so to samotni, človeku neprijazni otoki, brez prebivalcev.

Osvetlitev zgodovine Radiokluba S59DJR okoli nabave radijskih sredstev in postavitve kontejnerja na tekmovalno lokacijo Gorjanci.

Najprej naj povem, da sem že marsikaj pozabil iz tistega časa, zato naj mi ne zamerijo tisti, ki jih bom nenamerno izpustil in jih bom naknadno vpisal, ko se mi javijo, da so bili tudi zraven. Datumi mi niso nikoli šli in jih ne bom navajal, če se kdo spomni kdaj je kaj bilo, naj mi sporoči in bom to dodal, da bo bolj natančno. Vsa zgodba se lahko časovno opredeli, če ima kdo sliko ali kašen dokument. Dejstvo je, da se vse odvija od samega začetka udejstvovanja RK v tekmovanjih, do nabave radijskih sredstev in kontejnerja. Tudi prvi uradni zapis tekmovanja je bil leta 1976, ko je bil rezultat objavljen v Radioamaterju. Tesla memorial in Alpe Adria. Na eni sliki smo vsi trije Jože S52AB, Dominik S51GD in S53MJ, slikal pa je Gusti Avbar znaka se ne spomnim. Če je bilo drugače me popravite, verjamem, da ste boljšega spomina. Jaz bom opisal svoje, vi pa dodajte svoje in poplnili bomo zgodovino radiokluba.
Vsi kontesti UKV in tudi KV, ki so se odvijali na Gorjancih, so bili pod milim nebom. Nekateri so postavili šotore, drugi so bili delani iz avtomobila. Sedeli smo na tleh in pisali dnevnk na kolenih. Takrat se še nismo spuščali v konteste, ki trajajo dan ali dva, ampak le na nekaj ur redko pa 24 ur. Običajno smo imeli hrano s seboj ali pa smo šli na malico h Gospodični ali koči tovarne IMV, kjer je pač bilo odprto. Anteno smo privili na daljšo aluminijasto cev in jo vrteli po sluhu, od kjer so prihajali signali. Ne smemo pozabiti, da smo bili takrat še v Jugoslaviji in je recimo UKV tekmovanje potekalo med republikami in tudi z Evropo, kakršnega značaja je bilo tekmovanje. Najboljša lokacija je bila na samem geodetskem znamenju, kjer smo se povzpeli kar nekaj metrov više od tal. Anteno smo lažje obračali, saj je bila cev privezana na ograjo betonskega stolpa. Stolp je imel neravno kapo, nagnjeno v štiri strani, zato je postaja visela v eno stran taster v drugo in pisanj v tretjo. Ni bilo ravno prijetno stati na tej ploščadi, saj je pihalo kot sam vrag. V začetkih smo imeli mali agregat, ki je nerad vžigal, kasneje smo se za čas tekmovanja smeli priključili na elektriko v koči smučarskega kluba Gorjanci. Dvakrat sva z YU3WA Marjanom delala celo iz zgornje ploščadi nedograjenega TV stolpa in enkrat pa je bil z mano Mitja S57HZM. To so bile nemogoče razmere, saj je iz tistega časa nekaj slik Jožeta S52AB in se dobro vidi naš entuziazem. Vsa tekmovanja za klubski znak so bila kategorije radioklubi - več operatorjev, tako smo se zbirali po dva ali trije v ekipo. To se vidi tudi iz tabele o tekmovanjih radiokluba, saj so vpisani vsi znaki, kateri so sodelovali v določenem tekmovanju. Za svoj znak pa smo delali seveda en operator, če smo delali iz Gorjancev ali kje drugje, večkrat tudi iz drugih primernih lokacij, če je bilo več ekip.
Takrat smo že imeli nekaj radijskih sredstev, tudi s pomočjo Vojnega odseka ali kako se je takrat imenoval. Kupil nam je radijsko KV postajo, stolp in 6 el. Beam. V Amiju, sem pripeljal iz Ljubljane zložljiv stolp sestavljen iz cevi. Slika obstaja in kaže kako stojimo na strehi pri montaži. Kdo je slikal ne vem, morda S51WC ali kdo drug, to se lahko razjasni. Cevi so mi gledale iz prtljažnika tako daleč ven, da nisem vedel ali se bo avto postavil na rit, ali bom prišel v višnjegorski klanec po kolesih. Radioklub je bil takrat nad pošto nasproti hotela Metropol. Postajo pa sva z Dominetom pripeljala že prej, saj sva si jo šla ogledat in preiskusit, če je primerna za nas. Cena ni bila vprašljiva, saj je tovariš Virant takratni šef Vojnega odseka to brez cenkanja plačal, kako pa se ne spomnim. Že prej sva imela naročilnico Vojnega odseka in z Dominikom in sva šla po postajo na Reko, a se nismo mogli dogovoriti glede plačila, saj nisva imela denarja, prodajalec pa je bil, mislim da mu je bilo ime Armin, radioamater, znaka se ne spomnim oseba, ne trgovina ali podjetje, da bi vnovčil naročilnico. Tako sva šla prazna domov in obenem jezna, saj se nama je izmuznila priložnost priti do radijske postaje.
Radioklub se je preselil v Šmihel na Smrečnikovo ulico in ko smo uredili prostore, postavili Fritzlov 6el. Beam bili spet QRV in slišani v etru. Spomnim se dne, ko sva z Marjanom takrat YU3WA naložila na njegov avto antene in drog, ki je gledal daleč naprej in nazaj. Bila je nedelja in sva šla na kontest Pokupje, ki je sicer trajal, mislim da štiri ure, dve uri fone in dve telegrafije. Na Gorjancih je pihalo ko sam vrag in res sva si želela kakšne strehe nad glavo. Takrat se je ponudil prriložnost da eden od članov YU3DFT Šentjernej, pripelje počitniško prikolico na vrh Gorjancev, kjer sedaj stoji kontejner. Iz te prikolice je bilo delanih nekaj kontestov, a se je človek, lastnik bal, da se bo na teh vremenskih pogojih razpadla. Zato smo neke nedelje naložili v avto varilni aparat, nekaj črnih cevi od takratne centralne kurjave in nad prikolico naredili loke, kjer se je kasneje napela avtomobilska cerada. Bili smo Slavko Rangus, ki ni bil radioamater, pokojni Jože S57CN in jaz. Delali smo cel dan, da smo ukrivili loke in vse zvarili nad prikolico. Kasneje je tudi sedaj že pokojni Branko Lukić, ki je bil vodja nečesa na avtoprevoznem podjetju Gorjanci po merah dal izdelati cerado, ki smo jo vrgli čez loke in močno privezali. Ker pa s tem ni bil zadovoljen lastnik prikolice in jo je odpeljal v dolino, smo sneli cerado in porezali loke. Tako smo bili spet na starem.
Glede zaslug za kontejner si lasti kar nekaj članov, a opisal bom svojo varianto. Po vsej tej neuspeli akciji smo se začeli pogovarjati o kontejnerju ali čem podobnim. Enkrat smo šli, Drago YU3APD , Jože S57CN in jaz na Trško Goro, kjer je bil ob sedanji trgovini Zrno avtomobilski odpad. Bile so kabine tovornjakov in šasije kombijev, a smo ugotovili, da to ne bo v redu. Potem je v Radioklub prišla Alfa 77D, ki je na vojnem odseku niso nikoli zagnali ali preiskusili. Tudi se mi zdi, da so jo dobili zastonj za vzdrževanje zvez na centru za obveščanje. Večkrat sem bil na orožnih vajah, tudi v centru a Alfe nismo uporabljali. Ko se je amortizirala ali kako drugače ni bila zanimiva za Vojni odsek, so jo podarili našemu radioklubu. Tako se mi je porodila ideja, da bi lahko Vojni odsek, ki ga je v tem času vodil Slavko Jarkovič iz Šentjerneja, tudi moj znanec in šef na orožnih vajah, kako pomagal pri nabavi kontejnerja. V Trimo Trebnje sem šel enkrat vprašat, koliko bi stal tak kontejner, ki jih oni izdelujejo. Predračun je bil takratnih 30.000 dinarjev, če ga sami sestavimo in odpeljemo iz Trima. To ni bilo sprejemljivo in smo odnehali.
Potem sem enkrat na orožnih vajah, ko me je Slavko povprašal kako kaj v radioklubu namignil, da bi nam lahko pomagal s kontejnerjem, ki bi ga uporabljali tudi za take zveze, ki bi šle za potrebe Vojnega odseka. Ne vem ali je kaj o tem razmišljal, sem pa bil enkrat ali dvakrat pri njemu doma in vedno sem napeljal pogovor na kontejner. Celo njegova žena mi je pomagala, da bi se omehčal, medtem ko sva pila kavico. Od tu ne vem več natančno kako so stvari potekale, morda me kdo dopolni, da bo stvar verodostojna. Kontejner smo dobili od Vojnega odseka, kakor druga sredstva. Že pokojni Brane YT3TOZ, ki je bil tudi radioamater in avtoprevoznik, ga je pripeljal naravnost iz Radgone. Postavil ga je na dvorišče pred radio klub in tam so ga inštalirali Drago S57APD, in Jože S57CN in ne vem kdo še. Medtem smo na Gorjancih pripravili pot, da ga bo lahko tovornjak pripeljal na mesto, kjer bo stal. Problem je nastal zaradi meje med Hrvaško in Slovenijo, ki naj bi potekala prav na tem mestu. Odločili smo se ga zavestno postaviti na hrvaško stran, saj ni bilo problemov, če pa bi bili, bi ga premaknili kakšen meter na slovensko stran. Za betoniranje temelja smo rabili cement, vodo in pesek. Pri mojem sosedu, ki je bil vodja avtoparka pri Pionirju sem si izprosil kombi, da je pripeljal pesek iz bljižnjega peskokopa, vodo in cement. Mislim, da smo dobili kombi celo dvakrat zastonj. Pri vseh teh dejanjih je sodelovalo kar nekaj članov, ki se jih kratkomalo ne spomnim vseh. Da so bili Jože S57CN, Franc S51WC, Drago S57APD, ki je vozil kombi, se spomnim, več pa ne. Zabetonirali smo temelj in kasneje ga je drago YU3APD pripeljal s Pionirjevim tovornjakom ki je imel dvigalo in ga postavil na temelj, kjer stoji še danes.
Potem pa se je začelo drugo poglavje in sicer najbolj nujno priklop elektrike. Nekaj časa smo se na skrivaj priklapljali na poštni stolp, ki je stal blizu kontejnerja, kasneje sva ali smo, se ne spomnin točno z Marjanom skopala jarek za cev, kamor bi potegnili kabel do Elektro omarice, ki je bila v sklopu TV stolpa. Vem, da sva z Mitjo S57HZM priključila kabel čisto „legalno“ v omarici na eno izmed varovalk. Kanal smo skopali okoli kamnov in hitro se je trava zarasla, da se ni nič poznalo. To je bila velika pridobitev za nadaljne delo.
Nekega dne sem pri Jožetu S57CN izvedel, da ima moj vaščan, Čučnik, skoraj sosed, za hišo v koprivah aluminijasti stolp, višine kakšnih štiri ali pet metrov. Zakaj je bil tam in kdo ga je naredil ne vem, vem pa da bi gotovo nekdo kaj o tem več povedal. Zvečer sem ga šel iskat in prinesel k Jožetu, kjer sva ga z nekaj dodatnimi kotniki sestavila in kasneje tudi odpeljala na Gorjance. Tega se vsega ne spomnim natančno, kdo se je še s tem ukvarjal, vem, da sva šla z Jožetom v Šentjernej k slavnemu Jupu in ga prosila, če lahko pogledava med njegovo šaro, kje bi našla kakšnega polža za pogon antenskega droga. Res sva našla primerno stvar in ga vgradila v stolp, vpela antenski drog skozi ležaj in omenjeni rotator, naredila še kljuko s povezavo v notranjost, da se je lahko antena obračala pri postaji. Tudi sva naredila indikacijo položaja antene, saj se iz kontejnerja ni videla. Na cev sva privezala in navila vrvico, jo speljala skozi luknjo v kontejner nasproti delovne mize in obesila nanjo utež. Zarisala sva črte, kje se utež nahaja, ko je antena na severu in drugih straneh neba. To je super delovalo, le anteno je bilo treba ročno obračati me delom. Na zadnjo steno kontejnerja smo postavili moj še uporaben kavč, ki sem ga imel spravljenega in delo se je lahko pričelo. Po kontestu smo odnesli le postajo, drugo je čakalo naslednjo ekipo ali posameznika.
Do tu sem sodeloval, pozneje so se stvari začele spreminjati in začel sem delati od doma tako, da me kontejner ni več zanimal. Oddan je bil v upravljanje po sklepu UO RK S57CN Jožetu in S51WC Frenku dne 15 02 2001.