Šestdeset let Radiokluba S59DJR, Novo mesto.

Letos obeležujemo 60 let ustanovitve Radiokluba v Novem mestu. Obstajal je sicer že prej, v sklopu Ljudske tehnike, ni pa bil registriran kot samostojno društvo, oziroma Radioklub. To se je zgodilo 15. 01. 1952. Registracijo je potrdilo poverjeništvo za notranje zadeve - OLO Novo mesto, pod registrsko številko 106. Sedež Radio kluba pa je bil na Kapiteljski ulici številka 1. Takrat je ta samostojnost pomenila večjo možnost nabave orodja in pridobivanja denarnih sredstev. Znak YU3DJR, pa je Radioklub Novo mesto dobil leta 1964.
Sam sem se, kot še nekaj vajencev Elektrotehničnega podjetja iz Novega mesta, leta 1957 včlanil v Radioklub. Učili smo se Morsejeve abecede in uporabe spajkalnika. Tu sem si pridobil toliko znanja iz radiotehnike, da sem si sam izdelal radijski sprejemnik. Takrat je bilo operatorsko delo omejeno že zaradi tega, ker ni bilo radijskih sredstev, pa tudi ustreznejše prostore smo dobili šele leta 2004, v centru mesta. Nekaj denarja je prišlo od Ljudske tehnike, odpisana oprema od Vojnega odseka, nekaj pa nam je navrglo sodelovanje z raznimi klubi in društvi, ki so rabili našo pomoč v zvezah.
Tekmovanja so ena izmed najbolj priljubljenih dejavnosti radioamaterstva. Na Trdinovem vrhu imamo tudi tekmovalno lokacijo, zelo primerno za UKV tekmovanja, kjer radioamaterji dosegajo lepe rezultate na domači in evropski ravni. Tudi na KV oziroma kratkem valu je iz Novega mesta doseženih več vidnih rezultatov v svetu. Ena od dejavnosti Radiokluba je tudi ARG amatersko radiogoniometriranje ali popularno lov na lisico, gradnja anten, elektronika in seveda vzpostavljanje zvez z radioamaterji doma in po svetu. Članstvo sestavlja pisana druščina mladih in starih, od Oldtimerjev do podpornikov Radiokluba.
Vsa leta je Radioklub sodeloval z vsemi družbenimi strukturami. Prej manj, kasneje bolj, kakor se je menjavala oblast, tako so se spreminjali pogoji za delo in nabavo radijskih postaj, anten, ojačevalcev in računalnikov. Tako smo pridobili nekaj radijskih sredstev, postavili na Gorjancih manjši kontejner s stolpom in antenskim sistemom. Kasneje so se stvari spremenile in radioamaterstvo je postalo del družbenega dogajanja, ne le kot hobi posameznika. Dokaz, da dobro sodelujemo z raznimi organizacijami na državni in lokalni ravni, je zlati znak Civilne zaščite RS za leto 2006, katerega je prejel Radioklub S59DJR, Novo mesto.

Ekspedicija na Scarborough Reef.

Letos je prišla med radioamaterje razveseljiva novica, da se pripravlja radioamaterska ekspedicija na Scarborough Reff, atol v Južno Kitajskem morju v trikotniku med Tajvanom in Filipini. Vest ne bi bila nič nenavadnega, saj so take odprave ali ekspedicije pogoste, če ne bi bil otoček ali bolje rečeno plitvina s štirimi večjimi skalami, v radioamaterski razdelitvi sveta veljala kot država z imenom BS7. Zadnja radioamaterska ekspedicija na tem atolu je bila leta 1995 in od takrat za radioamaterje, ki niso vzpostavili zveze z njimi, najbolj iskana država na svetu. Radioamaterji imamo trenutno 337 držav, od katerih jih kar nekaj deluje le ob obisku kakšnega radioamaterja ali podobne ekspedicije. Scarborough Reef je od Slovenije oddaljen 9696 kilometrov.
Radioamaterji so na skale, ki štrlijo iz plitvine od dveh do desetih metrov nad morjem, postavili radijske postaje, antene in agregate. Nad glavo pa niso imeli druge strehe, kot kos platna in zvezdno nebo. V bližini so imeli zasidrano ladjo, kjer so jedli in spali, menjava operatorjev pa je potekala s čolnom, saj so skale raztresene po plitvini v obliki trikotnika med sabo oddaljene po več sto metrov. Delati v takih razmerah, sredi oceana je zelo težko in že malo višji valovi, bi lahko ogrozili ekspedicijo. Imeli so klicni znak BS7H in so v času devetih dni, vzpostavili nekaj več kot 45.000 zvez z radioamaterji po svetu in tudi iz Slovenije. Iz Novega mesta je bila zveza med BS7H in S53MJ po večkratnih poskusih, vzpostavljena v telegrafiji in foniji. Postaji sta si izmenjali predpisani raport in vnesli zvezo v radioamaterski dnevnik-log. Sledi še izmenjava QSL kartic, kar je za radioamaterja pravi dokaz, da je bila zveza med njima res vzpostavljena. Tisti, ki imate dostop do interneta, si lahko ogledate kratek filmček na strani: http://www.youtube.com/watch in videli boste, da je bilo delo operatorjev v skrajno neugodnih razmerah. Kraj je res eksotičen, posebno še sončni zahod a verjamem, da so si vsi oddahnili, ko so stopili na trdna tla.

Plaketa Honor Roll v radioamaterstvu.

Na Dolenjskem radioamaterstvo ni ravno razširjen hobi, nekaj pa nas je zagotovo, ki se s tem ukvarjamo že desetletja. Prve radiotelegrafske zveze sem naredil na služenju vojaškega roka leta 1962 in nadaljeval kasneje v novomeškem Radioklubu S59DJR. Kasneje sem si kupil svojo radijsko postajo in z znakom S53MJ naredil z radioamaterji doma in po svetu že več deset tisoč zvez. Za Plaketo Honor Roll je potrebno narediti in potrditi najmanj 331 od 340 držav, toliko jih je trenutno v veljavi po radioamaterski razdelitvi sveta. V Sloveniji jih je z mojo skupaj šest, kar pomeni, da je ni prav lahko osvojiti. Kdor, naredi in potrdi vse države pa osvoji Honor Roll #1 in v Sloveniji so le štiri. Število držav vseh časov je bilo že več kot štiristo in se še naprej spreminja, saj nastajajo nove in ugašajo stare.
Kar nekaj teh držav sploh ni naseljenih ali je tam le občasno kakšna znanstvena odprava tako, da je treba čakati tudi leta, da se od tam oglasi kakšen radioamater. Včasih pa se tja napoti skupina radioamaterjev, da oživi državo za kakšen teden ali dva in omogočijo radioamaterjem po svetu narediti tako redko zvezo. Meni je letos uspelo narediti manjkajočo državo z Macquarie Island, oddaljeno 17.269 kilometrov od Slovenije, katera leži v južnem delu Tihega oceana, med Avstralijo in Novo Zelandijo. Od tam se je letos občasno oglašal radioamater Trevor, ki je prišel službovat na vremensko postajo in si je po delu krajšal čas. Med šibkimi signali in neprestanim klicanjem na tisoče radioamaterjev sem vzpostavil pomembno zvezo in tudi potrdil novo državo. Od prve zveze do danes je že skoraj petdeset let in osvojitev te trofeje je lep zaključek enega obdobja.
Morda se mi posreči narediti tudi še preostalih devet držav, a to je že druga zgodba, saj nimam več veliko časa za čakanje. Kdor bi rad izvedel kaj več o radioamaterstvu v Novem mestu, si lahko ogleda tudi spletno stran: http://freeweb.siol.net/s53mj/, kjer so še drugi podatki o mojem radioamaterskem delu. Za boljše razumevanje navajam še manjkajoče države, ki so vse otoki ali otočki daleč od Slovenije. To so: Bouvet Island, Crozet Islands, Amsterdam&St. Paul Island, Johnston Island, Palmyra&Jarvis Islands, Kingman Reef Island, Sandwich Island, Heard Island in South Auckland&Campbell Island. Poiščite jih na zemljevidu ali na Google zemlja, da si ustvarite sliko o oddaljenosti in velikosti, saj so nekatere le veriga koralnih otočkov. Po napovedih, naj bi se letos aktivirala le ena, za mene nova država, če se jim bo izšlo glede financ in vremenskih pogojev.

Visoka obletnica Radiokluba S59DJR, Novo mesto.

Letos mineva 55 let od ustanovitve Radiokluba Novo mesto. Obstajal je sicer že prej, v sklopu Ljudske tehnike pri Zvezi radioamaterjev Slovenije, ni pa bil registriran kot samostojno društvo. To se je zgodilo 15.1.1952. Registracijo je potrdilo poverjeništvo za notranje zadeve - OLO Novo mesto, pod registrsko številko 106. Sedež radiokluba pa je bil na Kapiteljski ulici številka 1. Ustanovilo ga je deset članov, in sicer je bil predsednik Viktor Porenta, sekretar Miloš Matko, blagajnik Ivan Melanšek in gospodar Tone Rostan ter člani Slavko Zorič, Lojze Retelj, Franc Lenart, Miro Pipan, Lado Frfolja in Božo Novina. Takrat je ta samostojnost pomenila večjo možnost nabave orodja in pridobivanja denarnih sredstev.
Sam sem se kot vajenec Elektrotehničnega podjetja iz Novega mesta, leta 1957 včlanil v radioklub. Učili smo se Morsejeve abecede in uporabe spajkalnika. Tu sem si pridobil toliko znanja iz radiotehnike, da sem si sam izdelal radijski sprejemnik. Takrat je bilo operatorsko delo omejeno že zaradi tega, ker ni bilo radijskih sredstev in ne primernega prostora. Nekaj denarja smo dobili od Ljudske tehnike, odpisano opremo od Vojaškega odseka, nekaj pa nam je navrglo sodelovanje z raznimi klubi in društvi, ki so rabili našo pomoč v zvezah. Selitve po mestu so le oteževale delo, saj so bili to prostori v starih stavbah in vedno le začasna rešitev. Končno smo leta 2004 dobili ustrezne prostore v centru Novega mesta, v Rozmanovi ulici 10. Na Trdinovem vrhu imamo tudi tekmovalno lokacijo, zelo primerno za tekmovanja na ultra kratkem valu (UKV). Tekmovanja so ena izmed najbolj priljubljenih dejavnosti radioamaterstva. Naši operatorji dosegajo lepe rezultate na domači in svetovni ravni. Na kratkem valu (KV) je iz Novega mesta doseženih tudi več prvih mest na svetu. Ena od dejavnosti je tudi (ARG) amatersko radio goniometriranje ali popularno lov na lisico, gradnje anten, elektronika in seveda vzpostavljanje zvez z radioamaterji doma in po svetu.
Radioamaterji lahko svojo dejavnost pokažejo skozi razne diplome, ki jih pridobijo s svojim delom. Najbolj popularna diploma je 5BDXCC, kar pomeni potrjene zveze z najmanj sto državami na petih obsegih. To je 500 QSL kart, za kar se je treba močno potruditi. V našem Radioklubu imamo dva imetnika te prestižne diplome, to sta S52AB in S53MJ. Oldtimerji so člani s petindvajsetimi leti radioamaterskega staža in jih imamo kar nekaj, častni član Radiokluba S59DJR pa postane s tridesetimi leti in šestdesetimi leti starosti. To sta S51GD Dominik in S53MJ Janez. Imamo tudi nekaj mladih perspektivnih radioamaterjev, o katerih se bo še slišalo. Da je radioamaterstvo prijeten hobi, dokazuje tudi številno članstvo.
Vsa leta je radioklub sodeloval z vsemi družbenimi strukturami. Prej manj, kasneje bolj, kakor se je menjavala oblast, tako so se spreminjali pogoji za delo in nabavo radijskih postaj, anten, ojačevalcev in računalnikov. Včasih smo bili radioamaterji tako rekoč »potencialni vohuni« in zato vedno pod budnim očesom države. Kasneje so se stvari spremenile in radioamaterstvo je postalo del družbenega dogajanja in ne le kot hobi posameznika. Dokaz, da dobro sodelujemo z raznimi organizacijami na državni in lokalni ravni, je zlati znak Civilne zaščite RS za leto 2006, katerega je prejel Radioklub S59DJR, Novo mesto.

Moja resnična zgodba.

Pred leti sem bral o gospodu Ivanu Krambergerju, kako je prosil ravnateljico šole, če bi mu popravila negativno oceno, ker bi se šel rad učit za dimnikarja. Ta mu je ustregla in postal je celo izumitelj in dobrotnik. Takrat sem se spomnil na svojo izkušnjo, ki je nisem delil še z nikomer do sedaj. Potem sem pred kratkim v časopisu Nedelo, prebral o gospodu Karlu Gržanu, kot je zapisal, da mu je učiteljica sama popravila negativno oceno in je brez težav doštudiral. Ta gesta mi je obudila spomin, kako se je meni zgodilo pa ravno obratno, zaključene pozitivne ocene na koncu šolskega leta, so se mi v spričevalu spremenile v negativne. To pa se je zgodilo na zelo čuden način, ki ga mislim opisati po dolgih letih. O tem dogodku sem molčal in se nisem pogovarjal ne s svojimi starši, ne s sošolci ne z učitelji in tudi svoji ženi sem povedal šele pred kratkim, ko sem prebral zgodbo gospoda Gržana.
Zadnji dan v šoli, ko smo se že veselili počitnic in smo ravno zasedli mesta v klopeh po glavnem odmoru, ko smo se na noreli zunaj na svežem zraku, je pritekla naša razredničarka v razred in začela kričati, kdo je nekaj napisal na tablo. Kaj ni povedala, hotela je le vedeti, kdo je pisal. Stala je poleg mene, ki sem sedel na zunanji strani klopi in me grdo gledala. Prijela me za uho in me vlekla, da sem moral vstati. Vpila je name, da sem pisal jaz in naj priznam. Kako naj kaj priznam, če ne vem, za kaj gre. Kakšno pisanje na tablo, saj sem bil zunaj s sošolci in smo skupaj prišli v razred. Potem je odvihrala v zbornico in kmalu prišla nazaj s šopom listov, ki jih je razdelila vsakemu in ukazala, da vsi vzamemo v roke pisala, ker bomo pisali narek. Po treh stavkih je vsem pobrala liste in jih odnesla iz razreda. Kmalu pride nazaj pome in me za ušesa vleče v zbornico, kjer je bil zbran ves učiteljski zbor. Prvi mi pomoli papir pod nos in trdi, da je pisava na papirju enaka kot na tabli in naj priznam. Ker nisem priznal, sem dobil dve okoli ušes in me je napodil nazaj v razred. Kmalu pride za menoj še razredničarka. V razredu je bila mučna tišina, ko se obrne proti meni in reče, dobesedno in pred celim razredom: „Tako, celo leto si mi nagajal, sedaj bom pa še jaz tebi. Dva že imaš, sedaj pa ti bom „pripopala“ še jaz enega, da si boš zapomnil.“To je bilo v tretjem razredu nižje gimnazije, ki sem ga zaradi te krivične obtožbe in obsodbe tudi ponavljal.
Ta dogodek sem si sicer zapomnil, vendar ga nisem komentiral z nikomer, pa tudi nihče od sošolcev ni imel nikoli o tem nobenega vprašanja. Sam sem se spraševal, kako je mogoče, da nekdo primerja mojo pisavo s pisavo na tabli, če je ta prazna on pa v zbornici. Tudi nisem nikoli izvedel kaj je pisalo takega na tabli, da so okrivili mene in sem si zaslužil tako kazen. Vsemu navkljub sem končal štiri razrede nižje gimnazije in se šel učit za električarja. Šolo sem končal s prav dobrim uspehom in kmalu odšel k vojakom za dve leti. V Vojaški knjižici mi kapetan zapisal, da sem urjenje zaključil vzorno kot dober vojak. Potem sem kmalu odprl svojo obrt kot najmlajši obrtnik na Dolenjskem. O tem je pisal celo Dolenjski list. Moja obrt je bil servis na terenu, tako sem potoval po vsej Dolenjski in Beli Krajini tja do Karlovca. A pustimo to. Kot serviser sem bil v naslednjih letih pri vseh mojih „tovarišicah“ in „tovariših“ katerim sem nekoč grenil življenje. Niti eden ali ena se ni nikoli pogovarjal z menoj o šolskem obdobju ali povezanimi dogodki. Tako, kot bi priletel nedolžen naravnost iz nebes. Sumil sem, da so uvideli svojo zmoto, zato so bili tiho. Res je, da sam nisem bil nikoli zamerljiv, nikoli nisem komu obljubljal maščevanj ali česa podobnega. Rad se smejem in to mi je tudi v šoli prinašalo le nesrečo, saj sem bil skoraj vedno za vse kriv, četudi nisem imel nič pri tem. Tako sem imel korekten odnos kljub vsemu, čeprav bi za marsikaj lahko kuhal zamero.
Do tukaj je vse po starem le, da se je po vseh teh letih zgodil neverjeten preobrat. Nekega dne sem pred lokalno trgovinico čakal ženo, ko pride do mene sošolec, ki je ravno tako čakal svojo ženo, da gresta domov. Izmenjala sva si nekaj besed o vremenu in nepomembnih stvareh, ko nenadoma reče:„Janez nekaj ti moram povedati, da sem takrat v šoli jaz napisal tisto na tablo. Nisem si upal priznati tega, sicer so tebe tako in tako že obdolžili. Saj si bil vedno kriv za vse, pa sem mislil, da ti ne bo hudega.“ Ustavilo se mi je dihanje, saj česa takega nisem pričakoval. Nisem imel besed, da bi vsaj vprašal, kaj je napisal, da sem si zaslužil takšno kazen. Tedaj sta skupaj prišli ven obe soprogi, in ker se vedno vsem mudi, smo se brez nadaljevanja debate razšli. Sošolec pa je v kratkem umrl, a prepričan sem, da še marsikdo ve, kaj je pisalo na tabli. Nikoli ne gredo vsi učenci med odmorom iz razreda in tudi takrat jih je nekaj ostalo notri kakor tudi pisec. Vseeno so bili vsi tiho in nihče ni rekel besede, ki bi me rešila tako stroge kazni. Po vsem tem sem posumil, da je bilo nekaj v zvezi z razredničarko, saj se je ona najbolj trudila dokazati, da sem bil jaz. Tako me je z lahkoto pokopala in mi zaključila svoj red in še dva druga. Kako ji je to uspelo, se sprašujem.
Po vsem tem sem se odločil povedati tudi svoji ženi, kaj se mi zgodilo pred skoraj sedemdesetimi leti. Tako sem se znebil še zadnje stvari, ki mi je ležala na srcu. Toliko o dobroti in siroti. To sem napisal in objavil tudi zato, da bi prebral kdo od še živečih učiteljev te šole in se zamislil nad svojim delom, pa tudi kdo od sošolcev, ki so jim s svojim molkom pomagali. Namenoma ne pišem o imenih, se bo tako in tako vsak sam prepoznal, če je imel morebiti prste vmes. Sicer pa želim vsem vpletenim še veliko zdravja in dolgo življenje.