DILEMA O ČLANARINI. Član
domačega radio kluba sem že kar nekaj desetletij in tudi član
Zveze radioamaterjev Slovenije nisem od včeraj, tako, da lahko
pokomentiram nekaj zgodovine. Bila so različna obdobja načina
delovanja z različnimi predsedniki in različnimi koncepti. Članstvo
je bilo obvezno, kateremu ni nihče oporekal, kaj šele tečnaril,
da
ne bo plačal članarine ali česa podobnega, kar slišim, in berem
zadnje čase. Smo pozabili, kakšni pogoji so bili za polaganje
radioamaterskih izpitov in dovoljenj za delo na postaji, vse pod
budnim očesom ZRS. Nekateri se boste spomnili, da niti CB-jke nismo
smeli imeti. Vseeno mislim, da ima vsak radioamater z licenco moralno
in finančno obveznost do svojega radiokluba in ta do Zveze
radioamaterjev Slovenije. ČUDEN
JE TA DIGITALNI SVET. Zadnje
čase se sprašujem, ali je morda mogoča primerjava glede analogno
–
digitalno, tudi iz nekdaj osem tisoč analognih članov ZRS, v
sedanjih tisoč digitalnih. Stara garda se počasi umika, mlada pa
prihaja, vendar v drugi obliki operatorstva. Nov
trend ali kakor pravijo – digitalizacija, je nekšen nov
način
življenja, ki je najbrž kriv manjšemu zanimanju za naš
hobi. Nič
nimam proti temu modernemu načinu komunikacije, a čar tistega, ki
smo ga doživljali nekoč, je izginil. Opažam tudi, da se že nekaj
časa ne pojavljajo več roboti, verjetno so spoznali, da to ni to,
čeprav koristijo prav to novost. Prehitevajo že otroci, ki hodijo
mimo hiše v šolo in gledajo v ekrane svojih telefonov. Da
bi kdo
pozdravil, ni verjetno, saj živijo v svojem - digitalnem svetu. To
vidite, je novo obdobje, ki zahteva drugačen pristop v življenju.
Manjka nam samo še mobilni telefon z dodatkom digitalnega
dežnika,
ki bo lebdel nad nami v dežju, medtem ko brskamo po telefonu. MENJAVA
GENERACIJ ALI KAJ DRUGEGA. Na forumu LEA
se vsak dan
zadnjih nekaj let prodaja radijska oprema, od ojačevalcev do anten.
Veliko ponudnikov omenja, da so nekateri elementi v prodaji še
originalno zapakirani. Nekateri ne skrivajo, da opuščajo hobi,
drugi bi tudi kaj zamenjali, vsi bi se radi znebili česar, kar ne
bodo več potrebovali. Morda kupujejo novejšo opremo, tega ne
omenjajo, a je to malo verjetno. KONEC
LISTE S5DXCC. S5DXCC
listo
objavljam zadnjič, saj so v zadnjih dveh letih prijavilo diplome
komaj nekaj operatorjev. Diplome slovenskih operatorjev sem začel
zbirati pred letom 2004 in zdaj končujem, saj je videti, da za
diplome ni več zanimanja, tudi iz razloga, da se v današnjem
času
lahko naredi 5 band DXCC v zelo kratkem času. Odkar se je pojavil
famozni FT8 je radioamaterstvo postalo le še računalniška
igrica. OBLETNICA 60 LET. Te
dni sem nekaj brskal po svojih dokumentih in naletel tudi na Vojno
knjižico. Odprl sem jo na strani, kjer moj kapetan piše o mojem
služenju. Med drugim piše tudi to, da sem seljak, čeprav sem
imel
poklic in nobenega vrtička, kaj šele grunta. Listam naprej, kjer
piše, da sem služil, v enoti za zveze, tehnična služba. Pravi,
da
sem dober tovariš in sem obvladal vse vojaške
veščine. Piše v
cirilici s prosto roko, zato sem le težko razbral, že malo
porumenelo pisanje. V šoli sem dobro bral tudi cirilico in v
vojašnici smo imeli časopise le v tej pisavi. REZERVNI
UTRINKI REZERVISTA. Opisal
bom nekaj dogodkov iz preteklosti, ne kot radioamater, ampak kot
vezist, radio telegrafist, rezervist. Pred
občinsko stavbo se nas je zbralo kakšnih deset, ki smo se
odzvali
pozivu na orožne vaje. Kombi, s katerim bomo šli, stoji parkiran
pol na pločniku pol na cesti, kar je bilo malo čudno, saj bi lahko
parkiral za stavbo, kjer smo imeli opremo. Vanj znesemo prtljago in
se posedemo vsi, čeprav je že prepoln. Ko ga hočem vžgati, vidim
na armaturi listek, kjer piše, naj kombi vedno parkiram pol na
cesti
pol na pločniku, sicer ne bo vžgal. Kombi je bil iz hotela, kjer je
služil le za prevoz perila iz hotela v pralnico in nazaj, kjer je
vedno tako stal ob cesti in se navzel čudne navade. Vseeno smo se
srečno pripeljali do gozdarske koče, ki je bila v najemu in
delovala tudi kot gostilna. Radijsko postajo sem postavil v zgornje
nadstropje, kjer sem imel pred sabo okno in pogled na dovozno pot.
Anteno sem zlahka obesil na bližnje drevo in žleb na koči, saj sem
bil še mlad in spreten glede plezanja po drevju. Prva zveza je
bila
ob dvanajstih in lotili smo se dela. KDO ŠE JE RADIOAMATER. Že nekaj časa
se
sprašujem, ali je radioamater še prava beseda za človeka,
ki si je
sam izdelal radijsko postajo in z njo vzpostavil zvezo z drugim
radioamaterjem, recimo na drugem koncu sveta, fone ali v telegrafiji.
Spomnim se svojih začetkov, saj ni bilo nikjer najti ničesar, kar
bi potreboval za izdelavo radijskega sprejemnika in oddajnika.
Še za
detektor sem iskal bakreno žico, ki je ni bilo lahko najti,
tuljavnik sem lahko izdelal sam, košček kristala se več ne
spomnim, kje sem dobil in slušalke mi je podaril nekdo, ki jih
je
našel na podstrešju in ni vedel, kaj naj z njimi.
Vrtljivega
kondenzatorja nisem našel nikjer in sem iskal postaje
pretikanjem
igle po kristalu. Vse dele sem pritrdil na deščico, za anteno
sem
uporabil kar mrežo vrtne ograje in v zemljo zapiči kos železa za
ozemljitev. Veselje ob poslušanju močnejših radijskih
postaj
zvečer je bilo enkratno doživetje, čeprav moram priznati, da se ni
kaj dobro slišalo. Močno je šumelo in postaje so se
mešale med
seboj, a je bilo nekaj, kar sem naredil sam. Okoli leta 1950 ali malo
kasneje smo dobili elektriko in takrat se je oglasil tudi edini radio
v vasi, ki so ga dobili iz Amerike. Ob nedeljah so odprli vsa okna,
da smo poslušali oddajo, čestitke in pozdrave
poslušalcev. Po
detektorju je preteklo kar nekaj časa, da sem zbral vse elemente, ki
sem jih potreboval za preprost radijski sprejemnik in postal
radioamater, v pravem pomenu besede. IZ RADIOAMATERJEVE ČRNE KRONIKE. Napisati
zanimiv članek je zahtevna naloga, za radioamaterski časopis, pa
misija nemogoče. Vsak, ki bere prispevek, če ga sploh prebere, se
samo nasmehne češ, kaj bi pa ta rad. Radioamaterstvo je
še posebej
občutljivo področje za pisanje, ker smo radioamaterji tako in tako
čudni ljudje. Če ne verjamete, povprašajte svoje sosede in boste
izvedeli o sebi vse, iz prve roke. TVI
MOTNJE. Ko
slišim to besedo, se mi naježi koža. Odkar se ukvarjam z
radioamaterstvom, jo imam na dnevnem redu. Najprej na klasični TV z
anteno na strehi in sedaj na digitalni, kar ne morem verjeti.
Petdesetletno vojno bom močno skrajšal, da se komu ne ustavi
branje, že na začetku. Vsem tegobam TVI sem se nekako izogibal s
kompromisom v hiši, da nisem delal, takrat ko je bil
šport ali kaj
pomembnega, kot je na primer turška ali mehiška
nadaljevanka. Te
dni pa sem se zavzel, da to uredim, ne glede kako, samo nehati se
more. Prebral sem vse o tej nadlogi v domačem radioamaterskem in
tujem tisku. Po vsem tem mi je bilo jasno, da zdravila z imenom ni,
saj TVI nastopa v vseh oblikah motenj in vsak je imel drugačno
težavo. Iz tega mi je bilo jasno, da se bom moral tudi sam spopasti
s svojo različico. V TEKMOVANJU MED
KAVALIRJI. Kavalir
med radioamaterji naj bi bil pošten in plemenit, čeprav je
definicija nekoliko širša. To naj bi se odražalo vsaj med
tekmovanji, ki potekajo le na zaupanju ali kavalirstvu, saj ni nikjer
nikogar, ki bi nadziral operatorjevo delo za radijsko postajo.
Pravila so sicer za vse enaka, odstopanja pa velika, saj
radioamaterska tekmovanja, najbrž med vsemi drugimi na svetu, nimajo
enotne opreme in se razvrščajo tekmovalci sami v kategorije, ki
jim
najbolj ležijo. Pri tem jih nihče ne kontrolira, če res delajo to,
kot so se deklarirali in jih bo večina končala kot topovska hrana
močnejšim. V F1 je Ferrari le vzvratna ogledala prilagodil
aerodinamiki, pa je bil ogenj v strehi. Tukaj pa dva nista enaka v
isti kategoriji in se vsi zanašajo, da bodo sotekmovalci
kavalirji,
čeprav vam povem, da je ta misel napačna. Kdor ima moč v
kilovatih, se mu ni treba ozirati na kavalirstvo, to vem zagotovo.
Pomagal bi „Ham spirit controller“ katerega sem že enkrat
opisal, a zgleda, da še ni dozorel čas, kar vzpodbuja tekmovalce
k
inovacijam, kako se izmuzniti pravilom. Izjema so tekmovalci v
svetovnem tekmovanju WRTC, kjer z enotno opremo in primerljivimi
lokacijami tekmujejo v dvojicah pod kontrolo sodnikov, a tudi tukaj
ne gre brez podobnih težav. Leta 2000 je bilo tekmovanje pri
nas na Bledu. NEMOGOČE
JE MOGOČE -
FT8. Na
začetku svojega radioamaterstva sem potreboval leta, da sem naredil
in potrdil sto DXCC za diplomo, saj so kartice preko biroja prihajale
zelo počasi. Prišel
je LoTW program in skrajšal čas
potrditve na le nekaj dni brez pošiljanja
kartic na ARRL. Skrajšal
je mukotrpno izpolnjevanja nepreglednih in nekaterih težko
razumljivih zahtevkov s prepisovanjem podatkov iz kartic v različne
obrazce. Log online je bil tudi pomemben napredek, odpadlo je iskanje
QSL managerja, pošiljanje
SASE in bojazen, da bo kakšen
malopridni poštar
vrgel pismo v smeti in vzel dolarček
ali dva. LoTW in log online sta pomembno prispevala k lažjim
potrditvam zvez in posredno osvajanjem diplom. To so nesporni
elementi napredka. Zdaj pa lahko začetnik
brez izkušenj
s kosom žice
in malo močjo
naredi v nekaj dneh 5BDXCC ali kakšno
drugo dragoceno trofejo, kar postavlja radioamaterstvo v čisto
nov položaj.
To kar še
ne davno ni bilo mogoče,
je zdaj mogoče. PETDESET
LET V
ZRS, KOT BI MIGNIL. Ne
morem verjeti, da je od časa, ko sem sestavil kot šolar
detektor,
minilo toliko let. To je bil čas, ko sem ga vzel na taborjenje, kjer
smo si v šotoru ob večerih podajali slušalke od
ušes do ušes.
Vse je bila le igra, ki se je kasneje razvila v željo, ne le
poslušati, ampak tudi pošiljati sporočila. Ko sem
šel za vajenca
v Elektro tehnično podjetje, sem se včlanil v novomeški radio
klub. Tam smo se učili telegrafije, radiotehnike in se lotili
izdelave radijskega sprejemnika. Tako se mi je izpolnila želja za
sprejemanjem, za oddajanje pa še ni prišel čas, moral sem
v JLA na
služenje vojaškega roka. Potrjen sem bil sicer k vezistom, a ne
k
radiotelegrafistom, čeprav sem si tega želel. Tako sem imel še
več
prostega časa in tam sem lahko na skrivaj brez vednosti,
predpostavljenih občasno, delal na radijski postaji. To me je sicer
stalo vsakič škatlica cigaret, a sem kmalu smel delati
vojaško
tretjo in še drugo klaso, tako sem imel uradno možnost delati v
radiotelegrafski kabini. ŠTIRIDESET
LET TEKMOVALNIH REZULTATOV RADIOKLUBA S59DJR NOVO MESTO. Letos teče štirideseto leto od prve pisne objave
kakršnega koli tekmovalnega rezultata Radiokluba S59DJR oziroma
takrat YU3DJR. Rezultat je objavil
Radioamater in to je prva znana javna objava tekmovalnega rezultata
našega kluba. Od takrat so zabeleženi vsi dosežki kluba in
njegovih članov, čeprav so tekmovanja v klubu potekala že pred
tem. Takrat ni bilo interneta in je bilo težko priti do rezultatov,
posebno, če nisi bil med prvih deset. Organizatorji so sicer
pošiljali rezultate v klube in tekmovalcem, da smo bili
obveščeni,
vendar so bili le redko objavljeni tudi v Radioamaterju ali
kakšnem
drugem javnem občilu. Tako sem zbral vse
štiridesetletno dogajanje v eno tabelo, ki jo
predstavljam spodaj, vendar le v izsekih po
pomembnosti dogodkov. Tako
od leta 1976 po prvem zapisu,
leta 1982 po prvem mestu v naši skupni
državi Jugoslaviji na KV-ju in 1985 na UKV-ju, leta 1994 pa še v
Evropi in svetu. HAM SPIRIT
CONTROLLER. To je
utopičen naslov,
ki pa bi bil lahko tudi resničen, če bi se radioamaterji
sprijaznili z nekaterimi novimi prijemi pri radioamaterskih
tekmovanjih. Večina tekmovanj je na očeh gledalcev in tam že
zaradi tega ne pride do goljufij, radioamaterska pa so
prepuščena
sama sebi in se vse dogajanje v času tekmovanja opira le na ham
spirit, ta pa je od tekmovalca do tekmovalca drugače razumljen ali
pa pozabljen. Paul M. Segal (W9EEA) je oblikoval pravila
obnašanja
radioamaterjev z besedo ham spirit ali kodeks časti, je mislil bolj na
obče
obnašanje za radijsko postajo in ne na prevare v tekmovanjih.
Kakšne
so te prevare mi razen dopisovanja zvez in večje moči od dovoljene
ni znano, saj je napredek našel bolj zapletene načine.
Tekmovalne
komisije lahko zaznajo nepravilnosti in tudi ukrepajo, a sem
prepričan, da je veliko tekmovalcev pametnejših in
inovativnejših
od vseh računalniških programov za obdelavo tekmovalnih
dnevnikov.
Je pa dejstvo, da nas pri tem nihče ne gleda, mamljiv izziv. NOVA
PRAVILA ZA S5DXCC. Letos
je že več kot deset let, kar obstaja seznam slovenskih
radioamaterjev, imetnikov plaket in diplom DXCC. Ta se je sčasoma
razširil tudi na področje izven kratkega vala in izven območja
DXCC,
čeprav tega v nisem načrtoval. Tudi nisem strogo razčlenil, kaj je
diploma, čeprav naj bi bilo to samoumevno, zato poudarjam, da je
diploma ali plaketa predmet, ki ima praviloma svoje mesto v okvirju
in je obešena na zidu. Tako nobena druga izbira ne pride v
poštev za
vpis med imetnike te prestižne trofeje v radioamaterstvu, ne le v
Sloveniji, ampak tudi v svetu. Lahko je lesena, kovinska, papirnata
ali plastična, tudi v elektronski obliki, ki jo natisnete in vstavite
v okvir. Nič od tega ni nemogoče, da je ne bi poslali po elektronski
pošti kot dokaz, da ste lastnik. RADIOAMATERSTVO
Z NAPAKO. Vsak
radioamater ima teoretično možnost narediti vseh 339 trenutno
obstoječih DXCC in osvojiti plaketo, ki se imenuje NR1. Ta prestižni
dosežek je doslej po virih: http://www.arrl.org/
osvojilo manj kot
dva tisoč radioamaterjev po svetu in okolici, kakor bi se reklo malo
izven konteksta. Zakaj pravim tako. Zato, ker je kar nekaj držav
nedelujočih ali le občasno delujočih, nekaterih pa že več deset let
ni obiskala nobena ekspedicija ali posameznik, da bi omogočil
radioamaterjem narediti zvezo in potrditi iskano državo. Zakaj je
tako, ne vem, se pa sprašujem, ali to nekomu koristi ali pa je
le
naklepna ovira, da bi tisti, ki imajo vse, dalj lahko uživali v
zmagi. FIELD
DAY NA GORJANCIH. Namen tekmovanja je
vzpostavljanje radioamaterskih zvez iz lokacij v naravi, z začasno
postavljenimi antenami in brez uporabe električnega omrežja, citat
povzet iz pravil S5 Field day. Tako sem se odločil delati iz
Gorjancev in preizkusiti novo mobilno anteno VP-1 montirano na
prtljažnik avtomobila čas dogajanja pa v osemdesetih letih
prejšnjega stoletja. Takrat sem imel malega Fiata 126p ali
pejčka,
kakor smo mu rekli, glede na njegovo velikost. Težko sem spravil
vanj postajo in še sebe tako, da bi udobno sedel spredaj in imel
prost pogled naprej, kjer se je stacioniral klubski kolega Jože
S57CN, ki pa je delal UKV kontest. Lokacijo smo izbrali izza hriba
pod vojašnico, da se nismo videli, ker se tam nismo prijavili. V
vojašnici bi morali dati svoje podatke in sledil bi obisk
patrulje
in nazadnje nam morda sploh ne bi dovolili delati od tam. Avto sem
parkiral pod drevo, da sem imel senco. Antena ni potrebovala
radialov, zanjo sem dal kar nekaj dolarčkov klubskemu kolegu
Dominiku S51GD, ki takrat ni imel postaje, imel pa je anteno. Tako
sem bil hitro pripravljen na začetek tekmovanja. KAKO
BEREMO. Današnji
čas ni čas za branje, saj je mnogo več važnejših opravil kot
poglobljeno študiranje knjige, časopisa ali le članka v CQ ZRS.
Poglejmo samo naslove dnevnih novic v revijah, časopisih ali spletnih
straneh. Vsi težijo, da bi zainteresirali bralca, da bi bral dalje, a
kaj, ko so se bralci že navadili, da je vse v naslovu potem pa nič od
tega. Tako preberejo naslov in potem v vsakem odstavku besedo ali
dve, morda še zadnji stavek in konec. Nekoč je v Dolenjskem
listu
pritegnil članek z naslovom: „Pes po nesreči pobegnil‟
kar je bil začetek bombastičnih naslovov in oponašalcev, ki jih
ne
zmanjka z zavajanjem prazne vsebine. Tudi
branje raznih forumov na spletu je brezvezno, saj se na
vprašanje
nekoga odzove le nekaj osebkov, ki pa sploh niso prebrali vsebine in
odgovarjajo enako brezvezno, nazadnje postane enako smešno kot
živ
telefon, če niste še pozabili, kako gre. Človek ne more prebrati
vsega, kar ponuja sto revij in časopisov, pa še spletne novice,
radio
in televizija. Torej logično je, da preletimo le naslove in nekaj
besed pod njim, potem pa je od posameznika odvisno, kako je kaj
razumel. Cezar je z besedami: „Prišel, videl, zmagal‟
povedal naslov in vsebino, morda za zgled še komu.
Tudi sam nisem izjema, me pa vseeno jezi, ko vidim druge, kako razumejo, ali pač ne razumejo (niso prebrali do konca) nekih stvari, kot je na primer lista S5DXCC objavljena v CQ ZRS ali na moji spletni strani. Včasih sem imel spodaj pod tabelo napisane pogoje za vpis, vendar sem obupal, saj jih ni nihče prebral, sicer se ne bi pritoževali zakaj jih ni v tabeli, mi pošiljali razne druge podatke itd. Večkrat sem tudi posamezno pisal o tem, a je šlo vse v pišmevuh, da se tako izrazim. Menda pišemo bolj za to, da se zapolni prazen prostor in imajo uredniki vsaj nekaj mašila, da nastane revija, sicer pa, kakor pravi naš dolenjski rojak Franci Kek: „Tu takú je...‟. Nekoč davno sem v našem Radioklubu slišal debato o tem, kako je zveza preko lune našega člana za klub pomembna. Kakšnih štirideset let ali še kaj več po tem dogodku, se je tudi meni nasmehnila sreča, da sem v ARRL-ovem Award Credit Slip dokumentu, med ostalimi zvezami imel priznano tudi satelitsko. Res da samo eno in ne preko lune, a tudi takrat naj bi bila samo ena, pa mi ni nihče priznal pomembnosti dejanja za našo radioamatersko skupnost. Tega tudi nisem obešal na veliki zvon, saj sem vedel, da je to le napaka, ki pa je bila uradno priznana s strani ARRL-a. Povem vam, kako sem prišel do prestižne satelitske zveze, tako pomembne za naš klub. Pred leti sem na ARRL poslal kartice za diplomo RTTY DXCC. Komaj sem jih zbral sto in neučakano hitro zložil v paket, čeprav so mi nekateri svetovali, naj počakam in pošljem vsaj eno več. Priložil sem izpolnjen zahtevek za diplomo in liste s spiskom znakov po državah. Denar sem skril v sredino, da ne bi bil prehitro opazen, če bi na primer poštar, brskal po njem. Višino zneska pa je bilo najtežje izračunati, saj se iz tistega obrazca ni dalo kaj prida razbrati koliko dolarjev stane, če nisi član ARRL-a, pregled kartic, sama diploma in vračanje paketa nazaj. Vse sem nekako rešil, čeprav pravijo, da razumevanje in izpolnjevanje obrazcev sodi v splošno izobrazbo. Glede tega sem enkrat skušal razbrati iz voznega reda lokalnega avtobusa, kdaj pride na mojo postajo, pa sem ugotovil, da je najbolje, če grem kar peš. Kartice sem uspešno odposlal in nestrpno čakal poštarja s paketom iz Amerike. Za razumevanje naj povem, da takrat nisem imel interneta in sem bil odvisen samo od pošte.Paket je res prišel, ampak z njim tudi razočaranje. Ko sem ga odprl, sem videl, da diplome ni. Po pregledu vseh papirjev, ki so mi jih poslali skupaj s karticami, sem vendar le ugotovil, kaj je šlo narobe. Takrat so še pošiljali skupaj z DXCC Award Credit Slip tudi izpis iz tiskalnika, kjer se je dalo razbrati kaj je vse že bilo na ARRL-u pregledanega in potrjenega. Veliki format, večkrat prepognjenega lista z belo zelenimi vrsticami in pokončnimi kolonami je prikazoval s križci označene potrjene države z obsegi in načini dela. Po večkratnem pregledu sem vendar ugotovil, da je tiskalnik potegnil papir proti koncu malo noter in se je zadnji križec postavil bližje koloni satelit, kot rtty. Tako mi je pisalo tudi v že prej omenjenem dokumentu, 99 dxcc rtty in 1 satelit.Tako z diplomo ni bilo nič. Jezen sem odtrgal kos papirja s kolono satelit in nanj narisal velik vprašaj in ga skupaj s kartico ET3SID, ki naj bi bila satelit, poslal nazaj. Seveda sem priložil spet denar za stroške, saj od amerikancev ni bilo pričakovati, da bi priznali svojo napako. Sem se pa zamislil nad njihovim delom, saj je čisto nelogično, da bi nekdo poslal eno kartico od stotih kot satelit, če je zahtevek povsem drugi, da vsaj še enkrat preveri, kar je malomarnost brez primera. V tolažbo so mi potem poslali dve diplomi, ker kakor sem ugotovil, denarja ne vračajo. Priložili so tudi nalepke za 200 in 250 dxcc, čeprav jih še nisem imel in celo značko Honor Roll, ki ji tudi niti blizu še nisem bil zato, da je bila dolarska izravnava ničla. Te dni sem dobil pošto iz ARRL-a z eno samo znamkico v pismu za 315 dxcc, čeprav jih imam že 335 in moral bi biti priložen tudi Award Credit Slip iz zadnjega pregleda, ampak so ga, tako kaže, pozabili priložiti. Zato je pomembno poslati pravi znesek ameriških zelencev, da jih ne zafrčkajo v tri dni, vendar zadnji dogodek kaže, da tudi to ni več pravilo. Nekaj let kasneje, ko sem se tudi jaz priključil na splet in začel uporabljati Logbook of the World, me je še vedno težila zadeva s satelitom, ki se mi je vedno, kadar sem odprl svojo LoTW stran, prikazalo v dnu tabele, kar pomeni, da takrat napake niso popravili. Zbral sem dokazne podatke, zakaj se je to zgodilo ne po moji krivdi in to poslal po e-pošti na arrl dxcc administrator, ki so mi brez dodatnih vprašanj izbrisali neveljavno in zame nepomembno satelitsko zvezo. Res, da se mi niso opravičili, vendar so po tihem le priznali svojo zmoto, saj so brez dodatnih vprašanj ukrepali. Zadnje preglede kartic pa sem opravil preko preglednika v 9A in preko online dxcc. Kartice se še vedno lahko izgubijo, ampak je manj verjetno kot na poti v Ameriko in nazaj. Preko LoTW lahko plačamo vse preglede in diplome, le papirnate QSL-ke morajo še vedno po klasični poti k pregledniku ali na ARRL. In še nekaj bom pripomnil, glede takih zmot. Ako se mi kdaj zgodi, da mi na primer po pomoti priznajo novo državo, verjemite mi, da se ne bom prav nič pritoževal in če bi mi takrat za satelit dxcc manjkala samo še ena država tudi ne. Tako je to. ZAČETKI
IN ŽELJE. Zakaj
pišem o stvareh, ki naj bi bile vsem dobro znane. Zato, ker
pišem o
tem za tiste, ki še nimajo izkušenj in si jih šele
nabirajo. Sam sem
na začetku svojega radioamaterstva vedno težko čakal radioamatersko
revijo Radioamater. Vedno je bilo kaj zame, a bili so drugi časi.
Zdaj imajo mladi radioamaterji možnost vse prebrati na internetu in
se poučiti o stvareh, ki jih zanimajo. Ni pa odveč tudi kakšen
nasvet
iz izkušenj starejših kolegov, ki se jim sicer vse zdi
samoumevno, pa
pozabljajo kako je bilo, ko so bili oni mladi, sicer pa smo se vsi
več ali manj učili uporabljati radijske postaje le v radio klubih, z
diplomo tretjega razreda, ko smo smeli delati samostojno. Vsaka
pisana informacija je pomembna za članstvo, naj bo staro ali mlado.
To je vez, katere se je zavedajo vse podobne organizacije in prav
zato hočejo, da so njihovi člani obveščeni o dogajanju znotraj
in
zunaj društva. Vem, da bo marsikdo dejal, naj dam konkreten predlog in naj ne pišem v tri dni. Ena od rešitev je, povišanje članarine, kar je gotovo zelo tvegan in nehvaležen ukrep, drugo je opustiti nekatere dejavnosti, ki najbolj obremenjujejo že tako premajhna sredstva, ki pa niso nujno potrebna za delovanje ZRS. Sam jih ne bom našteval, tak je le predlog, čeprav vem, da iz tega ne bo nič, ker pač vsak zagovarja svoje videnje in potrebe, kar je popolnoma razumljivo. Tudi vem, da je težko zbrati zanimive vsebine ali prevode, kakor tudi prispevke članov, za redno izhajanje. Morda bi kaj pocenilo tiskanje na manj uglednem papirju ali celo združitev s kakšno drugo revijo, kar je že bil predlog. Verjamem, da je razlogov za neredno izhajanje več kot le denar za znamke, se pa ne bom čudil, če se ne bo nič spremenilo. Kdor misli, da je CQ ZRS le nepotreben strošek, pa me ne prepriča. Preden sem dobil internet sem bil popolnoma odvisen od radioamaterskih časopisov, kjer sem lahko našel pravila, rezultate tekmovanj in QSL informacije. Meni je bilo to pomembno, zato sem se naročil na ameriški in nemški časopis, da sem bil na tekočem z vsem kar me je zanimalo. Pri nas je takrat CQ ZRS zelo malo objavljal rezultate, odvisno pač od urednika rubrike. Zdaj je to brez pomena, saj se tisti, ki nimajo doma interneta lahko informirajo pri prijateljih, ki ga imajo. Sam sem hodil v novomeško knjižnico, kjer sem za nekaj fičnikov lahko brskal po internetu in našel želene podatke. CQ ZRS mora pisati o vsebinah zanimive za člane, da so na tekočem o domačem dogajanju v organizaciji, ki jim pripadajo, drugo jim itak ponuja stric Google. Zato je pomembno redno izhajanje, če že ne mesečno pa vsaj bolj pogosto, kot zdaj. Tak je moj pogled na to temo, če sploh je tema.
NA
GORJANCIH NEKEGA MRZLEGA DNE.
Bilo je v enem izmed tekmovanj leta 1982, ko sva s klubskim kolegom Marjanom, takrat YU3UWA delala z vrha Gorjancev, mislim, da zadnja nedelja v mesecu maju, Pokuplje contest. Marjan me je v nedeljo zgodaj zjutraj pobral doma, sam je že prej naložil vso potrebno opremo, ki je sicer ni bilo veliko. Radijska postaja, agregat, mikrofon, taster, kabli in antena, ki je zavzemala z nosilnim drogom največ prostora na prtljažniku avtomobila. Ljudje so naju čudno gledali, ko sva se ustavila v gostilni Pod klančkom, da popijeva kavo in si s požirkom kačje sline priveževa dušo. Potem pa dalje po slabi razdrapani cesti, kjer je skoraj odtrgalo prtljažnik in sva morala večkrat ustaviti in povezati tovor, da ga ne bi izgubila. Gozd je bil še čisto zimski in ponekod so se še videli ostanki snega, čeprav je v dolini že cvetela pomlad. Ustavila sva se tik pod geodetskim znamenjem, ki označuje najvišjo točko na Gorjancih Trdinov vrh 1178 metrov nadmorske višine. To je bila najina tekmovalna lokacija, kjer sva parkirala avto in se razgledala po okolici. Hitro sva se lotila dela, da se vsaj malo ogrejeva, saj sva bila oba premalo oblečena, za te skoraj zimske razmere. Žena mi je zjutraj rekla, naj se toplo oblečem, pa je nisem poslušal, zdaj je pa prepozno. Upam, da, ko pridem domov, ne bo prvo vprašanje, ali me je zeblo, ker se bom itak zlagal, da me ni. Opremo sva spodaj navezala na vrv in potem vse skupaj potegnila do ploščadi. Stolp je visok kakšnih osem do deset metrov z betonsko mizo na vrhu in ograjo okoli nje. Miza ni ravna, ampak piramida, tako, da je postaja visela v eno stran, elektronski taster pa v drugo, pisati pa se tudi ni dalo brez podstavka. Anteno sva privezala ob ograjo in jo med tekmo ročno obračala. Med tem, ko je eden delal, je drugi obračal anteno, in vodil dvojne zveze. Delo sva si sicer razdelila na telegrafski del, ki je bil moj, fonija pa Marjanova. Tako sva začela ob devetih po lokalnem času in končala ob dveh popoldne. Med delom mi je najbolj ostal v spominu veter, ko je za trenutek prenehal, je bil občutek tak, kot, da me je nekdo ogrnil z odejo čez ramena. Taster mi je med delom nenehno uhajal proti robu podstavka, Marjan pa je kracal po dnevniku, saj ga je ravno tako zeblo in še drog je moral držati, ker je veter nenehno obračal anteno po svoje. Marjan je imel s sabo tudi malico, jaz pa ne, saj spet nisem poslušal skrbne žene, ki je mislila na vse, pa je nisem poslušal. Velikodušno mi je sicer ponudil polovico, a na žalost je imel mleko, ki ga ne pijem in sendvič z majonezo, ki je tudi ne jem. Tako sem ostal še naprej lačen in premražen. Dnevnik se je počasi polnil in čeprav je bilo vmes nekaj dvojnih zvez, je kazalo na najboljše, saj sva imela narejene že skoraj vse postaje soorganizatorjev. Ko sva naredila zadnjo, pa sva bila povsem prepričana v dober rezultat. Po tekmovanju sva na enak način spustila opremo na tla in jo hitro pospravila, saj se nama je mudilo nazaj v dolino, kjer je sonce prijetno grelo. Ustavila sva spet pri gostilni in sedla za mizo zunaj na soncu, kjer je bilo polno gostov, ki so jedli, saj je bil še čas kosila. Nato pride k nama natakarica in brez besed postavi pred naju vsakemu krožnik juhe z rezanci. Malo sva se spogledala, saj je nisva naročila in še dobro, da sva se malo obirala, saj je ravno, ko sem prijel za žlico, priletela nazaj, pograbila krožnika in ju odnesla za drugo mizo. Kasneje se nama je opravičila za ta dogodek. Temu smo se vsi skupaj veselo nasmejali, potem, pa domov. Tekmovanje pa se s tem ni končalo, saj je bilo treba z ravnilom še izračunati kilometre, da smo dobili točke in s tem rezultat. V kategoriji radioklubi/p sva osvojila drugo mesto in seveda pokal, kar je bilo za tiste čase lep dosežek, še posebej zaradi neprimernih pogojev dela, kakor pomanjkljive opreme. Prvi tekmovanji z rezultatom, objavljenim v Radioamaterju sta iz leta 1976, ko smo v Tesla Memorial in Alpe Adria z UKV radijsko postajo AO-10 in mislim, da z anteno HB9CW ali nekaj podobnega, naredili nekaj zvez v prav tako nemogočih pogojih. Naslednje leto bo že štirideset let od tega dogodka, meni pa se zdi kot, da je bilo včeraj.
OPERATERSKI
POSTOPKI IN KODEKS PO SLOVENSKO. Pred
kratkim sem ponovno prebral prevod Etika in operaterski postopki.
Prvo kar mi je padlo v oči, je beseda, operaterski, saj
radioamaterji sebi pravimo, da smo operatorji. Vseeno pa vsaka čast
obema prevajalcema, Juretu S57XX in Juriju S57X, da sta opravila tako
zahtevno delo. Originala nisem bral, saj razumem le nekaj
novejših
angleško-slovenskih besed. Bi pa bilo treba vsaj vsakih par let
narediti nekaj popravkov, saj so se nekatere stvari v medsebojnem
komuniciranju spremenile. QSL
KARTICA. Še
malo pa bo pol stoletja, odkar sem dobil svojo prvo QSL kartico.
Seveda je bila na klubski znak, saj sem, s tretjim razredom smel
delati le iz radio kluba. Bila mi je tako pri srcu, da sem jo odnesel
domov, čeprav bi morala ostati v klubu. Doma sem si jo pozorno
ogledal in poskusil razumeti vse napisano na njej. Videl sem, da sem
imel zvezo v telegrafiji na 80 metrih s postajo G3xy in, da je
operatorju ime John. Ta se mi zahvaljuje za lepo zvezo, potrjuje
prejem moje kartice in me lepo pozdravlja. Kartica je imela na prvi
strani zemljevid Velike Britanije in spodaj razpredelnico, za
vpisovanje zvez. Zdela se mi je imenitna in zaželel, sem si tudi sam
imeti tako. ČUDEŽI
SE DOGAJAJO. Tak naslov sem dal
malo za šalo in malo zares, kar bom opisal pa se je resnično
zgodilo.
Davnega leta 1990, sem se odpravil na Gorjance, kjer imamo
radioamaterji Radiokluba S59DJR klubsko lokacijo. Na Trdinovem vrhu
stoji manjši zabojnik z antenskim stolpom na nadmorski
višini 1178
metrov. Tekmovanje Marconi VHF CW se odvija v jesenskem času, zato
sem moral kar pohiteti in se pripraviti na začetek, da me ne ujame
noč, ker sem se na pot odpravil malo kasno. Opremo sem imel klubski
FT-221R 100 W, antena 2X16 DL6WU, le elektronski taster je bil moj.
Tekmovanje je štelo tudi za SRH, kamor sem po tekmovanju poslal
oba
dnevnika. Takrat ni bilo za pomoč nobenega računalnika, le listi za
vpisovanje zvez, svinčnik in radirka. Tudi obračanje antene je bilo
primitivno, bolj na pamet in po posluhu. Uro sem postavil na vidno
mesto in kontest se je začel. PPRIPADNOST. Večkrat sem že razmišljal, kaj pomeni človeku pripadnost. Je to občutek, da si delček nečesa, na kar se lahko zaneseš v težavah ali pa, da lahko nekomu pomagaš, kar pomeni, da je pripadnost obojestranska. Je to tisto, kar daje človeku energijo, tudi kadar mu ne gre vse po načrtih, vedno in povsod čuti to povezanost s tistimi, ki jih družijo podobni cilji, na primer v radioamaterstvu. Včasih je radioamaterje držalo skupaj dejstvo, da so zaželeni v organizaciji le, če plačajo članarino in s tem pridobijo določene pravice. To je bilo v času, ko se nismo kaj dosti ozirali na to dejstvo, saj smo bili željni delati zveze in biti radioamaterji v vseh pogledih. Bili smo veseli, da lahko delamo in se ukvarjamo s svojim priljubljenim hobijem, na kaj bolj demokratičnega nismo razmišljali. Prišlo je tudi to in nas našlo nepripravljene. Razpršili smo se po svoji volji in svoji demokratični miselnosti, katero smo razumeli vsak po svoje. To se vidi iz vsakodnevnih vprašanj na našem forumu, kateri pa ne daje pravih odgovorov, čeprav je informiranost ključnega pomena, posebej za tiste, ki nimajo dostopa do spleta. Tako stanje se odraža na članih in slabi njihovo pripadnost. Menjave v vrhu ZRS
niso pripomogle k temu, da bi se člani počutili kaj bolj povezano.
Tudi možnost ne plačevati kotizacije in biti vseeno radioamater, je
naredilo svoje. Morda je k temu prispevala tudi menjava generacij,
saj so mladi bolj dovzetni za nove izzive. Nekaterim pa je preprosto
popustil občutek pripadnosti. Kaj hočemo, ljudje smo različni, pa
tudi časi so taki. KAKO
HITRO ČAS BEŽI.
Spomnimo se prve objave S5 DXCC RANG LISTE v CQ ZRS številke 6/1996, ki jo je objavil Boris, S57A. Takrat je bilo v spisku radioamaterjev vsega sedemnajst različnih znakov, imetnikov vsega sedem različnih diplom. Lista je vsebovala tudi osemindvajset znakov Mixed, dva SSB in štiri CW v razvrstitvi Honor Roll. Moja prva objava izpopolnjene liste, ki mi jo je na svoji strani v CQ ZRS 4/2004, objavil Miloš, S53EO, je bila že veliko bolj izdelana, saj sem zbral kar lepo število znakov z diplomami ARRL, WAZ, WAC, WAS, WPX, US Caunties, Plaketa Challenge in Plaketa Honor Roll. Prelistal sem veliko internetnih strani, pisal nekaterim hamom in opravil nekaj telefonskih klicev, da sem zbral kar realno število, morda celo vseh imetnikov diplom tudi za daleč nazaj v čas, ko še ni bilo nobenega digitalnega zapisa na internetu. Tudi ARRL vodi na svoji strani le novejše podatke, starih, ki so le papirnati, pa ne. Največ podatkov pa je prihajalo po objavah v CQ ZRS, ko so nekateri opazili, da jih ni zraven. Nekateri so se celo jezili češ, zakaj mene ni v razpredelnici, saj so mislili, da so to uradne evidence ZRS.
Obenem sem sestavil lestvico S5 Top/mode, Top/band in Top/lista, kakor sem jo takrat poimenoval. Začetek je bil slab po udeležbi, saj jih je bilo zelo malo, ki bi imeli urejeno svojo statistiko. Celo Tine, S50A mi je takrat med drugim napisal: "Za dxcc po bandih pa sem šele začel zbirati in nimam še potrditve". Nekateri, ki so svoje delo že ovrednotili, med njimi S57A in S58T, so pošiljali svoje podatke na 425dxn.org, po katerem sem tudi sam povzel svojo že omenjeno listo. Na njej so se prvi znašli le štirje znaki, in sicer: S58T, S57A, S53MJ in S57AT. Lestvica je bila poskusno objavljena na spletni strani RK S59DJR in tudi kasneje v CQ ZRS številkah 5/2004, 6/2004 in 1/2005. Lista je bila vidna tudi na dx.clustru s50clx, kjer mi je Danilo, S50U pomagal, da sem nekako predelal listo za možno prikazovanje na Packet omrežju. Kasneje so se stvari zasukale v smer, ki mi ni bila všeč, odločil sem se končati s S5/Top in S5/Honor Roll. Nadaljeval pa sem z zbiranjem radioamaterskih diplom iz že omenjenih programov in jih do tega trenutka zbral kar 555 s 158 različnimi znaki. Po zaključku leta 2005 bi se zadeva končala, če me ne bi poklical Polde, S57U in me prosil, ali lahko nadaljuje z lestvico. Bil sem vesel, da ni šlo vse po zlu, saj sem se precej trudil s sprejemanjem podatkov in vpisovanjem v tabele. Tako se na internetnih straneh Slovenia Contest Cluba nadaljuje zgledno vodena lista, S5 Challenge list. Glede na vse napisano, verjamem, da so te liste prinesle mnogo dobrega za slovensko radioamaterstvo. Uredili so se podatki, ki kažejo na dejavnost radioamaterstva pri nas, čeprav nekateri ne zahtevajo diplom ali vpisov v liste. Radioamaterji so si v svoje Loggerje vnesli zveze iz papirnatih kartic in si s tem uredili pregledno statistiko. Kdor pobrska po njej, lahko vidi, kako delajo njegovi somišljeniki in se primerja z njimi. Tako lahko vsak zaključi, da radioamaterstvo ni le pogovor o antenah in radijskih postajah. Verjamem, da še niste videli fotografije radioamaterja v svojem "shacku", kjer ne bi viselo na steni, zanj nekaj pomembnih radioamaterskih diplom. Vsem želim, da bi v svojem hobiju uživali, kar je tudi namen radioamaterstva.
RADIOAMATERSKA
TEKMOVANJA V BODOČNOSTI.
Radioamaterska tekmovanja so bila v svoji začetni obliki gotovo precej drugačna, kot so današnja. Predvidevam, da je v tekmovanju zmagal operator z največ narejenimi ali celo potrjenimi zvezami, ne glede na moč ali način dela. Verjetno so kasneje, zaradi neenakih moči, nastale dve ali tri kategorije, med večinoma doma izdelanimi oddajniki. Tekmovanje ni bilo le prijetno druženje, ampak tudi priložnost narediti nove države, kontinente, zone, prefikse, obenem so ti elementi služili kot množitelji. Pravila so se spreminjala z vsakim novim tekmovanjem, največkrat z dodajanjem še novega lokalnega množitelja. Po vsem tem je jasno, da se dnevnikov ne da več preprosto voditi s svinčnikom in radirko, pač pa le, s skoraj za vsako tekmovanje prirejenim programom, kar velja tudi za kasnejše ugotavljanje pravilnosti sprejema in končnega rezultata. Iz vsega tega je razvidno, da si operator med tekmovanjem pomaga z računalniškim programom, ki mu ponuja razne usluge od tega, kaj je že naredil, do tega kaj mora še narediti. Kaže mu nabor možnih znakov, množiteljev, sproti mu računa dosežene točke in še mnogo za tekmovanje pomembnih podatkov lahko vnese v dnevnik le s klikom miške, česar pa izrecno nobena radioamaterska tekmovalna pravila ne prepovedujejo. Verjamem v računalnik kot pomoč pri vodenju dnevnika, da zabeleži sprejete podatke in na kraju sešteje točke, nikakor pa, da podpira tisti del tekmovanja, ko gre za sposobnost operatorja. Tekmovalci naj bi pisali v dnevnik to, kar so sami sprejeli in ne prepisovali iz računalnikove baze in kakor mi je napisal Mirko S57AD: »da tekmovanje traja 24 ur, kar pomeni, da je iskanje znakov in letnic po tekmovanju nešportno in skregano s ham-spiritom.« Rezultati v sedanjih tekmovanjih pa kažejo na napredek, ki meji na fantastiko. Verjetno bo v nadaljevanju tega napredka prišlo do večjih sprememb in bodo morali tekmovalci, ki upravljajo z roboti ali pa tudi obratno v svojo kategorijo, ki se ne bo imenovala X-treme, ampak morda tudi Robo- Roba. Roboti se bodo udarili med seboj, kar pa bo kmalu postalo nezanimivo in se bodo po moje vsi vrnili k staremu načinu tekmovanj z izkušnjo, da to nima smisla. Morda ne bo potrebno imeti nobenih baz podatkov in bodo za rezultat zadostovali že sprejeti znaki in samo število zvez. Pred operatorjem bo na mizi le radijska postaja morda celo brez ojačevalca in računalnik, ki ne bo priklopljen na internet. To ne bo vračanje v pretekli čas ampak le tekmovanje med radioamaterji, ki se preizkušajo tako, kot so se takrat, ko je še veljal fer-play in ham-spirit. To še ne bo kmalu a zagotovo bo.
REZERVIRANO
FREKVENČNO PODROČJE. Ali smo se kdaj vprašali, zakaj imamo radioamaterji band plan. Zakaj so vsi obsegi podrobno razdeljeni na manjša ali večja področja, kjer je dovoljena določena modulacija ali določena moč. Ob pogledu na S5 HF band plan iz priloge CQ ZRS lahko že na prvi pogled sklepam, da je po barvah sodeč, svetlozelena CW, rdeča FONE in modra DIGIMODE teh največ. So pa na vsakem obsegu okvirčki z dodatnimi napisi, ki opozarjajo na različne modulacije prav na določenih delih obsega s točno zapisanimi frekvencami, kje se začne IOTA CW, QRP SSB, PSK31 ali kje dela BEACONS. To je razpored dela radioamaterju, ki bi ga moral poznati in spoštovati, kadar sede za radijsko postajo. Res si ni mogoče vsega zapomniti, zato imejmo pred očmi tudi ta dokument. Radioamaterska tekmovanja potekajo po pravilih iz band plana, ki pa ga skoraj nihče ne upošteva. V nekaterih pravilih piše, katero frekvenčno območje je dovoljeno v tekmovanju. To je zapisano tudi v našem KVP, ampak glede na število postaj skoraj, da ni potrebe po delu izven dovoljenega pasu. So pa tekmovanja, kjer ni mogoče najti prazne frekvence v dovoljenem območju in takrat se band raztegne do skrajnih meja. Nihče več ne upošteva rezerviranih segmentov band plana in večkrat sem slišal ali prebral nekoga, ki je dopovedoval tekmovalcem, da tam ne smejo delati, saj je prostorček rezerviran za nekaj drugega. Tekmovalci pa kakor, da so gluhi in slepi, posebej še, če so močnejši, preženejo vsakega, ki se jim upre, saj za to ne nosijo nobenih posledic. Večina tekmovanj nima v svojih pravilih zapisanih omejitev, saj mora vsak sam vedeti, kje lahko dela in napišejo le, da bomo diskvalificirani, če se ne bomo držali pravil. Pozabljamo pa, da je eno od pravil tudi spoštovanje band plana in bi lahko z zahtevo po zapisovanju frekvenc vsake zveze hitro našli kršitelje. Ali bi zaradi te možnosti diskvalifikacije bila radioamaterska tekmovanja še bolj zanimiva, ne vem, bila pa bi nepredvidljiva, saj bi bilo mnogo takih, ki sploh ne bi opazili, da so na prepovedanem delu obsega. Vsekakor pa bi se vzpostavil neki red, ki bi bil boljši od sedanjega nereda. Seveda si tudi sam ne znam predstavljati WW tekmovanja, v katerem bi med 14.050 MHz in 14.060 MHz slišal delati tudi kakšen QRP med tem, ko levo in desno brnijo kilovati. Ali pač.
REKORDI
V RADIOAMATERSTVU. Vsako,
še tako nepomembno tekmovanje ima v svojih pravilih nekaj
skupnega,
to je začetek in konec, start in cilj, le radioamaterska ne. Vzemimo
za primer najbolj preprosto tekmovanje, kot je tek. Lahko je na
kratke ali dolge proge, preko ovir ali čez drn in strn, vsi začnejo
na startu in končajo na cilju. Vmes so kontrole, da je ne bi kdo
ubral po bližnjici ali se vmes peljal s kolesom. Prvi, ki pretrga
ciljno vrvico je junak, vsi ostali so za njim bolj ali manj
nepomembni. Porabljeni čas zmagovalca se beleži kot rekord, da se
lahko primerja z naslednjim tekmovanjem in to je to. V
radioamaterskih tekmovanjih pa tekmovalec lahko začne in konča, kadar
hoče. Z nekaj zvezami v pravem tekmovanju na pravem obsegu doseže
neverjeten rezultat. XTREME. Radioamaterstvo
postaja vse bolj profesionalno in vedno manj amatersko, posebej se to
odraža v tekmovanjih, kjer bi se moralo nekako ločiti med tistimi, ki
imajo izpostavljene lokacije, vrhunsko opremo in še mnogo tega
za
ušesi, česar ne premore vsak radioamater. Verjamem, da bi se
tako
pomerili enaki med enakimi in omogočili tistim, ki tekmujejo po
pravilih, realen rezultat. Morda se trenutno sliši malo neresno,
a
zavedati se moramo, da je neresno tudi to, da so vsi tekmovalci v
istem košu, ne glede na lokacijo, radijska sredstva ali bratsko
pomoč. Morda obstaja prav iz tega razloga toliko različnih pravil in
kategorij, da bi nekako zmanjšali očitno prevelike razlike.
Kristjan
S50XX mi je napisal: "Prvi poskus uvedbe kategorije "unlimited"
sega v leto 2009, ko je CQWWCC v CQ WW DX tekmovanja uvedel t.i.
Xtreme kategorijo. Kategorijo, ki naj bi stimulirala preizkuse novih
tehnologij, ipd. Tudi tistih, ki jih ne zajema nobena druga
kategorija; remote, distributed M/M in podobno. MOTNJE
NA OBSEGU. Povsod berem in poslušam o jezi nad tistimi, ki povzročajo "ZOO" na obsegu ST0R. Jeza je povsem upravičena, a kaj, ko lahko le ugotavljamo, da smo popolnoma nemočni, saj niti ne vemo kdo to dela in tudi, če bi vedeli, si ne bi mogli nič pomagati, kar pove izkušnja iz že znanih primerov. Vse to dogajanje izhaja iz nas samih, saj se še na dveh straneh našega foruma ne moremo zediniti, kdo ima prav. Problem je poln neznank in vsak posameznik je vsaj ena od njih, a o tem ne bi razpredal, saj bi moral potem najprej razčleniti samega sebe, to pa mi ne gre. Poglejmo na splošno, kakšni smo ljudje, ko nas je zbranih nekaj deset, da ne rečem sto, kjer naj bi bila tišina, saj govori naš predstavnik. Še nikoli ni bilo tišine in je nikoli ne bo. Enako se dogaja v kinu, gledališču, operi, cerkvi. Kaj storimo za to, da bi lahko slišali govornika. Največkrat z opozorili še povečujemo direndaj, ki več ne potihne. Doživel sem prenos štafete radioamaterjev s Triglava, ko je množica namesto poslušanja sporočila vpila: "Ugasnite tega hudiča, saj se ne moremo pogovarjati." Sporočilo je šlo mimo ljudi kot piš vetra med skalovjem, komu mar. Smo se kdaj vprašali, kakšni ljudje smo mi sami. Prav vsi smo potencialni kandidati za povzročanje nereda na cesti, na sestanku, veselici ali doma za radijsko postajo. Zastonj je lepa beseda, vzgoja, višja klasa in priročnik o pravilih obnašanju, če je človek poln negativne energije, ki jo povzroča vsakdanje življenje. Za postajo bi se morali razvedriti in sprostiti, ne pa izgubiti živcev zaradi splošnega kaosa. Potem pa pritiskanje na taster, izlivanje gneva na clustru in jeza nad motilci. Mi seveda nismo med njimi. Verjamem, da tudi tisti, ki so napisali navodila o obnašanju na postaji, ne bi naredili zveze, če bi se jih držali. Pomislite, kako bi del sveta, ki se trenutno sliši med seboj, naredil kakšno zvezo, če bi čakali v vrsti, poslušali in poslušali, kdaj bi bilo kulturno odtipkati svoj znak. Lahko bi poslušali dva dni, posebej še, če DX izbira med svojimi sonarodnjaki, znanimi znaki ali pa sploh ni vešč delati v "pileupu". Znajdemo se v podobni situaciji kot v gostem prometu, ko stoji kolona ali v vrsti pred blagajno, kjer blagajničarka po naši presoji, prepočasi dela. In nazadnje, povejte mi, koliko motilcev je potrebno, da nam povozi zvezo. En sam je dovolj iz katerega koli dela zemeljske oble. Morda je pritisnil taster po nesreči, pozabil vključiti "split" ali se je uglaševal preblizu nas. Ali si predstavljate koliko radioamaterjev, sploh ne zanima naš DX. Najdejo prazno frekvenco in pokličejo. Nimajo vsi "clustra" in ne berejo radioamaterske literature. Morda imajo anteno priključeno na žleb in nas sploh ne slišijo. Kaj je narobe z njimi. Narobe je z nami, ker smo nestrpni in mislimo, da so vsi okoli nas sami brez vezniki in diletanti. Vsi bi se morali zavedati dejstva, da se z vsakim dnem povečuje število prebivalstva in seveda radioamaterjev. Kakor se gosti iz dneva v dan promet na naših cestah in zmanjkuje prostora za parkiranje, tako se gosti število radijskih postaj in signalov na obsegu. To je dejstvo in kakor smo se spoprijeli z ostalimi izzivi, ki nam jih postavlja na pot življenje, tako se moramo sprijazniti z dejstvom, da je naš hobi prav tako obremenjen z nami samimi. Torej sedaj ni le problem rutine, ampak že pravi podvig, da se prebijemo skozi kaos in naredimo zvezo. To stanje moramo vzeti v zakup in še, preden sedemo za postajo umiriti misli, saj je radioamaterstvo hobi in ne manever, kjer lahko vsak strelja, piska ali piše nesramna sporočila ljudem, ki jih sploh ne pozna. Verjamem, da je že vsak od nas kdaj naredil napako, kar je povsem opravičljivo in zakaj jih drugi ne bi smeli. Ustvarjati namerne motnje je pobalinstvo, je dejanje, ki nima zveze z radioamaterstvom. A kaj je vse to v primerjavi z vsakdanjim življenjem, ko človek razbije avto, izgubi službo ali umre. Verjemite mi, da so motnje na obsegu pri tem postranska stvar.
MOJE
VIDENJE ZRS.
Zveza radioamaterjev Slovenije je ali pa je ni. Da je praktično ni, kaže sedanje stanje, saj brez denarja in plačila ne gre. Kje še najdete zastonj delavce, ki bi kvalitetno opravljali svoj posel. Nikjer, zato sedanje stanje ni rešitev, še začasna ne, saj se le odlaša na čas, ko bo potrebno dokončno reči, da je naša ZRS le še na papirju. Radioamater, ki nekaj od Zveze potrebuje, mora to tudi dobiti na način, kakor je pač to urejeno s Statutom. Vem, da je lahko modrovati, ampak v tej zvezi sem od 1968 in sem marsikaj doživel, zato bom povedal kar mislim, če je komu prav ali ne. Vsaka organizacija ima svoje člane, brez katerih te ne bi bilo. Bila to ribiška, lovska ali radioamaterska, člani so sestavni del in kot taki medsebojno povezani, saj so pod okriljem svoje države, kluba ali zveze naredili izpit, dobili dokumente, diplome ali dovoljenja za delo. Vsak je nekomu odgovoren in vsak to tudi plača skozi davke, pristojbine ali članarino. To pomeni, da eden brez drugega ne more, obstaja odnos, največkrat denar, če ne drugačen pa v obliki kotizacije. Radioamaterji smo v svojih časih brez ugovarjanja plačevali Zvezi in za to dobili kar smo pač dobili. Vedeli pa smo, da bomo imeli za ta denar delujoči QSL biro, vsak mesec CQ ZRS, delovalo je skoraj vse, kar smo radioamaterji rabili za svoje delo. Vsi, ki so prenehali plačevati kotizacijo zaradi tega, ker jim pač ni bilo več "mus" in tisti, ki jo plačujemo vseeno, smo v neenakem položaju, to je vsakemu lahko jasno. Vse se je pač zgodilo kakor se je, ampak že davno je obstajalo vprašanje, kako naprej. Zastonj dežurstva na ZRS, vzdrževanje cel kup radijskih sredstev na terenu brez plačane kilometrine, sestankovanje in še vse drugo, kar je vsem znano, ne pomaga. Zastonj greš prijatelju pomagat postaviti anteno, pa še to ni v resnici zastonj. Zakaj bi si zakrivali oči pred nemočjo, ker pač ni denarja. Miselnost, da si radioamater, ker imaš dovoljenje za delo in še kaj je v celoti zgrešena, kakor sem povedal že prej. Vsak ima moralno in materialno obveznost, do organizacije, saj ni nihče padel z Lune. Torej je prvo vprašanje ali ZRS sploh potrebujemo. Po zgledu mnogih, ki imajo radijska dovoljenja in lahko delajo, čeprav niso plačali članarine, pač ZRS ne rabimo. Čemu bi plačeval kotizacijo, ko nimam nič od tega. V zadnjem času sem res poslal nekaj kartic preko Biroja in jih tudi dobil, da CQ-jev ne štejem in tu se konča, čeprav se v resnici sploh ne konča. Zveza, ki formalno še obstaja je za svoje delovanje morala plačati določene zneske za nazaj in tekoče za naprej, tako ni bila zmožna zagotoviti normalnega delovanja, kakršnega je imela nekoč z več tisoč člani. Torej neplačniki so lahko delali tudi zato, ker so drugi plačali za njih, pa čeprav minimalno, vendar so. Po vsem tem lahko rečem, da bo morala ZRS, če bo obstala, začeti znova in delati le to, kar finančno zmore. To ve seveda vsak, a se menda nihče ne upa ugasniti tistih dejavnosti, ki najbolj bremenijo obstoj. To, da bi moral vsak radioamater, ki ima znak plačati del osnovnih stroškov za delovanje ZRS je več kot gotovo. Ni potrebno uvajati frekvenčnine ali kakšnih drugih prisil, le toliko razuma je treba uporabiti, da se ve, da ni nič zastonj. Klubov ni mogoče obremeniti, saj še sami nimajo denarja, tisto kar naberejo, pa je komaj za njihove potrebe. In še nekaj, če je res, da APEK v bistvu nadomešča v vsem ZRS, potem je ta po najboljši varianti nepotrebna. Čemu plačati en sam euro, če APEK nudi vse potrebno radioamaterjem za njihovo delo brezplačno. V tem primeru naj se interesne skupine organizirajo po svojih zmožnostih v klubih ali kako drugače, če to želijo. Iz tega pa ne bo nič, če se bodo nekateri še kar naprej sprenevedali in tudi to pisanje bo le v posmeh, kakor običajno. Upam, da ni bil trud dosedanjih ekip zaman, če je bil že zastonj. Njim gre zahvala, vendar je najbrž tudi njim jasno, da tako ne bo šlo več naprej. Menim tudi, da je zviševanje kotizacije neprimeren ukrep, prej bi jo morali znižati in prilagoditi vsem uporabnikom Zveze, da bi imel prav vsak kaj od tega.
S
POTRPEŽLJIVOSTJO DO REZULTATA.
Lani sem se po dolgem premoru udeležil nekaj RTTY tekmovanj za trening, da preizkusim na novo naložen Logger N1MM. Začel sem spodaj pri prvem, ki je klical CQ in zaključil zgoraj, kjer sem našel prazno mesto. Da me dolgo ni bilo v etru sem ugotovil, ko je prihajala nazaj končnica mojega znaka 3M namesto 3MJ, kar je pomenilo, da me nimajo v svojih bazah podatkov. Proti večeru pa sem naletel na znan znak TR8CA, ki je zaman poskušal narediti zvezo. Klicanje je bilo tako silovito, da ni naredil v času mojega poslušanja niti ene zveze. Po kratkem premoru odda tekst, da bo zaradi velikega QRM-a naredil QRT. Tako sem delal še nekaj ur v noč, potem pa šel zadovoljen spat, čeprav nisem naredil tega DX-a. Zjutraj sem s tekmovanjem nadaljeval, še prej pa popravil nekaj ukazov na F tipkah. Šlo mi je dobro, saj sem se na nov program, kar hitro navadil. Kmalu pa naletim na podobno zgodbo kot sinoči. PZ5RA ima tak pile-up in se ne more iztrgati iz primeža postaj, ki so ga neutrudno klicala in naredi popolnoma enako kot oni sinoči. Vsem čakajočim na nov množitelj pove, da gre zaradi podobnih težav v QRT in je šel. Sodeloval sem že v veliko tekmovanjih, a česa takega nisem doživel. Operator, ki bi lahko naredil rezultat, gre spat, jaz pa neutrudno kličem in se veselim vsake nove zveze. Sam nisem bil še nikoli v takem položaju in si ga tudi težko predstavljam, a tekmovanja ne bi zaključil zaradi tega. Kdor
ni pripravljen prenesti uglaševanja na svoji frekvenci, vrivanja
postaj ali klicanja v prazno, ne bo imel rezultata niti z vrhunsko
opremo in odlično lokacijo. Potrebno je biti potrpežljiv od prve do
zadnje minute, čeprav ti, ko si na sprejemu nekdo pokliče CQ. Tako mi
je nestrpnež, ko sem ga prosil za ponovitev podatkov dejal, naj raje
gledam v ekran. Dnevnike sem poslal, ne glede na rezultate, saj sem
se srečal z novostmi pošiljanja, kot dela z robotom, kateremu je
bilo
malo mar za moje večkratne poskuse. Tekmovanje sem zaključil z novimi
izkušnjami in se ponovno "srečal“ z nekaterimi starimi
znanci iz časov, ko smo delali s programom WF1B in se pozdravljali z
imeni, česar pa N1MM žal nima. OD
JUGE DO AMERIKE.
Moja ljubezen do radioamaterstva sega v daljna leta, ko sem še kot šolar ukvarjal z detektorji. Kasneje, ko sem imel že B kategorijo in prvo radijsko postajo, pa sem se ubadal z anteno, ki bi jo lahko napel na svoji mali parceli petsto kvadratnih metrov. Izdelal sem že vse mogoče oblike dipolov z zalomljenimi kraki in nemogočimi koti v točki napajanja, a z delovanjem nisem bil zadovoljen. Tako sem se potožil Jožetu, sedanjemu S52AB in ta mi je svetoval Moorgain anteno, za 40/80 metrov, saj bi merila le dvakrat po deset metrov in bi šla po diagonali na mojo streho. Na vprašanje kakšna je ta antena, mi je odgovoril, da pač tri žice tečejo vzporedno na določeni razdalji z mostički za vsak obseg in priključena kot dipol, uglasitev pa zelo preprosta, le s pomikanjem mostičkov. To se mi je zdelo v redu, a sem vseeno vprašal ali ima načrt. Imel je načrt, katerega mi je dal, da sem ga prekopiral in po njem naredil anteno. Brez vsakega merilnega instrumenta, le na SWR radijske postaje sem se zanašal in jo uglasil po stokratni poti iz strehe v kabinet in nazaj, do novega premikanja mostičkov. Jože mi je rekel, da je uglasitev enostavna, pa sem šel še enkrat pogledat v načrt, ki sem ga skopiral skupaj s spremnim besedilom, da vidim, če sem kaj spregledal. Seveda sem spregledal, čisto na koncu je pisalo: "Jože, če boš to anteno naredil, jo boš imel prvi v Jugoslaviji." Na strehi sem imel 3 elementni monobander za dvajset metrov lastne izdelave, kamor sem obesil še Moorgain anteno. V "Shaku" sem imel na mizi FT-107M z namiznim mikrofonom in tasterjem. Poleg še popularno Mavrico ZX Spectrum z magnetofonom za nalaganje programa, rotor Commander in nekaj pripadajoče šare, da ni bilo čisto prazno. Naneslo je, da me je obiskal radioamater iz Amerike. Žal sem njegovo kartico tako shranil, da je ne najdem več in tudi znaka se ne spomnim. Prišel je na obisk k svojemu bratu, ki je gradil hišo v našem naselju. Pred hišo se je ustavil avto in takoj za tem hitri koraki po hodniku. Ta se je opravičeval, ker sta tako vdrla v hišo, vendar sem ju pomiril, da je že v redu. Bolj me je zanimalo, kaj je tako nujnega, saj se nikamor ne mudi. Predstavil mi je svojega brata in povedal, da je tudi radioamater, a ko je zagledal anteno na moji strehi, takoj želel videti lastnika. Možakar je bil že starejši izseljenec in je še lepo govoril slovensko. Vprašal me je ali sem jaz tisti, ki je radioamater. Povedal sem mu, da sem in prosil me je, če lahko vidi s čim delam. Peljal sem ga v kabinet in kar malo sram me je bilo, kaj bo rekel, ko bo videl mojo revščino. Ta pa je le začudeno gledal in nazadnje priznal: "Jaz tega nimam v Ameriki." Kako je svet majhen.
WAZ
MANAGER.
Rad bi napisal nekaj besed o S5DXCC listi, kjer so zbrane vse diplome slovenskih radioamaterjev iz programa ARRL in IARU. Večino diplom sem zbral že leta 2006 in jih objavil na internetni strani kluba S59DJR, od marca meseca dalje pa na moji spletni strani: http://freeweb.siol.net/s53mj/. Od začetnih 23 diplom, ki jih je prvi objavil v CQ ZRS leta 1996/6 Boris S57A, sem zbral do sedaj 374 dobitnikov diplom. Topmode in Topband listo pa sem opustil iz že znanih razlogov. Zanimanje za S5DXCC listo je veliko, saj jo pogledajo tudi tisti, ki se šele odločajo, da bi poslali svoje zahtevke na ARRL ali IARU. Od kar je postalo elektronsko potrjevanje kartic že nuja, se vedno več operatorjev, tudi slovenskih, odloča za LoTW sistem. Sam sem v kratkem času potrdil na ta način čez osemdeset zvez na dvanajstih metrih in le dvajset klasično preko biroja. Tudi plačevanje pregleda kartic, diplom ali plaket, je lažje in varnejše preko LoTW strani, kot pošiljanje gotovine v pismu. Vseeno pa velja biti pazljiv pri izpolnjevanju papirnatega obrazca ali elektronskega na LoTW. Američani vsako nejasnost razumejo sebi v prid in poslali nam bodo tudi tisto, česar nismo zahtevali. To so moje izkušnje in že več slovenskih radioamaterjev se je pritoževalo, da jim niso poslali prave diplome, so jim izgubili kartice, porabili ves denar in jim po svoje obračunali usluge. Dobiti denar nazaj ali pravo diplomo na njihov račun, pa je po mojih izkušnjah skoraj nemogoče. Zadnjič, natančneje tretjega marca letos, pa me je presenetil e-mail – »Janez, S53MJ, please add S55ZZ to the list of 160 WAZ award holders. Do you have an e-mail address for him? -73- Floyd, N5FG WAZ Manager, http://www.cq-amateur-radio.com/wazrules.html«. Povedal sem mu, da bom to uredil preko telefona, ker Srečko nima e-mail naslova in bom z veseljem vpisal njegovo osvojeno diplomo v S5DXCC listo. Nisem ga spraševal od kje mu to, da vodim to listo, bil pa sem počaščen, da mi je pisal.
KDAJ
JE KONEC TEKMOVANJA.
Sprašujem se kaj, spremeni dejstvo, če se začne tekmovanje KVP ZRS ob 09:00 in traja do 11:00 ali le do vključno 11:59. Še nikoli nisem slišal, da je nekdo vpisal zvezo v log s časom preko 11:00, četudi je delal kakšno minuto dalj, česar pa mu tudi ta formulacija ne preprečuje. Da vse le ni tako razumljivo pomeni že to, da so morali pred 11:59 dodati še besedico "vključno" česar prej ni bilo treba, saj je razumljivo, da nihče ni pisal zvez z "vključno" 11:00. Menda je ta iznajdba prav naša slovenska, saj se nekateri pisci pravil bojijo, da ne bi kdo delal dalj kot do konca. Vse skupaj meji na hec, so pa lahko tekmovanja s temi pravili čisto v redu potekala in še potekajo od vsega začetka radioamaterstva, sedaj pa taka inovacija. Kako bi se slišalo, da je urad odprt sicer dve uri ali točno od 09:00 do vključno 10:59. Ta domislica verjetno zelo prispeva k zmanjšanju nepravilnosti, ki prihaja do njih v tekmovanjih in o katerih sem že pisal. V tistih časih, ko sem tekmoval v skoraj vseh WW tekmovanjih in sem delal še vse na roko, nisem imel problemov z uro, tekmovanje sem končal pravočasno kot vsi drugi. To, da se dnevniki ne bi pregledovali skoraj, ne verjamem, saj sem bil vedno ob nekaj točk, kar mi je dajalo na znanje, da so bile napake. Sam sem raje kaj izpustil, če nisem bil prepričan o pravilno sprejetem znaku ali množitelju. Ali si zdaj še kdo predstavlja vodenje dvojnih zvez brez računalnika, ročnega tipkanja in pisanje zvez v log. Ko sem prvič delal z računalnikom, mi ni bilo jasno, kako sem prej zmogel brez njega, mladostna zagnanost pač. Potem pa, množitelji že v bazi in tisoč drobnih stvari, ki jih ponuja program. Kasneje sem za poskus točnosti izračuna nekega "peš" tekmovanja vnesel tekmovalni log v računalnik in ugotovil, da bi bil celo prvi, če bi obračunal vse množitelje, katere je računalnik našel, jaz pa ne. Napredek
v tehniki in človeški potencial, pa sta neustavljiva. Včasih je
veljal v tekmovanjih le ham spirit, kasneje pa, da je vse dovoljeno,
kar ni prepovedano. Tega se danes poslužujejo tekmovalci in za vsako
ceno poskušajo obiti pravila, izumiti nekaj, kar bo prineslo
rezultat, povoziti konkurenco in zmagati. Sprašujem se ali je
tekmovanje sploh še hobi. Nekomu je delati nekaj ur in biti s
tem
prisoten na obsegu dovolj za dušo, drugim pa to ni dovolj. Za
vložen
trud v sredstva in sedenje za radijsko postajo dan ali dva mora dati
rezultat, vendar brez nedovoljenih prijemov. V takem primeru lahko
edino ocenimo kje smo, sicer je vsak trud zaman. Tako se mi ponuja
tudi razlaga za vključno 00:59, saj po teoriji potovanje skozi
vesolje s svetlobno hitrostjo, kakor se širijo tudi radijski
valovi,
čas v vesolju počasneje teče v odnosu na Zemljo, in bodite
prepričani, da se tekmovanje konča, pri pogledu na uro ob 11:00 in
tudi vključno 10:59. KDO
JE PRAVI RADIOAMATER.
Sprašujem se ali mora biti radioamater res pripadnik sorodnega poklica, da bi bil "pravi" radioamater. V dolgih letih, sem skozi razne debate in prebiranju radioamaterskih forumov, prišel do zaključka, da se radioamaterji razlikujejo med seboj že po tej pripadnosti. Pravi radioamater naj bi bil le, če je tudi strokovnjak v tem poklicu, kar pa je skregano z logiko, saj beseda amater pomeni ravno obratno. Morda zato mišljenje nekaterih, da zna samo "pravi" radioamater nekaj zlotati, narediti izračun antene ali dati pameten odgovor, glede nastavitev neke radijske postaje. Odtod najbrž tudi mišljenje, da se bodo za radioamaterstvo odločali le mladi podobnih študijev, saj sicer kandidati pridobivajo svoja znanja elektrotehnike le v radioklubih, pri pripravah na izpit. Vsi začetniki, ki opravijo izpit so enako nebogljeni za radijsko postajo, ne glede na sorodnost stroke. Marsikateri se potem sploh ne odločijo za operatorje, ampak delajo na povsem drugih področjih radioamaterstva. Drugi spet, se nikoli ne lotijo ničesar in brez volje odnehajo, temu je morda kriva tudi premajhna aktivnost v klubih, saj so po izpitu večinoma prepuščeni samemu sebi. Začetnik pa, ki ga vse zanima kar je povezano s tem hobijem, še posebej, če mu je edina podlaga le radioamaterski tečaj, raziskuje in dela v okviru svojega dojemanja, pridobiva znanje in izkušnje, tako se znajde kmalu v središču dogajanja. Postane uspešen na vseh področjih radioamaterstva in to morda pri nekaterih vzbuja zavist, sicer ne bi imeli pomislekov, kdo je in kdo ni, pravi radioamater.
STOLP
IN STRELA. Pred petindvajsetimi leti, sem po naključju dobil zastonj star odslužen stolp, ki je nekoč nosil transformator. Bil je ponujen našemu radioklubu a ker ga nismo potrebovali sem ga vzel jaz. Bil je okoli osem metrov dolg, osnovna mera spodaj meter v kvadrat. Moja parcela ni ravno velika, meji na dve ulici in ob daljši stranici sem polegel stolp, katerega mi je pripeljal delavec z Elektra. Takoj sem odvil stran vse nepotrebne elemente, da je dobil pravi izgled. Bil pa je seveda prekratek in takoj sem se lotil podaljševanja. Kupil sem štiri, šest metrov dolge kotne profile, prvo manjšo dimenzijo, kot se je končal original. Nažagal sem in potem privaril prečne povezave po vzorcu, kot je bil izdelan stolp spodaj. Na vrhu se je končal s 30 x 30 centimetrov, ravno toliko, da je šel skozi odprtino skrajšani kandelaber cestne razsvetljave, katerega sem vgradil približno na eno tretjino dolžine v stolp. Spodaj in zgoraj sem v kandelaber zabil ležaje, ki sem jih našel na odpadu in potegnil skozi še eno cev, katera je šla spodaj v rotator, na drugem koncu pa naj bi bile antene. Zgornji ležaj sem zaščitil z oljnim tesnilom, spodnji pa je bil itak v cevi, kjer voda ni mogla do njega. Spodaj sem stolp podaljšal za dva metra, na enak način kot zgoraj, le da sem uporabil za eno dimenzijo močnejše kotno železo, kot je bil original. Izvrtal sem po dve luknji v vsako nogo z obeh strani in spojil z vijaki. Ta del sem potem odvil in ga natančno namestil v jamo, ki sem jo izkopal dva metra od hiše. To pa zato, da je bil stolp na tretjini dolžine med dvema drogovoma ulične razsvetljave in sem lahko napel žično anteno Fd4, jama pa je bila kocka s stranicami dveh metrov. Vse skupaj sem zalil z betonom in kamnom tako, da so ušesa gledala dvajset centimetrov iz betonske plošče. Medtem, ko se je beton sušil, sem na mesto, kjer bo stal rotator, pričvrstil na ogrodje stolpa pločevinasto ploščo 30 x 30 cm, debeline 3 mm, s štirimi luknjami na zunanjih robovih. Enako ploščo sem potem spojil s prvo tako, da sem vstavil mednju štiri gumijaste vložke. To so bili nosilci motorja od fička, ki naj bi služili dušenju nihanja antene v vetru. Cev sem spodaj takoj vpel v rotator in stolp še prebarval. Pri postavljanju smo vsak pri svoji nogi z vijaki v rokah čakali, da ga je dvigalo dvignilo in postavilo točno v ležišče. Takoj smo vtaknili vsak svoj vijak skozi luknjo in privili matice, tako je bil stolp postavljen. Od daleč je izgledal prav elegantno, z optično prevaro kot, da je vitek v pasu, čeprav se v resnici le počasi oži proti vrhu. Ljudje, ki so hodili mimo, ko je stolp še ležal ob hiši na tleh, so me spraševali kaj bo to. Seveda si nisem upal povedati čemu mi bo, saj sem se bal, da potem iz tega ne bo nič. Nekateri so seveda uganili a sem jih prosil naj bodo tiho. Najbolj mi je šel na živce spodnji sosed, tri hiše nižje. Bil je brezposeln povratnik iz Nemčije in nadvse pameten. Vedno, ko je šel mimo se je ustavil in gledal kaj delam. Sam sem se delal kot, da ga ne vidim a ker je kar naprej sitnaril, sem mu rekel, da bo to steber, ki bo nosil vrv za sušenje perila. Nič ni odgoviril, samo odšel je počasi proti bližnji gostilni. Kasneje, ko se je vračal mi je dejal, da to ne bo res, ker on ni tako neumen, da bi temu verjel. To pa zato, ker moja žena nikakor ne bo dosegla do vrvi, da bi obesila perilo. Mislil sem mu razložiti, da bo vrv pripeta nižje pa je že odšel. Drugi se je ustavil in me vprašal ali nisem opazil, da je v sredini ožji kot na vrhu in se bo tam gotovo prelomil. Dal sem mu v roko meter in rekel naj se sam prepriča, če misli, da je to res. Večkrat je vse premeril in rekel, da le tako izgleda, sicer je vse v redu. Nekateri so le odkimavali a so bili vsaj tiho, ko so hodili mimo. Ko smo še gradili hiše v tem naselju, je strela tolkla po okolici, da je bilo veselje. Moja hiša stoji prav na vrhu rahle vzpetine na najvišji točki. Mojemu prvemu sosedu čez cesto, je strela udarila v garažna vrata, še nedograjene hiše in jih zažgala. V isti ulici štiri hiše nižje, je strela udarila v lesen opaž, v slemenu hiše. Les ni zagorel, le razmetalo mu je vse deščice, da je moral narediti vse na novo. V drugi ulici malo nižje ali recimo sto metrov zračne linije od mene je strela udarila v dimnik in ga podrla. Na drugo stran približno sto petdeset metrov od mene je udarila strela v zračni elektro priključek, ožgala zid in v hiši prekurila nekaj bele tehnike. Njegovemu sosedu v približno enakostraničnem trikotniku med njegovo in mojo hišo, je strela udarila v fižolovko na vrtu. Možakar mi je sam povedal, kako je bilo. Gledal je skozi okno, ko je treščilo in ni mogel verjeti očem, ta hrib je bil pravi strelovod. Koliko strel je udarilo izven naselja, pa ni nihče štel in sedaj si predstavljajte moj stolp, ki je naravnost izzival nesrečo. Ozemljitve nisem delal posebej, saj sem se priključil kar na obstoječo ozemljitev cestne razsvetljave. Valjanec sem priključil le na eno nogo stolpa, saj se mi takrat preveč mudilo montirati antene in začeti delati. Tako in tako, naj bi ozemljitev dokončal kasneje, na kar sem seveda zavestno pozabil. Tako smo vsi čakali kdaj bo počilo a do danes še ni. Stolp stoji že petindvajset let a strela še ni udarila vanj in tudi ne v naš hrib ali katero od hiš v naselju. Tako so ljudje začeli verjeti, da stolp strelo odganja in niso nergali zaradi sevanja, televizijskih motenj ali kaj podobnega. Znanka iz sosednje ulice mi je celo rekla, da je stolp okras naselju in da izgleda kot princeska, le še osvetliti bi ga bilo treba. Glede na svojo višino stolp ni posebej daleč viden, celo neopazen je med hišami. Poštarja sem enkrat vprašal, zakaj mi je zmečkal diplomo, ker je kuverto prepognil in zataknil za kljuko garažnih vrat. Iz česa sem diplomiral, me je zajedljivo vprašal in razložil sem mu, da je to radioamaterska diploma. Potem se je začudil češ, vem kaj so radioamaterji, ampak oni imajo stolpe in velike antene. Pokazal sem mu na stolp pod katerim je stal in začudeno je rekel, da ga še nikoli ni videl. Nekomu sem rekel, da me bo lahko našel, naj gleda v zrak in bo videl anteno a me ni našel, ker ni nič videl. Smešno mi je bilo, ko je električar nekaj popravljal na cestni napeljavi in zagledal stolp. Vprašal me je, kateri bedak mi je postavil stolp od elektra dva metra od hiše. Ko sem mu s smehom rekel naj pogleda gor, ni mogel verjeti, da je v naši ulici že večkrat menjal žarnice cestne razsvetljave, antene pa ni videl. Pred
leti je ena od sosed, ki je bila rahlo vraževerna naročila na dom
žensko z bajalico, ker je verjela, da ji škodi sevanje moje
antene.
Ta je prišla, ji premerila vso hišo in ji svetovala, naj
zamenja
spalnico in položaj postelj ali se celo preseliti drugam, ker
podzemni vodni tokovi tečejo prav obratno kakor ima ona urejen dom.
Tako sem bil čist tudi iz tega vidika, soseda pa se je kasneje po
čistem naključju, tudi v resnici odselila. Sicer
ne vem, kako bi šlo, če bi me kdo le prijavil inšpekciji.
Upam, da se
to ne bo zgodilo in upam tudi, da se me bo strela še nekaj časa
izogibala, potem pa bo tako in tako vseeno. Zgodba pa je lahko tudi
poučna, saj bo gotovo pomagala tistim, ki so v dvomih glede
postavitve stolpa v naselju, če bo le kdo verjel trditvi, da stolp
odganja strele. ARRL
in LoTW.
Zbrane diplome iz programa ARRL in IARU so dokaz, da slovenski radioamaterji kar pogosto pošiljamo zahtevke v Ameriko in prispevamo nekaj zelencev v ARRL-ov proračun. Na to temo pošiljanja QSL kartic čez lužo je bilo že veliko govora in tudi jeze, saj se je pošta že večkrat izgubila in ni našla naslovnika. Taka izguba kartic, pa je res neprijetna, saj ni možno uveljavljati fotokopij ampak veljajo le originali. Tudi sam sem že doživel tako izgubo in sem si nakopal kar nekaj dodatnih nepotrebnih stroškov. Diploma je bila tako dražja in ta izkušnja me je vzpodbudila, da sem si naložil ARRL-ov program "Logbook of the World". Težave, ki sem jih imel pri vzpostavitvi sistema LoTW so odtehtale prednosti pošiljanja kartic in plačevanja z gotovino. ARRL je nepredvidljiv glede denarja saj, če imaš preplačilo, ti ga že nekako porabijo samo, da je „Ending balance“ 0.00, pri LoTW pa se plača lahko s kreditno kartico, točno določen znesek, razviden iz samega zahtevka. Tako bomo dobili po pošti „DXCC Award Credit Slip“ in osvojeno papirnato diplomo, na LoTW strani pa vse podatke o poteku postopka. Zato priporočam vsem, ki še nimate LoTW, da si namestite ta program za elektronsko potrjevanje kartic, saj vam bo prihranil kar nekaj stroškov. Glede papirnatih kartic pa tako ni problema, saj jo še vedno lahko pošljete ali zahtevate.
NOVI
UŽITKI V RADIOAMATERSTVU.
Radioamaterstvo je zelo razgiban hobi, dobiva pa še nove vidike. Poleg operatorjev, ki radi tekmujejo in so sposobni sedeti za postajo neprekinjeno dan ali dva, se v tekmovanjih pojavljajo tudi taki, ki le iščejo nove države, prefikse, ali kaj drugega. Ti se običajno prepoznajo po številki zveze, saj je največkrat ena ali manj kot deset. Drugi samo delijo pike in delajo uro ali dve, potem pa je tekmovanja konec, saj to zadostuje za kasnejše pogovore, o propagacijah in drugih zanimivih opažanjih. Eni radi lotajo, drugi preizkušajo različne antene, osvajajo radioamaterske diplome ali se ukvarjajo s pisanjem po forumih. Na splošno rečeno je tudi nekaj takih, ki so vedno proti in ustvarjajo potrebno klimo za ostro debato ali slabo voljo. Ko smo pri slabi volji, moram priznati, da tudi mene večkrat popade in to prav tedaj, ko mislim, kako je radioamaterstvo prijeten hobi. Odprem postajo, ukažem clustru sh/dx in pogledam z različnimi barvami označene spote, ki mi povedo, česa še nimam v svojem logu. Kliknem na modro obarvan spot, ki mi govori, da te države še nimam na dvanajstih metrih in moja TS-480sat pohlevno uboga in se postavi na sprejemno frekvenco. Med raporti dx-a slišim dolge piske kot uglaševanje, a kmalu ugotovim, da nekdo pritiska na taster iz čistega užitka, saj bi še tako razglašeno anteno moral že zdavnaj uglasiti. Piski prihajajo v nekem pravilnem zaporedju, kar daje slutiti, da piskač izbira, koga bo povozil. To se mi je zgodilo že večkrat in prišel sem do zaključka, da je to neka nova veja radioamaterstva, saj ta novi vidik ne izbira ne časa ne obsega za svoje užitke. Nič ga ne more ustaviti, saj dela brez znaka in se ne odziva na nobene prošnje, naj neha. Zanimivo je tudi to, da kmalu dobi nekaj posnemovalcev, ki potem družno tipkajo tudi prepoznavne besede, ne le dolge črte. Človek bi pričakoval, da se bo prej ko slej naveličal, a očitno so užitki vrhunski, saj sem ga poslušal iz dnevne sobe še dolgo, medtem, ko sem gledal televizijo. Čez čas je sicer vse potihnilo, a verjemite mi, da bi ga kmalu našel kje drugje. Tega veselja mu pa ne privoščim, raje poslušam sosedovega psa, ki neusmiljeno tuli v polno luno, a zanj vsaj vem, da bo kmalu nehal.
GENTLEMENSKI
BAND. Večkrat sem se že vprašal od kje izraz „gentlemenski“ band. Seveda je mišljen radioamaterski obseg sto šestdeset metrov, ki mu pravijo tudi top band. Na tem obsegu se dogajajo vse prej čisto druge stvari, kot jih obrazloži stavek iz Wikipedije, ki pravi takole: „Gęntleman [džentlmen] je bil prvotno plemič, kasneje pa so za gentlemena šteli moškega plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja“. Zaenkrat izpustimo plemiča, da nam ostane še moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja. Kaj to pomeni operatorju, ki je preklopil svojo postajo na ta obseg in sliši redek dx, ki ga še nima v svojem logu. Že samo poslušanje ostalih, ki kličejo eden čez drugega, ne vzbuja upanja v uspeh. Dx, ki se skoraj ne sliši, poskuša narediti zvezo, a mu le s težavo uspeva, saj nihče ne počaka niti toliko, da bi slišali koga je poklical nazaj. Sam sem doživel ne enkrat, ko je dx gladko ugasnil postajo in zaključil z oddajanjem. Nič drugače ni kadar dela dx split, saj se zgodi, da ravno, ko pričakujemo odgovor, nekdo pokliče na isti frekvenci in nam onemogoči zvezo. Včasih se zgodi, da dx gentlemensko pokliče naš znak še enkrat, a to je redkost. Opažam, da nekateri, čeprav imajo ta dx že potrjen in so ga pred kratkim naredili tudi že po dvakrat, ponovno kličejo preko vseh ostalih in potem, ko izsilijo zvezo, slavnostno objavijo na clustru svoj podvig. V celotnem dogajanju ni opaziti nobene od opisane lastnosti, le zmeda, piskanje in klicanje v nedogled. Besede, ki se pojavljajo na clustru ali kar sproti v zraku, niso niti malo gentlemenske. Iz vsega tega sledi, da bi plemenit operator, moral počakati do zadnjega, da pride tudi sam na vrsto, a v tem primeru bi ostal gotovo brez dx-a. Uglajen operator, ne bi pisal na clustru, da je ta in ta idiot, ampak bi se mu celo opravičil, če bi ga po naključju oviral pri zvezi. Tako. Zaključek je tak, da je gentlemenstvo preteklost. Nekdaj si bil lahko plemenit in uglajen, morda celo plemič, če si slišal v etru dx na stošestdesetih metrih. Mirno bi lahko počakal, če je že imel zvezo in se mu kasneje oglasil, saj ni bilo bojazni, da te kdo prehiti in četudi bi se to le zgodilo, bi v naslednji relaciji gotovo bil sam na vrsti. Morebitni swl operator, bi z lahkoto in navdušenjem potrdil pravo gentlemenstvo, kar pa je v današnjem času skoraj nemogoče.
SAM
V KATEGORIJI.
Leta 1996 so se spremenila pravila v WPX tekmovanju, saj so dodali še tri nove kategorije, Tribander & single element, Rookie in Band Restricted. Ravno takrat sem ostal brez ojačevalca in tribanderja, saj sem starega snel in prodal, novega pa še nisem dobil. Tako sem smatral, da bi z žično anteno FD-4 zadostil tudi zame zelo nejasnim pravilom BR, ki je v bistvu dopuščal delo našega drugega razreda. Tako sem se lotil WPX CW tekmovanja in dosegel prvo mesto na svetu v tej kategoriji, ki pa mi ni prineslo zadovoljstva. Bil sem res prvi, ampak tudi edini v tej kategoriji. Tako se je uresničila pikra pripomba nekega našega člana, ki mi je nekoč dejal, ko sem se pohvalil z dobrim rezultatom, če sem sam tekmoval. Dosegel sem torej z malo močjo in žično anteno 408.518 točk. Ta rezultat je bil v SCC Novicah številka 3/97 prikazan pod rezultati Slovenija in sicer prvi trije vsi pod eno kategorijo A : S59AA 5,160,400, S53MJ 408,515, S59L 398,570 doseženih točk. Takrat še nisem imel interneta in sem bil zato naročen na ameriški CQ Contest in RTTY Journal, da sem prišel do rezultatov, saj je naš CQ ZRS v tistem času objavljal bolj malo rezultatov iz WW tekmovanj. V svoj kontest log sem vpisal rezultat, kakor so me razvrstili v SCC Novicah. WPX CW 1996 T/S Slovenija drugi, Evropa enajsti in enaindvajseto mesto na svetu. Takrat smo v SCC klubu vodili tudi člansko Rang listo in so se točke iz prvih mest v tekmovanjih zelo poznale pri napredovanju. Vodil jo je Polde S57U in ko sem mu omenil, da sem bil prvi v kategoriji BR, mi je pojasnil, da iz tega ne bo nič, saj morajo biti po pravilih liste uvrščeni vsaj trije tekmovalci. Tako sem ostal brez točk. Dva ali trije tekmovalci v posamezni kategoriji pa so prav posebnost nekaterih obsegov. Večkrat vidimo v rezultatih primer, da je prvi v kategoriji zmagal pred ostalimi za več tisoč ali sto tisoč točk. Pregledal sem nekaj takih primerov in lahko rečem, da bi prvi lahko zmagal že, če bi delal le par ur in ne dan ali dva, saj so bili tisti trije ali štirje za njim izven vsake konkurence. Še več je teh primerov na domačih UKV tekmovanjih, kjer je uvrščen tudi le po eden ali dva v kategorijah VHF/UHF/SHF. Ostaja vprašanje, kaj je bolj pomembno tekmovalcu, prvo mesto v skupni uvrstitvi ali število doseženih točk na posameznih obsegih. Na diplomi ali pokalu ne piše koliko sotekmovalcev smo premagali, velja le uvrstitev. Ker pa nekaj šteje tudi lastno zadovoljstvo, me je že prijelo, da bi svojo uvrstitev v logu vseeno označil kakor ji gre. Organizatorji najbolj množičnih WW tekmovanj vztrajajo v raznih kategorijah, čeprav je iz prispelih dnevnikov jasno razvidno, da za določene kategorije ni zanimanja. V tekmovanju EA RTTY je dolgo časa veljalo pravilo podelitev diplom, le prvim trem v kategoriji vsi obsegi. Pravil je toliko, kot je tekmovanj in se ne bodo kar tako spremenila, lahko pa bi se poenotila glede kategorij vsaj najbolj množična WW tekmovanja. V kategoriji vsi obsegi se pokaže vsestranskost tekmovalca, saj mora obvladati kar nekaj veščin, ki jih sicer na enem obsegu lahko zanemari. Marsikaj bi se spremenilo v listah z rezultati in verjamem, da bi veliko tekmovalcev pristalo na čisto drugačnem mestu, kakor sicer v SB kategoriji. Moje mnenje je še vedno, da le kategorija vsi obsegi, da pravi rezultat. Sam sem najraje tekmoval v kategoriji SO/HP/14MHz, saj nisem imel prave možnosti, da bi se lahko kosal s tistimi, ki so razpolagali s primernimi lokacijami in boljšimi radijskimi sredstvi. Vseeno pa sem v WW tekmovanjih v kategoriji vsi obsegi, dosegal dobre rezultate.
KRATKA
ZGODBA.
Mirkotove zgodbe so me za trenutek vrnile v čas mojega služenja v JLA leta 1961/63 v Titogradu. Bil sem rekrutiran k zvezi in sicer za VF mehanika, čeprav tudi moj predpostavljeni v enoti ni vedel kaj naj bi to bilo. Tako sem sicer pristal med vezisti v titograjski vojaški komandi, centru za zveze. Še prej sem bil kot mlad vojak v Mostarju pol leta in nikakor nisem uspel prepričati nikogar, da bi me sprejeli na telegrafski »kurs«, ki se je odvijal v sosednji stavbi. Tja pa sta bila rekrutirana moja dva rojaka iz Novega mesta. Janez po poklicu mizar, drugi Janez zidar in jaz električar, vsi trije Janezi pa rekrutirani od istega vojaškega referenta. Tema dvema je bila Morsejeva abeceda španska vas prej in poslej, saj nista končala »kursa« in sta šla po šestih mesecih vsak v eno izmed vojaških delavnic. Po prihodu nazaj v Titograd sem bil na centru za zveze deklica za vse. Kapetan me je pošiljal tudi domov kaj popravit in mojemu majorju se v pisarni ni hotela odkleniti blagajna, kjer je imel dokumente. Dal me je poklicati in po kratkem preizkusu odpiranja sem vrata odprl, saj sploh niso bila zaklenjena. Tako sem bil tudi pri majorju dobro zapisan. Mene je pa vedno bolj mikala soba za radiotelegrafiste, kamor nisem imel vstopa. Dva desetarja »radista«, ki sta edina imela vstop sem počasi pridobil na svojo stran. Ponoči sem smel k njima, če sem prinesel škatlico cigaret, saj sta bila strastna kadilca. Imel sem neomejeno dovoljenje za v mesto, ki sem ga s pridom izkoriščal. Naučil sem se upravljati z radijskimi sredstvi in se seznanil s prometom vojaških radijskih zvez tako, da sem že delal samostojno, ampak brez vednosti predpostavljenih. Pri pohajkovanju po mestu, sem se vedno motovilil okoli radio kluba YU6BLM ampak nikoli nisem nikogar dobil v prostorih. Vedno je bilo prazno in nihče mi ni vedel povedati, kdaj delajo ali kje se sestajajo. Po več mesečnih brezuspešnih obhodih sem opustil namero in se posvetil drugim opravilom. Moj major je namreč izvedel, da se tudi jaz ukvarjam s telegrafijo. Zalotil me je v moji pisarni, ko sem sprejemal malo preveč glasne signale iz slabo izolirane kabine kapetana, ki je bil kontrolor radijskih zvez. Malo sem se prestrašil, saj bi me lahko hitro imeli za sovražnika države, a major je bil dobra duša in mi je takoj našel delo. Šel sem na teren z radijsko postajo, kjer sem prvič sodeloval pri lovu na lisico. Z ročnim tasterjem sem tipkal nekaj podobnega kot Mirko in bil počaščen, da sem smel sodelovati, pri tem pa čisto pozabil na črnogorske poskoke. Bližal se je že čas odhoda domov in v pisarni slišim, da se pripravlja komisija za polaganje vojaške tretje klase. Od svojega vodnika sem izvedel nekaj podrobnosti in seveda tudi to, da imajo pravico le tisti, ki so obiskovali radiotelegrafski tečaj. Šel sem k mojemu majorju in ga prosil, če lahko posreduje. Rekel mi je, da ni problema, samo naj ga ne osramotim. Na prijavnem mestu so me poslali nazaj, češ major naj ti da na pismeno. Prinesel sem papir in dovolili so mi sesti za taster. »Klaso« sem položil brez napak in vesel sem odšel v kasarno, kjer me je moj poročnik ponosno dal vsem za primer. Naslednji dan naj bi polagali drugo »klaso« tisti, ki so imeli tretjo že eno leto. Seveda sem se prijavil in klub kršenju pravil, za čuda nisem rabil papirja od majorja. Položil sem tudi to uspešno in poročnik je prosil kapetana, da mi v knjižico pripiše tudi to znanje. Doma mi to ni veljalo nič, ampak sem moral vse začeti znova. Šoferji, ki so med služenjem vojaškega roka naredili šoferski izpit, so ga doma s pridom uporabili, jaz pa si z drugo vojaško »klaso« nisem mogel nič pomagati. Po prihodu domov sem malo zanemaril radioamaterstvo in šele kasneje leta 1968 položil izpit za radioamaterja tretjega razreda, kmalu še drugega in tudi prvega. Nikoli pa mi ni bilo žal ne dni in ne noči, ki sem jih prebil za radijsko postajo.
RADIOAMATERIZEM
ALI KAJ DRUGEGA.
Vse več je radioamaterskih lokacij opremljenih s profesionalno tehniko do te mere, da se ne da govoriti o radioamaterstvu, kot ljubiteljski dejavnosti. Vedno več je dejstev, da se je ta hobi profesionaliziral do te mere, da je amaterizem izgubil prvotni pomen v besedi in dejanjih. Za »radioamaterja«, ki ima doma ali na lokaciji farmo stolpov in antenskih sistemov tovarniške izdelave, na mizi pa najmodernejšo radijsko opremo z ojačevalci velikih moči, je težko reči, da je radioamater. Prvotni smisel in
vodilo radio amaterizma, je izživelo v nemogočo obliko, saj ti
»profesionalci« dominirajo na obsegu s pozicije moči.
Strinjal bi se z dejstvom, da je napredek dvignil ta hobi na
višji
nivo in prinesel v radioamaterstvo novo dimenzijo, a to preprosto ni
res, ker ta pojav potiska vse ostale uporabnike frekvenc v podrejeni
položaj. Tako se radioamaterstvo v smislu nadaljevanja tradicije z
obveznim znanjem telegrafije in upoštevanje ham spirita,
izgublja kot
vrednota. Omejitev moči vsem, bi posledično spet vzpodbudilo
ustvarjalnega duha, značilnega radioamaterjem in naredilo hobi bolj
prijazen ljubiteljem radioamaterstva. DEMOKRACIJA.
Poglejmo ali preoblikovanje naše Zveze radioamaterjev Slovenije kaj vpliva na radioamatersko delo. Radijske zveze gredo brez problemov, QSL kartice pošiljam kot vedno preko biroja, LoTW ali direktno. Tudi dobivam jih po enaki poti in se nimam nad čim pritoževati. Dokler s kotizacijo Zvezi lahko izvajam svoj hobi, me prav nič ne zanima dogajanje okoli vodenja, to je skrb tistih, katere smo izvolili. Vsi pa, ki se s sedanjo ureditvijo organizacije ne strinjajo, bodo svoje predloge lahko podali takrat, ko bo za to čas. Vsa razglabljanja so zgolj točka razno – vsi ljudje vse vedo, kar je slovenska inačica demokracije. V nekem drugem obdobju demokracije smo brez ugovora plačevali kotizacijo in se brez besed podrejali pravilom Zveze. Na konferencah smo sprejemali demokratične odločitve, delo je teklo po začrtanem planu, članstva in denarja je bilo na pretek. Spominja me na televiziji predstavljeno uspešno družinsko podjetje, kjer so delale skupaj tri generacije. Na vprašanje novinarja glavi družine, kako mu uspeva vodenje, mu je ta odgovoril, da pri njih velja načelo demokracije - vsi ga poslušajo in ubogajo. Kakšna prihodnost nas torej čaka in kaj se bo iz izcimilo iz tega, še ni znano. Je pa velika verjetnost, da za člane, ki jih politika vodenja Zveze radioamaterjev Slovenije ne zanima, nič posebnega. Osebno podpiram vsako rešitev, ki bo združevala vse slovenske radioamaterje na ravni zakona. Odkrito povedano, rajši imam red in manj pravic, kot obliko demokracije, ki meji že na anarhijo.
ANTENE.
Spomnim se opisa dogodka iz časov Tesle in Edisona, ko je nekdo v Ameriki poskušal prodati svoj komunikacijski izum. Demonstriral ga je pred zainteresiranimi tako, da je na večji medsebojni razdalji zapičil v tla kos žice in v škatlico, ki jo je imel v roki, govoril s korespondentom. To pa je bilo najbrž preveč preprosto za resne poslovneže in nič ni bilo iz tega. Človek je pobral svoje stvari in užaljen izginil brez sledu. Tega sem se spomnil, ko sem videl, kakšna znanost se je razvila o antenah, kot enemu izmed pomembnih členov komunikacij, posebej še v radioamaterstvu. To je neizčrpen vir idej, formul in diagramov. Žice, navite v tuljave, napete vodoravno, poševno in navpično, nešteto cevi v zraku in zakopanih radialov v tleh. Posebno natančno se izračunava in določa priključek na anteno, ki mora zadostiti občutljivemu vhodu radijske postaje. Zaradi tega obstaja neverjetno veliko število možnih variant, za optimalno antensko prilagoditev. Ko to vse uskladimo, imamo »super« anteno, lastne ali tovarniške izdelave. Nasprotno temu pa vem za primere, ko se je antena utrgala in padla na tla, obvisela v grmovju ali pa se je element zgornje antene tiščal spodnjega, zveze pa so šle vseeno. Meni je odpadel kabel med tekmovanjem, ker se je stopil prilagoditveni člen. To sem opazil le po instrumentu, saj so bili signali še vedno dobri, čeprav je priključni kabel visel obešen le na eni nitki. Ker ni bilo časa za temeljito popravilo, sem na hitro spojil žice direktno na žarilni element antene. Tekmovanje sem tako uspešno zaključil, proti vsem pravilom formul in diagramov. Antene, ki jih kupujemo od različnih proizvajalcev, posebno še dolge žične, doma razpnemo povsem po svoje, saj običajno nimamo tega prostora, ki ga zahteva proizvajalec za optimalno delovanje antene in vseeno zadovoljivo služijo svojemu namenu. Načrtovalci anten imajo še veliko idej in kar naprej se jim porajajo nove, le na tistega gospoda, ki je prikazal preprosto napravo za komunikacijo, so pozabili. Največkrat se iščejo rešitve v smeri, ki so nasprotne od tistih, ki jih imamo pred nosom. Antene na velikih višinah niso nujno najbolj učinkovite. Večkrat se pozablja na naravne lastnosti terena, kjer ima že navaden dipol neverjetne učinke. Odboji elektromagnetnih valov so nepredvidljivi in če odštejemo predvidljive, nam ostane še lep odstotek tistih, ki presenečajo. Še ko sem delal s QRP-jem in sem z dvemi vati in dipolom naredil VK, ZL in še veliko drugih DX-ov, sem se spraševal, kako je to mogoče. Večinoma so vsi, s katerim sem se o tem pogovarjal, pripisali to dejstvo moji dobri lokaciji in šele kasneje sem prišel do zaključka, ko sem preiskusil več različnih anten, da je res nekaj na tem. Večkrat poslušam radioamaterje, kako so naredili kakšno neverjetno zvezo s povsem preprosto anteno. Morda se v tekmovanjih temu ne moremo izogniti, saj se postavljajo antenski sistemi in dela z velikimi močmi, kar že psihično ne dopušča dvomov v uspeh. Učinkovitost anten se ne meri le v decibelih, a če bi primerjali dipol z več elementnimi antenami na visokih stolpih in različnih lokacijah med seboj, bi bili presenečeni nad rezultati. Radijski valovi so sicer nevidni prostim očem, a če bi lahko sledili oddanemu signalu kot dimu iz dimnika, ki se vleče nad pokrajino, bi se šele čudili njegovi obliki pred našo sprejemno anteno, ki mora ta izmaličen signal sprejeti v nam razumljivem jeziku. Signali slabijo tudi z dolžino priključnega kabla, antensko prilagoditvijo, na poti skozi razne preklopnike pri »stakiranju«, PWR metrih, drugih spojih in še marsičem, kar se nahaja med sevalnim elementom antene in radijsko postajo. Za konec rečem le, da je prvi in najmočnejši faktor dobrega sprejema in oddaje, lokacija. Največkrat si ne moremo privoščiti v naselju prestavljati stolpa sem in tja, se pa da poizkusiti na različnih višinah, čeprav nagonsko težimo k temu, da bi bila čim višje. Praviloma bi bilo najboljši sprejem pričakovati z enako anteno, kot je bil signal oddan, le da je to največkrat nemogoče, zato je sprejem večinoma kompromis dobre lokacije, sreče in naključja, čeprav zmotno verjamemo, da imamo dobro anteno.
ŠESTDESET
LET RADIOKLUBA S59DJR NOVO MESTO. Letos
obeležujemo 60 let ustanovitve Radiokluba v Novem mestu. Obstajal je
sicer že prej, v sklopu Ljudske tehnike, ni pa bil registriran kot
samostojno društvo, oziroma Radioklub. To se je zgodilo 15. 01.
1952.
Registracijo je potrdilo poverjeništvo za notranje zadeve - OLO
Novo
mesto, pod registrsko številko 106. Sedež Radio kluba pa je bil
na
Kapiteljski ulici številka 1. Takrat je ta samostojnost pomenila
večjo možnost nabave orodja in pridobivanja denarnih sredstev. Znak
YU3DJR, pa je Radioklub Novo mesto dobil leta 1964.
ALI
JE RADIOAMATERSTVO ŠE HOBI.
Komentarji, ki se berejo na dx clustru in radioamaterskih forumih, glede obnašanja radioamaterjev na obsegu, nam niso v čast, a vendar je radioamaterstvo hobi. To pomeni razvedrilo in zadovoljstvo, ne pa preklinjanje vseh, ki so nam kakor koli prekrižali frekvenco. Ali se zavedamo, koliko je na svetu radioamaterjev in jih prav nič ne zanima dx, ki ga mi poslušamo, delal ta „split“ ali „simplex“? Radioamater, ki je poklical na „zasedeni“ frekvenci s svojim dipolom, niti ne zazna šibkih signalov, ki jih še marsikateri z višje lokacije in boljšo anteno, komaj slišijo. In zakaj ne bi smel tukaj poklicati CQ? Nobena frekvenca ni zakupljena ali last nekoga, čeprav je to ekspedicija z najbolj iskanim prefiksom BS7. Namerno motenje pa je navadno pobalinstvo. Konkretno pri BS7H je bilo kar nekaj „škratov“ z obeh strani. Slišal sem operatorje, ki so dobili nazaj raport, a so klicali kar naprej in zmeda pri klicanja po številkah tudi. Čakam, da je na vrsti številka tri in se oglasim, on pa kar naprej: „Only number five.“ Potem čakam dve uri, da pride na vrsto pet in se oglasim: „Sierra five three...“ In nazaj: “Sierra five three… you five nine.” Cw zvezo naredim na 14.079 MHz. Evropejci se jezijo, ker je delal Japonce, potem izbira ven Italijane, Nemce, Skandinavce. Zakaj tako, ni naša briga. To je strategija operatorjev in morebitnih sponzorjev. Rajši se podredimo njihovemu načinu dela in vzemimo to za izziv našemu znanju in izkušnjam, da naredimo zvezo. In še nekaj. Ni nam mar pogojev, v katerih delajo operatorji. Od njih zahtevamo le hitro in učinkovito delo. Vsak zaplet dx-a komentiramo kot nekaj slabega in po obvestilih na dx clustru se vidi, kako malo smo tolerantni. Nimajo vse ekspedicije klimatiziranih prostorov, zato operatorji pač delajo, kakor jim narekuje trenutna situacija. Postavimo se v vlogo operatorja, ki sedi pod milim nebom, meter nad vodo ali tistega, ki dela pri minus ne vem koliko, pa bomo hitro spremenili mišljenje o njegovem delu. Zato bodimo strpni in naj bo radioamaterstvo še naprej le hobi.
RADIOAMATERJEVI
CILJI.
Kakšen cilj ima radioamater operator, po uspešno opravljenem izpitu in nakupu radijske postaje. Med drevjem napeti dipol ali GP na balkonu, zadostuje za klepet na skedu. Če je to vse kar si želi, potem je cilj dosežen. Iz lastnih izkušenj pa vem, da to ne bo ostalo le pri tem, saj že prvo srečanje z radioamaterji, ko nanese pogovor na to, kaj je kdo naredil, kakšno diplomo je osvojil, to spremeni. Želja po napredku, z nadgradnjo v izobraževanju in nabavi novih radijskih sredstev, premakne ta cilj vsaj za en korak naprej. Sledijo pa še drugi koraki in kmalu vas potegne v središče dogajanja. Višje postavljena antena bo že primerna za DXCC, WAC in še kakšno priložnostno diplomo. Največ novih kontinentov, držav, con in prefiksov, lahko naredite v času evropskih ali svetovnih tekmovanj. Preden se oglasite kakšni postaji, prej poslušajte kakšen raport se daje v dotičnem tekmovanju, da bo vaša zveza veljavna. Za 5BDXCC, 5BWAC, 5BWAZ pa bo potrebno veliko več potrpljenja in dela, več moči in sklopov anten. Pri nabiranju zvez za te diplome, se bo ustvarila tudi velika baza prefiksov za diplome WPX. Dobra lokacija z veliko prostora za dolge žične antene, pa tudi diplome na 160 M. V končni fazi se bo s pomočjo WARC obsegov nabralo tudi dovolj točk za diplomo Challenge. V vsem tem času ima radioamater potrjenih že toliko različnih DXCC, da lahko izbira med diplomami raznih držav, katerih pogoje že izpolnjuje. Bližate se tudi cilju narediti in potrditi vse žive države za diplomo Honor Roll, katerih je trenutno 337. To ni enostavno, saj je nekaj držav po radioamaterski razdelitvi sveta takih, ki sploh niso naseljene. Zveza s tako DXCC je mogoča le v času napovedanih ekspedicij. Takrat pa morate izkoristiti vse znanje, ki ste si ga pridobili v tem času in morda postaviti tudi kakšno novo anteno. Tudi moči vam bo primanjkovalo, saj bo pritisk radioamaterjev s celega sveta tak, da boste težko prišli zraven, če se ne boste prej pripravili. To pa pomeni slediti vsem dosegljivim informacijam, kdaj in kje bo takšna ekspedicija, kako bo delala in na kakšen način jo boste potrdili, če jo boste naredili. Običajno imajo take ekspedicije na vpogled »log online« in takoj preverite ali ste v logu, sicer poskusite ponovno. Vsakdo mora vedeti, da se tudi počasi daleč pride. Potrditve zvez so včasih dolgotrajne in tudi neuspešne, zato nikar ne izpustite zveze z državo, ki jo sicer že imate narejeno a še ne potrjeno. V času interneta je veliko lažje priti do QSL informacij, katere so prav tako važne, da boste dobili potrditev zveze preko biroja, LoTW, ali direktno. Vse slovenske diplome iz programa ARRL pa so zbrane in že večkrat objavljene v CQ ZRS. Redno osvežena lista se nahaja na spletni strani: http://freeweb.siol.net/s53mj in na: http://lea.hamradio.si/scc/mode-band%20dxcc/S5-chalange.htm . Objava obeh list je poživila WARC obsege in botrovala nekaj novim diplomam. Vsem svetujem, da si vodite evidence računalniško, kjer bo pregled delanih in potrjenih držav na vseh obsegih in načinih dela, viden že s klikom miške v program. Zgoraj opisani vrstni red je precej vzpodbuden, a nikakor ne tako hiter, kakor se zdi. Vmesne faze lahko trajajo desetletja, saj so povezane z voljo, časom, denarjem in obveznostmi do družine. Nikoli ne pretiravajte, sicer to ne bo več hobi. Uživajte v dosegljivem in realnem cilju, vsaka nova diploma ali točka na lestvici, pa naj vam bo v zadovoljstvo in vzpodbudo. Radioamaterstvo je hobi, ki se lahko začasno odloži, nikakor pa ne trajno opusti. Tako je moje mišljenje o ljudeh, ki so se zapisali radioamaterstvu. V Sloveniji je trenutno 30 diplom 5BDXCC in le nekaj radioamaterjev operatorjev, ki so potrdili 337 živih držav. To je za Slovenijo malo, če upoštevamo, da smo imeli leta nazaj najštevilčnejše članstvo, glede na število prebivalcev. Očitno se jih je večina odločila, da jim je klepet s prijatelji doma in še malo čez mejo, vse, kar potrebujejo.
RADIOAMATER. Že sama beseda amater, vzbuja nelagoden občutek, saj pomeni bolj šušmarja, kot strokovnjaka. To, da bi ga ljudje poznali po njegovih radioamaterskih dosežkih, je malo verjetno, pa čeprav je španski kralj ali profesor na univerzi. Komu mar za tekmovanja, diplome, prečute noči, doseženo prvo mesto na svetu. Plaketa 5BDXCC ali Honor Roll bi bila nekaj vredna, če bi z nje režala glava merjasca ali rogovje jelena, diploma za prvo mesto na svetu v WW tekmovanju pa le, če bi pisalo, da smo pridelali najboljši cviček na Trški Gori. To je nekaj, kar ljudje poznajo in cenijo. Čez sto let, ko nas več ne bo in se v domači gostilni za šankom razživi pogovor o ljudeh, ki so živeli in delali v soseski, ne bo govora o radioamaterjih. Gotovo se bodo spomnili kovača, ki je znal daleč naokoli najbolje podkovati konja. Vaškega posebneža, ki je v križišču za hec urejal promet namesto policaja in pomagal ljudem za kozarček vina. Tudi kakšne dobrovoljne Lojzke se bodo spomnili, radioamaterja pa zagotovo ne. To pomeni, da smo organizacija, ki deluje skoraj tajno, saj se le redko pojavljamo v medijih in družabnem življenju. Tako ostajamo neopazni med ljudmi, za kar smo si sami krivi, ker ne znamo svojega hobija predstaviti na bolj zanimiv način ali pa je to, biti v ozadju, posebnost radioamaterstva nasploh. Kakor koli že, radioamaterji smo daleč manj znani od najboljšega kovača v vasi. Morda se bo kdo le še spomnil tiste hiše na koncu ulice, kjer je bila streha polna anten in žic, da je tam živel radioamater, pa najbrž ne.
HAM
SPIRIT.
Leta 1928 je ameriški radioamater Paul M Sagan W9EEA napisal kakšen je radioamater. »Uvideven - s svojim oddajanjem nikoli zavestno ne moti drugih. Lojalen - vzpodbuja in podpira ostale radioamaterje, lokalne radioklube ter njegovo ali njeno nacioanlno radioamatersko zvezo. Napreden - se izobražuje in sledi znanosti, gradi kvalitetne aparature in se zgledno obnaša na amaterskih frekvencah. Prijazen - kadar je potrebno oddaja počasi in je potrpežljiv. Pomaga in svetuje začetnikom, upošteva druge radioamaterje in z njimi sodeluje. To so temelji radioamaterskega duha. Uravnotežen - radioamaterstvo je hobi, zato naj ne vpliva na dolžnosti do družine, dela, šole ali okolja. Domoljuben-radioamater je vedno pripravljen dati na voljo domovini svoje znanje in opremo. Ta pravila veljajo za HAM-SPIRIT, po katerem delujejo radioamaterji po svetu. V času, ko je ta kodeks nastal ni bilo v radioamaterstvu nič drugače. Aktualnost kodeksa je danes prav taka, kot takrat in se zahtevane vrline tistega časa lahko prenesejo v sedanjost brez popravkov. Naraslo je le število članov in s tem tudi tistih, ki bi bili potrebni poduka o obnašanju na obsegu. Morda je sedaj razmerje v številu članov ena proti tisoč, zato je tudi vedenje o tem kakšen naj bo radioamater, veliko bolj potrebna. HAM SPIRIT je beseda, ki se veliko uporablja v radioamaterskem žargonu, le na pomen smo pozabili. Zato sem prepisal znane besede Paula Sagana W9EEA iz ZRS Portala, da bi se jih spomnili, kadar sedimo za postajo in živčno stiskamo mikrofon ali taster in skušamo na vsak način narediti novo državo, ekspedicijo ali se samo dokazovati pred drugimi. S tem ni nič narobe, le naredimo to strpno in v duhu HAM SPIRITA. Obvladajmo svoje emocije in bodimo za vzgled tistim, ki so jim vsaj trije važni pojmi – uvideven, napreden in prijazen ušli iz spomina. In še ena posebnost radioamaterjev, ali bolje rečeno obnašanja v tekmovanjih, ki jo W9EEA Paul ni opredelil s pomenljivo besedo. Dopisovanje zvez po tekmovanju ali med tekmovanjem, je eden od klasičnih načinov izboljšanje rezultata. Tega se ne sramujejo niti tekmovalci na WRTC, ki so ves čas tekmovanja pod nadzorom sodnikov. Kršenje pravil glede uporabe clustra in spoštovanje prijavljene moči v QRP in Low Power kategorij. Zelo prijateljska poteza je tudi skupinsko delo več operatorjev za en znak. Naslednja posebnost so telefonski klici in preverjanje zvez v dnevniku. Torej tekmovanje po tekmovanju. Za vse te pojave bi bilo težko najti eno samo primerno besedo. Morda bi bil primeren izrek, da za vsako rit raste palica, toda tega Paul zagotovo ne bi zapisal med pravila Ham spirita. Kljub mojim tridesetletnim izkušnjam v tekmovanjih, prepuščam iskanje tega izraza vam, da bi ga lahko vnesli v slovenska tekmovalna pravila. Verjetnost, da bo beseda sama dosegla kakšen učinek med tekmovalci, pa je majhna. Preveč hlepimo po uspehu za vsako ceno.
ALI
POSLUŠAMO.
Zakaj
kadar kličemo CQ DX nihče ne sliši tistega DX. Vedno se bo
oglasil
nekdo iz bližine in ne izven evropska država, kakor pričakujemo, če
kličemo iz Slovenije. Večkrat poslušam kakšno postajo, ki
prav do
konca klicanja poudarja, DX in vendar se bo oglasil kdo, ki hoče biti
prvi, ki bo odgovoril čeprav ni DX. Nekateri se vdajo in naredijo
zvezo, drugi poudarijo ponovno, da kličejo DX, drugi se ne dajo
motiti in kličejo naprej kot, da niso nič slišali. To se dogaja
tudi
kadar DX sporoča, da posluša višje ali nižje. Le kdo ima
tisti
trenutek čas, poslušati vse kar oddaja DX. Takoj z največjo
močjo
pokličemo in skušamo preglasiti druge. Ne poslušamo niti tistih, ki nam živčno sugerirajo UP, SPLIT, LISTEN in tako povzročamo zmedo. Za nekatere bi se reklo, da sploh ne poslušajo, sicer ne bi uglaševali oddajnika ali poklicali CQ prav na frekvenci DX-a brez vprašanja ali je frekvenca prosta. Tu so vedno prisotni tudi šaljivci, ki nas v trenutku, ko pokličemo na isti frekvenci pozdravijo z »Dobro jutro, dober dan« ali kaj razpoloženju primernega in nas opozorijo na to, da ne poslušamo dovolj. Nestrpnost med radioamaterji se stopnjuje pri počasnem delu DX-a, a kaj mi vemo s kakšnimi težavami se otepa nekdo na drugi strani sveta. Kadar DX dela hitro in učinkovito, ne dela razlik med znaki znancev in sodržavljanov se tudi kmalu umirijo strasti. Napovedane ekspedicije običajno na svoji spletni strani objavijo v naprej vse podatke o znakih, QSL informacije, frekvence, zato med delom ne zapravljajo časa z dajanjem svojega znaka pogosto. Tako lahko pride do tega, da potem sprašujemo kakšen znak smo naredili, kdo je manager in podobno. Večkrat se sprašujem ali vsaj beremo, če že ne poslušamo. Verjamem, da ne preberemo vsega, saj za to ni potrebe. Morali pa bi prebrati vsaj to kar se tiče našega dela, nas samih. DX-cluster je pomemben vir informacij za tiste, ki ga imajo in seveda berejo. Največkrat pa vse to spregledamo in potem smo začudeni, če nas kdo pouči, da delamo napačno. Nekateri potem užaljeno pritiskajo na taster in si dajo duška brez potrebe. Po vsem tem upam, da vsaj nismo slepi in še gledamo v prihodnost.
RADIOAMATERSKO
PIRATSTVO.
Leta 2000, je bila ekspedicija na Kingman Reef. To bi bila zame nova država, če bi jo naredil, splet okoliščin pa je bil tak, da se to ni zgodilo. Bil sem pripravljen in komaj sem čakal, da začne ekspedicija z delom. Začelo se je burno in vse dopoldne sem poskušal na dvajsetih metrih narediti zvezo v telegrafiji. Ker sem imel še drugo delo, nisem sledil vsemu dogajanju na obsegu. Prvi dan je običajno največji pritisk in čakal sem, da se malo umiri in ga bodo najbolj neučakani naredili. In res je prišel trenutek, ko je bil K5K dobro slišen in sem ga na veliko veselje naredil. Dobro sem slišal svoj znak in zame je bil K5K »poklofan«, kakor rečemo v radio amamterskemu žargonu. Potem sem se še trudil na fone ampak, ker to ni moja domena sem kmalu odložil mikrofon in le še občasno poslušal kaj se dogaja. Ko so začeli z RTTY sem ravno pravi čas prišel zraven, da sem na petnajstih metrih naredil zvezo. To pa je bilo zame več kot dovolj in Kingman Reef je bil zaključena zadeva. Praviloma je moj cilj narediti novo državo ne glede na katerem obsegu ali načinu. Ostalo mi je le še poslati kartico in to sem tudi storil. Pošto sem nestrpno pričakoval in jo kmalu tudi dobil. Vrnili so mi obe kartici s klasičnim: »Not in log«, s pripisom, da v tistem času niso delali ne CW ne RTTY in da sem naredil pirata. Kakšna smola. V treh dneh na dveh obsegih na dva načina – pirat. Takrat nisem imel nobenih informacij iz Interneta ali DX-clustra, sicer bi lahko preveril zvezo in poskušal znova, saj je bilo še dovolj časa. Tako pa je nova država splavala po vodi. Te dni sem na domači strani N6ED iskal neke informacije in tukaj je tudi log online za K5K. Zanimalo me je ali je naredil koga s podobnim znakom in vtipkal sem S53M. Ta znak je bil narejen na fone in seveda ni moj, čeprav sem v nekem RTTY tekmovanju komaj prepričal korespondenta, da je moj znak S53MJ in ne S53M, ki mi ga je vztrajno ponujal. Resnici na ljubo moram povedati, da sem v tem istem tekmovanju komaj naredil S53M, saj se je kar naprej izmikal in je verjetno mislil, da ga nekdo zafrkava. Od kar imam malo več časa in bolj intenzivno spremljam dogajanja na obsegu, sem že večkrat videl na clustru besedo – pirat. Največkrat je to ob prekinitvi dela DX-a, ki je po svojem v naprej določenem urniku prenehal z delom ali šel QSY. Vsi, ki niso slišali informacije DX-a ali videli tega na clustru, so klicali naprej in klub opozorilom, da DX-a ni več niso odnehali. To je izkoristil nekdo, ki je sicer dal na začetku svoj znak, potem pa nič več. V podobno zmoto sem verjetno padel tudi sam s K5K. Pri ekspediciji 3Y0X sem se poskusil držati njihovega urnika, ki so ga imeli objavljenega na svoji spletni strani, pa bi vseeno lahko naredil nekaj piratov ker so ga iz znanih razlogov morali večkrat spremeniti. Pirat je lahko tudi čarobna beseda, ki povzroči trenutno zmedo na obsegu in omogoči nekaterim narediti DX, ko se drugi prepirajo o avtentičnosti znaka. Ob dobri slišnosti ni problem slediti informacijam DX-a, ki jih daje med delom. Kadar pa se sliši slabo in delamo bolj na pamet, pa nas lahko zavede in naredimo nekoga drugega, izgovor je pa pirat. Če bi shranil vse kartice, ki sem jih dobil nazaj s pripisom zadaj pirat, bi imel kar lepo zbirko. Piratstvo v radioamaterstvu ni definirano. Delo brez veljavne licence ali čisto navadna potegavščina z zanimivim znakom, je že nekaj takega. V zadnjem času so se pojavili kot pirati : 5A3A, 9L1SS, VK0EE, VU1KRE, YI6IB. V logu imam OX1AD/p in vse kaže, da je pirat razen, če me ne preseneti z veljavno kartico preko biroja. Za kratek čas sem bil tudi sam, ne po svoji volji pirat. Delal sem RTTY na 12 metrih in naredil sem nekaj zvez, potem pa se je ustavilo. Nekaj časa sem še klical CQ brez pravega odziva in medtem po nesreči pritisnil funkcijsko tipko za raport. Ta odda nekakšen izmišljen znak, če je oddajno okence prazno. V trenutku se je vsulo klicanje iz vseh strani in ni mi ostalo drugega kot utihniti, saj kdor molči devetim odgovori. Tako se je tudi v resnici vse stišalo in zaključil sem svoje kratkotrajno piratstvo.
PRIPRAVE
NA TEKMOVANJE.
Poskusiti se v tekmovanju je izziv za vsakega radioamaterja. Za uspešno tekmovanje pa šteje rezultat, ki je produkt zmogljivosti človeka in razpoložljivih radijskih sredstev. Ta sklop mora delovati usklajeno in brez napak. Predstavil bom nekaj dejstev s katerimi je treba računati v vsakem tekmovanju. Začetnikom, da si ustvarijo predstavo in drugim, da izboljšajo rezultat. Prvi pomemben faktor je zagotoviti dan ali dva samo za tekmovanje. Če imate možnost delati iz lokacije izven naselja boste imeli prednost pred tistimi, ki bodo delali od doma. Na lokaciji bo tudi več miru in manj motenj iz okolice. Založite se s hrano, ki ne bo obremenjevala želodca in ledvic, sicer boste več na wc-ju kot za postajo. Prioriteta je tekmovanje, hrana je za preživetje in nič več. Med tekmovanjem ni primerno imeti pred sabo na mizi pijače tako, da se lahko polije po tastaturi ali kolenih. Pijemo le toliko, da ne dehidriramo in to le osvežilne pijače. Prihod na lokacijo zadnji trenutek in postavljanje anten tik pred začetkom tekmovanja spada v rubriko "kontest štorije". Stol na katerem sedimo pre udobno ne bo v redu in stegovanje vratu za previsoko postavljenim monitorjem tudi ne. Pazite, da so kabli pod mizo izven dosega nog, ker jih boste sicer izpulili pri pretegovanju. Prostor naj bo zračen in ne pretopel, sicer vam bodo oči prezgodaj zlezle skupaj. Čas počitka je odvisen od kategorije v kateri delate in pravil tekmovanja. V 48 urnem tekmovanju in kategoriji vsi obsegi se običajno počiva urica ali dve okoli polnoči, na samo enem od obsegov pa je možnost počitka večja. Dobro se seznanite s pravili tekmovanja. Nekatera tekmovanja leta ne menjajo pravil, druga pa večkrat. Pravila se bodo spremenila prav takrat, ko boste prepričani, da jih poznate, zato jih obvezno preberite še enkrat. Izberite program, ki podpira tekmovanje v katerem mislite delati in ga večkrat preizkusite prej, da boste znali z njim rokovati. Simulirajte možne napake in jih poizkusite čim hitreje odpraviti. Pravilno nastavite čas v računalniku, in preverite ali tudi v programu kaže GMT. Vnesite pravilne koordinate, da ne boste obračali antene v napačno smer in si zagotovite mesto na obsegu že pred začetkom tekmovanja. Ne delajte daljših presledkov med klicanjem in poslušanjem, sicer boste izgubili frekvenco, ponovno vključevanje v tekmovanje pa vam bo vzelo veliko dragocenega časa. Če že pride do tega ne sprašujte, če je frekvenca prosta, ker ni prosta. Začnite tam, kjer so signali šibkejši in morda vas ne bodo preganjali z QSY. Menjava obsega ročno z antenskim preklopnikom in klikom miške v program, mora biti usklajeno, ker boste napako težko popravili. Vsi sistemi morajo delovati tako, kot so zasnovani, ti pa morajo biti preizkušeni še v času pred tekmovanjem. Tako morate že prej rešiti težave z morebitnim TVI in sosedi, če delate iz naselja. Cilj si zadamo glede na možnosti, ki jih nudi lokacija. V kategoriji vsi obsegi, ne boste dosegli rezultata, če imate za nižje obsege le žične antene. Med tekmo ne zapravljajte dragocenega časa za nekaj, kar ne prinaša točk, saj je vsaka izgubljena zveza lahko ključnega pomena za dober rezultat. Sam vem, da sem nekajkrat v zadnji minuti ali celo sekundi pomnožil rezultat za več tisoč točk, zato morate biti prisotni z dušo in telesom, od začetka do konca. Kasneje analizirajte potek dogajanja in naredite seznam nevšečnosti, ki so se vam zgodile, da jih boste do naslednjega tekmovanja lahko odpravili. Po tekmovanju preberite vse "zgode in nezgode" ostalih tekmovalcev in se kaj naučite iz tega. Uspeh naj vam bo vzpodbuda za naslednje tekmovanje in vedno težite k temu, da še izboljšate svoj rezultat. Začetniki lahko
delate brez obremenitev, saj rezultat za enkrat ni pomemben, bolj je
pomembno nabiranje izkušenj. Že to, da vam bo delala tehnika in
boste
nekaj ur prisotni na obsegu med najboljšimi bo nekaj, kar vam bo
dalo
poguma za naprej. Če pa vas tekmovanje ne zanima zaradi rezultata,
potem delajte pač toliko kolikor ste se namenili zaradi užitka.
Medtem, ko bodo drugi s težavo premagovali spanec in pogledovali na
uro, boste vi že v postelji. To pa je tudi nekaj vredno, verjemite
mi. TEKMOVANJE
JE PRIJETNO DRUŽENJE.
Pred leti, ko tekmovalne komisije še niso imele računalniške podpore za pregledovanje dnevnikov, so vse delo opravile ročno, sicer pa so bili tudi naši dnevniki napisani ročno. Napakam iz sprejema, so se pridružile še napake ob prepisovanju in včasih sem zasledil, da je rezultat drugačen, kot sem ga prijavil. Kakšne napake sem storil nisem izvedel, saj komisije takrat niso pisale poročil v tem smislu kot sedaj, so pa bile veliko bolj prizanesljive do tekmovalcev. Tudi izračun točk je bil pomanjkljiv, saj je bilo nemogoče popolnoma pravilno določiti razne množitelje in priti, do pravega rezultata. To vem tudi zato, ker sem kasneje, ko sem imel računalnik in sem v tekmovalni program vpisal podatke iz enega izmed prejšnjih tekmovanj, dobil precej višji rezultat, kot na roko izračunan. Višji je bil tudi zato, ker sem prej vsak dvomljiv množitelj rajši izpustil kot, da bi bil po moje napačen. Da so rezultati lahko tudi prikrojeni sem dojel šele kasneje, saj v svoji naivnosti takrat sploh nisem pomišljal na kaj takega. Bil sem vesel že tega, da sem se po tekmovanju našel med rezultati, ne glede na uvrstitev. Kasneje, ko sem tudi sam imel boljši "equipment" in sem se približal tistim pri vrhu, sem šele začel gledati na razlike v točkah. Prvič mi je postalo v resnici sumljivo, ko sem pol ure pred koncem tekmovanja imel zvezo z nekom, ki mi je dal zaporedno številko veliko nižjo od moje, pa sem kasneje po objavi rezultatov ugotovil, da je petdeset zvez pred mano. Oba sva delala na enem obsegu in slišal sem ga večkrat kako kliče v prazno, nazadnje pa sem ostal zadaj. Takrat sem posumil, da nekaj ni v redu, čeprav so že bili računalniki in komisije že bolje opremljene, niso našli nobene napake ali goljufije določene postaje v tem tekmovanju. Eno lepih gest tekmovalne komisije sem bil deležen v tekmovanju JARTS, kjer sem zaradi napačno razumljenih pravil in ker tudi nisem imel programa za ta kontest, vzel za množitelj tudi številko starosti tekmovalca, ki se odda v raportu in ročno spisal log. Seveda je bil rezultat prav lep in pričakoval sem visoko uvrstitev. Pošta je prišla leto pred naslednjim tekmovanjem in bil sem nemalo presenečen, ko mi je Japonec prečrtal moje dodane množitelje in ročno seštel nove točke. Dosegel sem drugi rezultat na svetu in nihče ni pomislil na diskvalifikacijo ali uvrstitev dnevnika za kontrolo. Prejel sem čestitke in prijazno so me povabili k naslednjemu tekmovanju. Tekmovanje naj bi bilo nekaj kar sprošča in zbližuje ljudi, kjer tekmovalci preizkušajo svoja radijska sredstva, nove antene in znanje. V tekmovanju ne gre le za pravilno sprejete znake in množitelje, ampak gre tudi za spretnost vzpostaviti zvezo v pravem času na pravem obsegu. Izmenjava raportov ni le formalizem, je osebni kontakt dveh operatorjev, ki sta se našla na obsegu. Po izmenjavi podatkov, še pozdrav in lepe želje za uspeh v kontestu. Osnovni cilj tekmovanja je druženje in posledično tudi rezultat. V CQ ZRS je bilo v nekem prispevku, opisana zgodba o tem, kako narediti milijon točk v tekmovanju. Spomnim se, da je bil ta radioamater celo leto prisoten na obsegu in vabil svoje stare in nove prijatelje, naj se mu oglasijo v določenem tekmovanju. Tako se je tudi zgodilo in zbral je neverjetno število množiteljev. Nič ni bilo govora o tem, da je to nepravilno ali kakorkoli v nasprotju s pravili. Pomeni, da je tekmovanje v resnici prijetno druženje in ne pohod za vsako ceno na vrh. Lahko bi rekli, da so namišljene zveze v logu tak primer odtujitve, ko nam zmanjka prijateljev, katere smo zanemarili med letom. Sam sem vedno, če sem le imel čas poklical v kontestu kjer sam nisem delal, znane znake in jim dal pike, saj sem le tako lahko pričakoval, da bodo tudi oni poklicali mene, kar se mi je večkrat obrestovalo z dobrim rezultatom. Prišli so novi časi,
kjer je osnovno vodilo v tekmovanju le rezultat. Tekmovalni programi
že skoraj v celoti zamenjujejo človeka in samo malo manjka, da bodo
med seboj tekmovali računalniki. Nekaj podobnega se že dogaja, saj
tekmovalne komisije, ki so ravno tako sodobno opremljene,
skušajo iz
dnevnikov izluščiti vse, kar so tekmovalci vede ali nevede
vnesli v
log. Zmaga tisti, ki ima boljši program in tako je prijetnega
druženja konec. KAKO
SEM ZAČEL Z RTTY.
Čeprav je moja prva ljubezen telegrafija, bom napisal nekaj o RTTY. Začel sem pred dvajsetimi leti z takrat popularnim računalnikom ZX Spectrum. Nenavadna melodija dveh menjajočih se tonov, ki se prelivajo v besede na ekranu, je zaščitni znak dela v načinu RTTY. Za začetek ne potrebujemo kaj več kot običajen računalnik z zvočno kartico. Povežemo jo z zvočnikom iz postaje in mikrofonom, naložimo program, na primer MMTTY, ki ga snamemo iz Interneta in preko porta na računalniku priključimo še ptt na postaji. Z malo truda naredimo potrebne nastavitve v programu in že lahko pokličete CQ. To je preprosta shema, ki zadostuje za normalne zveze, če pa hočemo tekmovati v tem načinu, potrebujemo kvalitetno zvočno kartico, zmogljiv računalnik in tekmovalni program. Vse ostalo pa je kot vsako drugo Fone ali CW delo. V podrobnosti in tehnično izvedbo ne mislim zahajati, priporočam pa, da si vsak, ki bi rad začel, vse v živo ogleda pri kolegu, ki to že ima. Veliko pa je bilo že objavljenega prav v CQ ZRS, le pogledati morate nekaj številk nazaj. Ko sem začel z RTTY, sem mislil, da imam vse a vsega nimate nikoli. Vedno je nekdo pred vami. Starejši veste, da Mavrica ni imela miške niti spodobne tastature. Bila majhna in nerodna, pri nalaganju zelo preprostega programa pa sem potreboval še kasetnik. Prve zveze so bile zato počasne in negotove, saj nisem nikoli vedel ali bo korespondent sploh počakal, da najdem vse črke na tipkovnici in oddam njegov znak. No, počakali so vsi, saj sem bil mnogim nova država. To vem tudi zato, ker nisem v tekmovanju SARTG leta 85 naredil niti ene zveze z domačimi radioamaterji. To je bilo moje prvo RTTY tekmovanje in dosegel sem vzpodbuden rezultat. Ni odveč spomniti, da sem moral dnevnik pisati ročno v zato določene obrazce in izračunati vse to, kar sedaj naredi za nas računalnik, da o vodenju dvojnih zvez ne govorim. Tako sem si nabiral operatorske izkušnje. Želel sem več a več je pomenilo marsikaj, kar je bilo težko uresničiti. Uspelo mi je nabaviti PC 286, modem PK-232, rabljen Beam. Modem je bil namesto zvočne kartice, saj je takrat sploh nisem poznal. Znakov nisem moral več vpisoval ročno, ampak sem ga z klikom miške prenesel v okvirček. Ali si predstavljate, da sem prej v tekmovanju BARTG, kjer se vpisuje tudi čas z štirimi številkami, vpisoval ročno in medtem gledal na uro. Sedaj pa klik in že je bil na svojem mestu. To je bil zame velik napredek tako, da sem v naslednjem tekmovanju moral končati dve uri pred koncem, ker sem napolnil spomin računalnika, rezerviran za število zvez. To je pomenilo nove stroške, a saj veste kakšni smo radioamaterji, prej ko slej bomo to nabavili. Pomanjkanje tehnike sem poskušal nadoknaditi z vztrajnostjo, ki mi je ni manjkalo. Za rahel test vztrajnosti si samo zamislite, da se usedete pred postajo danes o polnoči in če traja tekmovanje 24 ur, končate drugi dan o polnoči. Če pa traja 48 ur, začnete ponoči, dočakate jutro, mineva dopoldne se vleče popoldne in se znova znoči. Delate celo noč, potem jutro, cel dan in večer do enih ali dveh zjutraj po našem času. Vmes samo hrana, ki jo je mogoče pojesti na hitro in kakšna urica dremanja, ko se vse ustavi. Dva dni je vse okoli vas živo, vi pa kot robot gledate v ekran. Z enim očesom pogledujete na tekočo statistiko, ki vam jo nudi program in obračate anteno tja, od koder pričakujete nove množitelje. Pomembno je vedeti, kdaj se odpira določen obseg, da bomo pravočasno ali celo prvi naredili zvezo s kontinentom iz katerega morda dela en sam radioamater. Brez te zveze bi na primer v BARTG, kjer so množitelji tudi kontinenti, ostali brez upanja na zmago. Vedeti je potrebno še marsikaj a to prinese delo, ki sčasoma postane rutina. Če se odločite za RTTY, potem vam želim obilo zadovoljstva pri delu. Ne vrzite puške v koruzo, če vam ne bo takoj uspelo. Tisti, ki niso naklonjeni tej modulaciji pa imajo na razpolago še kup drugih načinov. Kar nekaj jih je bilo že predstavljenih v CQ ZRS, le poiskati jih morate. Poskusite in ne bo vam žal.
UREDNIŠKEMU
ODBORU CQ ZRS. V CQ ZRS se vsa leta niso objavljali rezultati tekmovanja SCC RTTY. Zakaj niso našli mesta v skupnem glasilu pa ni opravičila, saj so se rezultati, ki so iz istega gnezda kot EUHFC objavljali redno skupaj s pravili in vabilom na udeležbo. Zato sem pisal UO CQ ZRS a brez odgovora. Povsem dobronamerno sprašujem UO zakaj ni bilo mogoče v CQ ZRS najti prostora za objavo S5 DXCC Rang liste in rezultatov tekmovanja SCC RTTY? Zakaj niso bili v šestih letih niti enkrat objavljeni rezultati WW tekmovanja, ki je v organizaciji slovenskih radioamaterjev in Rang lista najbolj uspešnih DX-erjev v Sloveniji. Zaradi pomanjkanja prostora nikakor ne, saj že kratek pogled med rubrike pokaže, da bi z malo skromnosti lahko enkrat v letu prihranili tiste pol strani. Vsi uredniki rubrik težijo k temu, da so njihove strani polne, tudi na račun kvalitete, tako so prispevki raztegnjeni na ves njim odmerjeni prostor. Na teh »praznih« straneh pa bi lahko objavili poleg Rang liste in rezultatov tekmovanja še kratko navodilo, kako izpolniti razne formularje za DXCC diplome in pregled QSL-kart na ARRL-u. Z malo pomoči bi še marsikdo izpolnil DXCC AWARD APPLICATION in poslal svoj že zaprašen kupček QSL-k, ki jih je zbiral nekaj let. Lahko bi napisali kratko notico o članih, ki so potrdili vseh 335 držav. Med drugim bi lahko dvakrat na leto objavili S5 Topband, Topmode in Toplisto. S tem bi povečali aktivnost in tekmovalnost med člani. Verjamem, da bi s transparentnim prikazom takih list tudi prenehala »solidarnost« operatorjev, ki radi pomagajo svojim kolegom pri pridobivanju novih držav, morda bi se zmanjšala tudi »velikost« tistih, ki nimajo kaj pokazati. Radioamaterji so res zapostavljeni v dnevnem tisku, boste pa slovenske pozivne znake našli na vseh radioamaterskih spletnih straneh in v vseh tujih radioamaterskih časopisih, na top lestvicah in med tekmovalnimi rezultati. To so radioamaterske novice, ki bi morale najti prostor na straneh našega glasila. Ob
prihodu novega predsednika ZRS na »oblast« je bilo na
straneh CQ ZRS, Portalu ZRS in PR polno obljub o spremembah in
pozivov k sodelovanju. Razen zdrah okoli razredov in telegrafije se
ni nič spremenilo, ostalo je vse po starem. Ali ima kakšen vpliv
vsebina CQ ZRS na članstvo pa presodite sami. DIPLOME
SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV.
DXCC, WAS, WAC, WAZ in WPX so najštevilčnejše diplome slovenskih operatorjev. Zbral sem skoraj vse, kar jih je bilo izdanih od začetka do danes. Morda manjka še kakšna iz prvih povojnih let, ker gre za diplome izdane v času, ko se seznami niso vodili v elektronski obliki. Pazljivo preberite celoten spisek, ki je bil objavljen že večkrat v CQ ZRS in me opozorite na znake za katere veste ali mislite, da manjkajo. Seznami pri ARRL-u so bržkone za nas izgubljeni, saj ni verjetno, da bi lahko pogledali v njihove arhive, sami pa ne dajejo informacij. Zato sem med drugim objavil poziv za prijavo diplom na PR in na spletni strani RK S59DJR. Poslal sem več kot sto e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Tiste, ki niso bili dosegljivi po e-pošti sem poklical po telefonu, poslal sem nekaj pisem in jih več osebno obiskal. Prebrskal sem tudi vse stare radioamaterske časopise, da sem prišel do znakov iz prvih povojnih let in naredil seznam takrat aktivnih. Nekaj diplom sem našel na slikah radioamaterjev, kjer so se diplome videle v ozadju. Tudi na QSL karticah jih je bilo nekaj. Imel sem probleme s starimi in novimi znaki, ki pa sem jih z vašo pomočjo uspešno rešil. Pričakoval sem več kakor se je izkazalo kasneje in lahko rečem le, da Slovenci nismo ravno zbiratelji diplom, posebej še, če to nekaj stane. Kratka statistika pove, da je vseh 5BDXCC v Sloveniji petindvajset, MIXED enainsedemdeset, CW, FONE in RTTY skupaj triintrideset, po posameznih bandih pa še devetintrideset. Vseh WAS je deset in vseh vrst WAC štiriinšestdeset. 5BAND WAZ 200 Zon ima osem operatorjev, nad 150 Zon pa sedem. Ostalih WAZ diplom je še osemintrideset. WPX of EXCELLENCE ima šest operatorjev in ostalih WPX je devetnajst. Vseh 335 držav ima do tega datuma potrjenih deset slovenskih operatorjev. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno ne uporabljam, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer. Vsak uporaben podatek ali namig pošljite na e-mail:s53mj@siol.net.
ZAKAJ
JE DANES TAKO DRUGAČE. Kakor mi je znano, na slovenski radioamaterski sceni prevladuje mnenje, da je naše glasilo nezanimivo za branje in da bi ga bilo potrebno celo ukiniti. Ali je res, da radioamaterji ne berejo svojega glasila v katerem so prispevki o delu organizacije, pravilniki, aktivnosti, načrti za bodočnost in druge zanimivosti. Torej vse kar bi moralo zanimati vsakega člana. In zakaj ga ne? Rekel bi, da je nezainteresiranost povezana z vprašanjem, kdo je v resnici še radioamater. Ali je razmah tehnike in ekonomska moč tako porazno vplivala na nas, da smo pozabili na vse, kar nas povezuje? Morda je nekaj resnice v dejstvu, da radioamaterstvo ni več to kar je bilo, odkar je postal ta zanimiv hobi preveč lahko dostopen vsem, ki jim ni treba storiti kaj več, kot plačati članarino. Pripadnost organizaciji pa gotovo ni v prid način razdelitve razredov in znakov, kakor tudi dvomesečna odsotnost informacij. Tak je potem tudi odnos do vsega, kar je bilo včasih pojem radioamaterstva, kot je naprimer znanje telegrafije. Kdor tega ne loči, tudi ne bo bral prispevkov o obnašanju na obsegu ali napotkov za DX delo. CQ ZRS morda res ni po volji vseh, vendar je vir informacij in vez med radioamaterji.
ZBIRANJE
PODATKOV O DIPLOMAH SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV.
Spomnim se leta nazaj, ko sem zbiral QSL-ke za DXCC diplomo. Nekaj kartic sem moral poslati tudi direktno, saj bi sicer predolgo čakal nanje preko biroja. Bil sem tudi že rahlo nestrpen, saj se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki je še nimam. Takrat se mi je zdelo samoumevno, da jo ima vsak radioamater. To prepričanje je ostalo še naprej, saj mi je vsak katerega sem vprašal ali jo ima zatrdil, da mu manjkajo samo še ena ali dve državi in bo v kratkem poslal. Kasneje sem ugotovil, da so to v večini le izgovori in naenkrat me je začela zanimati prava številka izdanih diplom slovenskim operatorjem. Po premisleku sem se odločil, da bi imelo smisel zbrati podatke o več diplomah hkrati, vsekakor pa tiste, ki so povezane s pregledovanjem QSL-k na ARRL-u. Povprašal sem za mnenje svoje prijatelje radioamaterje, ki pa so mi skoraj vsi odsvetovali kaj takega. Kmalu sem ugotovil, da so imeli skoraj prav a o tem kdaj drugič. Najprej sem objavil razširjeno »Rang listo« iz CQ ZRS na spletni strani Radiokluba S59DJR. Vsul se je plaz »nezadovoljnih« zaradi zastarelih in seveda netočnih podatkov. Popravil sem, kar so mi sporočili in začel iskati »neodvisne« vire kot so ARRL-ove spletne strani in CQ Magazine. Pregledal sem vso dosegljivo literaturo zadnjih let z radioamatersko vsebino. Ugotovil sem, da je glede na članstvo, ki je bilo kar številno leta nazaj, bera diplom slaba. Nekateri sploh niso zbirali QSL kart in seveda niso pošiljali zahtevkov za diplome. Prebrskal sem vse stare Radioamaterje v katerih je bil seznam osvojenih WAC diplom in s težavo pretvoril YU znake v S5. Na PR in Internetni strani RK S59DJR sem objavil več pozivov za prijavo diplom. Poslal sem 109 e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Odgovorilo mi jih je 57 in 52 se jih ni zmenilo za mojo e-pošto. Poslal sem 6 pisem in pismo z znamko za odgovor a le dva sta odgovorila. Tako sem zbral 111 znakov z diplomami. Eden mi je odgovoril, da ne mara biti na seznamu diplom a nima nobene. Opravil sem tudi nekaj telefonskih klicev in nekaj osebnih obiskov. Rad bi zapolnil praznino iz povojnega obdobja a vse kaže, da ni nobenih zapisov in tudi ARRL ne razpolaga z njimi, vsaj ne v elektronski obliki. Upošteval sem tudi vse namige o tem kako naj vodim liste in tako je nastala lista S5 ARRL, WAZ in WPX AWARDS PROGRAM. Posamezne tabele so bile objavljene tudi v CQ ZRS in so vedno vidne tudi na DX clustru s50clx z ukazom sh/s5dxcc, sh/s5honor in sh/s5top. Obvestilo, da zbiram podatke je bilo tudi na teletekstu RTV Ljubljana. V Honor Roll listi je vsega 10 operatorjev naredilo vseh 335 držav in 31 jih ima potrjenih več kot 300. Vse diplome katere sem uspel zbrati iz tega programa, izdane Slovenskim radioamaterjem, so izpisana na eni strani lista. Ali jih bo v naslednjih dvajsetih letih za en poln list? Verjetno da, saj uporaba LoTW ukinja pošiljanje kart čez lužo, tako direktno ali preko managerjev, kar je bilo doslej najbolj nehvaležno opravilo. Verjamem, da so nekateri naredili marsikaj in tudi, da bodo še uredili formalnosti. Navsezadnje sem odkril, da tudi na ARRL-u nimajo povsem urejenih evidenc. Za Topmode in Topband listo pa so le osebne prijave, ki temeljijo na ham spiritu. QSL karte je potrebno imeti, velja tudi LoTW potrditev. Na listah so vsi, tudi če niso člani ZRS in upošteval sem diplome iz UKV področja. Podatki prihajajo redno in urejeno a pošiljajo jih le tisti, ki so že v tabeli, novih pa ni in še dva sta me prosila naj ju zbrišem iz seznama. Podatki se osvežujejo tekoče in promet je narasel, saj je našo klubsko spletno stran obiskalo že 3621 radovednežev, kar le kaže na zanimanje. Prijavljenih podatkov ne kontroliram a tudi, če bi bili uradni, kaže, da jih je le malo vodilo svojo statistiko po načinu dela in bandih. Nekateri so vse prepisali v loggerje naknadno in so na tekočem, drugi morda še bodo. Največ pa je takih, ki s pogledom na lestvico le ugotavljajo kam bi se uvrstili. Slabši nočejo biti in tako je lestvica zaključena 05 Julija 2005 pri številki manjši od 30. Te lestvice ne kaže jemati za merilo aktivnosti, saj je za večino nemogoče stalno »viseti« na clustru in narediti kaj novega. Večina polaga več važnosti narediti novo državo ne glede na način in band ali osvojiti katero od diplom. Toda tudi Honor Roll lista je z številko 60 znakov odločno prenizka. Tako je Sloveniji 24 5BDXCC, 8 5BWAZ, 6 WPX of excellence in vsega 19 operatorjev je v Topband listi preseglo 1000 točk. Nekaj več je vseh ostalih DXCC in drugih diplom iz že omenjenega programa. Govoriti o svojih radioamaterskih dosežkih pomeni imeti za to določene argumente, kot so potrjene zveze ali diplome. Tudi »DXCC Award Credit Slip« je verodostojen dokument a če bi ga zahteval od vseh, bi bila lestvica še krajša. Po vsem tem se mi vsiljuje misel ali operatorji sploh beremo nam namenjene rubrike v radioamaterskih časopisih, ki nam kar naprej ponujajo dx novice, qsl managerje in naslove, sortiranje in pošiljanje kartic, delujoče biroje, uporaba IRC kuponov, radioamaterske diplome, nam zanimive strani na spletu. Eno pa je gotovo, da so pričujoče številke v velikem nesorazmerju z sredstvi, ki jih imamo Slovenski radioamaterji. Če pogledamo le slike naslovnic in raznih člankov, kjer se izza svojih postaj smehljajo znani obrazi, moramo priznati, da smo naredili manj kot bi lahko. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno nisem uporabil, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer.
KONEC
LESTVIC.
Kakor sem že omenil v prejšnjem članku, sem z zbiranjem podatkov o diplomah in drugih dejavnostih radioamaterstva v Sloveniji, začel samo zaradi svoje želje, ugotoviti kakšno je stanje v tem priljubljenem hobiju. To pravim zato, ker se je v vseh letih, odkar sem tudi sam prisoten na sceni, zvrstilo kar lepo število članov ZRS. Bilo nas je na tisoče in taka množica pač mora pustiti neke sledi v organizaciji. Seveda sem iskal le sledi KV operatorjev in nobenih drugih odtenkov veje radioamaterstva. Zato naj bodo vsi ostali pomirjeni, dokler jim kdo ne pobrska po zgodovini. Tako sem prišel do rezultatov, ki niso ravno v ponos naši organizaciji. To pravim zato, ker bi morala bolj poskrbeti za popularizacijo osvajanja diplom in razširiti vidike operatorstva, kot le objavljati propozicije in koledarje tekmovanj. Tukaj je bilo narejenega premalo, kar dokazuje rezultat, viden v treh tabelah, ki mi jih je uspelo zbrati in so odraz populacije množice slovenskih operatorjev v obdobju največjega razmaha radioamaterstva pri nas. Tako se je izteklo tudi moje zbiranje podatkov. Kar sem iskal to sem našel in ni verjetno, da bi se kaj spremenilo. Pravzaprav bo vse po starem in v zadovoljstvo večine operatorjev, saj ne bodo podvrženi stalni tekmi za boljšim rezultatom. Lahko bodo še naprej govorili, kaj so naredili in nikjer ne bo vidno, če govorijo resnico. Tudi nima smisla voditi lestvic za dvajset članov in še to brez dokazil o resničnosti podatkov. Morda bo ZRS kdaj prišla na idejo in objavila lestvico "Your DXCC entity", kar bo verodostojni dokument za uvrstitev na lestvico. To bi objavili enkrat ali dvakrat letno in nobenega posebnega dela ne bi imeli s tem. Vsi, ki želite svoje dosežke prenesti v širši svet, imate možnost uvrstitve na lestvici na naslovu: http:// www.425dxn/org/awards/toplist/index.html. Tam so na lestvici že nekateri slovenski znaki. Podatki o diplomah pa ostanejo in še naprej sprejemam obvestila na moj e mail. Lista S5 diplom iz programa ARRL, WAZ, WPX, IARU je redno osvežena in jo lahko vidite na moji strani.
POBOŽNE
ŽELJE.
Tekmovalci optimistično pričakujejo dober rezultat in so nemalokrat presenečeni nad ugotovitvami tekmovalne komisije, kamor sodi odvzem točk, uvrstitev med dnevnike za kontrolo in diskvalifikacije. Odločitev komisije pa je dokončna. Pred leti komisije še niso imeli računalniške podpore in mi ni jasno kako so tedaj sploh pregledovale dnevnike. Nek način je moral biti, saj se spomnim, da sem večkrat zasledil drugačno število točk, kot sem jih prijavil. O kakšnem poročilu kako in zakaj ni bilo govora, pa tudi diskvalifikacij ne. Napake so morale biti, saj sem po tekmovanju še cel teden ali več prepisoval dnevnik na roko v zbirne liste in koliko je bilo storjenih tiskovnih napak ni mogoče ugotoviti. Izračun točk je bil pomanjkljiv, saj je bilo nemogoče popolnoma pravilno določiti razne množitelje in priti, do pravega rezultata. To vem tudi zato, ker sem kasneje, ko sem imel računalnik in sem v tekmovalni program vpisal podatke iz enega izmed prejšnjih tekmovanj, dobil precej drugačen rezultat kot na roko izračunan. Da se rezultati tudi prikrajajo na razne načine, sem izvedel šele kasneje, saj v svoji naivnosti sploh nisem pomišljal na kaj takega. Bil sem vesel, če sem se po tekmovanju našel med uvrščenimi, pa čeprav na dnu lestvice. Kasneje, ko sem tudi sam imel boljši »equipment« in sem se približal tistim pri vrhu sem šele začel gledati na razlike v točkah. Večkrat se mi je zazdelo, da ni vse v redu, ampak sumljivo mi je postalo šele takrat, ko sem pol ure pred koncem tekmovanja imel zvezo z nekom, ki mi je dal zaporedno številko veliko nižjo od moje, pa sem kasneje po objavi rezultatov ugotovil, da je sto zvez pred mano. Oba sva delala na enem obsegu in slišal sem ga večkrat kako kliče v prazno, nazadnje pa sem ostal zadaj. Takrat sem posumil, da nekaj ni v redu, čeprav so že bili računalniki in komisije že bolje opremljene, niso našli nobene napake ali goljufuje določene postaje v tem tekmovanju. Ali naj čestitam tekmovalcu ali komisiji. Eno lepih gest tekmovalne komisije sem bil deležen v tekmovanju JARTS, kjer sem zaradi napačno razumljenih pravil in ker tudi nisem imel programa za ta kontest vzel za množitelj tudi številko starosti tekmovalca, ki se odda v tekmovanju in ročno spisal log. Seveda, je bil rezultat prav lep in pričakoval sem visoko uvrstitev. Pošta je prišla leto pred naslednjim tekmovanjem in bil sem nemalo presenečen, ko mi je Japonec prečrtal moje dodane množitelje in ročno seštel nove točke. Dosegel sem drugi rezultat na svetu in nihče ni pomislil na diskvalifikacijo ali uvrstitiev dnevnika za kontrolo. Prejel sem čestike in prijazno so me povabili k naslednjemu tekmovanju, kar se pri nas zagotovo ne bi zgodilo. Tekmovanje naj bi bilo nekaj kar sprošča in zbližuje ljudi, kjer tekmovalci preiskušajo svoja radijska sredstva in znanje. V tekmovanju ne gre le za pravilno sprejete znake in množitelje, ampak gre tudi za spretnost vspostaviti zvezo v pravem času na pravem obsegu. Izmenjava raportov ni le formalizem je osebni kontakt dveh operatorjev in cilj je dosežen, ko se zveza vspostavi. Nobena komisija pa zagotovo ne more absolutno natančno in pravično ovrednotiti nobenega dnevnika. To preprosto ni mogoče, ker vedno obstaja dvom, ki ga ni mogoče zanemariti. Na ta način komisija ne kaznuje tekmovalca, saj točk sploh ni dosegel v tekmovanju, ampak mu daje še možnost, da bo drugič uspešnejši. To pa ni fer do tistih, ki so delali po pravilih in so obravnavani enako. Komisija bi morala vse, ki jim nesporno dokaže, da so kršili tekmovalna pravila zaradi pridobitve večjega števila točk, diskvalificirati in prepovedati leto ali dve tekmovati v tem tekmovanju. To bi bilo vzgojno za kršitelje in posredno vsako leto manj dela za komisijo. Morda bi sčasoma ostala brez dela in bi se celo celo ukinila. Pobožne želje? kdo ve.
DIPLOME
WAC.
WAC
(Worked All Continents) diplome izdaja IARU, zapotrjene zveze s
šestimi kontinenti. To so: Severna Amerika, Južna Amerika,
Avstralija, Azija, Evropa in Afrika. V tem vrstnem redu so izpisane
na zahtevku. Na spletni strani http://www.arrl.org/awards/ kliknemo
ob prikazani diplomi WAC, na http://www.iaru.org/wac/. Tu kliknemo na
TXT ali PDF in odpre se stran z navodili in obrazcem za zahtevek ene
od WAC diplom (Application form 9/03). Tukaj nimam namena prevajati
vsega besedila. Poskušal bom le obrazložiti zahtevek, saj se
zaplete
že, ko poskušamo odkljukati na obrazcu, katero diplomo smo si
zamislili. V mojem loggerju se pod ukazom diplome – kontinenti,
odpre sedem kontinentov, na devetih obsegih in šestih načinih
dela. O
RADIOAMATERSTVU. Spomnim se moje prve zveze, ki sem jo naredil še na klubski postaji. Izbranega korespondenta sem nekaj časa poslušal kako dela in počakal pravi trenutek, da sem se vključil v zvezo. Izmenjala sva si vse podatke od raporta do vremena in pozdravov. Občutki so bili enkratni in jih ne bom nikoli pozabil. Posebno mi je ostala v spominu prejeta kartica. Operator se zahvaljuje za lepo zvezo, mi želi veliko dx-ov in pričakuje, da se bova kmalu spet slišala. Vse lepo napisano ročno s podpisom, prav prijateljsko. Sedaj pa je to čisto drugače. Radioamater ima ob svoji postaji na monitorju vse informacije o trenutnem dogajanju na obsegu. Na Loggerju odčitavamo tudi v naprej nastavljene informacije iz dx-clustra, ki nam različno obarvane povejo ali smo to državo, znak, mode ali band že delali in ali imamo to že potrjeno. Tako se gremo v bistvu neke vrste igrice, kjer smo s klikom miške na izbrani znak naredili zvezo, ki se je že sprevrgla v rutino. Tiskalnik nam bo natisnil nalepko, ki jo bomo prilepili na kartico ali pa bomo poslali podatek kar direktno na E-qsl ali LoTW. Osebno in prijateljsko je postalo formalno, suhoparno in neosebno. In še nekaj glede ekspedicij. Kdo si ne želi narediti vsaj ene zveze z redko državo, ki je še nima in se je ravnokar pojavila v etru po več letih. Na sprejemni frekvenci dežujejo opozorila in še bolj motijo sprejem šibkih signalov. Zmeda je popolna in o kakšni solidarnosti, ki naj bi bila ena od vrlin radioamaterstva ni ne duha ne sluha. Kličejo vsi, tudi tisti, ki imajo to državo že potrjeno in v želji narediti vse česar še nimajo, jemljejo možnost drugim, da bi prišli zraven. Zato se sprašujem, kakšen je pravzaprav namen ekspedicij, posebno še takih, kjer so ogrožena celo življenja članov in stanejo veliko denarja. Ali dati možnost tistim, ki te dxcc še nimajo ali narediti čim več zvez ne glede na znak, katerega imajo že na vseh bandih in načinih v svojem logu. Preprost račun pokaže, da bi vsak, ki zahteva kartico in priloži dolar, bil bolj dobrodošel kakor tisti, ki z dolarjem potrjuje deset zvez. Zanimivo bi bilo torej vedeti kaj je osnovni cilj odprav. Omogočiti vsem radioamaterjem narediti novo državo, zaslužiti denar ali je to zgolj nepozabna avantura. Zakaj na poslano
pismo z QSL kartico ne bomo dobili odgovora, je lahko več vzrokov.
Eden je lahko ta, da smo pozabili dati v pismo poleg pisma s svojim
naslovom - SASE in QSL kartico tudi 1 USD ali žigosani mednarodni
kupon - IRC za odgovor. Za nekatere južne kontinente, pa tudi
vzhodne, je dolarček premalo za poštnino. Priložiti moramo vsaj
dva,
da lahko pričakujemo odgovor. Tudi napačen QSL manager ali naslov je
lahko vzrok, da bomo zaman čakali poštarja. Kaj pa storiti v
primeru,
ko je naslovnik našo pošto dobil, odgovoril pa ni? Njemu
smo zvezo
potrdili in mu z dolarčkom še polepšali dan. Ali v tem
primeru lahko
prekličemo zvezo pri ARRL-u? O tem sem se že spraševal, ko sem
zaman
čakal na odgovor. Tudi na DX-clustru se večkrat pojavijo ob znaku
določenega radioamaterja simboli za $$$$$$ in opozorilo, da je
dotični le zbiralec dolarjev. Se pa lahko zgodi tudi to, da si
poštar
postreže z vsebino in odgovora ne bo. Taka opozorila prihajajo od
tistih, pri katerih sem se po elektronski pošti pozanimal ali so
pismo prejeli. Ali to pomeni, da je radioamaterstvo lahko tudi
donosen posel? Najbrž ne, sem pa že za nekatere kartice poslal
pošto
tudi dvakrat ali trikrat, da sem potrdil zvezo. NOVO
TISOČLETJE. (CQ) Prihaja novo tisočletje in dobro je napraviti vsaj manjši obračun za nazaj. Morda bo potem prihodnost bolj jasna in tudi kaj bi se naučili na napakah, ki jih je bilo kar nekaj. Toda tudi napake so del življenja, to je jasno kot beli dan. Za to pa se delajo statistike, kjer se hitro vidi, kaj je bilo in kaj ne. Res pa je, da so statistike bolj za metanje peska v oči. Če je to res, se bo kmalu videlo, saj sem pripravil povzetek za skoraj dvajset let nazaj. Preden sem sestavil to tabelo sem mislil kaj sem vse naredil, sedaj pa nisem več tako prepričan in ravno to je namen preglednice, da se zavemo resničnosti in poskusimo znova. Radioamaterstvo je hobi, ki je lahko viden ali pa neviden. Viden v raznih diplomah, pokalih, priznanjih, neviden v vsakdanjem klepetu s prijatelji doma in po širnem svetu. Oboje je del zadovoljstva in užitka ali kakor pravi pregovor: "Vsako tele ima svoje vesele". Tudi to je del življenja, treba ga je le znati užiti. Človek ima te sposobnosti, le še malo dobre volje je treba. Tako, to je vse kar sem imel namen reči o radioamaterstvu. Spodaj je tabela z rezultati doseženimi v skoraj dvajsetih letih, kar se ukvarjam s tekmovanji, da ne omenjam plezanja po strehi in bližnjem drevju. Začel sem z dipolom in postajo silne moči dveh vatov - HW7. Kasneje sem kupil pravo postajo FT 107M, s katero še sedaj delam. Pred kratkim sem postavil še 15 metrov visok stolp ob hiši na katerem imam 4.el KLM in FD4 napeto med dva stebra cestne razsvetljave. S tem si krajšam čas in včasih jezim sosede, ki si pulijo lase pred spačenimi slikami na svojih ekranih. Res je, da sem kriv tudi takrat, ko ne delam, se pa med ljudmi vse uredi. Rad bi vsem zaželel lepe in vesele praznike, predvsem zdravja še daleč v novo tisočletje. Komur se bo dalo pogledati v tabelo, naj povem, da so to samo tekmovanja, kjer sem uspel najti rezultat. Res pa je, da niti v enem tekmovanju izven domovine nisem bil diskvalificiran, razen doma.
DIPLOME
SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV.
Spomnim se leta nazaj, ko sem zbiral QSL-ke za DXCC diplomo. Nekaj kartic sem moral poslati tudi direktno, saj bi sicer predolgo čakal nanje preko biroja. Bil sem tudi že rahlo nestrpen, saj se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki je še nimam. Takrat se mi je zdelo samoumevno, da jo ima vsak radioamater. To prepričanje je ostalo še naprej, saj mi je vsak katerega sem vprašal ali jo ima zatrdil, da mu manjkajo samo še ena ali dve državi in bo v kratkem poslal. Kasneje sem ugotovil, da so to v večini le izgovori in naenkrat me je začela zanimati prava številka izdanih diplom slovenskim operatorjem. Po premisleku sem se odločil, da bi imelo smisel zbrati podatke o več diplomah hkrati, vsekakor pa tiste, ki so povezane s pregledovanjem QSL-k na ARRL-u. Povprašal sem za mnenje svoje prijatelje radioamaterje, ki pa so mi skoraj vsi odsvetovali kaj takega. Kmalu sem ugotovil, da so imeli skoraj prav a o tem kdaj drugič. Najprej sem objavil razširjeno "Rang listo" iz CQ ZRS na spletni strani Radiokluba S59DJR. Vsul se je plaz "nezadovoljnih" zaradi zastarelih in seveda netočnih podatkov. Popravil sem, kar so mi sporočili in začel iskati "neodvisne" vire kot so ARRL-ove spletne strani in CQ Magazine. Pregledal sem vso dosegljivo literaturo zadnjih let z radioamatersko vsebino. Ugotovil sem, da je glede na članstvo, ki je bilo kar številno leta nazaj, bera diplom slaba. Nekateri sploh niso zbirali QSL kart in seveda niso pošiljali zahtevkov za diplome. Prebrskal sem vse stare Radioamaterje v katerih je bil seznam osvojenih WAC diplom in s težavo pretvoril YU znake v S5. Na PR in Internetni strani RK S59DJR sem objavil več pozivov za prijavo diplom. Poslal sem 109 e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Odgovorilo mi jih je 57 in 52 se jih ni zmenilo za mojo e-pošto. Poslal sem 6 pisem in pismo z znamko za odgovor a le dva sta odgovorila. Tako sem zbral 111 znakov z diplomami. Eden mi je odgovoril, da ne mara biti na seznamu diplom a nima nobene. Opravil sem tudi nekaj telefonskih klicev in nekaj osebnih obiskov. Rad bi zapolnil praznino iz povojnega obdobja a vse kaže, da ni nobenih zapisov in tudi ARRL ne razpolaga z njimi, vsaj ne v elektronski obliki. Upošteval sem tudi vse namige o tem kako naj vodim liste in tako je nastala lista S5 ARRL, WAZ in WPX AWARDS PROGRAM. Posamezne tabele so bile objavljene tudi v CQ ZRS in so vedno vidne tudi na DX clustru s50clx z ukazom sh/s5dxcc, sh/s5honor in sh/s5top. Obvestilo, da zbiram podatke je bilo tudi na teletekstu RTV Ljubljana. V Honor Roll listi je vsega 10 operatorjev naredilo vseh 335 držav in 31 jih ima potrjenih več kot 300. Vse diplome katere sem uspel zbrati iz tega programa, izdane Slovenskim radioamaterjem, so izpisana na eni strani lista. Ali jih bo v naslednjih dvajsetih letih za en poln list? Verjetno da, saj uporaba LoTW ukinja pošiljanje kart čez lužo, tako direktno ali preko managerjev, kar je bilo doslej najbolj nehvaležno opravilo. Verjamem, da so nekateri naredili marsikaj in tudi, da bodo še uredili formalnosti. Navsezadnje sem odkril, da tudi na ARRL-u nimajo povsem urejenih evidenc. Za Topmode in Topband listo pa so le osebne prijave, ki temeljijo na ham spiritu. QSL karte je potrebno imeti, velja tudi LoTW potrditev. Na listah so vsi, tudi če niso člani ZRS in upošteval sem diplome iz UKV področja. Podatki prihajajo redno in urejeno a pošiljajo jih le tisti, ki so že v tabeli, novih pa ni in še dva sta me prosila naj ju zbrišem iz seznama. Podatki se osvežujejo tekoče in promet je narasel, saj je našo klubsko spletno stran obiskalo že 3621 radovednežev, kar le kaže na zanimanje. Prijavljenih podatkov ne kontroliram a tudi, če bi bili uradni, kaže, da jih je le malo vodilo svojo statistiko po načinu dela in bandih. Nekateri so vse prepisali v loggerje naknadno in so na tekočem, drugi morda še bodo. Največ pa je takih, ki s pogledom na lestvico le ugotavljajo kam bi se uvrstili. Slabši nočejo biti in tako je lestvica zaključena 05 Julija 2005 pri številki manjši od 30. Te lestvice ne kaže jemati za merilo aktivnosti, saj je za večino nemogoče stalno "viseti" na clustru in narediti kaj novega. Večina polaga več važnosti narediti novo državo ne glede na način in band ali osvojiti katero od diplom. Toda tudi Honor Roll lista je z številko 60 znakov odločno prenizka. Tako je Sloveniji 24 5BDXCC, 8 5BWAZ, 6 WPX of excellence in vsega 19 operatorjev je v Topband listi preseglo 1000 točk. Nekaj več je vseh ostalih DXCC in drugih diplom iz že omenjenega programa. Govoriti o svojih radioamaterskih dosežkih pomeni imeti za to določene argumente, kot so potrjene zveze ali diplome. Tudi "DXCC Award Credit Slip" je verodostojen dokument a če bi ga zahteval od vseh, bi bila lestvica še krajša. Po vsem tem se mi vsiljuje misel ali operatorji sploh beremo nam namenjene rubrike v radioamaterskih časopisih, ki nam kar naprej ponujajo dx novice, qsl managerje in naslove, sortiranje in pošiljanje kartic, delujoče biroje, uporaba IRC kuponov, radioamaterske diplome, nam zanimive strani na spletu. Eno pa je gotovo, da so pričujoče številke v velikem nesorazmerju z sredstvi, ki jih imamo Slovenski radioamaterji. Če pogledamo le slike naslovnic in raznih člankov, kjer se izza svojih postaj smehljajo znani obrazi, moramo priznati, da smo naredili manj kot bi lahko. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno nisem uporabil, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer.
DIPLOMA
– 5BDXCC. Že v prejšnjih prispevkih sem izrazil nekaj svojih pogledov na radioamaterstvo. Slabe izkušnje vezane za ta hobi, pa se še kar vrstijo in morda v poduk drugim, opisal svoje težave z ARRL-om, glede pridobitve te trofeje. Leta nazaj se nisem prav posebno zanimal za to diplomo, ker sem smatral, da bom s časoma pač zbral vse potrebne DXCC. Zgodilo pa se je to, da so na hitro začele nastajati nove države in ni bilo jasno koliko mi jih bo med tem propadlo, saj za diplomo veljajo le "žive". Tako mi ni preostalo drugega, kot pohiteti z zahtevkom. Bal sem se tudi novih pravil, kar se je zdelo logično, glede na nastalo situacijo v svetu. Tisti moment sem imel vse pogoje za 5BDXCC in zbrane kartice sem hitro poslal preko velike luže. Bilo je pet kupčkov kart po obsegih in povsod sem dodal še rezervo. Zahtevani obrazec sem izpolnil po najboljših močeh in za plačilo namesto dolarjev izbral MC. Na pošti sem pustil paket težak 6000 SIT. To je bilo v začetku oktobra leta 1998. Prepustil sem se čakanju, saj mi je bilo jasno, da stvar zahteva svoj čas. Potem je prišla pošta iz Amerike. Datum je 12/05/99. Nestrpno sem odprl paket in ko sem zagledal razdejanje, sem takoj vedel koliko je ura. Kartice so bile v razsutem stanju in v dokumentu, kjer naj bi bilo napisano koliko DXCC je priznanih najdem le na desetih metrih to kar sem poslal, 80 in 40 metrov pa po 95 DXCC. Po natančnem pregledu najdem prazno mesto v razpredelnici za 40 metrov: A6, EX, OZ, UA in na 80 metrih 6Y, CN, UC2, KP2. Ko ponovno zložim kartice po bandih in abecedi, ugotovim, da so se vse razen KP2 vrnile nepregledane. Za zavrnitev omenjenih kartic ni bilo razloga, saj sem jih poslal nazaj in so bile vse priznane. Torej šlamparija. Za KP2, ki so ga izgubili pa sem imel nadomestek, ker sem poslal pismi na dva kraja in obe sta se vrnili uspešno. To bi bilo vse v redu, če bi mi potrdili tudi ostale bande, ampak o 20 in 15 metrih nič. So mi pa poslali nov DXCC Award Application in račun za 22.684,90 naših tolarjev. Ponovno sem naredil paket in poslal nazaj kartice za 20 in 15 metrov ter manjkajoče za 80 in 40 metrov. Skrbelo pa me je vseeno, kaj se bo izcimilo iz tega. Ni mi preostalo drugega kot čakati. Ponovno pismo iz Amerike. Datum 06/08/99. Your DXCC Entity totals are as follows: Precej boljše kot prvič le na 80 metrih manjka KP2, čeprav sem priložil novo, saj so mi jo prvič izgubili. Manjkajo tudi zveze na 15 metrov. Seveda niso pozabili na račun, ki znaša 23.689,10 v tolarjih in ponovno priložen list za nov zahtevek. Sedaj smo pa tam. Kaj lahko storim. Ponovno sem zložil karte skupaj za 15 metrov in priložil še KP2D. Potem je minilo kar nekaj časa in 11/10/99 pride pošta. Prišle so kartice za 15 metrov in pismo od Century Clubs Manager, podpisani Bill Moore NC1L. Piše mi naj pošljem le manjkajočo državo na 80 metrih in ali hočem tudi plaketo. Piše tudi, naj ne pošiljam dvakrat kartic za 15 metrov, kar je pomenilo najbrž to, da so jih že pregledali, le zapisali jih niso v dokument. Na njihovem obrazcu sem vsakič označil, da tudi plaketo, katera stane $ 69.00 s poštnino vred in ne vem zakaj sedaj spet sprašujejo o tem. Opazil sem tudi, da kartice pregledujejo drugače, kot sem si predstavljal. Ne tako, kot sem jih zložil in vpisal v liste ampak spišejo vse zveze iz kartice. Po končanem postopku 510 qsl-k je vse skupaj izgledalo takole : mixed 228, fone 51, cw 187, rtty 140, satelite 1. HI! Ali je potem še kaj čudnega, da je tako. Del dokumentacije, ki se je vrnila drugič, sem poslal tudi Milošu S53O na vpogled. Rekel mi je, da mu ni jasno kaj hočejo in naj pač poskusim znova. Tako sem tudi storil in gospodu Billu med drugim omenil tudi izgubo dveh kartic pri njih. Kakšen bo rezultat še ne vem, upam le, da bom dočakal ta dan živ in zdrav. Dal bom za pijačo, če mi bo še kaj ostalo. Tako je to. Drugače pa nič novega na Dolenjskem, čeprav se piše leto 2000. |